Bloške smuči

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Rudolf Badjura februarja 1913 v okolici Bohinja

Bloške smuči so kot prevozno sredstvo poznali na Bloški planoti in sosednjih Vidovskih hribih. Omogočale so gibanje po snegu, prevoz tovora (vode, drv, suhe robe), na posebnih pogrebnih smučeh pa so vozili tudi pokojnika v krsti k pogrebu. O samoniklem bloškem smučanju kot gibanju na smučeh po visokem snegu je poročal že J.V. Valvasor 1689 leta v Slavi vojvodine Kranjske, zato prebivalci Blok veljajo za najstarejše smučarje na območju srednje Evrope.

Izdelovanje smuči[uredi | uredi kodo]

Smuči so prebivalci Bloške planote izdelovali sami doma, in sicer so uporabljali brezov, bukov, brestov ali jesenov les. Za krivljenje sprednjih koncev smuči so razvili različne načine: parjenje v segreti peči, upogibanje v vreli vodi. Dolžina smuči je bila okoli 150 centimetrov,širina pa 15 -20 centimetrov, višina krivine pa 10 centimetrov. Smuči so na čevlja pritrjevali s usnjenimi jermeni.

Palica[uredi | uredi kodo]

Pri premikanju na smučeh si je smučar pomagal z do dva metra dolgo leseno palico; palica mu je služila kot opora, z njo pa je tudi zaviral in spreminjal smer.

Muzejski prikaz[uredi | uredi kodo]

Primerke bloških smuči hranijo v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani.

Vir[uredi | uredi kodo]

Enciklopedija Slovenije, Mladinska knjiga, leto 1987.

Povezave[uredi | uredi kodo]