Grad Liemberg
| Grad Liemberg Burgruine Liemberg | |
|---|---|
 Ruševine gradu Liemberg | |
  Grad Liemberg Burgruine Liemberg Geografska lega: Grad Liemberg Burgruine Liemberg, Avstrija | |
| Lega | Liebensfels |
| Koordinati | 46°44′53.2″N 14°13′3.0″E / 46.748111°N 14.217500°E |
| Zgrajeno | 12. stoletje |
| Obnovljeno | delno očiščene ruševine |
| Arhitekturni slog | višinski grad |
| Uprava | gosposko prebivališče vitezov in trdnjava |
| Lastnik | gospodje Liebenberški do 1428, vitezi Ostroviški; Po 2. polovici 16. stoletja ruševine: gospodje Gradeneggerji, gospod Seifrid Leininger, Franc Poppendorfski, Seifrid Ditrichštajnski in Krištof Mordax, Hanibal von Egg, Karel Friderik iz Grimminga, baron Stahlski, grofje Herbersteinski, grofje Welz, grof Ferdinand Jožef Roglowitsch, Janez Nepomuk baron Kaisersteinski, Jožef Daublewski baron Sternecki, gospod Paulus Auer |
Razvaline gradu Liemberg so ruševine gradu na vrhu hriba na Koroškem zahodno od istoimenskega kraja v občini Liebenfels na strmem pobočju Göseberga.
Grajski kompleks je bil zgrajen v 12. stoletju, sestoji predvsem iz romanskega okroglega stolpa Vorwerka s premerom približno devet metrov, še vedno dobro ohranjenega gotskega stolpa in palasa, ki je bila v zadnjem času tudi strukturno spremenjen. Ta precej nenavaden grajski kompleks je zaradi svoje majhnosti podcenjen.
Vorwerk, zgrajen na skalnih stopnicah pod gradom, je bil sčasoma prilagojen kot kapela in je bil naseljen do 20. stoletja.
Zgodovina[uredi | uredi kodo]
Okolica gradu je bila poseljena že v prazgodovini in rimski dobi. Najstarejša posredna dokumentirana omemba gradu Liemberga je iz leta 1167 (Wolfpertus de Liebenberch). Grad je bil poškodovan v velikem koroškem potresu leta 1348, o čemer obstajajo poročila o škodi[1]. V 16. stoletju je bil grad kot prebivališče opuščeno, potem ko so njegovi tedanji lastniki dali zgraditi dvorec Liemberg ob vznožju pobočja. Okrog leta 1688 je Liemberg opisal Valvasor kot »stari, zdaj popolnoma opustošen in zapuščen grad, ki je videti samo kot hrib«.
Glej tudi[uredi | uredi kodo]
Literatura[uredi | uredi kodo]
- Franz Xaver Kohla, Gustav Adolf von Metnitz, Gotbert Moro: Koroške grajske študije Prvi del - Koroški gradovi, dvorci in utrdbe. Zgodovinsko društvo za Koroško, Celovec 1973.
- Hugo Henckel-Donnersmarck: Gradovi in palače na Koroškem. Založnik Joh. Leon st., Celovec 1964.