Wahnfried

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Wahnfried
Zemljevid
Ustanovitev24. julij 1976 (1976-07-24)
LokacijaBayreuth, Nemčija
Koordinate49°56′29″N 11°34′59″E / 49.9412838°N 11.583052100000032°E / 49.9412838; 11.583052100000032
UstanoviteljRichard Wagner Foundation
DirektorDr. Sven Friedrich
KustosOliver Zeidler
ArhitektCarl Wölfel po Wilhelmu Neumannu
Lastnikmesto Bayreuth
Spletna stranwww.wagnermuseum.de/en/

Wahnfried je ime, ki ga je Richard Wagner dal svoji vili v Bayreuthu.[1] Ime je nemška zloženka Wahn (blodnja, norost) in Fried(e) (mir, svoboda).

Hiša, ki jo je financiral bavarski kralj Ludvik II., je bila zgrajena od leta 1872 do 1874 pod nadzorom domačina Carla Wölfela po načrtih berlinskega arhitekta Wilhelma Neumanna, načrti pa so bili spremenjeni v skladu z nekaterimi zamislimi Wagnerja. On in njegova družina so se preselili 28. aprila 1874,[2] ko je bila hiša še v gradnji. Čez portal je vgraviran Wagnerjev moto: Hier wo mein Wähnen Frieden fand – Wahnfried – sei dieses Haus von mir benannt (Tu, kjer so moje zablode našle mir, naj se ta kraj imenuje Wahnfried), kar je sprva povzročilo nekaj zabave med lokalnimi meščani.[3]

Wagner zadnjih dni svojega življenja ni preživel v Wahnfriedu; Bayreuth je 6. septembra 1882 zapustil šestič in zadnjič odšel v Benetke, kjer je prebival do svoje smrti 13. februarja 1883 v Palazzo Vendramin-Calergi. Wagnerjevo truplo je bilo vrnjeno v Wahnfried v javni procesiji skozi Bayreuth 18. februarja[4] in njegov grob leži poleg groba njegove žene Cosime na njegovem zemljišču.

Pred drugo svetovno vojno in med njo je Bayreuth Festspielhaus in Wahnfried pogosto obiskoval Adolf Hitler,[5][6] tudi sam navdušen oboževalec Wagnerja. Leta 1945 sta bili dnevna soba z rotundo in soba za goste na stranskem in zadnji del hiše uničeni v zavezniškem bombardiranju, skupaj z dvema tretjinama preostalega Bayreutha. Knjige, slike in arhivi so bili vnaprej zavarovani v kleti bolnišnice Winifred Wagner, vendar je uradnik Gestapa Winifred preprečil odstranitev zgodovinskega pohištva, kot je Wagnerjeva pisalna miza, in jo obtožil defetizma. Posledično so bili ti kasneje uničeni v bombardiranju.[7][8]

Od leta 1949, potem ko je bila razlastitev Festspielhaus preklicana, se je vnuk Richarda Wagnerja Wieland Wagner z ženo in njunimi štirimi otroki vrnil živet v bivalni del na hitro popravljenega Wahnfrieda, Winifred Wagner pa je živela v sosednji hiši svojega pokojnega moža Siegfrieda Wagnerja. Po Wielandovi smrti leta 1966 je Wahnfried prenehal biti stanovanje, potem ko je Wielandov brat Wolfgang Wagner dal izmeriti hišo in prosil svojo vdovo Gertrud (rojeno Reissinger), da plača najemnino in jo tako prisilil, da se je odselila. Od leta 1953 je bil Wolfgang nastanjen v hiši, zgrajeni na robu Festpielhausa, Winifred pa je ostala v Siegfriedovi hiši do svoje smrti leta 1980.

Leta 1973 sta Wolfgang in Winifred podarila Wahnfrieda mestu Bayreuth. V naslednjih treh letih so v vojni in vremenskih razmerah poškodovane dele hiše obnovili v prvotno stanje z rotundo, salonom in sobami za goste, tako da se je uradna otvoritev muzeja Richarda Wagnerja v Bayreuthu lahko začela po načrtih 24. julija 1976.

Stilizirana različica vile Wahnfried je bila uporabljena za scenografijo nove produkcije Parsifala Stefana Herheima na festivalu v Bayreuthu leta 2008.

Hiša je bila leta 2010 znova zaprta zaradi obsežne obnove in prenove, ki je stala 20 milijonov evrov. 26. julija 2015 je bila slavnostna ponovna otvoritev vile z arhivskimi prostori in novim paviljonom.[9][10][11]

Skupaj z Bayreuth Festspielhaus je Wahnfried postal svetišče oboževalcev Wagnerja. Obiskovalci se lahko sprehodijo po oddaljenem Hofgartenu, baročnem parku Novega gradu v Bayreuthu, do koder neposredno vodi pot.

Galerija[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Kiesel, Markus and Mildner, Joachim. (2016). Wahnfried, Das Haus von Richard Wagner (Wahnfried, the Home of Richard Wagner). ISBN 978-3-940768-59-9. Bestellnummer CB 1259. ConBrio Verlagsgesellshaft mbH. (Regensburg, Germany).
  2. Cosima Wagner. Cosima Wagner's Diaries: Volume I (1869-1877). Diary entry: 1874: 28 April. William Collins, Sons. ISBN 0 00 216130 3. (Glasgow, Scotland).
  3. Watson, Derek. (1979). Richard Wagner - A Biography. Chapter 12: 'The Master of Bayreuth'. J. M. Dent & Sons Ltd. ISBN 0-460-03166-X. (London, UK).
  4. Watson, Derek. (1979). Richard Wagner – A Biography. Chapter 14: "Art and Religion". J. M. Dent & Sons Ltd. ISBN 0-460-03166-X. (London, UK).
  5. Gibbons, Andrew. (6 May 2017). "Wahnfried, and I cannot rid myself of Hitler" Arhivirano 2023-06-06 na Wayback Machine.. (Bayreuth, Germany).
  6. (29 July 2016). "Rediscovered films show a 'friendly' Hitler in Bayreuth". Music. Deutsche Welle. (Germany).
  7. Spotts, Frederic. (1994). Bayreuth: A History of the Wagner Festival. Chapter 6: "All that lives and soon must die" (Parsifal). Yale University Press. ISBN 0-300-05777-6. (Avon, UK).
  8. Wahnfried reconstruction.
  9. Fulker, Rick. (24 July 2015). "Richard Wagner's house reopens to the public". Music. Deutsche Welle. (Germany).
  10. Roddy, Michael. (24 July 2015). "New Bayreuth Wagner museum confronts family Nazi ties head on". Reuters. (Bayreuth, Germany).
  11. Heilmeyer, Florian. (21 March 2016). "Taking a Staab at Wagner – Extending the Richard Wagner Museum in Bayreuth". Uncube Magazine.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]