Geostacionarna orbita

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
GSO orbita
GSO orbita, satelit je vedno nad isto lokacijo

GeoStacionarna orbita, GSO, je okrogla (cirkularna) orbita 35786 km nad zemeljskim ekvatorjem (inklinacija največkrat 0 stopinj) in objekti v njej krožijo v isti smeri kot Zemlja. Čas ene orbite je enak času vrtenja Zemlje okoli svoje osi - en dan (natančneje zvezdni dan, ki je 23 ur, 56 minut in 4,09 sekund dolg). Satelit je vedno nad isto točko nad ekvatorjem, če ga gledamo iz Zemlje zgleda, ko da se ne premika. Geostacionarna orbita je podrazred geosinhrone orbite.

Prvo idejo za telekomunikacijske satelite v GSO je imel Herman Potočnik leta 1928. GSO orbita se uporablja za telekomunikacijske satelite, za prenos satelitske TV in radia in nekatere vremenske satelite. Prednost GSO orbite je vedno ista lokacija na nebu, zato so antene lahko fiksno pozicionirane, ni potrebe po sledenju. Slabost GSO orbite je oddaljenost od Zemlje okrog 35 000 km, zato imajo telefonski klici zamik približno 0,253 sekund.

Vsake toliko časa morajo sateliti v GSO ohranjati točno določen položaj, kar dosežejo s pomočjo majhnih raketnih motorjev. Na leto je potreben Delta-V okrog 50 m/s. Ko poteče življenska doba satelita se ponavadi uporabi raketni motor, ki pošlje satelit v odpadno ali pokopališko orbito, da ne bi motil delujočih satelitov. Življenska doba satelitov je ponavadi omejena s količino goriva, ki je potrebna za ohranjanje položaja. Elektronske naprave palahko delujejo več časa, zato se nekateri sateliti uporabljajo še naprej tudi, ko niso več v GSO.

Sateliti v GSO se premikajo z orbitalno hitrostjo 3,07 km/s (1,91 milj/s) z časom orbite 1 436 minut, kar je isto kot zvezdni dan 23,934461223 ur.

Za istrelitev satelite v GSO je potrebno več energije, kot npr. v nizkozemeljsko orbito. Raketa Ariane, Proton, Delta IV Heavy bi lahko v NZO istrelile okrog 20 ton, v GSO pa le tretjnino tega - okrog 6 ton.

Visokoeliptična orbita molnija je v nekaterih pogledih podobna GSO, ko je satelit v perigeju se premika zelo počasi (kljub temu potrebna je sledilna antena) in se zato uporablja za telekomunikacije. Države bivše sovjetske zveze imajo veliko severno geografsko širino, zato imajo šibkejši signal od GSO satelitov, kot npr. Evropske države. Za pokritost so potrebni trije sateliti, vsak deluje 8 ur. Izstrelitev satelitov v molnijo zahteva precej manj energije kot GSO.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]