Ju Veliki

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Ju
禹
Jujeva upodobitev iz obdobja dinastije Song
Vladar dinastije Šja
PredhodnikŠun
NaslednikČi
Rojstvookoli 2297 pr. n. št.
Sečuan
Smrtokoli 2197 pr. n. št. ali 2025 pr. n. št.
Gora Kuajdži
Zakonecgospa Tušan
PotomciŠi iz Šjaja
OčeGun
MatiNidži (女志) ali Niši (女嬉)
Kitajsko ime
Kitajsko大禹

Ju Veliki (kitajsko 大禹) je bil legendarni kralj v starodavni Kitajski, znan po "prvih uspešnih prizadevanjih države za nadzor poplav",[1] njegovi ustanovitvi dinastije Šja, s katero se je začelo dinastično obdobje Kitajske, in njegovem poštenem moralnem značaju.[2][3] Cesar ima glavno vlogo v kitajski legendi Veliki Ju nadzira vode (kitajsko 大禹治水, pinjin Dà Yǔ Zhì Shuǐ).

Datumi, predlagani za Jujevo vladavino, so skoraj tisočletje pred najstarejšimi znanimi zapisi na Kitajskem na kosteh preročišča iz pozne dinastije Šang. Jujevo ime ni zapisano na nobenem najdenem predmetu iz obdobja, v kateri naj bi živel, niti na poznejših kosteh preročišč. Njegovo ime je bilo prvič zapisano na posodah iz obdobja Zahodnega Džova (okoli 1045–771 pr. n. št.).

Odsotnost sodobnih dokazov je povzročila velik dvom v Jujevo zgodovino. Zagovorniki njegovega obstoja teoretizirajo, da so se zgodbe o njegovem življenju in vladanju ustno prenašale na različnih območjih Kitajske, dokler niso bile končno zapisane v času dinastije Džov.[4] Njihovi nasprotniki so prepričani, da je Ju v času dinastije Šja obstajal v legendi kot bog ali mitična zver in bil na začetku dinastije Džov preoblikovan v osebo. Številne zgodbe o Juju so bile zbrane v slavnih Zapisih velikega zgodovinarja Sime Čjana. Konfucij in drugi kitajski učitelji so Juja in druge "modrece-kralje" starodavne Kitajske hvalili zaradi njihovih vrlin in moralnosti.[5]

Ju je eden redkih kitajskih monarhov, ki je bil posmrtno počaščen z epitetom "Veliki".

Predniki in zgodnje življenje[uredi | uredi kodo]

Jujeva podoba iz obdobja dinastija Han v svetišču družine Vu

Ohranjeni primarni viri enotno trdijo, da je bil Ju sin Guna (鯀, vrsta mitske ribe),[6] glede Gunovega izvora pa se razhajajo.

Po Zapisih velikega zgodovinarja Sime Čjana je bil Jujev oče Gun, ded Džunšu, praded Čangji in praprapraded Rumeni cesar, pri čemer sta bila Čangji in Gun uradnika in ne cesarja.[7][8][9][10]

Knjiga Hana v opisu Jujeve vladarske linije navaja, da je bil Jujev oče Gun iz pete generacije potomcev Džuanšuja.[11]

Klasika gora in morja navaja, da je bil Jujev oče Gun, znan tudi kot Beli konj (白馬, Báimǎ) sin Luominga, sina Rumenega cesarja.[12]

Jujev oče Gun je bil ubit v Šiniju na gori Ven (汶山) v današnjem okrožju Bejčuan, provinca Sečuan. Ju naj bi bil rojen v Sečuanu,[13] čeprav nekaj razprav govori, da je bil rojen v Šifangu.[14] Jujeva mati Nidži (女志) ali Niši (女嬉) je bila iz klana Jovšin (有莘氏). Po Zapisih velikega zgodovinarja je imel Ji priimek Si, pozneje Šja po državi, ki ji je vladal, in osebno ime Venming (文命).[15][16][17]

Ko je bil Ju še otrok, je cesar Jao imenoval Guna za gospodarja Čonga, običajno poistovetenega s srednjim vrhom gore Song. Ju naj bi torej odraščal na pobočju gore Song, malo južno od Rumene reke. [18] Ju je bil opisan kot lahkoverna, delavna in hitro misleča moralna oseba.[19] Kasneje se je poročil z žensko z gore Tu (塗山), ki se na splošno imenuje Tušanši (塗山氏 gospa Tušan).[20] Z njo je imel sina Čija, čigar ime dobesedno pomeni "razodetje".[20]

Lokacija gore Tu je bila vedno sporna. Dve najverjetnejši lokaciji sta gora Tu v provinci Anhuj in vrh Tu v občini Čongčing.

Ena od legend o Jujevem rojstvu je potrjena v izkopanem rokopisu, začasno umeščenem v obdobje vojskujočih se držav. V tej legendi je Jujeva mati zanosila po zaužitju zrn rastline Jobove solze in ga po triletni nosečnosti rodila skozi hrbet.[21]:132–133, 145

Veliki Ju ukroti vode[uredi | uredi kodo]

Med vladavino cesarja Jaoja so osrednjo Kitajsko pogosto prizadele poplave, ki so preprečevale gospodarski in družbeni razvoj.[22] Jujev oče Gun je bil zadolžen za vzpostavitev sistema za nadzor nad poplavami. Več kot devet let je porabil za gradnjo vrste nasipov in jezov ob rečnih bregovih, vendar je bilo vse to neučinkovito, kljub ali prav zaradi velikega števila in velikosti teh nasipov ter uporabe posebne vrsta zemlje (息壤, širang). Ko je Ju odrasel, je nadaljeval očetovo delo in skrbno preučeval rečne sisteme, da bi ugotovil, zakaj so očetova velika prizadevanja propadla.

V sodelovanju s Hou Jijem, napol mitskim kmetijskim strokovnjakom, je Ju uspešno zasnoval sistem za obvladovanje poplav, ključen za vzpostavitev blaginje osrednje Kitajske. Namesto da bi neposredno zajezil rečni tok, je Ju naredil sistem namakalnih kanalov, ki so poplavno vodo spustili na polja. Veliko truda je vložil tudi v poglabljanje rečnih strug.[9] Ju naj bi jedel in spal z navadnimi delavci in z njimi preživel večino svojega časa, ko je trinajst let osebno pomagal pri poglabljanju zamuljenih rečnih strug. Poglabljanje in namakanje sta bila uspešna in sta starodavni kitajski kulturi omogočila razcvet ob Rumeni reki, reki Vej in drugih vodnih tokovih v osrednji Kitajski. Sistem je Juju prinesel slavo in naslov "Veliki Ju, nadzornik voda" (大禹治水, Dà Yǔ Zhì Shuǐ). Največ težav je povzročala gora Longmen ob Rumeni reki, ki je reko stisnila v ozek kanal, ki je preprečeval, da bi voda prosto tekla proti vzhodu in oceanu. Ju naj bi pripeljal veliko delavcev, da bi razširili ta kanal, ki je bil od takrat znan kot Jujev prehod (禹門口).[9]

Devet provinc[uredi | uredi kodo]

Devet provinc, ki jih je ustanovil Ju Veliki med legendarno poplavo

Cesar Šun, ki je vladal za Jaojem, je bil tako navdušen nad Jujevim inženirskim delom in marljivostjo, da je prestol predal Juju in ne lastnemu sinu. Ju naj bi prestol sprva zavrnil, vendar je bil tako priljubljen pri lokalnih gospodih in poglavarjih, da je pri 53 letih privolil, da postane novi cesar. Ustanovil je prestolnico Anjiju (安邑), katere ruševine so v sodobnem okrožju Šja v južni provinci Šanši, in ustanovil tako imenovano dinastijo Šja, ki tradicionalno velja za prvo kitajsko dinastijo.[23]

Ju je bil zaradi urejanja vodotokov dobro seznanjen z vsemi regijami takratnega kitajskega ozemlja Han. Razprava Ju Gong v Knjigi dokumentov omenja, da je Ju razdelil "kitajski svet" na devet džovov (provinc) in sicer: Džidžov (冀州), Jandžov (兗州), Čingdžov (靑州), Šudžov (徐州), Jangdžov (揚州), Džingdžov (荊州), Judžov (豫州), Ljangdžov (梁州) in Jongdžov (雍州).[24] Ko je prejel bron iz teh devetih provinc, je ukazal uliti posode (ding), imenovane Devet trinožnih kotlov.[25] V mestu Jang (陽城) je nato ustanovil svojo novo prestolnico.

V Knjigi dokumentov je rečeno, da se mu je uprlo ljudstvo Miao pod vodstvom njihovega vodje. Z njim je ravnal ostro, zato ga je mnogo ljudi zapustilo. Boril se je z Juojem, ki ga je nameraval ubiti, a mu je po porazu prizanesel in ga za 3 leta izgnal. Potem je postal moder vladar in ljudje so se vrnili.[26] Bambusni letopisi pravijo, da je Ju ubil Fangfenga (防風), enega od severnih voditeljev, da bi okrepil svoj položaj na prestolu.[27][28]

Jujev mavzolej v Šaošingu

Smrt[uredi | uredi kodo]

Jujev tempelj in Jujev mavzolej

Po zapisih v Bambusnih letopisih je Ju vladal petinštirideset let in po besedah Jue Džuešuja (越絕書) umrl zaradi bolezni.[28][29] Rečeno je, da je umrl na gori Kuajdži južno od današnjega Šaošinga, kjer je bil takrat na lovu. Tam je bil tudi pokopan. Današnji Jujev mavzojej (大禹陵) je bil njemu v čast prvič zgrajen v 6. stoletju n. št. v obdobju južnih in severnih dinastij.[30] Nahaja se štiri kilometre jugovzhodno od mesta Šaošing.[30] Večina zgradb je bila v kasnejših obdobjih večkrat prezidana. Trije glavni deli mavzoleja so Jujeva grobnica (禹陵), tempelj (禹廟) in spomenik (禹祠).[31] Grobnica je obrnjena proti vzhodu in zahodu in ima rešetkasta vrata, kanal in paviljon z Veliko Jujevo grobnico.[32] Ju je na mnogo kipih upodobljen s starodavno motiko (耒耜). Številni cesarji v cesarskih časih so tja potovali, da bi izvajali obrede v njegovo čast, zlasti Čin Ši Huang.[29]

Zgodovinskost[uredi | uredi kodo]

Ker o Juju ni ohranjenih nobenih sodobnih dokumentarnih dokazov, ampak samo kopica mitov in legend, obstaja velik dvom o zgodovinskosti te osebe. Noben napis na artefaktih, datiranih v domnevno dobo Juja, ali kasnejših orakeljskih kosteh ne omenja Juja. Prvi arheološki dokazi o njem izhajajo s posod, izdelanih približno tisoč let po njegovi domnevni smrti v času dinastije Zahodni Džov.[33]:77

Kritična antična šola zgodovinarjev zgodnjega 20. stoletja je teoretizirala, da Ju ni bil oseba iz najzgodnejših legend, temveč bog ali mitološka zver, povezana z vodo in morda z mitsko legendo o Zmajevem kralju in njegovim nadzorom voda. Po tej teoriji je bil Ju kot bog ali zver predstavljen na obrednih bronastih posodah ljudstva Šja, do začetka dinastije Džov pa se je legendarna osebnost spremenila v prvega človeka, ki je nadziral vodo. Po kitajski legendi je bil Ju Veliki človek-bog.

Arheološki dokazi o veliki poplavi v soteski Džiši na Rumeni reki so datirani približno v leto 1920 pr. n. št., kar sovpada z novimi kulturami vzdolž Rumene reke. Težave z nadziranjem vode po prvih poplavah bi verjetno lahko trajale kakšnih dvajset let. Vu in soavtorji menijo, da to podpira idejo, da so zgodbe o Juju Velikemu morda izvirale od zgodovinske osebe.[34]

Zapuščina[uredi | uredi kodo]

Ju in njegovi spremljevalci, nesmrtni kralji voda, v templju Tjanhov v Tajnanu na Tajvanu

Stari Kitajci so Juja dolgo imeli za idealnega vladarja in nekakšnega kralja filozofa. V pokrajinah Bejčuan, Venčuan in Dudžjangjan v Sečuanu so trdili, da so njegov rojstni kraj.[35]

Zaradi njegove vpletenosti v mitološko veliko poplavo na Kitajskem je Ju tudi v taoizmu in kitajskih ljudskih verstvih veljal za vodno božanstvo. Je vodja "Petih nesmrtnih kraljev voda", ki se častijo v svetiščih v templjih Matsu kot zaščitniki ladij, ki plujejo mimo.[36]

Njegovo osebno ime je sčasoma postalo kitajski priimek. Ime je bilo poenostavljeno ime manjšega kraljestva 鄅 v današnjem Šandongu. Po osvojitvi države Lu so njeni podaniki ime Ju privzeli kot priimek.[37]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ Ivanhoe, Philip J.; Van Norden, Bryan W. (2005). Readings in Classical Chinese Philosophy (2nd izd.). Indianapolis: Hackett Publishing Company. str. 383. ISBN 0-87220-781-1. OCLC 60826646.
  2. ↑ Mungello, David E. (2009). The Great Encounter of China and the West, 1500–1800 (3 izd.). Rowman & Littlefield. str. 97. ISBN 9780742557987. Arhivirano iz spletišča dne 25. aprila 2023. Pridobljeno 17. decembra 2020.
  3. ↑ (Dai & Gong 2003, str. 40)
  4. ↑ Allan, Sarah (1991). The Shape of the Turtle: Myth, Art, and Cosmos in Early China. State University of New York Press. str. 21. ISBN 978-0-7914-9449-3.
  5. ↑ (Dai & Gong 2003, str. 36)
  6. ↑ Kangxi Dictionary, vol. 15 "魚 radical 7" Arhivirano 2021-12-06 na Wayback Machine. quote: "鯀：《唐韻》《集韻》《正韻》𠀤古本切，音袞。《說文》魚也。《玉篇》大魚也。又《書·堯典》於，鯀哉。《傳》鯀，崇伯之名。《釋文》禹父也。《廣韻》亦作鮌。"
  7. ↑ Shiji, Annals of Xia "Annals of Xia" Arhivirano 2021-07-09 na Wayback Machine. quote: "禹之父曰鯀，鯀之父曰帝顓頊，顓頊之父曰昌意，昌意之父曰黃帝。禹者，黃帝之玄孫而帝顓頊之孫也。禹之曾大父昌意及父鯀皆不得在帝位，為人臣。"
  8. ↑ Book of Generations' Origins (世本) "Xia" Arhivirano 2020-11-11 na Wayback Machine. quote: "顓頊生鯀。…… 鯀為顓頊子。…… 顓頊生𩩌，𩩌生高密，是為禹也。
  9. ↑ 9,0 9,1 9,2 (Dai & Gong 2003, str. 38)
  10. ↑ Zynews.com. "Zynews.com Arhivirano 18. julij 2011 na Wayback Machine.." Xia dynasty brief history. Pridobljeno 18. septembra 2010.
  11. ↑ Ban Gu; Ban Zhao; Ban Biao. »on Regulations and Calendars B"«. Hanshu. Arhivirano iz spletišča dne 9. julija 2021. Pridobljeno 9. julija 2021.
  12. ↑ Shanhaijing vol. 18 Arhivirano 9. julij 2021 na Wayback Machine. "黄帝生駱明，駱明生白馬，白馬是為鯀。"
  13. ↑ "Jiangsu.gov.cn Arhivirano 18. julil 2010 na Wayback Machine.." 四川省汶川縣情及人文地理. (Chinese) Pridobljeno 18. septembra 2010.
  14. ↑ Scta.gov.cn. "Scta.gov.cn Arhivirano 2011-07-07 na Wayback Machine.." (Chinese) Retrieved on 2010-09-18.
  15. ↑ Shiji, Annals of Xis"夏禹，名曰文命。" Arhivirano 2021-07-09 na Wayback Machine.
  16. ↑ Sima Qian's discussion Arhivirano 2021-12-27 na Wayback Machine. on "Annals of Xia" in Records of the Grand Historian: "禹爲姒姓，其後分封，用國爲姓，故有夏后氏、有扈氏、有男氏、斟尋氏、彤城氏、襃氏、費氏、杞氏、繒氏、辛氏、冥氏、斟戈氏/斟灌氏"
  17. ↑ Shiji "Annals of the Five Emperors" Arhivirano 2022-05-10 na Wayback Machine. "帝禹為夏后而別氏，姓姒氏。"
  18. ↑ Hubeiwater.gov.cn. Hubeiwater.gov.cn 大禹三过家门而不入与洪湖抗洪十字歌的精神浅谈. Arhivirano 2011-07-07 na Wayback Machine. (Chinese). Retrieved on 2010-09-18.
  19. ↑ Shiji 禹爲人敏給克勤；其惪不違，其仁可親，其言可信；聲爲律，身爲度，稱以出
  20. ↑ 20,0 20,1 (Wang 2006, str. 18)
  21. ↑ Allan, Sarah (2009). »Not the Lun Yu: The Chu Script Bamboo Slip Manuscript, Zigao, and the Nature of Early Confucianism«. Bulletin of the School of Oriental and African Studies, University of London. Cambridge University Press. 72 (1): 115–151. JSTOR 40378848.
  22. ↑ Lu Xing. Rhetoric in ancient China, fifth to third century, B.C.E.: a comparison with classical Greek rhetoric. (1998). Univ of South Carolina Press publishing. ISBN 1-57003-216-5, ISBN 978-1-57003-216-5. str. 46–47.
  23. ↑ (Wang 2006, str. 21)
  24. ↑ Ng Saam-sing 吾三省. (2008). Zong-guok Man-faa Bui-ging Bat-cin Ci 中國文化背景八千詞. Hong Kong: Seong Mou Jan Syu Gwun 商務印書館(香港). ISBN 962-07-1846-1, ISBN 978-962-07-1846-5. str. 37.
  25. ↑ Bjaaland Welch, Patricia. [2008] (2008). Chinese art: a guide to motifs and visual imagery. Tuttle Publishing. ISBN 0-8048-3864-X, 9780804838641. str. 262.
  26. ↑ The Most Venerable Book (Shang Shu) (v angleščini). Prevod: Martin Palmer. Penguin Books, Limited. 2014. ISBN 978-0-14-119746-3. Arhivirano iz spletišča dne 25. aprila 2023. Pridobljeno 30. decembra 2022.
  27. ↑ 王仲孚. [1996] (1996). 中國上古史專題研究. 五南圖書出版股份有限公司. ISBN 957-11-1290-9, ISBN 978-957-11-1290-9. str. 392.
  28. ↑ 28,0 28,1 Bamboo Annals Xia chapter
  29. ↑ 29,0 29,1 大禹祭典. Chinaculture.org. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. septembra 2010. Pridobljeno 26. septembra 2010.
  30. ↑ 30,0 30,1 China.org.cn. "China.org.cn Arhivirano 17. julij 2012 na Wayback Machine.." Yu Mausoleum. Pridobljeno 26. septembra 2010.
  31. ↑ lvyou.eco.gov.cn. "lvyou.eco.gov.cn Arhivirano 7. julij 2011 na Wayback Machine.." 治水英雄大禹的葬地：大禹陵. Pridobljeno 26. septembra 2010.
  32. ↑ »Yu mausoleum«. Arhivirano iz spletišča dne 6. decembra 2022. Pridobljeno 6. decembra 2022.
  33. ↑ Cook, Constance A. (2013). »Sage King Yu 禹 and the Bin Gong xu 豳公盪«. Early China. Cambridgeniversity Press. 35/36: 69–103. JSTOR 24392401.
  34. ↑ Qinglong Wu; in sod. (2016). »Outburst flood at 1920 BCE supports historicity of China's Great Flood and the Xia dynasty«. Science. 353 (6299): 579–582. Bibcode:2016Sci...353..579W. doi:10.1126/science.aaf0842. PMID 27493183. S2CID 206646492.
  35. ↑ Sichuan.scol.com.cn. "Scol.com.cn Arhivirano 2011-07-07 na Wayback Machine.." 发现西羌古道有关遗迹大禹故乡迷雾更浓 . Pridobljeno 26. septembra 2010.
  36. ↑ »Shuexian Deities«, Official site, Tainan: Grand Matsu Temple, 2007, arhivirano iz spletišča dne 20. septembra 2020, pridobljeno 5. decembra 2016.
  37. ↑ The Oxford Dictionary of Family Names in Britain and Ireland[navedi št.strani]

Viri[uredi | uredi kodo]

  • 戴逸 (Dai Yi); 龔書鐸 (Gōng Shūduó) (2003). 中國通史. 史前 夏 商 西周 [History of China. Illustrated student edition]. Intelligence Press. ISBN 962-8792-80-6.
  • Sima Qian; Sima Tan. »34.4: 燕召公世家«. Records of the Grand Historian 史記. Arhivirano iz spletišča dne 18. aprila 2023. Pridobljeno 25. aprila 2023.
  • 王恆偉 (Wang Hengwei) (2006). »Yuan Gu Zhi Chunqiu« 遠古至春秋 [Ancient times to the Spring and Autumn period]. Zhongguo Lishi Jiangtang 中國歷史講堂 [Chinese history lectures]. Zhonghua Book Company (中華書局). ISBN 962-8885-24-3.


Ju Veliki
Vladarski nazivi
Predhodnik: 
Cesar Šun 		Kralj Kitajske Naslednik: 
Či
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Ju_Veliki&oldid=6190638«