Džamasp

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Džamasp
Kralj kraljev Irana in Anirana
Džamaspov kovanec iz kovnice v Susi
Džamaspov kovanec iz kovnice v Susi
Šahinšah Sasanidskega cesarstva
Vladanje496–498/499
PredhodnikKavad I.
NaslednikKavad I (ponovno)
Rojstvo5. stoletje
Smrt530/540
PotomciNarsi
RodbinaSasanidi
OčePeroz I.
Religijazoroastrstvo

Džamasp ali Zamasp (srednjeperzijsko 𐭩𐭠𐭬𐭠𐭮𐭯‎, perzijsko جاماسپ‎ Džāmāsp) je bil sasanidski kralj kraljev Irana, ki je vladal od leta 496 do 498/499. Bil je sin kralja Peroza I. in mlajši brat Kavada I. Na prestol je prišel potem, ko sta plemstvo in duhovščina odstavila Kavada I.

Ime[uredi | uredi kodo]

Zaradi vedno večjega zanimanja Sasanidov za Kejanide, so Džamaspa imenovali po Džamaspu, mitološkem ministru kejanskega vladarja Vištaspa.[1][2] V grščini se ime glasi Zamásfēs, v arabščini Džāmāsb, Zāmāsb in Zāmāsf in v novi perzijščini Džāmāsp in Zāmāsp.[2]

Ozadje[uredi | uredi kodo]

Peroza I. (vladal 459–484) so leta 484 pri Balhu porazili in ubili Heftaliti,[3][4] skupina plemen, od katerih so bili najvidnejši Iranski Huni. [5] V drugi polovici 5. stoletja so obvladovali Baktrijo in, zgleda, del južne Transoksanije.[6] Perozova vojska je bila popolnoma uničena, njegovega trupla pa niso nikoli našli.[7] Ubiti so bili tudi štirje njegovi sinovi in bratje.[8] Glavna sasanidska mesta v Horasanu - Nišapur, Herat in Merv, so prišla pod heftalitsko oblast.[4] Suhra, član partske rodbine Karen, ene od sedmih velikih hiš Irana, je hitro zbral novo vojsko in ustavil nadaljnje napredovanje Heftalitov.[9]

Iranski magnati, med katerimi sta bila najvidnejša Suhra in mihranski general Šapur Mihran, so za novega šaha izvolili Perozovega brata Balaša,[10] ki ni bil priljubljen niti med plemstvom niti med duhovščino in je bil po samo štirih letih vladanja leta 488 odstavljen.[11] Suhra, ki je igral kjučno vlogo pri Balaševi odstavitvi,[11] je za novega šaha Irana imenoval Kavada I.[12]

Vladanje[uredi | uredi kodo]

Plemstvo in zoroastrska duhovščina so leta 496 Kadada I. odstavili zaradi njegovih socialno-gospodarskih in verskih reform.[2] Eden od vzrokov za odstavitev je bila tudi Sukrova usmrtitev.[4] Na Kavadovo mesto so postavili njegovega brata Džamaspa.[13][14] Medtem se je v državi, predvsem v Mezopotamiji, začel kaos.[14] Plemstvo je takoj sklicalo skupščino, na kateri so razpravljali o tem, kaj narediti s Kavadom. Gušnaspdad, član vplivne družine zemljiških posestnikov Kanarangijan, je predlagal njegovo usmrtitev. Njegov predlog so preglasovali in Kavada zaprli v zapor Oblivijon v Huzistanu.[13][15] Kavadu I. je uspelo pobegniti iz zapora in se zateči na ozemlje Heftalitov.[4]

Leta 498 ali 499 sa je Kavad vrnil iz begunstva z vojsko Heftalitov.[4][16] Po prihodu na ozemlje družine Kanarangijan v Horasanu se je sestal z njenim članom Adergudunbadom, ki mu je bil pripravljen pomagati. Kavada je podprl tudi Sukrov sin Zarmir Karen.[4] Džamasp, plemstvo in duhovščina se Kavadu I. ni želelo upreti zaradi morebitne nove državljanske vojne.[17] Z njim so se dogovorili, da lahko znova prevzame položaj kralja pod pogojem, da amnestira Džamaspa in državno elito.[17] Džamaspu so prizanesli in ga verjetno oslepili, Gušnaspdada in druge plemiče, ki so rovarili proti Kavadu I., pa so usmrtili.[4] Kavadova vrnitev na sasanidski prestol kaže, kako težavno je bilo stanje v cesarstvo, saj je za prevzem oblasti zadostovala že majhna vojska.[13]

Džamasp je po odstopu odšel v Armenijo, kjer je porazil Hazare in osvojil nekaj njihovega ozemlja. Poročil se je z Armenko, s katero je imel sina Narsija.[18]

Potomci[uredi | uredi kodo]

Po Džamaspovi smrti leta 530/540 sta sin Narsi in vnuk Piruz razširila ozemlje svoje družine, vključno z Gilanom.[19] Piruz se je poročil z gilansko princeso, s katero je imel sina Gil Gavbaro. Slednji je bil začetnik Dabujidske dinastije. Imel je sinova Dabuja in Paduspana.[20] Nasledil ga je Dabujev sin kot ispahbad Dabujidske dinastije, Paduspan pa je ustanovil Paduspanidsko dinastijo.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ Boyce 2001, str. 127–128.
  2. ↑ 2,0 2,1 2,2 Choksy 2008, str. 453–454.
  3. ↑ McDonough 2011, str. 305.
  4. ↑ 4,0 4,1 4,2 4,3 4,4 4,5 4,6 Schindel 2013, str. 136–141.
  5. ↑ Rezakhani 2017, str. 145.
  6. ↑ Daryaee & Rezakhani 2017, str. 163.
  7. ↑ Payne 2015, str. 287.
  8. ↑ Potts 2018, str. 295.
  9. ↑ Payne 2015, str. 288.
  10. ↑ Shahbazi 2005.
  11. ↑ 11,0 11,1 Chaumont & Schippmann 1988, str. 574–580.
  12. ↑ Pourshariati 2008, str. 78.
  13. ↑ 13,0 13,1 13,2 Daryaee 2014, str. 27.
  14. ↑ 14,0 14,1 Axworthy 2008, str. 59.
  15. ↑ Pourshariati 2008, str. 267.
  16. ↑ Rezakhani 2017, str. 131.
  17. ↑ 17,0 17,1 Pourshariati 2008, str. 114.
  18. ↑ Pourshariati 2008, str. 299.
  19. ↑ Pourshariati 2008, str. 301.
  20. ↑ Madelung 1993, str. 541–544.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Axworthy, Michael (2008). A History of Iran: Empire of the Mind. New York: Basic Books. str. 1–368. ISBN 978-0-465-00888-9.
  • Boyce, Mary (2001). Zoroastrians: Their Religious Beliefs and Practices. Psychology Press. str. 1–252. ISBN 9780415239028.
  • Chaumont, M. L.; Schippmann, K. (1988). »Balāš, Sasanian king of kings«. Encyclopaedia Iranica, Vol. III, Fasc. 6. str. 574–580.
  • Choksy, Jamsheed K. (2008). »Jāmāsp i. Reign«. Encyclopaedia Iranica, Vol. XIV, Fasc. 5. str. 453–454.
  • Daryaee, Touraj (2014). Sasanian Persia: The Rise and Fall of an Empire. I.B.Tauris. str. 1–240. ISBN 978-0857716668.
  • Daryaee, Touraj; Rezakhani, Khodadad (2017). »The Sasanian Empire«. V Daryaee, Touraj (ur.). King of the Seven Climes: A History of the Ancient Iranian World (3000 BCE - 651 CE). UCI Jordan Center for Persian Studies. str. 1–236. ISBN 9780692864401.
  • Madelung, Wilferd (1993). »Dabuyids«. V Yarshater, Ehsan (ur.). Encyclopaedia Iranica, Vol. VI, Fasc. 5. London et al.: Routledge & Kegan Paul. str. 541–544. ISBN 1-56859-007-5.
  • McDonough, Scott (2011). »The Legs of the Throne: Kings, Elites, and Subjects in Sasanian Iran«. V Arnason, Johann P.; Raaflaub, Kurt A. (ur.). The Roman Empire in Context: Historical and Comparative Perspectives. John Wiley & Sons, Ltd. str. 290–321. doi:10.1002/9781444390186.ch13. ISBN 9781444390186.
  • Payne, Richard (2015). »The Reinvention of Iran: The Sasanian Empire and the Huns«. V Maas, Michael (ur.). The Cambridge Companion to the Age of Attila. Cambridge University Press. str. 282–299. ISBN 978-1-107-63388-9.
  • Potts, Daniel T. (2018). »Sasanian Iran and its northeastern frontier«. V Mass, Michael; Di Cosmo, Nicola (ur.). Empires and Exchanges in Eurasian Late Antiquity. Cambridge University Press. str. 1–538. ISBN 9781316146040.
  • Pourshariati, Parvaneh (2008). Decline and Fall of the Sasanian Empire: The Sasanian-Parthian Confederacy and the Arab Conquest of Iran. London and New York: I.B. Tauris. ISBN 978-1-84511-645-3.
  • Rezakhani, Khodadad (2017). ReOrienting the Sasanians: East Iran in Late Antiquity. Edinburgh University Press. str. 1–256. ISBN 9781474400305.
  • Schindel, Nikolaus (2013). »Kawād I i. Reign«. Encyclopaedia Iranica, Vol. XVI, Fasc. 2. str. 136–141.
  • Shahbazi, A. Shapur (2005). »Sasanian dynasty«. Encyclopaedia Iranica, Online Edition.
Džamasp
Predhodnik: 
Kavad I. 		Kralj kraljev Irana in Anirana
496–498/499 		Naslednik: 
Kavad I. (drugič)
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Džamasp&oldid=5959971«