Zeleno zavajanje

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Volkswagen Golf TDI leta 2010 z izrazom "čisti dizel". Podjetje se je pozneje znašlo pod nadzorom zaradi škandala z emisijami.

Zeleno zavajanje (angleško greenwashing),[1] je oblika oglaševanja ali tržne propagande, pri kateri se zeleno oglaševanje in zeleno trženje zavajajoče uporabljata za prepričevanje javnosti, da so izdelki, cilji in politika organizacije okolju prijazni. Podjetja, ki namerno izvajajo komunikacijske strategije zelenega zavajanja, to pogosto počnejo, da bi se distancirala od lastnih okolijskih napak ali napak svojih dobaviteljev.[2]

Primer zelenega zavajanje je, ko organizacija porabi znatno več sredstev za oglaševanje svoje zelene podobe kot za dejanske okolju prijazne prakse.[3] Zeleno zavajanje lahko obsega vse od spreminjanja imena ali oznake izdelka, da bi le-tega prikazali kot naravnega (na primer na izdelku, ki vsebuje škodljive kemikalije), do večmilijonskih kampanj za prikaz močno onesnažujočih energetskih podjetij kot okolju prijaznih. Zeleno zavajane prikriva načrte in politike podjetij, ki niso trajnostni.[4] K vse pogostejši rabi izraza so prispevale javne obtožbe o zelenem zavajanju.[5]

Številne korporacije uporabljajo zeleno zavajanje, da izboljšajo javno dojemanje svojih blagovnih znamk. Zapletene korporativne strukture lahko dodatno zakrijejo celotno sliko.[6] Kritiki zelenega zavajanja menijo, da njegov porast in neučinkovita regulacija prispevata k skepticizmu potrošnikov do vseh okoljevarstvenih trditev in zmanjšuje moč potrošnika, da bi podjetja usmerila k bolj zelenim proizvodnim procesom in poslovanju.[7]

Prisotnost zelenega zavajanja se je v zadnjih letih povečala kot odgovor na povpraševanje potrošnikov po okolju prijaznem blagu in storitvah. Novi predpisi, zakoni in smernice organizacij, kot je Odbor za oglaševalsko prakso, so osnovana z namenom, da podjetja odvrnejo od uporabe zelenega zavajanja.[8]

Značilnosti[uredi | uredi kodo]

TerraChoice, okolijsko svetovalni oddelek UL varstvene organizacije, je leta 2007 opisal »sedem grehov zelenega zavajanja«, da bi »potrošnikom pomagal prepoznati izdelke z zavajajočimi okolijskimi trditvami«:[9]

  1. Skriti kompromis: trditev, da je izdelek »zelen«, temelji na nerazumno ozkem naboru lastnosti brez upoštevanja drugih pomembnih okolijskih vprašanj.
  2. Ni dokaza: trditev, ki je ni mogoče utemeljiti z lahko dostopnimi informacijami ali s potrdilom zanesljive tretje osebe.
  3. Nejasnost: trditev, ki je tako slabo opredeljena ali široka, da se pričakuje, da bo potrošnik verjetno napačno razumel njen resnični pomen. »Povsem naravno« na primer ni nujno »zeleno«.
  4. Čaščenje lažnih oznak: trditev, ki z besedami ali slikami daje lažen vtis odobritve tretje osebe.
  5. Nepomembnost: trditev, ki je lahko resnična, vendar je nepomembna ali nekoristna za potrošnike, ki iščejo okolju prijaznejše izdelke.
  6. Manjše od dveh zlob: trditev, ki je lahko resnična znotraj kategorije izdelkov, vendar obstaja tveganje, da bo odvrnila potrošnikovo pozornost od večjega vpliva kategorije izdelkov kot celote na okolje.
  7. Laganje: trditev, ki je preprosto napačna.

Organizacija navaja, da je bil v ZDA do leta 2010 pri približno 95 % potrošniških izdelkov, ki so trdili, da so zeleni, odkrit vsaj eden od teh grehov.[10][11]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ Atelšek, Simon (28. oktober 2022). »Zeleno zavajanje«. Terminološka svetovalnica. ISJFR ZRC SAZU. Pridobljeno 15. oktobra 2023.
  2. ↑ Pizzetti, Marta; Gatti, Lucia; Seele, Peter (2021). »Firms talk, suppliers walk: Analyzing the Locus of Greenwashing in the blame game and introducing 'vicarious greenwashing'«. Journal of Business Ethics. 170: 21–38. doi:10.1007/s10551-019-04406-2.
  3. ↑ »Greenpeace | Greenwashing«. stopgreenwash.org. Pridobljeno 7. julija 2016.
  4. ↑ Karliner, Joshua (22. marec 2001). »A Brief History of Greenwash«. corpwatch.org. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. novembra 2016. Pridobljeno 23. marca 2018.
  5. ↑ Seele, Peter; Gatti, Lucia (2015). »Greenwashing Revisited: In Search of a Typology and Accusation-Based Definition Incorporating Legitimacy Strategies«. Business Strategy and the Environment. 26 (2): 239–252. doi:10.1002/bse.1912.
  6. ↑ Condon, Madison. »Climate Change's New Ally: Big Finance«. Boston Review. Arhivirano iz prvotnega dne 22. septembra 2020. Pridobljeno 6. aprila 2022.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: bot: neznano stanje prvotnega URL-ja (povezava)
  7. ↑ Dahl, Richard (1. junij 2010). »Greenwashing: Do You Know What You're Buying?«. Environmental Health Perspectives. 118 (6): a246–a252. doi:10.1289/ehp.118-a246. PMC 2898878. PMID 20515714.
  8. ↑ Thornton, Gabriella (18. maj 2022). »New Environmental Claims Guidance from CAP, BCAP and the European Commission«. marketinglaw (v britanski angleščini). Pridobljeno 5. novembra 2022.
  9. ↑ »Sins of Greenwashing«. UL Solutions. Pridobljeno 15. novembra 2022.
  10. ↑ »The Sins of Greenwashing«. sinsofgreenwashing.org. 2013. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 17. julija 2014. Pridobljeno 30. julija 2022.
  11. ↑ Gelles, Jeff (26. oktober 2010). »Study: 'Greenwashing' mars 95% of 'green' items«. The Philadelphia Inquirer. Pridobljeno 15. novembra 2022.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Zeleno_zavajanje&oldid=6108720«