Pojdi na vsebino

Čehel Sotun

Čehel Sotun
Unescova svetovna dediščina
Uradno imeBagh-e Chehel Sotun
DelPerzijski vrtovi[1][2]
LegaIsfahan, provinca Isfahan, Iran
Koordinati32°39′27″N 51°40′20″E / 32.65750°N 51.67222°E / 32.65750; 51.67222
Površina5,8 ha
Varovalni pas28,92 ha
Kriterij
Kulturni: (i)(ii)(iii)(iv)(vi)
Referenca1372-003
Vpis2011 (35. zasedanje)
Čehel Sotun se nahaja v Iran
Čehel Sotun
Lega: Čehel Sotun

Čehel Sotun (perzijščina كاخ چهل ستون, kāḫ-e čehel sotūn, Palača štirideset stebrov je palača v okrožju palač Daulalatkana sredi velikega vrtnega kompleksa v bližini palače Ālī Qāpū in je bila dokončana pod Abasom II.

Gradnja

[uredi | uredi kodo]

Palača štirideset stebrov je eden najboljših primerov safavidske arhitekture. Tloris je pravokoten, simetričen in jasen ter meri 37 × 58 m.[3] Skozi stebrni portik (tālār) z 18 vitkimi lesenimi stebri in majhnim bazenom na sredini [3] pridemo do skoraj kvadratne prestolne dvorane z vodnim bazenom, ki ga obdajajo sosednje dvorane in skozi ivan naprej v prečno kupolasto dvorano.[4] Dvajset stebrov iz cipresovega lesa verande odseva v bazenu. Arhitekturo Čehel Sotuna je mogoče primerjati z arhitekturo sasanidskih palač. Prehod, ki vodi do prestolne sobe, ustreza sasanidskemu ivanu.

Vrtne palače so razširjene v islamskem svetu med Andaluzijo (Alhambra) in Indijo (Fatehpur Sikri). Poleg palače Hašt Behešt iz leta 1669 je Čehel Sotun ena redkih, ki je še vedno obdana s svojimi vrtovi. Na vrtu so ribniki in kanali.[3]

Oprema

[uredi | uredi kodo]

V notranjosti so okrašene zrcalne ploščice, štukature in dvorana z ogledali.

Številne freske v dvorani za občinstvo prikazujejo življenje na safavidskem dvoru in zgodovinske dogodke, kot so bitka pri Taher Abadu pri Mervu leta 1510, sprejem mogulskega vladarja Humajuna leta 1544, srečanje med Šahom Abasom II. in Naderjem Mohammadom Kanom, vladarjem Turkestana 1658 na severovzhodni steni [5], pogostitev v čast buharskega emirja leta 1611 in sprejem uzbekistanskega kralja leta 1646. Nadaljnje freske prikazujejo zmago Nadira Šaha proti indijski vojski v bitki pri Karnalu leta 1739 in bitko pri Čaldiranu proti Osmanu Selimu I. leta 1514. Oboje je bilo dodano pod Kadžari.[6] Med restavriranjem so bile pod upodobitvijo Čaldiranske bitke najdene sledi starejše slike.[7] Pod freskami so manjše upodobitve, ki se slogovno približajo perzijskim miniaturam. Potem ko so jih pod Kadžari prekrili s pariškim ometom, so jih kasneje umetniško obnovili.[8] Raziskovalec Jean Chardin je leta 1666 obiskal Isfahan in opisal dvorano za občinstvo s freskami, ki prikazujejo tri kraljeve sprejeme in bitko. Zato se večinoma domneva, da so bile slike narejene približno dvajset let po tem, ko je bila stavba dokončana leta 1647.[9]

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Stavba je bila od leta 1958 v uporabi kot arheološki in etnološki muzej. Po desetih letih zaprtja so ga ponovno odprli leta 1988. V sobah palače so številni umetniški predmeti, vključno s preprogami, porcelanom in kovanci.

Galerija

[uredi | uredi kodo]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. https://iranarchpedia.ir/entry/13710.
  2. https://iranarchpedia.ir/entry/13711.
  3. 3,0 3,1 3,2 Sussan Babaie, Shah ʿAbbas II, the Conquest of Qandahar, the Chihil Sutun, and its Wall Paintings. Muqarnas 11, 1994, 126. Stable URL: https://www.jstor.org/stable/1523214, Zugriff 14/09/2021
  4. Robert Hillenbrand: Safavid Architecture. In: Ders.: Studies in Medieval Islamic Architecture. Band 2. The Pindar Press, London 2006, S. 499f
  5. Hans de Zeeuw: Tanbûr. Long-Necked Lutes along the Silk Road and beyond. Archaeopress, Oxford 2019, S. 40 (URL); Sussan Babaie: Shah ʿAbbas II, the Conquest of Qandahar, the Chihil Sutun, and its Wall Paintings. In: Muqarnas. 11, 1994, Figur 3, Nr. 4 (URL, abgerufen am 14. September 2021).
  6. Sussan Babaie, Shah ʿAbbas II, the Conquest of Qandahar, the Chihil Sutun, and its Wall Paintings. Muqarnas 11, 1994, 127. Stable URL: https://www.jstor.org/stable/1523214, Zugriff 14/09/2021
  7. Sussan Babaie, Shah ʿAbbas II, the Conquest of Qandahar, the Chihil Sutun, and its Wall Paintings. Muqarnas 11, 1994, Anm. 5. Stable URL: https://www.jstor.org/stable/1523214, Zugriff 14/09/2021
  8. siehe Bild
  9. Sussan Babaie, Shah ʿAbbas II, the Conquest of Qandahar, the Chihil Sutun, and its Wall Paintings. Muqarnas 11, 1994, 125. Stable URL: https://www.jstor.org/stable/1523214, Zugriff 14/09/2021

Literatura

[uredi | uredi kodo]
  • M. Ferrante: ‘Čihil Sutūn: Etudes, relevés, restauration’, Travaux de restauration de monuments historiques en Iran, ed. G. Zander (Rome, 1968), pp. 293–322
  • E. Grube: ‘Wall Paintings in the Seventeenth Century Monuments of Isfahan’, Studies on Isfahan, ed. R. Holod, 2 vols, Iran. Stud., vii (1974), pp. 511–42
  • S. Babaie: ‘Shah ‛Abbas II, the Conquest of Qandahar, the Chihil Sutun, and its Wall Paintings’, Muqarnas, xi (1994), pp. 125–42

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
  • »Chehel Sotoun«. Encyclopædia Iranica.
  • More Pictures, Tishineh