Ademar iz Puya
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Adhémar de Monteil, tudi Adémar, Aimar ali Aelarz, († 1. avgust 1098, Antiohija), škof v Le Puy-en-Velayu in papeški legat v Prvi križarski vojni.
[uredi] Življenjepis
Na koncilu v Clermontu novembra 1095 je bil vnet zagovornik križarske vojne, zato ga je papež Urban II imenoval za svojega legata in duhovnega vodjo pohoda. Na pohodu proti vzhodu je bil v spremstvu Rajmonda IV Touluškega. Posvetni vodje pohoda so se celo pot prepirali, kdo bo vrhovni poveljnik, Ademarjeva avtoriteta pa nikoli ni bila sporna in je pogosto odločal tudi o posvetnih rečeh: pogajal se je s cesarjem Aleksejem I Komenom v Bizancu, vzpostavil red med križarji v Nikeji, imel je ključno vlogo v bitki pri Dorileumu in bil odgovoren za vzdrževanje morale med obleganjem Antihohije. Po osvojitvi mesta junija 1098 je v kasnejšem Kerbogovem obleganju mesta organiziral procesijo po mestnih ulicah in zaprl mestna vrata, da obupani in panični križarji ne bi dezertirali iz mesta.
Ko je Peter Bartolomej v Antihohiji odkril Sveto sulico, je bil do odkritja izjemno skeptičen, ker je vedel, da takšna relikvija že obstaja v Bizancu. Kljub temu je priznal, da je sulica pristna, ker so v to verjeli križarji in jim je dvignila moralo.
Po Kerbogovem porazu v bitki pred Antihohijo je Ademar organiziral posvet in poskušal umiriti prepire med voditelji pohoda, vendar je 1. avgusta 1098 umrl, verjetno zaradi tifusa. Spori med vodilnimi plemiči so ostali nerešeni in odhod proti Jeruzalemu se je zavlekel za nekaj mesecev.
Križarji nižjih stanov so imeli Ademarja tudi po njegovi smrti za svojega duhovnega voditelja in so trdili, da se jim je njegov duh prikazoval med obleganjem Jeruzalema in jim ukazal, naj organizirajo procesijo okrog mestnega obzidja. Procesija je bila 8. julija 1099, sedem dni kasneje, 15. julija, pa se je mesto vdalo.
[uredi] Viri
- Medieval Sourcebook: Govor Urbana II na Koncilu v Clermontu, 1095 (pet različic govora)
- Encyclopædia Britannica, 11. izdaja
