Pojdi na vsebino

Vodiška planina nad Kropo

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Partizanski dom na Vodiški planini


Vodiška planina, maša pred vojno

Vodiška planina je planota na skrajnem severozahodnem robu Jelovice.

Vodiška planina nad Kropo (1118 mnm) je aktivna planina s planinsko kočo, imenovano Partizanski dom. V koči vse dni v letu nudijo domačo hrano, možnost organizacije praznovanj, seminarjev, šole v naravi. Pred domom stoji mogočna lipa, posajena leta 1473.

V dokumentih je omenjena leta 1550, ko se je končala pravda zaradi Vodiške planine med Otočami in Zalošami na eni strani in fužinarji iz Krope, Kamne Gorice in Kolnice na drugi strani. Cesar Ferdinand je tedaj sklenil, naj planino uživajo kmetje in fužinarji vzajemno.[1]

Partizanski dom stoji na mestu, kjer je pred vojno stala planšarska koča in je bila med obema vojnama zbirališče komunistov z Gorenjske. Dober kilometer proti severu, na strmem pobočju Plazov, je bila 15. maja 1936 prva partijska konferenca jeseniškega okrožja, potem pa še več drugih partijskih posvetovanj komunistov iz gorenjskih središč in podeželja. Tudi v času narodnoosvobodilne borbe je bil ta kraj na Jelovici zelo pomemben. Dvajsetega julija 1941 so v neposredni bližini Vodic, pod Malim Gregorjevcem, sprejeli sklep za začetek vstaje na Gorenjskem, 29. julija 1941 je bila v bližini doma ustanovljena Jelovška četa, na Pogrošarjevi planini blizu Partizanskega doma pa je bil 5. avgusta 1941 ustanovljen Cankarjev bataljon; prostor je označen s spominskim obeležjem. Vsa leta narodnoosvobodilnega boja je bila Vodiška planina in drugi predeli obsežne Jelovice pomembno območje, kjer so imele sedež politične organizacije in kjer so se zbirale partizanske enote za akcije proti okupatorju.[2]

Dostop do Vodiške planine

[uredi | uredi kodo]
  • iz Krope od cerkve sv. Lenarta ali od Slovenske peči (približno 1 uro hoje)
  • z Jamnika čez Kroparsko goro
  • iz Lipnice od kmetije Miklavžovc
  • z avtomobilom iz Spodnje Lipnice

Z Vodic vodijo označene poti do Goške ravni, Taleža in dalje proti Bohinju.

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
  1. Joža Gašperšič: Ferdinandejski rudarski red za fužine pod Jelovico. Kronika 8/3 (1960).
  2. Dobnik, Jože. (1980). Vodnik po transverzali kurirjev in vezistov NOV Slovenije. Ljubljana