Knjiga dokumentov

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Knjiga dokumentov
Stran in komentirane različice rokopisa Šudžing iz 7. stoletja v lasti Tokijskega narodnega muzeja
Avtorveč avtorjev, urejanje se tradicionalno pripisuje Konfuciju
Naslov izvirnika書 *s-ta
DržavaDinastija Džov, Kitajska
Jezikstara kitajščina
Subjektzbirka retorične proze
Knjiga dokumentov
"Klasika dokumentov (Šudžing)" v tradicionalni (zgoraj) in poenostavljeni kitajski pisavi
Kitajsko ime
Tradicionalno kitajsko書經
Poenostavljeno kitajsko书经
Dobesedni pomen"Klasika dokumetov"
Šangšu
Tradicionalno kitajsko尚書
Poenostavljeno kitajsko尚书
Dobesedni pomen"Čaščeni dokumenti"
Šu
Tradicionalno kitajsko書
Poenostavljeno kitajsko书
Dobesedni pomen"Dokumenti"
Vietnamsko ime
Vietnamska abecedaKinh Thư
Hán-Nôm經書
Korejsko ime
Hangul
서경
Hanja
書經
Japonsko ime
Kandži書経
Hiraganaしょきょう

Knjiga dokumentov (kitajsko 書經, pinjin Shūjīng, prejšnja romanizacija Šu King) ali Klasična zgodovina, znana tudi kot Šangšu (Čaščeni dokumenti), je zbirka retorične proze in ena od petih klasik starodavne kitajske književnosti, katere avtorstvo se pripisuje učenim osebnostim starodavne Kitajske. Knjiga je bila več kot 2000 let temelj kitajske politične filozofije.

Knjiga dokumentov je bila predmet ene od najstarejših kitajskih literarnih polemik med zagovorniki različnih različic besedila. Ohranila se je različica učenjaka Fu Šenga v 29 razdelkih (篇, pian), ki je preživela sežiganja knjig in pokopavanja učenjakov cesarja Čin Ši Huanga. To zbirko besedil so imenovali "Moderna pisava" (今文, jinwen), ker je bila napisana v pisavi z začetka dinastije Zahodni Han. Po zapisih iz dinastije Zahodni Han je besedila odkrili Fu Šengov potomec Kong Anguo v poznem 2. stoletju pr. n. št. v zidu Konfucijevega družinskega posestva v Čufuju. To novo gradivo so imenovali "Stara pisava" (古文, guwen) ker je bilo napisano v pisavi iz obdobja pred standardizacijo kitajske pisave, uvedeno med dinastijo Čin. Gradivo "Stare pisave" je vsebovalo šestnajst besedil več od gradiva "Nove pisave". Zdi se, da se je besedilo "Stare pisave" izgubilo ob koncu dinastije Vzhodni Han, medtem ko je besedilo "Nove pisave" krožilo po Kitajski, zlasti v Oujang Šangšuju (歐陽尚書), študiji dokumentov učenjaka Oujang Gaja iz Zahodnega Hana. Oujang Šangšu je bil osnova študij Ma Ronga in Dženg Šuana iz dinastije Vzhodni Han.[2][3]

Do konca 2. stoletja n. št. je bilo znano, da je Šangšu nekoč vseboval več kot le besedilo "Moderne pisave".[4] To je učenjake verjetno spodbudilo k rekonstrukciji besedila "Stare pisave", ki je kulminirala s predstavitvijo 58 poglavij (s predgovorom 59 poglavij) Šangšuja na dvoru Vzhodnega Džina leta 317 n. št. Avtor dela je bil Mej Dze (梅頤).

Mej Dzejeva rekonstrukcija je bila z nekaj dvomi sprejeta in kasneje kanonizirana kot del najpomembnejšega Kong Jingdajevega dela Vudžing Džengji (五經正義, Pravi pomen petih klasik). Šele v 17. stoletju je učenjak Jan Ruoču iz dinastije Čing dokazal, da gre pravzaprav za izmišljotino, napisano v 3. ali 4. stoletju n. št.

V prečiščeni izdaji Knjige dokumentov so besedila razdeljena na štiri dele, ki predstavljajo različna obdobja: napol mitsko vladavino Juja Velikega ter dinastij Šja, Šang in Džov. Razdelek Džov predstavlja več kot polovico besedila. Nekatera poglavja v novem besedilu spadajo med najzgodnejše primere kitajske proze, saj beležijo govore iz prvih let dinastije Džov v poznem 11. stoletju pr. n. št. Ostali trije razdelki naj bi vsebovali starejše gradivo, vendar večina učenjakov meni, da so bila celo poglavja "Moderne pisave" v teh razdelkih sestavljena pozneje kot tista v razdelku Džov. Poglavja, ki se nanašajo na najzgodnejša obdobja, so bila sestavljena šele v 4. ali 3. stoletju pr. n. št.

Vsebina[uredi | uredi kodo]

V ortodoksni ureditvi je knjiga sestavljena iz 58 poglavij, vsako s kratkim predgovorom, ki se tradicionalno pripisuje Konfuciju. Vsebuje tudi predgovor in komentar, ki naj bi ju napisal Kong Anguo. Alternativna organizacija, ki jo je prvi uporabil Vu Čeng, vključuje samo poglavja brez predgovorov, ki so zbrani v skupnem predgovoru, v katerem sta izpuščena Kongov predgovor in komentar. Več poglavij v ortodoksni ureditvi je razdeljenih na dva ali tri dele.[5]

Narava poglavij[uredi | uredi kodo]

Z izjemo nekaj poznejših poglavij so poglavja predstavljena kot zapisi uradnih govorov kraljev ali drugih pomembnih osebnosti.[6][7] Večina govorov ima kratek naslov, ki pojasnjuje njihovo vsebino:[5]

  • Posvetovanja (謨, mó) med kraljem in njegovimi ministri (2 poglavji),
  • Navodila (訓, xùn) kralju od njegovih ministrov (1 poglavje),
  • Oznanila (誥, gào) kralja svojemu ljudstvu (8 poglavij),
  • Izjave (誓, shì) vladarja ob bitki (6 poglavij) in
  • Ukazi (命, mìng) kralja določenemu vazalu (7 poglavij).

Klasična kitajska tradicija navaja šest vrst Šu, začenši s kanonom (典, dian) (v sodobnem korpusu 2 poglavji).

Po Su Šiju (1037–1101) je mogoče izpostaviti osem objav zgodnjega Džova, namenjenih ljudstvu Šang. Njihovi naslovi le delno ustrezajo sodobnim poglavjem, označenim z gao.

Čen Mengdži (1911–1966) je poudaril, da so obvestila in ukazi podobni in se razlikujejo po tem, da ukazi običajno vključujejo podelitev dragocenih predmetov, zemlje ali služabnikov njihovim naslovnikom.

V mnogo primerih je govor uveden s frazo Vag ruo jue (王若曰, Kralj je na videz rekel), ki se pojavlja tudi na spominskih bronastih napisih iz obdobja Zahodnega Džova, ne pa tudi v drugih besedilih. Učenjaki to razlagajo tako, da so bili izvirni dokumenti pripravljeni scenariji govorov, ki naj bi jih prebral uradnik v imenu kralja.[8][9]

Tradicionalna organizacija[uredi | uredi kodo]

Poglavja so združena v štiri dele, ki predstavljajo različna obdobja: napol mitsko vladavino Juja Velikega in tri starodavne dinastije Šja, Šang in Džov. Prva dva razdelka – o Juju Velikemu in dinastiji Šja – vsebujeta v različici novega besedila po dve poglavji. Napisani naj bi bili že v 2. tisočletju pr. n. št. in bili najzgodnejše gradivo v Knjigi dokumentov, vendar večina strokovnjakov meni, da sta bili napisani v obdobju vojskujočih se držav. Razdelek o dinastiji Šang vsebuje pet poglavij, od katerih prvi dve – Govor kralja Tanga in Pan Geng – pripovedujeta o osvojitvi Šja s strani Šanga in selitvi njihovega vodstva v novo prestolnico, zdaj prepoznano kot Anjang. Glavnina razdelka o dinastiji Džov se nanaša na vladavino kralja Čenga iz Džova (vladal okoli 1040–1006 pr. n. št.) in kraljevih stricev, vojvode Džova in Šaoja. Zadnja štiri poglavja Novega besedila se nanašajo na poznejše obdobje Zahodnega Džova ter zgodnje obdobje pomladi in jeseni.[10]

Poglavja Knjige dokumentov
Razdelek  Novo 
 besedilo  		Ortodoksno
poglavje 		Naslov
虞書
Ju [Šun] 		1 1 堯典 Yáo diǎn Kanon cesarja Jaoja
2 舜典 Šun djan Kanon voditelja Šuna
3 大禹謨 Dà Yǔ mó Nasveti Velikega Juja
2 4 皋陶謨 Gāo Yáo mó Nasveti ministra Gao Jaoja
5 益稷 Yì jì Ji in Dži
夏書
Šja 		3 6 禹貢 Yu Gong Poklon Velikega Juja
4 7 甘誓 Gān shì Govor v bitki pri Ganu
8 五子之歌 Wǔ zǐ zhī gē Pesmi Petih sinov
9 胤征 Yìn zhēng Kazenski pohod kralja Džongkanga iz Jina
商書
Šang 		5 10 湯誓 Tāng shì Govor kralja Tanga iz Šanga
11 仲虺之誥 Zhònghuī zhī gào Džonghujeva objava
12 湯誥 Tāng gào Razglas kralja Tanga
13 伊訓 Yī xùn Ji Jinova navodila
14–16 太甲 Tài jiǎ Velika prisega, deli 1, 2 in 3
17 咸有一德 Xián yǒu yī dé Skupno posedovanje čiste kreposti
6 18–20 盤庚 Pán Gēng Pan Geng, deli 1, 2 in 3
21–23 說命 Yuè mìng Napad na Jue, deli 1, 2 in 3
7 24 高宗肜日 Gāozōng róng rì Dan Gaodzongovega dodatnega žrtvovanja
8 25 西伯戡黎 Xībó kān lí Poglavar Zahoda, kralj Ven, osvoji državo Li
9 26 微子 Wēizǐ [Princ] Vejdzi
周書
Džov 		27–29 泰誓 Tài shì Veliki govor, deli 1, 2 in 3
10 30 牧誓 Mù shì Govor v bitki pri Mujeju
31 武成 Wǔ chéng Uspešen zaključek vojne s Šangom
11 32 洪範 Hóng fàn Džidzijev veliki načrt
33 旅獒 Lǚ áo Psi [zahodnih plemen] Li
12 34 金滕 Jīn téng Džov Gongova zlata skrinja
13 35 大誥 Dà gào Veliki razglas
36 微子之命 Wēizǐ zhī mìng Napad na princa Vejdzija
14 37 康誥 Kāng gào Oznanilo princa Kanga
15 38 酒誥 Jiǔ gào Razglas o pijančevanju
16 39 梓材 Zǐ cái Les iz Rotlere
17 40 召誥 Shào gào Obvestila vojvode Šaoja
18 41 洛誥 Luò gào Obvestilo, povezano z Luojangom
19 42 多士 Duō shì Številni častniki
20 43 無逸 Wú yì Proti razkošni lahkotnosti
21 44 君奭 Jūn shì Gospod Ši [vojvoda Šao]
45 蔡仲之命 Cài Zhòng zhī mìng Napad na Caj Džonga
22 46 多方 Duō fāng Številna verstva
23 47 立政 Lì zhèng Ustanovitev vlade
48 周官 Zhōu guān Uradniki Džova
49 君陳 Jūn chén Gospod Čen
24 50 顧命 Gù mìng Oporočna dajatev
51 康王之誥 Kāng wáng zhī gào Obvestilo kralja Kanga iz Džova
52 畢命 Bì mìng Napad na vojvodo Bija
53 君牙 Jūn Yá Gospod Ja
54 冏命 Jiǒng mìng Napad na Džjong
25 55 呂刑 Lǚ xíng Markiz Li o kaznih
26 56 文侯之命 Wén hóu zhī mìng Napad na markiza Vena iz Džina
27 57 費誓 Fèi shì Govor v bitki pri Feju
28 58 秦誓 Qín shì Govor vojvode Muja iz Čina

Datiranje poglavij Novega besedila[uredi | uredi kodo]

Vsa poglavja Novega besedila, ki segajo od legendarnih cesarjev Jaoja in Šuna do zgodnjega obdobja pomladi in jesenu, niso bila napisana sočasno z dogodki, ki jih opisujejo.[11] Šest od teh poglavij se nanaša na dogodke pred prvo dokazano pisavo na orakeljskih kosteh iz obdobja kralja Šang Vu Dinga. Še več, poglavja, ki obravnavajo najzgodnejša obdobja, so jezikovno najbližja in se osredotočajo na klasična dela obdobja vojskujočih se držav.[12]

Pet razglasov iz obdobja Džova je pisanih v najbolj arhaičnem jeziku, tako v slovnici kot besedišču zelo podobnemu napisom na bronastih posodah iz obdobja Zahodnega Džova. Večina učenjakov meni, da so razglasi povzetki govorov kralja Čenga iz Džova in Čengovih stricev, vojvod Džova in Šaoja, ključnih osebnosti med Čengovo vladavino konec 11. stoletja pr. n. št.[13][14] Zapisi dajejo vpogled v politiko in ideologijo tega obdobja, vključno z doktrino nebeškega mandata, pojasnjujejo, kako so nekoč krepostni Šjaji postali pokvarjeni in jih je zamenjal krepostni Šang. Slednji je šel skozi podoben cikel, ki se je končal z njegovo zamenjavo z Džovom.[15] Poglavja Les iz Rotlere, Številni častniki, Proti razkošni lahkotnosti in Številne regije naj bi bila napisana nekoliko pozneje v poznem obdobju Zahodnega Džova.[14] Manjšina učenjakov, ki opozarja na razlike v jeziku med oznanili in napisi na bronastih izdelkih iz Džova, trdi, da so vsa ta poglavja produkt komemorativne tradicije v poznem Zahodnem Džovu ali zgodnjih obdobjih pomladi in jeseni.[16][17]

Poglavja, ki obravnavajo pozni Šang in prehod v Džov, uporabljajo manj arhaičen jezik. Zanje se domneva, da so se zgledovala po govorih piscev iz obdobja pomladi in jeseni v času ponovnega zanimanja za politiko in dinastičnega zatona. [14][18] Domneva se, da je bil v tem času napisan tudi del poglavij o Džovu.[19] Poglavje Gaodzong Rongri obsega samo 82 pismenk. Njegova razlaga je bila že v komentarjih Zahodnega Hana sporna. David Nivison je opozoril na podobnost naslova s formulami, ki se najdejo v napisih na kosteh iz preročišča Anjang, in predlagal, da je poglavje napisal ali povzel daljnji sorodnik Vu Dinga v poznem obdobju Šang malo po letu 1140 pr. n. št.[20]

Zdi se, da je poglavje Pan Geng, kasneje razdeljeno na tri dele, po slogu vmesno med to in naslednji skupino poglavij.[21] Pan Geng je najdaljši govor v Knjigi dokumentov in je nenavaden zaradi obsežne uporabe analogij.[22] Učenjaki od dinastije Tang so opazili težaven jezik poglavij Pan Geng in Razglasi Džova. Kitajski učenjaki so trdili, da poglavje Pan Geng izvira iz dinastije Šang. Poglavja so bila preurejena z zamenjavo besedišča s strani avtorjev iz dinastije Džov, kar pojasnjuje razlike v jeziku od napisov Šanga.[23]

Poglavja, ki obravnavajo legendarne cesarje, dinastijo Šja in prehod v Šang, so po jeziku zelo podobna klasikom, kot je Mencij (pozno 4. stoletje pr. n. št.). Poglavja predstavljajo idealizirane vladarje, s prejšnjimi političnimi skrbmi, podrejenimi moralni in kozmološki teoriji, in naj bi bili izdelki filozofskih šol poznega obdobja vojskujočih se držav.[18][21] Nekatera poglavja, zlasti Poklon Juju, bi lahko bila lahko napisana šele v času dinastije Čin.[24][25]

Vpliv na Zahod[uredi | uredi kodo]

Ko so jezuitski učenjaki pripravili prve prevode kitajskih klasikov v latinščino, so Šudžing naslovili s Knjiga kraljev, s čimer so naredili vzporednico s Knjigami kraljev v Stari zavezi. Šang Dija so videli kot enakovrednega krščanskemu bogo in uporabili odlomke iz Šudžinga v svojih komentarjih drugih del.[26]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ Baxter & Sagart (2014), str. 327-378.
  2. ↑ Hou Hanshu 後漢書. Taipei: Dingwen shuju. 1981. str. 79.2556.
  3. ↑ Liu Qiyu 劉起釪 (2018). Shangshu xue shi 尚書學史 (2nd izd.). Zhonghua Shuju 中華書局. str. 7.
  4. ↑ Yan Ruoqu. Guwen Shangshu shuzheng 古文尚書疏證. str. 2.59.
  5. ↑ 5,0 5,1 Shaughnessy (1993), str. 376–377.
  6. ↑ Allan (2011), str. 3.
  7. ↑ Allan (2012), str. 552.
  8. ↑ Allan (2011), str. 3–5.
  9. ↑ Allan (2012), str. 552–556.
  10. ↑ Shaughnessy (1993), str. 378–380.
  11. ↑ Shaughnessy (1993), str. 377–380.
  12. ↑ Nylan (2001), str. 133–135.
  13. ↑ Shaughnessy (1999), str. 294.
  14. ↑ 14,0 14,1 14,2 Nylan (2001), str. 133.
  15. ↑ Shaughnessy (1999), str. 294–295.
  16. ↑ Kern (2009), str. 146, 182–188.
  17. ↑ Vogelsang (2002), str. 196–197.
  18. ↑ 18,0 18,1 Lewis (1999), str. 105.
  19. ↑ Shaughnessy (1993), str. 380.
  20. ↑ Nivison (2018), str. 22–23, 27–28.
  21. ↑ 21,0 21,1 Nylan (2001), str. 134.
  22. ↑ Shih (2013), str. 818–819.
  23. ↑ 範文瀾："《盤庚》三篇是無可懷疑的商朝遺文（篇中可能有訓詁改字）"
  24. ↑ Nylan (2001), str. 134, 158.
  25. ↑ Shaughnessy (1993), str. 378.
  26. ↑ Meynard, Thierry (2015). The Jesuit Reading of Confucius: The First Complete Translation of the Lunyu (1687) Published in the West. Leiden, Boston: Brill. str. 47. ISBN 978-90-04-28977-2.

Citirani viri[uredi | uredi kodo]

  • Allan, Sarah (2011), »What is a shu 書?« (PDF), EASCM Newsletter (4): 1–5.
  • Allan, Sarah (2012), »On Shu 書 (Documents) and the origin of the Shang shu 尚書 (Ancient Documents) in light of recently discovered bamboo slip manuscripts«, Bulletin of the School of Oriental and African Studies, 75 (3): 547–557, doi:10.1017/S0041977X12000547.
  • Baxter, William H.; Sagart, Laurent (2014). Old Chinese: A New Reconstruction. Oxford; New York: Oxford University Press. ISBN 978-0-19-994537-5.
  • Brooks, E. Bruce (2011), »The Shu« (PDF), Warring States Papers, 2: 87–90.[mrtva povezava][mrtva povezava]
  • Elman, Benjamin A. (1983), »Philosophy (i-li) versus philology (k'ao-cheng)—the jen-hsin Tao-hsin debate« (PDF), T'oung Pao, 69 (4): 175–222, doi:10.1163/156853283x00081, JSTOR 4528296.
  • Kern, Martin (2009), »Bronze inscriptions, the Shijing and the Shangshu: the evolution of the ancestral sacrifice during the Western Zhou« (PDF), v Lagerwey, John; Kalinowski, Marc (ur.), Early Chinese Religion, Part One: Shang Through Han (1250 BC to 220 AD), Leiden: Brill, str. 143–200, ISBN 978-90-04-16835-0.
  • Lewis, Mark Edward (1999), Writing and authority in early China, SUNY Press, ISBN 978-0-7914-4114-5.
  • Liao, Mingchun (2001), A Preliminary Study on the Newly-unearthed Bamboo Inscriptions of the Chu Kingdom: An Investigation of the Materials from and about the Shangshu in the Guodian Chu Slips (v kitajščini), Taipei: Taiwan Guji Publishing Co., ISBN 957-0414-59-6.
  • Nivison, David S. (2018) [1984], »The King and the Bird: a Possible Genuine Shang Literary Text and Its Echoes in Later Philosophy and Religion«, v Schwartz, Adam C. (ur.), The Nivison Annals : Selected Works of David S. Nivison on Early Chinese Chronology, Astronomy, and Historiography, Berlin: De Gruyter Mouton, str. 22–28, doi:10.1515/9781501505393-003, ISBN 978-1-5015-0539-3.
  • Nylan, Michael (1995), »The Ku Wen Documents in Han Times«, T'oung Pao, 81 (1/3): 25–50, doi:10.1163/156853295x00024, JSTOR 4528653.
  • Nylan, Michael (2001), The Five "Confucian" Classics, Yale University Press, ISBN 978-0-300-08185-5.
  • Schaberg, David (2001), A patterned past: form and thought in early Chinese historiography, Harvard Univ Asia Center, ISBN 978-0-674-00861-8.
  • Shaughnessy, Edward L. (1993). »Shang shu 尚書«. V Loewe, Michael (ur.). Early Chinese Texts: A Bibliographical Guide. Berkeley: Society for the Study of Early China; Institute for East Asian Studies, University of California Berkeley. str. 376–389. ISBN 978-1-55729-043-4.
  • Shaughnessy, Edward L. (1999), »Western Zhou history«, v Loewe, Michael; Shaughnessy, Edward L. (ur.), The Cambridge History of Ancient China, Cambridge: Cambridge University Press, str. 292–351, ISBN 978-0-521-47030-8.
  • Shaughnessy, Edward L. (2006), Rewriting early Chinese texts, SUNY Press, ISBN 978-0-7914-6643-8.
  • Shih, Hsiang-lin (2013), »Shang shu 尚書 (Hallowed writings of antiquity)«, v Knechtges, David R.; Chang, Taiping (ur.), Ancient and Early Medieval Chinese Literature (vol. 2): A Reference Guide, Part Two Handbook of Oriental Studies. Section 4 China, BRILL, str. 814–830, ISBN 978-90-04-20164-4.
  • Vogelsang, Kai (2002), »Inscriptions and proclamations: on the authenticity of the 'gao' chapters in the Book of Documents«, Bulletin of the Museum of Far Eastern Antiquities, 74: 138–209.
  • Wilkinson, Endymion (2000), Chinese history: a manual (2nd izd.), Harvard Univ Asia Center, ISBN 978-0-674-00249-4.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Knjiga_dokumentov&oldid=6141859«