Grmičarji

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Grmičarji pred tipično hišo
Grmičarka iz Bocvane

Grmičarji (tudi Sani, Kungi, Bušmani) so etnična skupina pritlikavih lovcev, ki živijo v južni Angoli, Bocvani, Mozambiku, Namibiji, Lesotu, Svaziju, Zimbabveju in Južni Afriki.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Homo sapiens se je razvil iz vrste Homo erectus pred okoli 100.000 leti, ko je bil slednji, sodeč po arheoloških najdbah, že dobro razširjen po Afriki, Aziji in Evropi. Osebki Homo sapiens-a so kmalu zatem tvorili kulturo Bušmanov oz. Grmičarjev, ki so bili zelo dobri lovci-nabiralci.

Ti so najverjetneje bili prvi moderni ljudje, ki so naselili južno Afriko. Zaradi njihovega načina življenja ter velikega spoštovanja do zemlje, za sabo niso puščali veliko arheoloških dokazov o njihovem obstoju. Razen jamskih slikarij, so Grmičarji pustili malo sledi njihove zgodnje kulture. Raziskave so pokazale, da so območje današnje južne Afrike naselili pred vsaj 25.000 leti, novejše teorije pa govorijo o naselitvi južne Afrike že pred 40.000 leti.

Pred 2000 leti so v južno Afriko migrirali govorci Bantu jezika z delte reke Niger. Grmičarji in novi priseljenci so shajali zelo dobro in se med sabo dokaj dobro razumeli, čeprav nihče od njih ni poznal pisave. Razen arheoloških dejstev, je o tem obdobju znanega zelo malo. Okoli tega časa so se skupine Grmičarjev začele ukvarjati z drobnico s severa; tako je paša ponekod počasi začela prevladovati nad lovom in nabiralstvom, saj so stremeli k manjšim čredam, ki so jim služile za vzrejo. Prihod drobnice naj bi spodbudil ljudsto k zavedanju osebnega premoženja in lastnine. Struktura družbe se je spreminjala, kar se je kazalo v razvoju vodilnega plemena. Khoikhoi ("ljudstvo ljudstev"), pleme, ki se je ukvarjalo z drobnico, njeno pašo in vzrejo, se je začelo premikati južneje, vse do Rta dobrega upanja. Na poti so srečali Grmičarje (ti so se ukvarjali z lovom in nabiralništvom) in jih poimenovali San. Ljudstvi sta se pomešali in asimilirali do te mere, da med njima ni bilo moč razlikovati - njuno skupno ime je bilo Khoisan. Čez čas so se pripadniki ljudstva Khoikhoi ustalili na obali, medtem ko so manjše skupine Grmičarjev še vedno naseljevale notranjo Afriko.

Poimenovanje[uredi | uredi kodo]

Ime "Bušmani" oz. "Grmičarji" so ljudstvu pred več kot 200 leti nadeli beli raziskovalci in osvajalci. "San" so jih poimenovali njihovi etnični sorodniki in zgodovinski tekmeci, ljudstvo Khoikhoi. V jeziku Nama izraz "San" pomeni "potisnjen na rob, odmaknjen" ter ima izrazito nespoštljiv in negativen prizvok; Grmičarji so bili ob tem imenovanju postavljeni na nivo živali (beseda "san" se v drugem pomenu nanaša predvsem na živali), kar je nakazovalo na dejstvo, je ljudstvo Khoikhoi ("ljudstvo ljudstev") več vredno in postavljeno višje na družbeni lestvici. V 70ih letih prejšnjega stoletja so zahodni antropologi prevzeli term "San" kot ime za ljudstvo, ki se je uveljavilo v akademskih in strokovnih krogih. Izraz "Bušman" oz. "Grmičar" je danes sicer splošno uveljavljen in uporabljen, vendar so si mnenja glede uporabe termina pogosto nasprotujoča, saj je izraz sam pogosto tolmačen kot nespoštljiv oz. kot žaljivka.

Družba, skupnost[uredi | uredi kodo]

  • Skupnost

Grmičarji se povezujejo v družinske skupnosti oz. skupine, katere so majhne. Po večini so nomadi, kar a mesta pomeni, da se selijo iz enega mesta na drugo z namenom,da si poiščejo hrano za preživetje. Njihov sistem družinske povezanosti lahko primerjamo s sistemom Eskimov, prav tako pa lahko pri opisovanju njihovih skupnosti uporabljamo enake izraze kot za opisovanje le-teh v zahodnem svetu, npr. pravilo starejšega ali pravilo poimenovanja stvari, oseb. Pravilo starejšega določa, da se starejši izmed dveh odloči, kakšen položaj v skupnosti bo zasedel mlajši, itd.

  • Jezik

Njihov jezik je izredno zanimiviv, saj je sestavljen tako iz besed kot iz klikov. Ti kliki, ki jih kot dele besed najdemo samo v Afriki, so dejansko sesanje jezika, vendar se pozicija jezika in zračne poti razlikujejo med sabo. Kliki so lahko dentalni, alveolarni, alveolno-palatalni, cerebralni, lateralni, labialni ali retrofleksni; zvočni, nezvočni ali nazalni.

"/" Prvi izmed klikov (dentalni) se sliši kot "tsk, tsk! " in ga dosežemo, če jezik postavimo za sprednje zobe.

"≠" Drugi klik (alveolarni) je mehek, dosežemo ga, če damo jezik na ustno nebo.

"!" Tretji klik (alveolno-palatalni) je oster in dosežemo, če jezik hitro potegnemo z neba navzdol.

"//" Četrti (lateralni) je enak zvoku, s katerim pokličemo konja.

V vseh jezikih Grmčarjev sicer obstaja 6 različnih klikov, vendar je verjetnost, da so v uporabi vsi, majhna. Nekateri Bantu jeziki, predvsem zulu in xhosa. sta prevzeli klike iz jezika san.

  • Lov, zadolžitve

Njihova tradicionalna oprema je sestavljena iz vrvi, odeje, pregrinjala, imenonovanega kaross, s katerim nosijo hrano, dračja, s katerim si kjerkoli zakurijo ogenj, manjših vreč ter manjšega ogrinjala, s katerim na hrbtu nosijo otroke. Ženske so nabiralke rastlin (te vsebujejo veliko vlage) ter manjših živali, medtem ko moški z lokom ali kopjem lovijo večje živali s pomočjo puščic, katerih konice so napojene z močnim strupom iz ličink nekega hrošča. Luknje kopljejo v suhih rečnih koritih ter shranjujejo vodo v lupine nojevih jajc. Vodo dobijo tudi iz želodčne vsebine ubitih antilop ter melon tsamma, katerih pojedo do 3 kg na dan. Ker otroci nimajo dolžnosti, le občasne zadolžitve, se lahko čez dan mirno igrajo. Počitek je Grmičarjem zelo pomemben; veliko časa namenijo pogovorom, šaljenju ter plesom.

  • Naselja

V času selitev in nenehnega iskanja zelenih rastlin, si Grmičarji zgradijo začasna bivališča iz blata in vej, ki jim služijo kot streha nad glavo v deževni sezoni. V sušnem obdobju pa si okoli luknje z vodo izgradijo stalnejše in trdnejše bivališče. Mrzli zimi, v času katere so nabrali večino jesenskih plodov, sledi vroča in suha pomlad; v tem obdobju ni veliko zelenih rastlin (zato se dlje časa zadržijo na enem mestu) in meso postane glavna hrana.

  • Ureditev

Tradicionalno so Grmičarji skupnost enakopravnih ljudi in čeprav so imeli plemenske poglavarje, je bila njihova moč omejena in vse večje odločitve so sprejemali skupaj na podlagi dogovora in posvetovanja. Položaj žensk v skupnosti je dokaj enakopraven. Ženske začnejo rojevati pri 18ih oz. 19ih letih starosti; prvi menstrualni ciklus se zaradi nizkokalorične in malomaščobne hrane začne pozneje kot pri ostalih ženskah. Zanosijo vsake 4 leta, kar je posledica pomanjkanja mleka za več kot enega otroka ter velike težavnosti nositi slednjega na hrbtu. Otroci so lepo vzgojeni in imajo s starši in skupino dobre odnose. Večino dneva se igrajo skupaj, ne glede na spol. Učijo jih enakopravnosti med spoloma in jih spodbujajo k izražanju čustev.

Religija, verovanje[uredi | uredi kodo]

Najpomembnejše duhovno bitje južnih Grmičarjev je '/Kaggen', ki naj bi ustvaril mnogo stvari in se pojavlja v več mitih. Njegovo ime lahko prevedemo v mantis, ki je angleška beseda za bogomolko. Na podlagi prevoda imena se je razvila napačna teorija, da Grmičarji častijo to žival. /Kaggen/ ni bogomolka, temveč je ta le ena izmed njegovih manifestacij oz. oblik, med katerimi so tudi kača, puščavski zajec, jastreb, itd. Kadar /Kaggen/ ni v živalski obliki, je običajen človek, ki živi kot običajen Grmičar.

Njihova sveta žival je antilopa, ki se pojavlja pri štirih obredjih: fantovem prvem uboju živali, dekletovi puberteti, poroki in plesu v transu. Grmičarji verjamejo, da je bila antilopa /Kagganova/ najljubša žival.

  • Fant postane moški,ko ubije svojo prvo antilopo; gre za obred iniciacije. Najprej jo navodilih starešin izsledi ter ubije z enim samim strelom z lokom. Antilopi slečejo kožo in maščobo z njenega vratu skuhajo v juho, ki mladega moškega še posebej okrepi.
  • Ko dekle dobi prvo menstruacijo, jo izolirajo; zaprejo jo v njeno kočo. Ženske se zberejo in zaplešejo paritveni ples antilop, pri samem plesu pa najpogosteje na glavi nosijo rogove antilop. Ta obred dekletu zagotavlja lepoto ter mir, obvaruje pa jo tudi pred pomanjkanjem.
  • Pri obrednem plesu si šamani želijo antilopine moči in vzdržljivosti.
  • Del poročnega obreda je, da moški staršem svoje soproge podari antilopino maščobo. Kasneje žensko s to maščobo namažejo po celem telesu.

Sodobni Grmičarji, ki živijo na območju Kalaharija verujejo v 2 božanstvi; v enega, ki živi na vzhodu ter drugega, ki živi na zahodu. Tako kot južni Grmičarji verjamejo v življenje po smrti, vendar ne v smislu poveličevanja prednikov, temveč zanje menijo, da prinašajo bolezen in smrt. Zdravilci ostale pripadnike skupnosti varujejo pred temi zli duhovi ter boleznimi.

Umetnost[uredi | uredi kodo]

Poslikave jamskih in ostalih sten datirajo tudi do 100.000 let nazaj. Gall pravi: "Nenavadno, vendar so poslikave živali, lovcev in polčloveških figur še danes zelo žive. Ti hibridi, figure, ki so pol človek in pol žival, naj bi bili njihovi zdravilci." Najbolj znana stenska poslikava je poslikava v Tsodilu, ki prikazuje dva veličastna bika. Na isti skali je naslikana tudi žirafa, ki nam daje občutek strahu pred plenilcem. Na steni je sicer še več manjših poslikav, skupaj z odtisi rok, ki so najverjetneje podpis neznanega avtorja.

Dowson pravi, da se je možno iz umetnosti Grmičarjev veliko naučiti: " V tej umetnosti je veliko simbolov in metafor." Biki so npr. pomenili poroko ali zdravilne obrede. Prav tako pa lahko na podlagi poslikav sklepamo o njihovem načinu življenja; pogosti motivi so bili "dežni plesi", pri katerih so osebe padle v trans; hoteli so uloviti eno izmed dežnih živali (nilski konj, antilopa, ribe), katerih kri in mleko bi se spremenila v dež. Osebe so bile naslikane enako, nobena ni izstopala; četudi naj bi zdravilci imeli posebne moči, so bili le običajni ljudje (namen zdravilstva ni bil povzpeti se po družbeni lestvici, temveč delati dobro za celo skupnost). Kljub temu pa na več poslikavah vidimo ljudi, ki imajo živalsko glavo ali živalski kakšen drug del telesa, saj so verjeli, da bodo, če se bodo zamaskirali, lažje prišli bliže določeni čredi.

Za poslikave so najpogosteje uporabljali rdeč kamen, ki so ga zdrobili in nato zmešali z maščobo. To barvo so nato nanesli na kamen oz. skalo s pomočjo čopiča narejenega iz živalskih dlak ali perja.

Zdravilni plesi[uredi | uredi kodo]

Zdravilna dejavnost je pomemben del njihove kulture; njihov sistem zdravljenja s transom se je razvijal skozi stoletja. Gre za plese, ki trajajo celo noč, pri katerih zdravilec pade v trans, da lahko ozdravi določeno bolezen. Pogosto so plesi spremljani z bobni, nemalokrat pa na drevo privežejo darove za živalske duhove.

  • Obred

Potek plesa: ženske krožijo okoli ognja (s svojimi otroci na hrbtih) in s falzetom ob hitrem ploskanju pojejo posebne pesmi. Moški drug za drugim krožijo okoli njih s kratkimi, a močnimi koraki, vse skupaj pa spremlja močan zvok tolkal. Ples je dejansko zelo zapleten vzorec glasov in ritmov, ki se jih posameznik začne učiti že v zgodnjem otroštvu. Zdravilec bo svoj obred začel z umivanjem svojih rok v ognju, nato bo zlo iz osebe izsesal tako, da bo eno roko položil na njen hrbet in drugo na trebuh, osredotočil pa se bo na problematičen del telesa. Ne zdravijo pa samo bolezni, temveč tudi izničijo množične obsesije, kot npr. ljubosumje, jeza, prepirljivost, itd.

  • Zdravilci

Zdravilci, ki so v večini moški, ki plešejo, so v obredu tako dovzetni za energijo, da je le-ta lahko zelo nevarna; med to izkušnjo ne smejo s prstom kazati na ostale, predvsem na otroke, ker bi jih lahko tudi ubili. Da pa lahko zdravijo, morajo najprej prebuditi svoje srce, kar dosežejo s posebno transformacijo, ki sledi boleči tranziciji v posebno stanje zavesti, imenovani !kia, iz katere črpajo svojo moč in energijo oz. n/um.

"V svojem posebnem stanju zdravilci včasih tudi hodijo po žerjavici ter vidijo notranjost ljudi," poroča Elizabeth Marshall. Po pričevanju oseb je nekoč duša zdravilca zapustila naselje ter se naselila v skupini levov, ki so povzročali težave ostalim ljudem. Duša jim je naročila , da prenehajo in levi nato res niso več napadali ljudi.

Plesi, ki trajajo celo noč, so pogosto zelo izčrpljujoči. Ravno ob sončnem vzhodu se intenziteta plesa poveča in petje postane glasnejše, nato pa se obred nenadoma zaključi. Čez dan udeleženci plesa počivajo, naslednje jutro pa si pripovedujejo o izkušnjah.

Konflikt z bocvansko vlado[uredi | uredi kodo]

Sredi 90ih let prejšnjega stoletja je bocvanska vlada začela izvajati plan, s katerim je želela Grmičarje preseliti iz narodnega parka v puščavi Kalahari (Central Kalahari Game Reserve), kjer so se njihovi predniki naselili že pred 20.000 leti, v novo zgrajena naselja. Bocvanska vlada je med letoma 1997 in 2002 iz narodnega parka Kalahari izselila okoli 2.000 Grmičarjev. Kljub temu, da je vlada ostro zanikala, da je bila relokacija prisiljena, je sodišče razsodilo, da je bila premestitev narejena v neskladju z zakonom. Uradni razlogi za vladin ukrep relokacije so bili naslednji: "Čez čas je postalo jasno, da večina prebivalcev CKGR ne želi več živeti kot lovci-nabiralci, temveč želijo postati prebivalci stalnih naselij ter se ukvarjati z agrikulturo. Dejsto je, da to področje ni primerno za kmetovanje, ozirajoč se na način preživljanja z lovom in nabiralništvom, s katerim so se ukvarjali njihovi predniki, ker za kaj drugega tudi ni bilo pogojev. "

Po mnenju Bušmanov in zahodnih nevladnih organizacij se je vlada za selitev odločila, ker naj bi na ozemlju začela izkop diamantov. Vlada to zanika in trdi, da jih je preselila, ker naj bi ogrožali divje živali, življenje v narodnem parku pa jim preprečuje vključevanje v družbo. Tam so tudi brez možnosti izobraževanja in zdravstvene oskrbe. A sami pravijo, da si tega ne želijo tako, da jim je bilo z izgonom v puste kampe onemogočeno uporabljati tradicionalne lovske spretnosti, ki jih za ohranjanje svojega življenja nujno potrebujejo. Poleg vsega tega je bilo izpostavljeno dejstvo, da Grmičarji niso priznani kot eno izmed uradnih plemen oz. ljudstev v bocvanski ustavi ter posledično nimajo zadosti pravic, tako kot ne politične moči. Skozi generacije se je namreč kultura tega ljudstva spajala z ostalimi južnoafriškimi kulturami, zaradi česar se po določenih značilnostih in kriterijih ločijo od večine Afričanov.

13. decembra 2006 je sodišče razsodilo Grmičarjem v prid; vladini postopki prisilne relokacije so bili v nezakoniti, zato so se smeli vrniti v narodni park. Kljub temu vlada ni bila prisiljena poskrbeti za vodo in ostale življenjske potrebščine tistih, ki se bodo v park vrnili.

Viri in literatura[uredi | uredi kodo]

Prevedeno in povzeto iz:

http://www.africaguide.com/culture/tribes/bushmen.htm ; 1.3.2008

http://en.wikipedia.org/wiki/Ancient_History_of_South_Africa ; 1.3.2008

http://www.theartofafrica.co.za/serv/bushmen.jsp ; 1.3.2008

http://en.wikipedia.org/wiki/Bushmen ; 1.3.2008

http://www.kalahari-san.pwp.blueyonder.co.uk/ ; 1.3.2008

Povzeto iz:

http://www.rtvslo.si/modload.php&c_mod=rnews&c_param=tlp&op=sections&func=read&c_menu=2&c_id=128360 ; 1.3.2008

http://www.geocities.com/bturk5/Busmani/ppframe.htm ; 1.3.2008

http://sl.wikipedia.org/wiki/Prebivalstvo_Afrike; 1.3.2008

http://styling.over.net/tatoo/zgodovina_pregled_tetoviranja_svet_4.php ; 1.3.2008

http://teapovirk.blogspot.com/2005/03/grmiarji.html ; 1.3.2008

Afrika južno od Sahare, Slovenska izd.,Ljubljana : Mladinska knjiga, 1995

Evans-Pritchard, Edward: Ljudstva sveta; Severna Afrika in Arabski polotok, Tropska Afrika, Južna Afrika, Slovenska izd., Ljubljana : Mladinska knjiga, 1980

Mason, Antony: Ljudje z vsega sveta; Tržič : Učila International, 2003