Bokmål

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Bokmål (dejansko »knjižni jezik«) je najpogosteje uporabljana različica norveškega jezika; drugi jezik je nynorsk. Bokmål govori okrog 85% norveškega prebivalstva (če ne upoštevamo posameznih dialektov tega jezika) in je navadno jezik, ki se ga učijo tuji študentje norveščine.

[uredi] Pisava in govor

Prva ortografija bokmåla je bila uradno sprejeta leta 1907 pod imenom riksmål, ki se je razvijal od leta 1897.^[1] Nastal je kot adaptacija pisanega danskega jezika, ki je bil navadno uporabljan v bivši zvezi Norveške z Dansko in dansko-norveškega jezika koiné, ki ga je govorila norveška urbana elita, posebno v glavnem mestu. Ko je velika koservativna časopisna hiša Aftenposten leta 1923 prevzela ortografijo iz leta 1907, na Norveškem dansko zapisovanje praktično ni bilo v uporabi. Ime bokmål je bilo uradno določeno leta 1929, ko predlog, da bi se pisani jezik imenoval dano-norveščina, ni bil izglasovan zaradi enega samega glasu na glasovanju v Lagtingu (norveškem parlamentu).^[1]

Izraz bokmål se uradno nanaša le na pisani jezik bokmål in na njegovo uporabo v medijih. Obstaja namreč veliko dialektov, ki so podobni pisanemu bokmålu.