Dimitrij Vladimirovič Golicin

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Dimitrij Vladimirovič Golicin
1771 - 1844
Dimitrij Vladimirovič Golicin
Dimitrij Vladimirovič Golicin
(delo Georga Dawa; Vojaška galerija Zimskega dvorca)[1]
Kraj rojstva: Moskovska provinca
Kraj smrti: Moskva
Pripadnost: Zastava Rusije Ruski imperij
Aktivna leta: 1774-1844
Čin: General konjenice
Oboroženi
konflikt(i):
Finska vojna
Napoleonove vojne:
* Invazija na Rusijo
Odlikovanja: Red svetega Janeza Jeruzalemskega (Rusija)
Red svetega Aleksandra Nevskega
Red svetega Jurija
Red svetega Vladimirja
Red svete Ane
Red črnega orla
Red rdečega orla
Vojaški red Marije Terezije
Vojaški red Maksimilijana Jožefa
Red leva in sonca

Knez Dimitrij Vladimirovič Golicin (rusko Дми́трий Влади́мирович Голи́цын), ruski general, * 1771, † 1844.

Bil je eden izmed pomembnejših generalov, ki so se borili med Napoleonovo invazijo na Rusijo; posledično je bil njegov portret dodan v Vojaško galerijo Zimskega dvorca.

Življenje[uredi | uredi kodo]

Že leta 1774 je bil vpisan v sestavo Preobraženskega polka (leta 1777 je bil povišan v vodnika). Med leti 1782-86 se je izobraževal na Univerzi v Strasbourgu in januarja 1786 je bil povišan v korneta; šolanje je nadaljeval v Parizu.

Sodeloval je v zatrtju poljskega upora leta 1794. Maja 1797 je bil povišan v polkovnika in 5. avgusta 1798 je bil povišan v generalmajorja ter imenovan za poveljnika kirasirskega polka. 14. januarja 1804 je bil povišan v generalporočnika. Poleti 1806 je postal poveljnik 4. divizije, s katero se je udeležil kampanje leta 1806-07. V bojih s Francozi se je odlikoval kot sposoben konjeniški poveljnik. V letih 1808-09 je sodeloval tudi v bojih s Švedi. Ker so bili njegovi uspehi med vojno pripisani drugemu, je 8. aprila 1809 dal odpoved.

Šele potem, ko je Kutuzov postal vrhovni poveljnik v avgustu 1812, se je lahko vrnil v aktivno vojaško službo; postal je poveljnik Kirasirskega korpusa, s katerim se je odlikoval v bitki za Borodino. Med kampanjo leta 1813-14 je bil poveljnik konjeniškega rezervnega korpusa, s katerim se je med drugim udeležil tudi bitke za Dresden, za Leipzig, za Pariz,...

Po vojni je med leti 1814-1818 poveljeval 1. rezervnemu konjeniškemu korpusu, 1. in 2. gardni diviziji, med leti 1818-1820 pa 2. pehotnemu korpusu. 6. januarja 1820 je postal generalni guverner Moskve in naslednje leto je postal državni svetnik.

Konec leta 1843 so mu odkrili raka; umrl je med operacijo.

Viri in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Государственный Эрмитаж. Западноевропейская живопись. Каталог / под ред. В.Ф. Левинсона-Лессинга; ред. А.Е. Кроль, К.М. Семенова. - 2-е издание, переработанное и дополненное. - Л.: Искусство, 1981. - Т. 2. - С. 254, кат.№ 7861. - 360 с.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]