Po sodelovanju Hancocka in Fodayja Muse Susa pri projektu Sound-System, sta oba glasbenika prišla na idejo, da posnameta skupen album, česar Hancock prej še ni počel. Avgusta 1984 sta se odpravila v Tokio, v studio CBS/Sony, kjer sta posnela album. Sam album je pogosto spregledan, saj nasprotuje kategorizaciji in vnaprej ustvarjenim idiomom, vendar dokumentira fascinantno srečanje obeh glasbenikov, ki, kljub temu, da sta zakoreninjena v različnih kulturah in tradicijah, delita skupno glasbeno in duhovno razumevanje. Suso je na tem živem snemanju igral koro (zahodno-afriški instrument s strunami) in tamo, Hancock pa igra sintetizator Yamaha DX-1 in računalniške bobne. Rezultat je čudovit album s štirimi umirjenimi in kontemplativnimi meditacijami, v katerih se prepletajo harmonične ideje obeh glasbenikov.[2]
[1]
