Zaviralec α-glukozidaze
Zaviralci α-glukozidaze so skupina učinkovin, ki v prebavilih zavirajo encim α-glukozidazo in s tem posredno zavirajo absorpcijo ogljikovih hidratov ter preprečujejo visoko koncentracijo krvnega sladkorja (glukoze) v krvi po obroku.[1] Zato se uporabljajo kot peroralni antidiabetiki, in sicer za zdravljenje sladkorne bolezni tipa 2.[2]
Med neželene učinke spadajo prebavne težave, kot so napenjanje, driska in bolečine v trebuhu. Ne povzročajo pa hipoglikemije (prekomernega znižanja ravni krvnega sladkorja), saj ne vplivajo na izločanje inzulina.[3] Ker so manj učinkoviti od nekaterih drugih zdravil, niso uvrščeni med priporočena zdravila prvega izbora.[4]
Primeri klinično uporabnih zaviralcev alfa-glukozidaz so akarboza, miglitol in vogliboza.[3]
Klinična uporaba
[uredi | uredi kodo]Zaviralci α-glukozidaze se uporabljajo kot peroralni antidiabetiki, in sicer za zdravljenje sladkorne bolezni tipa 2.[2] Uporabljajo se samostojno ali v kombinaciji z drugimi zdravili za zdravljenje sladkorne bolezni.[2][4]
Smernice za zdravljenje sladkorne bolezni jih ne uvrščajo med priporočena zdravila prvega izbora,[4][5] ker so pri obvladovanju krvnega sladkorja manj učinkoviti od nekaterih drugih zdravil,[4] kot so metformin in sulfonilsečnine.[3] Uporabljajo se lahko na primer pri bolnikih, pri katerih uporaba drugih zdravil ni primerna, in pri bolnikih, pri katerih je večje tveganje za pojav hipoglikemije. Pri bolnikih z moteno toleranco za glukozo kot predstopnjo sladkorne bolezni lahko pomagajo preložiti pojav prave sladkorne bolezni.[2]
Način uporabe in odmerjanje
[uredi | uredi kodo]Zaviralci α-glukozidaze se uporabljajo skozi usta (peroralno), in sicer trikrat dnevno pred vsakim obrokom. Priporoča se uvedba zdravljenja s čim manjšim odmerkom, ki se lahko kasneje ustrezno povečuje,[2] in sicer zaradi zmanjšanja tveganja za pojav prebavnih neželenih učinkov.[4]
Neželeni učinki
[uredi | uredi kodo]Med pogoste neželene učinke spadajo prebavne motnje, kot so napenjanje, driska in bolečine v trebuhu.[3] Napenjanje, ki je posledica povečanega nastajanja plinov v črevesju zaradi bakterijske razgradnje neprebavljenih ogljikovih hidratov, se pojavlja pri okoli 78 % bolnikov.[2]
Za razliko od nekaterih drugih antidiabetikov zaviralci α-glukozidaze ne povzročajo hipoglikemije (prekomernega znižanja ravni krvnega sladkorja), saj ne vplivajo na izločanje inzulina.[3]
Mehanizem delovanja
[uredi | uredi kodo]Zaviralci α-glukozidaze reverzibilno in kompetitivno zavirajo encim α-glukozidazo na resicah tankega črevesa.[1][3] Omenjeni encim povzroči v prebavilih razgradnjo kompleksnejših ogljikovih hidratov do monosaharidov, ki se lahko absorbirajo v krvni obtok. Z zaviranjem tega encima se ogljikovi hidrati ne razgradijo na manjše enote in posledično se zavre njihova absorpcija. S tem se zmanjša vpliv ogljikovih hidratov iz hrane na koncentracijo sladkorja v krvi; zaviralci α-glukozidaze so najbolj učinkoviti pri postprandialni hiperglikemiji (porastu krvnega sladkorja po zaužitem obroku).[3]
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ 1,0 1,1 https://www.termania.net/slovarji/slovenski-medicinski-slovar/5544860/zaviralec?query=Akarboza&SearchIn=All, Slovenski medicinski e-slovar, vpogled: 4. 4. 2023.
- ↑ 2,0 2,1 2,2 2,3 2,4 2,5 Akmal M, Wadhwa R. Alpha Glucosidase Inhibitors. [Posodobitev: 21. avgust 2022]. V: StatPearls [splet]. Treasure Island (FL): StatPearls Publishing; 2023 Jan-.
- ↑ 3,0 3,1 3,2 3,3 3,4 3,5 3,6 Zidar, Nace (2019). Peroralni antidiabetiki - pregled stanja in pogled v prihodnost. Farmacevtski vestnik, letnik 70, številka 1, str. 19-26.
- ↑ 4,0 4,1 4,2 4,3 4,4 Mrevlje F. Zdravljenje s peroralnimi antidiabetiki. V: Slovenske smernice za zdravstveno oskrbo bolnikov s sladkorno boleznijo tipa 2, Ljubljana: Združenje endokrinologov Slovenije, 2008: 27−32.
- ↑ Janež A. Zdravljenje hiperhlikemije z zdravili. Slovenske smernice za klinično obravnavo sladkorne bolezni tipa 2 / [urednica Draženka Pongrac Barlovič]. - Ljubljana : Diabetološko združenje Slovenije, 2022: 51–82.