Istrska hiša
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
 |
Da bo članek zadostoval slogovnim smernicam Wikipedije, ga bo treba urediti. O tem se lahko pogovorite na pogovorni strani članka in/ali zamenjate oznako z določnejšo. Pomagajte si tudi s Slogovnim in Pravopisnim priročnikom, pri prvih korakih tudi z Uvodom in Vadnico. |
Istrska hiša
Vsebina |
[uredi] Istrska kmečka hiša
Istrska kmečka hiša se je razvila iz prvotnega zaklonišča, ki je bilo pravokotno na podlago ter zelo primitivno. Zaklonišče je bilo prislonjeno na kamnito steno, ki mu je nudila dodatno oporo. Na samem začetku so taka zaklonišča imela le po en prostor, pa še ta je bil zelo majhen. Kasneje pa so bivališče razdelili na dva prostora: bivalni prostor ter prostor za živino. Sčasoma se je zaradi vse večje potrebe po prostoru osnova začela tudi dvigovati, nastajale so nove etaže. To dvigovanje je narekoval položaj ognjišča, oziroma želja po izhajanju dima naravnost skozi streho. Da bi se ta želja izpolnila, se je bivalni prostor premaknil na podstrešje. Zaradi zelo neugodne povezave in oteženega dostopa do dvorišča pa se je čez čas bivalni prostor povrnil v pritličje. Iz ognjišča se je oblikovala tako imenovana »črna kuhinja«, ki je bila seveda ločena od prostora za živino. Spali so v nadstropju, nad prostorom za živino pa so imeli »oder«, prostor kamor so spravljali seno s katerem so živino hranili. Na podstrešju so imeli prostor za razne poljske potrebščine, pridelke in podobno. Ker je bilo tedanje gospodarstvo skromno, ni zahtevalo velikih delovnih in obdelovalnih površin. Iz tega lahko sklepamo, da so bile posesti majhne. Osnovna značilnost istrske kmečke hiše je zbitost, ki se pojavlja tudi na dvorišču, ki ni nič večje od tlorisa stavbe. Gospodarska poslopja, ki jih je zahtevala razširitev proizvodnje, so se razvrščala po obodu dvorišča. Vse skupaj je bilo v tesni povezavi z bivalnim delom.
[uredi] Zunanjščina istrske hiše
Tlorisu hiše se je prilagodila streha, ki je vedno dvokapna. V 15. in 16. stoletju je bila streha kamnita. Strešna konstrukcija je bila iz masivnih hrastovih tramov. V 18. stoletju je kamnito kritino začela izpodrivati praktična streha iz opečnih korcev. Istrske hiše so po navadi podolgovate oblike, zidane v nadstropjih, nad kuhinjo se pa dviga dimnik. Nekateri dimniki so tudi prave arhitekturne mojstrovine, saj so v preteklosti bili pokazatelji premoženja družine. Za istrske hiše je značilno tudi, da so imele zunanje stopnice. Zaključil jih je »baladur«. Baladur je vrsta terase ali predvhodnim prostorom, ki je pokrit z nadstreškom.
Osrednji prostor vsakega stanovanja so bile kuhinje. Ognjišča so bila odprta ali v kaminskem prizidku. Vsaka hiša je imela tudi klet. Da je bil prostor hladnejši, predvsem zaradi hranjenja vina in poljskih pridelkov, je bila običajno vzidana nekoliko nižje v zemljo. Nedaleč stran od hiše pa se je nahajalo tudi preprosto stranišče.
»Šterna« se je nahajala ob vsaki hiši. To je vodnjak z zajeto kapnico, ki ga je imela vsaka istrska hiša.
Poleg stanovanjske hiše je stalo še kmečko poslopje za shranjevanje pridelkov in orodja ter štala ali hlev, svinjak ali kotec ter kokošnjak ali kapinjera za živali. Nad hlevom je bil navadno senik. V številnih istrskih vaseh lahko občudujemo mojsterska kamnoseška in klesarska dela, portone ali portale, preklade, okna, »jerte« in druge arhitekturne elemente. Jerte so nekakšne kamnite preklade ob oknih in vratih. Značilne so za istrsko arhitekturo.
[uredi] Tonina hiša
Kmečka hiša v zaselku Goreli (v bližini Sv. Petra), po domače kar Tonina hiša[1], je bila včasih, ko so v njej še živeli, gotovo v ponos lastnikom, sedaj pa je na voljo za ogled. V lasti jo ima Piranski pomorski muzej, ki jo je tudi adaptiral in preuredil. Ob prenovi so se zelo trudili, da bi ohranili značilnosti istrske arhitekture in po mojem mnenju jim je to tudi uspelo. V hiši najdemo tudi stiskalnico (v pritličju) ter kmečko kuhinjo in sobo v nadstropju, ki prikazujejo način življenja istrskih kmetov v preteklosti. Tonina hiša ima kot vse istrske hiše dva dela: bivalnega in gospodarskega. V gospodarskem poslopju se sedaj nahajajo sanitarije in shramba za orodje in razne etnološke predmete. Okoli hiše uspevajo oljke in murve, slednje so že zelo stare. Ta drevesa odlično dopolnjujejo podobo istrskega kmečkega doma. Bivalni prostori so skromno opremljeni, z malo pohištva. Prostorov ni veliko- le najnujnejša. To sta kuhinja z ognjiščem ter spalnica. Vezene prte, zavese in posteljnino so ženske izdelovale kar same; še po prvi svetovni vojni so se udeleževale posebnih tečajev, kjer so se naučile vseh teh spretnosti. V hiši je tudi oljarna, kjer so iz obranih oljk pridelovali oljčno olje. Stavba je kot vsaka prava istrska hiša zidana iz kamna. Stopnišče se zaključi z »baladurjem«, pokrito teraso pred vhodom. Na severozahodni strani hiše stoji dimnik, ki je pravzaprav prizidek kamina, ki so ga že od nekdaj uporabljali v oljarstvu. Spodnji prostori so pred obnovo služili poljedelstvu, vinogradništvu, sadjarstvu ter oljarstvu. Od 19. stoletja naprej pa je tam bila (in je še vedno tam) oljarna.
[uredi] Zgodovina istrske hiše
[uredi] Kaštelirji
V času velikih migracij nastane nov tip bivališč, nameščenih na vrhovih hriba. Takih je v Istri veliko. Naselja so gradili zbito in jih potem obdajali z robustnimi zidovi. To so tako imenovani kaštelirji, ki sodijo med pomembnejše istrske zgodovinske spomenike. Raziskave so pokazale, da so kaštelirji iz bronaste dobe in so delo Ilirov. Izkopanine so pokazale, da so bili kaštelirji namenjeni stalnemu bivanju. Čeprav so v drugem stoletju pred našim štetjem Istro zasedli Rimljani in prinesli svoj način gradnje, ima veliko današnjih istrskih mest korenine v ilirskih kaštelirjih. To priča o njihovi kontinuiteti in o gosti naseljenosti Istre že v prazgodovini. Istrske hiše so bile v času kaštelirjev postavljene iz rogovil, ki so jih prepletali s šibjem, premazali z blatom in posušili na zraku. Zidovi so bili zgrajeni iz kosov ilovice in utrjeni s protjem. Pred mrazom pozimi in vročino poleti so hiše zaščitili z listjem in trsjem. Ker pa jih to ni ščitilo pred dežjem, so si oblikovali nagnjeno streho in postavili zemljanke. Hiše so bile postavljene za obzidjem, tako da so bile v zavetju pred burjo. Bili so okrogle ali pravokotne oblike.
[uredi] Pod rimljani
Rimljani so vpeljali nove načine gradnje. Čeprav so imeli v svojih mestih ulice postavljene pravokotno, v Istri tega niso uporabili, ker je bil prvotni sistem tako dobro prilagojen na podnebje, da ni bilo potrebno nič spreminjati. Pravokotnim hišam ki so bile sestavljene le iz enega prostora so sčasoma dodali še več prostorov. Glavni prostor je imel dimnik in ognjišče, na katerem so tudi kuhali.Bivališče je bilo večinoma sestavljeno iz treh do štirih prostorov. Istrska hiša se je razvila v več različnih tipov . Domus je gosposka hiša, obogatena zgrškimi vodnjaki in stilom. V sredini je bil atrij skozi katerega je prihajala notri svetloba in zrak. Po navadi je bila brez oken in od zunaj se je videl le kompakten zid. Ker si je domus lahko privoščilo malo ljudi, so mestni prebivalci pričeli živeti v insulah. To so bile večnadstropne najemniške stanovanjske hiše. Ker je pričelo zmanjkovati prostora, so pričeli graditi v višino. Gradnji je pripomogel nov gradbeni material in naprednejša tehnika, s katero so gradili hitreje, varneje in enostavneje. Insule so bile od tri do petnadstropne hiše številnimi okni in vratmi ter terasami. Hiša je bila grajen z okusom in je imela lep izgled. Notranjost pa je pokazala drugačno sliko, saj so bila stanovanja večinoma dvoprostorska, hladna, brez vode, latrine in kuhinje. Za gretje so uporabljali prenosne peči na oglje, na katerih so tudi kuhali, kar se je pogosto končalo s požarom. Iz insule se je pozneje razvila tipična italijanska renesančna palača. Rimska družba je bila globoko povezana z zemljo. Tako se je razvila »villa rustica««. To je bil večnadstropni stanovanjsko-gospodarski objekt z več bivalnimi prostori, ki so zavzemali le četrtino zgradbe. Ostalo so bili [hlevi], shrambe za orodje in pridelke in prostori za proizvodnjo. Imeli pa so tudi vrt in dvorišče. Kuhinja je imela v takih vilah drugačno vlogo kot v mestih. To je bil velik prostor, ki ni bil namenjen samo kuhanju, temveč tudi druženju in delu. Blizu kuhinje sta bili še latrina in kopalnica. Kmalu za tem so rimski veleposestniki pričeli tudi zase graditi več nadstropne hiše. To so bile »ville suburbane«, velike in luksozne hiše z razkošnimi vrtovi, mozaiki in slikami. Ob cestah so se razvijala tipična rimska naselja imenovana »vici«, za katera je bila značilna podolgovata hiša. Ožja stran hiše je bila obrnjena na cesto in tu je bil prodajno-delavniški prostor, takoj za njim je bil skromen bivalni prostor. Dvorišče so uporabljali kot delovni prostor za obrt ( lončarstvo, steklarstvo). Vrsta hiše pa je bila odvisna predvsem od bogastva in politične moči, ugleda in položaja v mestu. Revni so imeli skormna bivališča z le redkim pohištvom in okraski. Bogati ljudje so si lahko privoščili bogate materijale kot so marmor, mozaične pode in bazene.
[uredi] Pod bizantinsko oblastjo
Po propadu zahodno rimskega cesarstva so Istri vladali germanski Goti (do leta 539). Ko je bizantisnki cesar Justinijan izgnal Gote, je Istra za več kot dvesto let prišla pod bizantinsko oblast. Zaradi nove religiozne ideologije-krščanstva, nastali prvi sakralni starokrščanski objekti. To so bili oratoriji in bazilike, ki izhajajo iz antične arhitekture. Na podeželju se je ohranil star način gradnje tako skozi rimsko, kakor tudi skozi bizantinsko obdobje.
[uredi] Pod slovani
Ko so na območje Istre prišli Slovani, so podrli nekaj romanskih naselbin, saj so bile na nižji stopnji razvoja. Sprva so gradili z lesom, kasneje so prevzeli gradnjo s kamni. Zaradi varnosti so streho še vedno gradili iz lesa. Sčasoma so sprejeli gradnjo z uporabo apnene malte, ki so jo prinesli na območje Istre Rimljani. Najprej jo uporabljali samo za sakralne objekte, nato pa tudi za stanovanjske hiše. Spremenili so tudi streho. Iz lesene so prešli na kamnite korce. Notranjost hiše se ni dosti spreminjala. Osnova je bilo ognjišče, okoli katerega so se vsi družili. Hiša sprva ni imela dimnika, kmalu pa so ga pričeli graditi, kar je bila posledica kvalitetnejših bivališč. Dimnik je tako posatal eden najizrazitejših in najzanimivejših elementov. Razvila se je tudi nadstropna hiša s hlevom.
[uredi] Do današnjega dne
Po Slovanih so v Istri prevzeli nadzor Beničani, ki prinesli romaniko. V tem času se istrska hiša ni kaj dosti spremenila, saj v Benetkah takrat niso gradili iz kamna. V času renesanse se arhitektura tudi ni dosti spremenila, kar je povezano z neugodnnimi zgodovinskimi okoliščinami ( vojni vpadi, kuga...). Vpliv Avstrije se na arhitekturi Istre čuti predvsem na hišah iz 19. in 20. stoletja, predvsem v nekaterih obalnih mestih. Hiše so bile enostavne le z nekoliko spremenjenim razporedom sob, kot v preteklosti.
Arhitektura hiše se kasneje ni več veliko spreminjala.
