Wye (reka)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
reka Wye
valižansko Afon Gwy
River Wye at Hay-on-Wye.jpg
Wye pri Hay-on-Wye
Lokacija
DržaveZdruženo kraljestvo, Wales, Anglija
Fizične lastnosti
IzvirPlynlimon
 ⁃ koordinati52°28′5″N 3°45′56″E / 52.46806°N 3.76556°E / 52.46806; 3.76556Koordinati: 52°28′5″N 3°45′56″E / 52.46806°N 3.76556°E / 52.46806; 3.76556
 ⁃ nadm. višina690 m
IzlivChepstow, estuarij reke Severn
 ⁃ nadm. višina
0 m
Dolžina215 km
Površina porečja4136 km2
Značilnosti porečja
Pritoki 
 ⁃ leviLugg, Bachawy, Afon Edw, ...
 ⁃ desniTrothy, Monnow, Dulas Brook, ...
Zemljevid z reko Wye od izvira do morja brez pritokov

Reka Wye (valižansko Afon Gwy) je peta najdaljša reka v Veliki Britaniji. Od izvira do izliva je dolga približno 215 kilometrov in teče po meji med Anglijo in Walesom. Dolina reke (spodnji tok) je zaščiteno območje izjemne naravne lepote.[1][2] Pomembna je za ohranjanje narave in rekreacijo.

Etimologija[uredi | uredi kodo]

Latinsko ime za Wye je Vaga, pridevnik pomeni "potujoč". Na zemljevidu Tithe (1844) piše Vagas Field v Whitchurchu in Chepstowu. V sodobni valižanščini lahko beseda gwy izhaja iz starovaližanske besede gwybiol ali gwyr (vijugavo tava med hribi).[3]

Opis[uredi | uredi kodo]

Reka Wye izvira v valižanskih gorah na Plynlimonu. Teče skozi ali mimo več mest in vasi, kot so Rhayader, Builth Wells, Hay-on-Wye, Hereford (edino mesto ob reki Wye), Ross-on-Wye, Symonds Yat, Monmouth in Tintern, in se izliva v estuarij Severn nižje od Chepstowa. Skupna dolžina je 216 km.[4] Spodnjih 26 km reke od Redbrooka do Chepstowa je meja med Anglijo in Walesom.

Ohranjanje[uredi | uredi kodo]

Ob reki Wye sta dva kraja posebnega znanstvenega pomena (Sites of Special Scientific Interest – SSSI), to sta zgornji tok (Gwy Uchaf) nad Hay-on-Wye[5] in spodnji tok (Gwy Isaf) navzdol do Chepstowa.[6] Merila za vključitev reke kot SSSI so geologija, topografija, rastlinstvo, sesalci, nevretenčarji, ribe in ptice, reka in njeni pritoki so velik linearni ekosistem. SSSI spodnjega toka Wye je razdeljen na sedem enot po ocenjevanju, ki ga je določila Natural England in upravne naloge razdelila med okrožne oblasti Powysa, Herefordshira, Gloucestershira in Monmouthshira. Wye meji na vrsto drugih SSSI-ov v Angliji in Walesu, tudi sotesko zgornjega in spodnjega toka.

Je tudi posebno ohranitveno območje (Special Area of Conservation) [7][8] in ena najpomembnejših rek v Veliki Britaniji za ohranjanje narave. Pomembna je za selitveno pot in kot koridor za prostoživeče živali, je pa tudi ključno območje razmnoževanja za številne vrste, pomembne na državni in mednarodni ravni. Ob reki živi veliko vrst in je mnogo habitatov po evropskih direktivah in zakonu o divjini in podeželju (Wildlife and Countryside Act 1981). V Powysu reka teče po območju Radnorshire, okoljsko občutljivem območju. Velik del spodnje doline je območje izjemne naravne lepote.

Losos[uredi | uredi kodo]

Spodnji tok reke je namenjen ribolovu postrvi v skladu z direktivo ES o sladkovodnih ribah. Reka je v glavnem neonesnažena in manj uporabljena. Je ena najboljših rek za ribolov lososa v Združenem kraljestvu zunaj Škotske. Stalež lososa se je v zadnjih letih dramatično zmanjšal in po poročilih Okoljske agencije za leto 2012 sploh nima največ lososov v Walesu, več jih je v reki Dee. V angleških rekah Tyne, Ribble, Wear, Lune in Eden je bil v letu 2009 večji ulov. Wye je še posebej znana po svojih velikih "spomladanskih" lososih, ki preživijo tri ali več let v morju, preden se vrnejo v drstišče. V reko priplavajo med januarjem in junijem. Včasih dosežejo težo nad 23 kg, največji je tehtal 27 kg, ki ga je po dolgem boju 13. marca 1923 ujela Doreen Davey iz Cowpond Poola pri Ballinghamu. Zadnji velik losos iz reke Wye je leta 1963 ujel Donald Parrish in je tehtal 23,4 kg. V zadnjih dveh ali treh desetletjih so veliki spomladanski lososi izginili.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Wye pri Chepstowu, grad in stari cestni most povezuje Monmouthshire (na levi) z Gloucestershirom

Rimljani so zgradili most iz lesa in kamna gorvodno od današnjega Chepstowa. Reka je bila plovna vsaj od začetka 14. stoletja in je še vedno do Monmoutha. Plovnost se je izboljšala od tu na krajši razdalji pod Herefordom, ko je sir William Sandys v začetku 1660-ih zgradil zapornice, da bi plovila lažje plula. Po zapisu v Herefordshire Council Archaeology so bile zapornice sijajne.[9] Leta 1996 je izšel še zakon parlamenta, ki je županiji Hereford odobril nakup in porušitev mlinov na Wye in Lugg. Vse zapornice in jezovi so bili odstranjeni, razen v New Weir Forge, dolvodno od Goodricha, ki so ostali do približno leta 1815. Vsi jezovi na Wye v Herefordshiru so bili odstranjeni, da je bila dostopna z zahodne meje in vzdolž nje do kraja Hay-on-Wye. Konjska vlečna pot je bila dograjena leta 1808, vendar le do Hereforda. Tovorne ladje so vlekli ljudje s konji, in to prej kot na reki Severn. Denar je bil nekajkrat porabljen za izboljšanje reke Lugg od Leominsterja do sotočja z Wye pri Mordifordu, vendar je bila plovba po njej težka. Wye je ostala komercialno plovna vse do leta 1850, ko se je promet preselil na železnico.

Plovnost in šport[uredi | uredi kodo]

Kajakaštvo blizu Hay-on-Wye

Agencija za okolje upravlja plovnost reke. Normalna meja plimovanja (NTL) reke je Bigsweir in plovba pod to točko je pod nadzorom pristojnega pristaniškega organa. Za javnost je dovoljena plovba dolvodno od kraja Hay-on-Wye.[10] Kanuji so dovoljeni dolvodno od Glasburyja, če ne motijo ribičev.[11]

Sprehajalci lahko uživajo na poti Wye Valley Walk, ki sledi toku reke Wye od Coed Hafrena v bližini Plynlimona do Chepstowa vzdolž urejenih označenih poti. Razgledišče v bližini Biblins na Wye je znano kot pogled na tri okrožja: Herefordshire, Gloucestershire in Monmouthshire.

Pritoki[uredi | uredi kodo]

Nekateri pritoki so: Lugg, Elan, Dulas, Irfon, Marteg, Monnow, Trothy, Ithon, Llynfi, Letton Lake, Tarennig (prvi pritok) in Bidno.

Kultura[uredi | uredi kodo]

Romantični pesnik William Wordsworth nagovarja Wye v znani pesmi Verzi, napisani nekaj milj nad opatijo Tintern (Lines Written a Few Miles Above Tintern Abbey), objavljeni leta 1798 v Lirskih baladah.

Kako pogosto v duhu sem se obrnil k tebi, o, gozdni Wye! ti pohodnik skozi gozdove, kako pogosto se je moj duh obrnil k tebi!

Pogledi na reko[uredi | uredi kodo]

Mostovi na reki[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

Železniški poster za oglaševanje doline Wye kot turistične znamenitosti pred 1942
  1. "Natural England information on AONBs and map". Natural England. Pridobljeno dne 5 October 2012. 
  2. "Natural England information on Wye Valley AONB". Natural England. Pridobljeno dne 5 October 2012. 
  3. David Hancocks, Dean Archaeology No. 11, 1998 p39 ISSN 0954-8874
  4. Sue Owen et al., (2005). Colin Pooley, ur. Rivers and the British Landscape. Carnegie Publishing. ISBN 978-1-85936-120-7. 
  5. "Countryside Council for Wales Landscape & wildlife statement for River Wye (Upper Wye) / Afon Gwy (Gwy Uchaf)". Countryside Council for Wales. Pridobljeno dne 18 August 2012. 
  6. "Natural England SSSI information on River Wye (Lower Wye) or Afon Gwy (Gwy Isaf) SDdGA – citation, maps and unit details". Natural England. Pridobljeno dne 18 August 2012. 
  7. "Information on River Wye Special Area of Conservation designation". DEFRA. Pridobljeno dne 20 September 2012. 
  8. "Joint Nature Conservation Committee Listing of Special Areas of Conservation". DEFRA. Pridobljeno dne 20 September 2012. 
  9. I. Cohen. "The Non-tidal Wye and its Navigation (from Transactions of the Woolhope Naturalists Field Club, 1958 pg 86–94)". Pridobljeno dne 9 December 2006. 
  10. "Wye canoe?" (PDF). Environment Agency. Upstream of Hay Bridge, the river can provide some good canoeing water but there is no established public right of navigation. 
  11. "Canoeing in the Area". Hay-on-Wye Tourist Information Bureau. Pridobljeno dne 30 November 2013. 

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • I. Cohen, 'The non-tidal Wye and its navigation' Trans. Woolhope Nat. Fld. Club 34 (1955), 83–101;
  • V. Stockinger, The Rivers Wye and Lugg Navigation: a documentary history 1555–1951 (Logaston Press 1996);
  • P. King, 'The river Teme and other Midlands River Navigations' Journal of Railway and Canal Historical Society 35(50 (July 2006), 350–1.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]