Berlinale

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Mednarodni filmski festival v Berlinu (Berlinale) je festival A-kategorije, torej mednarodni filmski festival s tekmovalnim programom. Poleg festivalov v Cannesu in Benetkah velja za enega od treh najpomembnejših filmskih festivalov na svetu.

Berlinale vsako leto obišče okoli 20.000 medijskih strokovnjakov iz več kot 70 držav. Prav tako visoko je število prijavljenih filmov - leta 2004 se je za projekcijo na festivalu potegovalo več kot 3.000 filmov. Od leta 2002 dalje spada festival pod pristojnost Zvezne republike Nemčije, torej ne črpa več iz deželne blagajne Berlina.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Prvi Berlinale so priredili leta 1950. Do leta 1978 je potekal poleti, od takrat naprej ima termin februarja. Na to je vplivala želja po projekciji čim več svetovnih premier filmov. Kajti velja pravilo, da lahko posamezen film nastopi le na enem od treh velikih festivalov. Torej le v Berlinu, Benetkah ali Cannesu.

Iniciator filmskega festivala je bil Oscar Martay, predstavnik ameriške vojske, ki je bil pristojen za kontrolo filmske industrije v Berlinu. Martay je tudi priskrbel denarna sredstva iz virov ameriške vojske, ki so omogočila prva leta festivala. Prvi Berlinale je imel slogan »Izložbeno okno svobodnega sveta« - 6. junija 1951 ga je otvoril prvi ameriški film Alfreda Hitchcocka, Rebecca.

Prvi direktor filmskega festivala je postal filmski zgodovinar Alfred Bauer, ki je po vojni deloval kot svetovalec britanske vojske. Že od prvega festivala naprej se podeljuje Zlati medved za najboljši celovečerni film. Koncept kipca je delo kiparke Renée Sintenis. Vendar so prve Zlate medvede podeljevali kot nagrade občinstva, na podelitev torej ni vplivala žirija.

Leta 1955 se je to spremenilo. Takrat je Mednarodno združenje filmskih producentov FIAPF Berlinale tudi uradno kategoriziralo kot festival A kategorije. K dolžnostim takega tipa festivala spada tudi imenovanje mednarodne žirije, ki tako od leta 1956 naprej podeljuje Zlate in Srebrne medvede. Berlinale je predvsem znan po velikem številu obiskovalcev in zvezdnikov.

Korenite spremembe so nastopile konec šestdesetih let prejšnjega stoletja zaradi hladne vojne in družbenih sprememb. Tako je film O.K. režiserja Michaela Verhoevena leta 1970 dvignil toliko prahu, da je žirija odstopila in prekinila tekmovalni program. Leta 1971 pa se je v festival integriral tudi Mednarodni forum mladega filma, ki se posveča filmom mladih ustvarjalcev ter progresivnim izdelkom. Politika takratnega predsednika vlade Willyja Brandta je poskrbela za prvo projekcijo nekega sovjetskega filma leta (1974) ter prvo projekcijo filmskega izdelka iz Nemške demokratične republike (1975).

Leta 1976 je postal direktor festivala filmski publicist Wolf Donner, ki festival korenito posodobil - vpeljal je tudi nov têrmin za festival. Eden od razlogov za novi termin je tudi sprememba termina filmske tržnice (danes: European Film Market), ki se pozimi manj križa z ostalimi filmskimi tržnicami. Poleg tega so prvič organizirane dodatne sekcije, na primer Nemški film, Otroški filmski festival in Panorama. Leta je 1979 direktor postal Moritz de Hadeln. V čas njegovega vodenja sodi tudi premestitev festivalske centrale na Potsdamer Platz.

Od leta 2001 naprej vodi Berlinale politolog in menedžer Dieter Kosslick. Do sedaj je uveljavil novo sekcijo Perspektiva: nemški film ter leta 2003 prvič priredil Berlinale Talent Campus, kjer se vsako leto predstavijo mladi, še neuveljavljeni filmski igralci in igralke. Leta 2005 je na tem zboru igralcev sodelovala Aleksandra Balmazović, leta 2006 pa Iva Kranjc.

Sekcije[uredi | uredi kodo]

Tekmovalni program[uredi | uredi kodo]

Tekmovalni program predstavlja osrednji del festivala, kjer se celovečerni filmi potegujejo za Zlatega ter Srebrne medvede. V tekmovalnem programu lahko nastopijo le filmi, ki so bili dokončani v zadnjih 12 mesecih pred pričetkom festivala. Dodaten pogoj je, da še niso bili prikazani izven matičnih držav. Nagrade podeljuje mednarodna žirija (leta 2006 jo je na primer vodila britanska igralka Charlotte Rampling). Edini slovenski film od osamosvojitve naprej, ki je bil uvrščen v ta prestižni program, so Rezervni deli (2003) režiserja Damjana Kozoleta.

Mednarodni forum mladega filma[uredi | uredi kodo]

Prireja se od leta 1971 naprej ter zajema predvsem družbeno-kritične filme. V okviru Foruma so se med drugim uveljavili režiserji Raoul Ruiz, Derek Jarman in Peter Greenaway. V tej sekciji so predvajani tudi filmi nekonvencionalnih formatov - na primer zelo dolge produkcije (npr. Taiga, Ulrike Ottinger, 8 ur 21 minut; Satantango, Bela Tarr, 7 ur 16 minut). Pomembno težišče sekcije pa je projekcija neevropskih filmov, predvsem neodvisnih, avantgardnih ter »neznanih« produkcij.

Retrospektive[uredi | uredi kodo]

Prva retrospektiva je bila prirejena leta 1977. Poleg osrednje retrospektive se vsako leto priredi tudi t.i. Hommage. Retrospektive se običajno ukvarjajo z določenimi žanri ali obdobji, hommagi z določenimi avtorji ali igralkami/igralci.

Panorama[uredi | uredi kodo]

Težišča te sekcije so umetniški filmi in avtorske produkcije. Vsi prikazani filmi v tej sekciji so svetovne ali evropske premiere. Letno se odvrti 18 celovečernih filmov. Pododdelki te sekcije so: Dokumenti, Panorama Special in Panorama: kratki filmi. Vsebinsko se sekcija osredotoča na filme, ki obravnavajo družbeno življenje v splošnem ali posebnem. Tradicionalno se tako odvrti recimo veliko filmov z gejevsko-lezbično tematiko.

Otroški filmski festival/14plus[uredi | uredi kodo]

Vsako leto prikaže mednarodni izbor aktualnih celovečernih in kratkih filmov za otroke. Med filmi enajstčlanska otroška žirija izbere po enega dobitnika Steklenega medveda za najboljši celovečerni oziroma kratki film. Poleg tega dodatna strokovna mednarodna žirija podeli tudi nagrado Nemškega združenja prijateljev mladine. Leta 2003 so prvič priredili tudi posebno mladinsko sekcijo, imenovano 14plus. Steklenega medveda za najboljšo celovečerno produkcijo podeli v tem primeru sedemčlanska žirija mladostnikov.

Otroški filmski festival letno obišče okoli 30.000 gledalcev. Neredno se organizirajo tudi retrospektive v tej sekciji.

Berlinale Special[uredi | uredi kodo]

Berlinale Special je del uradnega programa postala leta 2004. V tem delu Berlinala se prikazujejo aktualni izdelki priznanih filmskih ustvarjalcev, kakor tudi filmske klasike in filmi, ki obravnavajo trenutno pereče probleme.

European Film Market[uredi | uredi kodo]

European Film Market (EFM) je naslednik nekdanje filmske tržnice. V okviru EFM-a se vsako leto organizira okoli 600 projekcij 400 prijavljenih filmov.

Perspektiva: nemški film[uredi | uredi kodo]

Ta sekcija se posveča izključno aktualnim nemškim produkcijam - tako celovečernim igranim, kakor tudi dokumentarnim in eksperimentalnim filmom. Vsako leto se v ta namen izbere okoli 12 izmed 250 prijavljenih filmov.

Druge prireditve na Berlinalu[uredi | uredi kodo]

  • Berlinale Talent Campus
  • Nemški film
  • kratki filmi se prikazujejo v okviru tekmovalnega programa ter programa Panorama in Otroškega filmskega festivala ter 14plus.
  • Berlinale - poletne noči

Nagrade, priznanja[uredi | uredi kodo]

Zlati medvedi (izbor)[uredi | uredi kodo]

Leto Film Režiser Država
2006 Grbavica Jasmila Žbanić BiH, Avstrija, Nemčija, Hrvaška
2004 Z glavo ob zid Fatih Akın Nemčija, Turčija
2001 Intimnost Patrice Chéreau Francija
2000 Magnolija Paul Thomas Anderson ZDA
1998 Glavna postaja Walter Salles Brazilija
1997 Ljudstvo proti Larryju Flyntu Miloš Forman ZDA
1994 V imenu očeta Jim Sheridan Irska, Velika Britanija, ZDA
1991 Hiša smeha Marco Ferreri Italija
1989 Rain Man Barry Levinson ZDA
1988 Rdeče žitno polje Zhang Yimou LR Kitajska
1987 Tema Gleb Panfilov Rusija
1982 Poželenje Veronike Voss Rainer Werner Fassbinder Nemčija
1979 David Peter Lilienthal Nemčija
1976 Buffalo Bill in Indijanci Robert Altman ZDA
1975 Posvojitev Márta Mészáros Madžarska
1973 Grom v daljavi Satyajit Ray Indija
1971 Vrt Finzi Contini Vittorio de Sica Nemčija
1969 Zgodnja dela Želimir Žilnik Jugoslavija
1965 Alphaville Jean-Luc Godard Francija
1958 Divje jagode Ingmar Bergman Švedska
1957 12 mož Sidney Lumet ZDA
1955 Podgane Robert Siodmak Nemčija
1953 Plačilo za strah Henri-Georges Clouzot Francija

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]