Dzidži tongdžjan

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Celovita razmišljanja za pomoč pri upravljanju
Osnutek Dzidži Tongdžjana
Odlomek izvirnega zvitka Dzidži tongdžjana
AvtorSima Guang s sodelavci
Naslov izvirnika資治通鑑
Jezikklasična kitajščina
Subjektzgodovina Kitajske
Datum izida
1084
Vrsta medijazvitki bambusnih ploščic
Izvorno besedilo
資治通鑑 kitajsko Wikivir
Dzidži tongdžjan
Tradicionalno kitajsko資治通鑑
Poenostavljeno kitajsko资治通鉴
Dobesedni pomen"Celovita razmišljanja za pomoč pri upravljanju"

Dzidži tongdžjan (kitajsko 資治通鑑, pinjin Zīzhì Tōngjiàn, Wade–Giles Tzŭ1-chih4 t'ung1-chien4, dobesedno Celovita razmišljanja za pomoč pri upravljanju) je pionirsko referenčno delo v kitajskem zgodovinopisju, objavljeno leta 1084 med dinastijo Severni Song. Napisano je v obliki kronike, ki beleži kitajsko zgodovino od leta 403 pr. n. št. do 959 n. št., zajema 16 dinastij in časovno obdobje skoraj 1400 let.[1] Glavno besedilo je urejeno v 294 zvitkih (kitajsko 卷, juan), ki ustrezajo posameznim poglavjem, in vsebujejo približno 3 milijone znakov.

Leta 1065 n. št. je cesar Jingdzong iz Songa naročil svojemu uradniku Sima Guangu (1019–1086 n. š.), da vodi sestavljanje univerzalne zgodovine Kitajske, mu podelil sredstva in pooblastilo za imenovanje osebja po lastni izbiri. Njegova ekipa je za dokončanje dela potrebovala 19 let.[1] Leta 1084 ga je predstavila nasledniku kralja Jingdzonga, cesarju Šendzongu iz Songa. Delo je bilo dobro sprejeto in se izkazalo za izjemno vplivno med znanstveniki in širšo javnostjo. Imelo je tudi ogromen vpliv na kasnejše kitajsko zgodovinopisje.[2][3]

Vsebina[uredi | uredi kodo]

Edinih osem poglavij izvirnega rokopisa hrani Narodna knjižnica Kitajske v Pekingu

Knjiga vsebuje 294 poglavij s kronikami šestnajstih dinastij:

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 Xu 2005, str. 20.
  2. Wilkinson 2000, str. 499.
  3. Fang 1952.

Viri[uredi | uredi kodo]