Virgil Šček

Virgil Šček
Rojstvo	1. januar 1889({{padleft:1889|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:1|2|0}}) Trst
Smrt	6. junij 1948({{padleft:1948|4|0}}-{{padleft:6|2|0}}-{{padleft:6|2|0}}) (59 let) Ljubljana
Grob	Avber pri Tomaju
Narodnost	Slovenec
Državljanstvo	SFRJ  Kraljevina Italija  Cislajtanija
Poklic	politik, duhovnik, izobraževalec za odrasle

Virgilij (Virgil) Šček, slovenski rimokatoliški duhovnik, krščanski socialec, politik, narodni buditelj, kulturni delavec, * 1. januar 1889, Trst, † 6. junij 1948, Ljubljana.

Življenje

Virgil Šček se je rodil v rojanski župniji v Trstu 1. januarja 1889 v zelo zavedni slovenski družini. Mati je bila Vincencija Kante iz Velikega Dola pri Komnu, oče pa Jožef Šček iz Gradišča pri Vipavi.

Po selitvi družine v Gorico avgusta 1905 je obiskoval nemško realko v Gorici. Že v tem času je obiskal Ivana Trinka - Zamejskega in se navdušil za narodno delo. Ko je spoznal razmere, v katerih so takrat živeli Slovenci v Benečiji, je organiziral veliko zbiralno akcijo slovenskih molitvenikov, knjig in znamk zanje. Vsem slovenskim dijakom je napisal poziv k veliki zbiralni akciji sredstev za novo slovensko šolo na Blančah pri Gorici. Leta 1910 so šolo tudi zares odprli. Pričel je tudi s prvimi objavami v Soči pod psevdonimom Devo. Postal je tajnik Dijaške zveze in predaval o temah prosvetnega značaja širom dežele.

Po maturi 1909 se je vpisal na trgovsko akademijo v Gradec, vendar pa je kmalu začutil, da se ne vidi v tem. Čedalje bolj se je namreč navduševal nad delom slovenskih duhovnikov in miselnostjo Janeza Evangelista Kreka. Leta 1910 se je vpisal na goriško bogoslovje, ki ga je leta 1914 uspešno zaključil.

V mašnika je bil posvečen 7. julija 1914 v stolnici Sv. Justa v Trstu. 1. avgusta istega leta je postal kaplan pri Sv. Ivanu v Trstu. Poleg osnovnega dela je bil katehet v ljudski šoli, duhovnik v umobolnici, zavzemal pa se je za ustanovitev sirotišnice in organiziral čez sto predavanj v Dekliški Marijini družbi.

1. julija 1917 so ga za leto dni premestili k Staremu Sv. Antonu v Trst. Ker je bil to čas velikih socialnih stisk, je veliko svojega časa namenil pomoči potrebnim. Izdelal je prvi narodni kataster in organiziral uspešno zbiralno akcijo sredstev za slovensko šolo v okraju Sv. Vida. Šolo so kasneje italijanske oblasti zaprle. V tem času je bil nadzornik tržaške Nove založbe in soustvarjalec lista Jugoslavija.

Zaradi šibkega zdravja ga je leta 1918 tržaško-koprski škof Andrej Karlin premestil v Lokev, kjer je deloval kot samostojni kaplan. Zaradi čedalje hujših pritiskov fašistov nad primorsko duhovščino je leta 1919 ob pomoči Ignacija Valenčiča in dr. Antona Požarja ponovno obudil delovanje Zbora svečenikov sv. Pavla. Z Ivanom Rejcem je ustanovil Zbornik svečenikov sv. Pavla, ki je redno izhajal od leta 1920 do 1928, dokler ga fašistične oblasti niso prepovedale. Skupaj z Engelbertom Besednjakom in Jožetom Bitežnikom je v okviru kmetskih in delavskih zvez organiziral javna predavanja v mnogih slovenskih krajih. Bil je gonilna sila "Sedejeve šole" (imenovane po goriškem nadškofu Sedeju), s pomočjo katere se je slovenski jezik obdržal v župnijskih šolah ves čas do kapitulacije Italije.

V času službovanja v Lokvi je napisal tri debele rokopisne knjige Lokavske starine, ki jih hrani župnišče v Lokvi.

Na pobudo Zbora svečenikov sv. Pavla je 15. maja 1921 kandidiral na listi Jugoslovenske narodne stranke (JNS) v goriškem volilnem okrožju in bil izvoljen kot poslanec v rimskem parlamentu. V dveh letih in pol je lista JNS vložila 92 poslanskih vprašanj, interpelacij in resolucij. Od teh je bilo 46 Ščekovih.

Leta 1923 je postal tajnik Katoliškega društva v Gorici (KTD), ki je ustanovilo Katoliško tiskarno in knjigarno. Dal je pobudo za ustanovitev Goriške Mohorjeve družbe (1923).

Med 1923 in 1933 je poskrbel za izdajo sledečih molitvenikov, od katerih jih je nekaj izdal sam: Oče naš (Katoliška knjigarna, Gorica, 1930), Angelček (Katoliška knjigarna, Gorica, 1926), Moje molitvice: zbirka najbolj potrebnih molitev (Katoliška knjigarna, Gorica, 1928), Reši dušo (Katoliška knjigarna, Gorica, 1928) in Kam greš? (Katoliška tiskarna Gorica, 1930).

Izdal je verska učbenika Mali katekizem (Katoliška knjigarna, Gorica, 1928) in Krščanske resnice, Zgodbe Svetega pisma stare in nove zaveze (Katoliška knjigarna, Gorica, 1932).

Sodeloval je z Goriško stražo in bil soustanovitelj glasila prosvetnih društev Naš čolnič (1923–1928 v Gorici), Verbum dei in Staničev vestnik. Dal je pobudo za ustanovitev humorističnega lista Čuk na pal'ci (nekaj časa ga je urejal France Bevk) in Novega lista. Ustanovil je Jadranski almanah in Jadransko založbo, ki ga je izdajala.

Poskrbel je za izdajo dveh katekizmov: leta 1927 katekizem v rezijanščini in leta 1928 katekizem za Beneške Slovence (uredil Ivan Trinko Zamejski s sodelavci).

Med letoma 1927 in 1929 je izdajal otroški list Jaselce, ki je bil v tem času najbolj razširjen otroški list, dokler ga fašistične oblasti niso zatrle. Kasneje je izdajal Bukvice strica Janeza in enajst zvezkov Pravljic s podnaslovom Zbral stric Janez.

Leta 1927 ga je goriški nadškof Sedej zaradi notranjih sporov v krščanskosocialni struji in ob čedalje hujših grožnjah in pritiskih fašističnih oblasti suspendiral. Tega leta je nastopil kot župnijski upravitelj v Avberju. V navezi s Tonetom Kraljem je med drugim prenovil cerkvene poslikave (slovenski napisi, Mussolinijeva podoba med grešniki, triptikon Cirila in Metoda z glagolico na knjigi). Ker ta čas Tonetu Kralju ni bil naklonjen, se je Šček z vso vnemo zavzel zanj, s čimer je omogočil, da je Kralj poslikal še 40 cerkva širom Primorske. V tem času je organiziral Dekliško zvezo, skrbel za ohranjanje slovenske besede tako v cerkvi kot izven nje in napisal 14 zvezkov Paberkov, ki izpričujejo tedanjo dobo.

Ker so pritiski fašističnih oblasti nanj postajali čedalje hujši, njegovo zdravje pa je vidno pešalo, je leta 1940 zaprosil za upokojitev in se umaknil najprej v Trst, nato pa k svojemu prijatelju duhovniku dr. Tonetu Požarju v Lokev. Zaradi upiranja fašističnim pogledom tržaškega-koprskega škofa Antonia Santina in močnega vpliva, ki ga je imel na primorsko duhovščino, ga je ta 4. julija 1946 suspendiral, s čimer mu je bila odvzeta pravica do maševanja, s tem pa je bil eksistenčno onemogočen. Virgil Šček se je tej odločitvi uprl v Rim, ki pa pritožbi ni ugodil. Negativnega odgovora Šček nikdar ni dobil, saj je medtem po operaciji v Ljubljani 6. julija 1948 umrl. Pokopan je v Avberju.

Citati: Trdno verujem, kar me je mati učila. Ljubil sem svoj narod. Nikoli ga nisem goljufal ali lažno obljubljal. Boril sem se za pravice primorskega naroda od leta 1917 do 1943. Quod non est Deus – nihil est. Apostolska vera – granitna skala.

Literatura

• Marko Tavčar: Virgil Šček v parlamentu = Discorsi parlamentari dell'on, Krožek za družbena vprašanja "Virgil Šček", Trst, 1994
• Boris Bandelj: Katoliška socialno politična misel Virgila Ščeka, Krožek za družbena vprašanja "Virgil Šček", Trst, 1997
• Marko Tavčar, Egon Pelikan, Nevenka Troha: Korespondenca Virgila Ščeka 1918-1947, Arhivsko društvo Slovenije, Ljubljana, 1997
• Mirjana Kontestabile Rovis: Virgilij Šček, poslanec v rimskem parlamentu: popis fonda, Pokrajinski muzej Koper, 1998.
• Marko Tavčar, Albin Kjuder: Virgil Šček: življenje in delo, Koper, Ognjišče, 2000
• Življenje in delo primorskega krščanskega socialca Virgila Ščeka (prispevki s Strokovnega posveta Življenje in delo primorskega krščanskega socialca Virgila Ščeka, Sežana, 26. oktobra 2000; urednik Egon Pelikan), Koper, ZRS, 2001
• Ivan Sivec: Ljubil sem slovenski narod: črtice o zavednem primorskem duhovniku Virgilu Ščeku, Družina, Ljubljana, 2021
• Dnevniški zapisi: 1909-1933, Goriška Mohorjeva družba, Gorica in Študijski center za narodno spravo, 2024 (znanstvenokritična izdaja) (zbral msgr. Renato Podbersič; uredila: Matic Batič in Renato Podbersič ml., avtorja spremnih besedil in znanstvenokritičnih opomb)