AIP-podmornica

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Italijanska AIP-podmornica Salvatore Todaro S-526

AIP-podmornica je vsaka podmornica, ki ima od površinskega zraka neodvisen pogonski sklop (jedrski pogon ne spada med AIP-pogone)

AIP-tehnologija[uredi | uredi kodo]

Nove naloge v podmorniškem vojskovanju zahtevajo dolge potope in nezaznavnost. Podvodna avtonomija klasičnega dizel-električnega pogona je približno 2-3 dni, nato pa je potrebno izpluti na površje in napolniti baterije. Ta prehod je nevaren, lahko ga je zaznati in tako vpliva na uporabnost podmornice. Strokovnjaki na te nove zahteve odgovarjajo z vrsto AIP-tehnologij. AIP-tehnika omogoča potope dolge tudi nekaj tednov pri zmanjšani hitrosti. AIP-pogoni ne nadomestijo glavnega dizel-električnega pogona, ga samo dopolnjujejo in med potopi povečajo kapaciteto baterijskega polja, za daljše podvodno delovanje.

Poznamo naslednje AIP-tehnologije (po kronološkem sosledju):

Walterjev proces[uredi | uredi kodo]

Walterjev proces je razvil prof. Hellmuth Walter med leti 1936 in 1945. Približno 80 % vodikovega peroksida (H2O2) se razstavi na kisik in vodno paro pri približno 450 °C. V mešanico nato vbrizgamo še gorivo, ki zgori s kisikom iz mešanice v še več pare in CO2. Pline preko prašnih filtrov dovedemo v turbino, ki poganja elektromotor. Slaba stran tega načela je, da mora turbina premagovati tlačno razliko med notranjim in hidrostatičnim tlakom. Z uporabo vmesnega kompresorja lahko znižamo porabo peroksida za 25 %. S posrednim obtokom (toplota upari kapljevino v zaprtem turbinskem sistemu) se poraba zmanjša še za dodatnih 40 %, vendar zahteva taka ureditev več prostora.

Prva preizkusna podmornica z Walterjevim načelom je bila V-80 leta 1939. Z najosnovnejšo različico Walterjevega pogona je razvila moč 1500 kW in imela podvodno hitrost 28 vozlov.

Serijska podmornica tipa 26 je leta 1944 imela naslednje lastnosti:

  • podvodna avtonomija 144 milj pri 24 vozlih (Walterjev pogon)
  • podvodna avtonomija 100 milj pri 4 vozlih (tihi elektromotor)
  • površinska avtonomija 7500 milj pri 10 vozlih (dizelski motor)

Krožni cikel[uredi | uredi kodo]

Tehnologija krožnega cikla uporablja standarden dizelski motor, podvodno delovanje mu omogoča shranjeni kisik (navadno tekoči kisik). Zaradi premočne oksidacije, ki nastane ob stiku kovine motorja s čistim kisikom, čisti kisik pred uporabo premešajo z izpušnimi plini. Ker pri podvodnem zagonu dizelskega motorja še ni izpušnih plinov, kisik pred vstopom v zgorevalni prostor premešajo z argonom.

Stirlingov proces[uredi | uredi kodo]

Stirlingov proces

Stirlingov stroj je posredni toplotni stroj. Vir toplote v nasprotju z motorji z notranjim zgorevanjem ni reakcija v valju, ampak neki zunanji izvir, ki motorju toploto preda preko sten valjev. Za delovanje potrebujemo enakomeren dovod in odvod toplote in dovolj veliko temperaturno razliko. V motorju je delovni plin zaprt, se ne izmenjuje z okolico.

Vir toplote pri podmorniških sklopih s Stirlingovim motorjem je zgorevanje kisika z dizelskim gorivom. Tlak v zgorevalni posodi je višji od zunanjega hidrostatičnega, zato lahko izpušne pline raztopljene v vodi izpustimo neposredno brez vmesnega kompresorja. Kisik, potreben za zgorevanje je shranjen v tekoči obliki pri zelo nizkih temperaturah. Avtonomija je neposredno povezana z velikostjo zalog tekočega kisika.

Gorivne celice[uredi | uredi kodo]

Gorivne celice so najnaprednejša tehnologija v podmorniških pogonskih sklopih. Prva podmornica, ki uporablja celice je nemška tip 212. Gorivne celice so izvir električne energije, ki nastane med združevanjem molekul H2 in O2 v molekule vode. Obe komponenti sta shranjeni v tekoči obliki. Gorivne celice so najtišji delujoči vir energije v podmornicah. Ker proizvajajo električno energijo, lahko baterijska polja prepolovimo, v pridobljeni prostor pa namestimo rezervoarje za obe komponenti.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Gabler., Urlich. Unterseebootbau. Bernard&Graefe Verlag, Bonn 2000. (v nemščini).
  • Burcher., Roy. Concepts in submarine designs. Cambridge university press, Cambridge 1994. (v angleščini) (COBISS).

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]


Vojaška plovila
Vojne ladje
letalonosilka (superletalonosilka - konvencionalna - V/STOL - lahka) - nosilka helikopterjev - bojna ladja (žepna) - poveljniška ladja - križarka (bojna - oklepna - raketna - eskortna - lahka - težka - protiletalska ) - rušilec (raketni - eskortni) - fregata - korveta - topnjača (raketna) - amfibijskodesantna ladja - torpedovka - protipodmorniška ladja - hitri jurišni čoln - plovilo za minsko bojevanje (minopolagalec) - plovilo za protiminsko bojevanje (minolovec - minoiskalec).
Vojaške podmornice
strateška jedrska - nosilka balističnih raket (SLBM) - nosilka manevrirnih raket (SSGN) - jurišna jedrska - jedrska protipodmorniška (SSN) - konvencionalna/dizelelektrična (SSK) - AIP - nekonvencionalna - minopolagalka - letalonosilka - topnjača - žepna
Pomožne vojaške ladje
nosilka podmornic - bolnišnična ladja - tanker - transportna ladja - potapljaška ladja - pomožna križarka
Starinske vojaške ladje
monera - diera - triera - unirema - birema - trirema - liburnija - dromona - pamfila - helandija - drakar - sagena - kondura - galeja - linijska ladja - slup - brig - oklepnica - pred-dreadnought bojna ladja - dreadnought
Seznam vojaških plovil - Seznam razredov vojaških plovil - Vojna mornarica - Vojaška tehnologija - Vojaška industrija