Zveza sindikatov Jugoslavije

Družbeno-politična organizacija v času obstoja Socialistične federativne republike Jugoslavije. Njena deklarirana vloga je bila borba za pravice delavcev, dejansko pa je bila sistemska oz. transmisijska organizacija v okviru SZDL Jugoslavije.

Načelno naj bi bila samostojna in prostovoljna organizacija, a je bila podrejena Zvezi komunistov. Sindikat je bil organiziran na ravni podjetja, osnovne organizacije sindikata so se povezovale v občinsko, te v medobčinsko in nazadnje v republiško in zvezno organizacijo Zveze sindikatov.

Že pred osamosvojitvijo Slovenije so se oblikovali samostojni, neodvisni sindikati, kot protiutež državni Zvezi sindikatov, ki se je demokratizirala in razdelila v več panožnih sindikatov.

Predsedniki Sveta ZSJ po 1945 so bili: Đuro Salaj (do 1958), Svetozar Vukmanović-Tempo (do 1967), Dušan Petrović-Šane (1967-74) in Mika Špiljak (1974-80), zatem pa so prešli na rotirajoče vodstvene funkcije; prvi z dejanskim enoletnim predsedniškim mandatom je bil Slovenec Miran Potrč (1980-81), poleg njega sta zavzemala pomembne funkcije v ZSJ še Marjan Rožič (1965-72 sekretar sveta ZSJ) ter Marjan Orožen, ki je predsedoval ZSJ 1988-89, pa tudi Norbert Veber, Olga Vrabič, Anton Polajnar itd.

Predsedniki republiške Zveze sindikatov Slovenije pa so bili: Vencelj Perko (1945-47; po drugih virih Matevž Hace oz. do aprila 1946 kot v. d. Tone Dolinšek), Janko Rudolf (1947-58), Stane Kavčič (1958-63), France Popit (1963-66), Ivo Janžekovič (1966-68), Tone Kropušek (1968-72), v. d. Jože Globačnik, Janez Barborič (1973-78), Vinko Hafner (1978-82), Marjan Orožen (1982-86) in zadnji Miha Ravnik (1986-91). Slovenska uradna sindikalna organizacija se je v pogojih sindikalnega pluralizma preoblikovala v Zvezo svododnih sindikatov Slovenije.