Herbie Hancock

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Herbie Hancock
Portret
Hancock med igranjem na Roland AX-7 keytar, London, 2006
Osnovni podatki
Rojstvo Herbert Jeffrey Hancock
(1940-04-12) 12. april 1940 (78 let)
Chicago[1]
Slogi Jazz, post-bop, jazz fusion, jazz-funk, electro, klasika
Poklic kantavtor, vodja ansambla, dirigent, jazz glasbenik, klaviaturist, igralec, glasbenik, pianist, skladatelj filmske glasbe
Glasbila klavir, električni klavir, klaviature, sintetizatorji, orgle, clavinet, keytar, vocoder, Fairlight CMI
Leta delovanja 1961–danes
Založba Columbia, Blue Note, Warner Bros., Verve
Povezani
ustvarjalci
Clark Terry, Miles Davis Quintet, Wayne Shorter, Chick Corea, The Headhunters, V.S.O.P., Jaco Pastorius, Joni Mitchell, Howard Jones
Spletna stran herbiehancock.com

Herbert Jeffrey »Herbie« Hancock,[2] ameriški jazzovski pianist, klaviaturist, skladatelj in igralec, * 12. april 1940, Chicago, Illinois, ZDA

Kariero je pričel pri Donaldu Byrdu, kmalu zatem pa se je pridružil Kvintetu Milesa Davisa, kjer je pripomogel k ponovni opredelitvi jazzovske ritem sekcije in je bil eden pomembnih oblikovalcev post-bop zvoka. Hancockova glasba je pogosto melodična in dostopna; snemal je zudi skladbe izven okvirov jazza in dosegel uspeh pri pop občinstvu.

Med Hancockove najbolj znane kompozicije spadajo »Cantaloupe Island«, »Watermelon Man« (priredili so jo številni glasbeniki), »Maiden Voyage«, »Chameleon« ter singla »I Thought It Was You« in »Rockit«. Njegov album River: The Joni Letters, ki je izšel v spomin na Joni Mitchell, je leta 2007 osvojil grammyja za album leta in postal šele drugi jazzovski album s to nagrado, po albumu Getz/Gilberto leta 1965.

Zgodnje življenje[uredi | uredi kodo]

Hancock se je rodil v Chicagu, Illinois, kot sin tajnice Winnie Belle (rojene Griffin) in Waymana Edwarda Hancocka, vladnega inšpektorja mesa.[3] Ime je dobil po pevcu in igralcu Herbu Jeffriesu.[4] Obiskoval je srednjo šolo Hyde Park Academy,[5] kot številni mladi pianisti pa je pričel s pridobivanjem klasične glasbene izobrazbe in učenjem klasičnega klavirja.[6] Klavirja se je pričel učiti, ko je bil star sedem let, njegov talent pa je bil kmalu prepoznan. Kot čudežni otrok[7] je 5. februarja 1952, ko je bil star 11 let, na koncertu s Čikaškim simfoničnim orkestrom igral prvi stavek Mozartovega Klavirskega koncerta št. 26 v d-molu, KV. 537.[8]

V najstniških letih ni Hancock nikoli imel učitelja jazza, vendar je sam razvil posluh in smisel za harmonijo. Nanj so vplivale tudi plošče vokalne skupine The Hi-Lo's.[9] O tem času je sam dejal, da je takrat pričel slišati različne stvari, podobne harmonijam, ki jih je uporabil pri albumu Speak Like a Child. Na njegov harmonski koncept je precej vplival Clare Fischer, ki je aranžiral za skupino The Hi-Lo's, ter Bill Evans, Maurice Ravel in Gil Evans.[10]

Leta 1960 je slišal igrati Chrisa Andersona in ga prosil, če bi lahko pri njem študiral.[11] Hancock pogosto omenja Andersona kot svojega harmonskega guruja.[12] Nato je zapustil Grinnell College, se preselil v Chicago in pričel sodelovati z Donaldom Byrdom in Colemanom Hawkinsom. V tem času je obiskoval Roosevelt University.[13] Na Grinnellu je diplomiral iz elektrotehnike in glasbe. Leta 1972 mu je univerza podelila častni doktorat.[8] Byrd je v tistem času obiskoval Manhattan School of Music v New Yorku in Hancocku predlagal študij kompozicije pri Vittoriu Gianniniju, pri katerem je nato Hancock kratek čas študiral.[14] Kmalu si je pridobil sloves in sodeloval z Oliverjem Nelsonom in Philom Woodsom. Leta 1962 je posnel debitantski album Takin' Off, ki je istega leta izšel pri založbi Blue Note Records.[15] S skladbo »Watermelon Man«, ki je izšla tudi na njegovem debitantskem albumu, je želel Mongu Santamaríi zagotoviti hit single,[16] z albumom Takin' Off pa je vzbudil pozornost pri Milesu Davisu,[17] ki je takrat ustanavljal novo zasedbo. Hancocka je Davisu predstavil Donald Byrd.[18]

Kariera[uredi | uredi kodo]

Miles Davis Quintet (1963–68) in Blue Note Records (1962–69)[uredi | uredi kodo]

Hancock je postal javnosti bolj znan maja 1963, ko se je pridružil 2. kvintetu Milesa Davisa.[2] Davis je osebno iskal Hancocka, katerega je videl kot enega največjih talentov v jazzu.[6] Davisova ritem sekcija je bila precej mlada, vendar efektivna. Sestavljali so jo basist Ron Carter, 17-letni bobnar Tony Williams in Hancock za klavirjem.[19] Potem ko je kratek čas na mestu saksofonista igral George Coleman[20] in za njim Sam Rivers,[21] se je kvintetu pridružil Wayne Shorter na tenorskem saksofonu.[22] Kvintet je bil večkrat obravnavan kot ena najboljših jazzovskih zasedb.[19]

Hancock je svoj zvok kot pianist našel prav v Davisovem kvintetu. Ne samo, da je našel nove poti za uporabo skupnih akordov, ampak je tudi populariziral akorde, ki se prej v jazzu niso uporabljali. Prav tako je razvil unikaten okus za »orkestralno« spremljavo.[23] Pri tem je uporabljal kvartno harmonijo in Debussyjske harmonije z ostrimi kontrasti, česar takrat v jazzu še ni bilo slišati. Z Williamsom in Carterjem je okrog obstoječih melodij shem akordov ustvarjal nekakšen »labirint« zapletenosti ritma. V drugi polovici 60. let je njihov pristop postal tako kultiviran in neobičajen, da je bilo težko zaznati spremembe akordov. Njihov improvizacijski koncept je tako postal znan kot »Time, No Changes«.[24]

V času igranja z Davisom, je Hancock sodeloval pri številnih snemanjih za založbo Blue Note. Tako pod svojim imenom kot studijski glasbenik je sodeloval z drugimi glasbeniki kot so Shorter, Williams, Grant Green, Bobby Hutcherson, Rivers, Byrd, Kenny Dorham, Hank Mobley, Lee Morgan in Freddie Hubbard.[25]

Njegova albuma Empyrean Isles (1964)[26] in Maiden Voyage (1965)[27] sta bila dva najbolj znanih in vplivnih jazz LP plošč 60. let.[28] Hvaljena sta bila predvsem zaradi njune inovativnosti in dostopnosti (dostopnost je postala opažena, ko je naslovna skladba z albuma Maiden Voyage postala jazz standard,[29] jazz rap skupina US3 pa je dvajset let kasneje izdala hit single »Cantaloop«, ki izvira iz skladbe »Cantaloupe Island« z albuma Empyrean Isles).[30] Pri snemanju albuma Empyrean Isles je sodelovala Davisova ritem sekcija ter Hubbard na kornetu,[31] pri snemanju albuma Maiden Voyage pa je sodeloval tudi nekdanji Davisov saksofonist Coleman.[32] Oba albuma sta bila uvrščena med glavne temelje post-bop stila.

Hancock je posnel tudi številne manj znane, vendar kritično uspešne albume z večjimi zasedbami – My Point of View (1963),[33] Speak Like a Child (1968)[34] in The Prisoner[35] (1969) so vsebovali krilni rog, altovsko flavto in basovski trombon. Leta 1963 je izšel album Inventions and Dimensions, ki je v veliki večini vseboval improvizirano glasbo.[36] Hancock je album posnel z basistom Paulom Chambersom ter tolkalistoma Willijem Bobom in Osvaldom Martinezom.[37]

V tem času je Hancock skomponiral tudi filmsko glasbo za Antonionijev film Blowup (1966),[38] kar je bil prvi soundtrack izmed številnih, ki jih je posnel Hancock. Poleg filmske glasbe je Hancock napisal številne glasbene teme za ameriške televizijske oglase raznih podjetij, kot so Pillsbury, Standard Oil, Tab in Virgina Slims.[39] Napisal, aranžiral in posnel je tudi temo za serijo oglasov F. Williama Freeja za cigarete znamke Silva Thins. Hancocku je bila tema tako všeč, da jo je želel posneti kot skladbo, vendar mu oglasna agencija ni dovolila. Tako je predelal harmonijo in tempo ter skladbo posnel pod imenom »He Who Lives in Fear«, izšla pa je leta 1969 na njegovem albumu The Prisoner.[35]

»Želiš, da igram na to igračo?«

Herbie Hancock, ko je Miles Davis dal v studio, namesto akustičnega klavirja, pripeljati Fender Rhodes.[40]

Proti koncu Hancockove dobe v Davisovem kvartetu je Davis pričel z dodajanjem elementov rocka in popa v svojo glasbo. Kvintet Cannonballa Adderleyja je leta 1966 izdal singl »Mercy, Mercy, Mercy«, ki ga je napisal Joe Zawinul.[41] Zawinul je skladbo posnel z električnima klavirjema Wurlitzer in Fender Rhodes, Davis pa je postal tako navdušen nad toplim zvokom električnega klavirja, da je dal na zadnji dan snemanja albuma Miles in the Sky namesto klavirja v studio pripeljati Fender Rhodes.[40] Hancock je kljub začetnem nestrinjanju pričel igrati električne klaviature, na katere se je kmalu privadil, te instrumenti pa so pustili močan pečat kasneje v njegovi karieri.

Leta 1968 se je Hancock poročil z Gudrun Mexines »Gigi«. Na poročnem potovanju v Braziliji se je na poročno noč zastrupil s krano, zaradi česar je moral izpustiti nekaj koncertov s kvintetom. Na Hancockovo mesto je tako prišel Chick Corea, Hancock pa je bil odpuščen iz zasedbe.[42] Poleti 1968 je Hancock ustanovil svoj sekstet.[23] Čeprav je Davis zaradi iskanja novega zvoka kmalu razpustil zasedbo je Hancock, kljub odpustitvi, naprej sodeloval z Davisom pri snemanjih. Sodeloval je tudi pri snemanjih albumov In a Silent Way, A Tribute to Jack Johnson in On the Corner.[25]

Fat Albert (1969) in Mwandishi (1971)[uredi | uredi kodo]

Leta 1969 je Hancock zapustil založbo Blue Note in sklenil pogodbo z Warner Bros. Records. Istega leta je skomponiral soundtrack za Cosbyjevo animirano televizijsko oddajo Hey, Hey, Hey, It's Fat Albert.[43] Glasba s soundtracka je kasneje izšla na albumu Fat Albert Rotunda.[44] Album je vseboval elemente R&B z močnimi jazzovskimi alikvotnimi toni. Ena izmed bolj jazzovskih skladb na albumu, čemerna balada »Tell Me a Bedtime Story«, je bila kasneje predelana kot bolj elektronska skladba za album Quincyja Jonesa, Sounds...and Stuff Like That!!, leta 1978.[45]

Hancock je kmalu postal navdušen nad zbiranjem glasbenih pripomočkov. Z vplivom Davisovega prelomnega albuma Bitches Brew iz leta 1970, se je ta navdušenost pričela kazati v seriji albumov, pri katerih je kombiniral električne instrumente z akustičnimi.[46]

Prvi Hancockov podvig v elektronsko glasbo se je pričel s sekstetom, ki so ga poleg njega sestavljali še basist Buster Williams, bobnar Billy Hart, trobentač Eddie Henderson, trombonist Julian Priester in multipihalec Bennie Maupin. Zasedbi se je kasneje pridružil še Patrick Gleeson, ki je igral sintetizatorje.[46]

Sekstet, kasneje septet, je pod Hancockovim imenom posnel in izdal tri albume: Mwandishi (1971),[47] Crossings (1972)[48] (oba pri Warner Bros. Records) in Sextant (1973)[49] (izšel pri Columbia Records); dva dodatna, Realization in Inside Out sta bila posneta z isto zasedbo, a pod Hendersonovim imenom. Glasba je vsebovala močan improvizacijski aspekt onstran omejitev jazz mainstreama ter kazala vpliv elektronske glasbe skladateljev sodobne resne glasbe.

Gleeson je sintetizator predstavil na albumu Crossings (1972), ki je bil eden izmed vplivnih elektronskih jazz fusion albumov tistega leta, ki je vseboval sintetizator.[46] Na tem albumu, tako kot na albumu I Sing the Body Electric zasedbe Weather Report, je bil sintetizator uporabljen bolj kot improvizacijski globalni orkestralni element kot melodični instrument.[50] Zgodnja recenzija albuma v Downbeat magazine se je pritoževala nad sintetizatorjem, nekaj let kasneje pa je revija poročala o Gleesonu kot o pionirju mešanja elektronike in jazza. Pri naslednjih albumih je Hancock pričel sam igrati sintetizatorje, ko so ti začeli prevzemati melodične vloge.

Hancockovi trije albumi, izdani med leti 1971 in 1973 so postali znani kot »Mwandishi« albumi, imenovani po svahili imenu, ki ga je Hancock takrat občasno uporabljal (Mwandishi v svahiliju pomeni pisatelj).[51] Prva dva albuma, vključno s Fat Albert Rotunda sta leta 1994 izšla v dvojnem CD setu Mwandishi: the Complete Warner Bros. Recordings.[52] Izmed treh elektronskih albumov je, zaradi velike uporabe ARP sintetizatorjev ter napredne improvizacije (post-modalni prosti impresionizem) pri skladbah »Hornets« in »Hidden Shadows«, verjetno Sextant najbolj eksperimentalni. Skladba »Hornets« je izšla leta 2001 na albumu Future2Future pod imenom »Virtual Hornets«.[53]

Med instrumenti, ki sta jih Hancock in Gleeson uporabljala so Fender Rhodes, ARP Odyssey, ARP 2600, ARP Pro Soloist Synthesizer, Mellotron in Moog synthesizer III.[54]

Vsi trije albumi založbe Warner Bros. (Fat Albert Rotunda, Mwandishi in Crossings) so bili remasterizirani leta 2001 in izšli v Evropi, vendar v ZDA niso izšli do junija 2005.[55]

Od Head Hunters (1973) do Secrets (1976)[uredi | uredi kodo]

Glej tudi: Head Hunters
Hancock (levo) z The Headhunters

Po včasih »nerealnih« in precej eksperimentalnih »Mwandishi« albumih, je Hancock želel posneti bolj »zemeljsko« in »funky« glasbo. Albumi Mwandishi so prejeli mešane recenzije in so se slabo prodajali, čeprav so bili kasneje priznani kot spodobni zgodnji fusion albumi.[56] Hancock je bil morda za novo smer motiviran tako iz finančnih skrbi kot umetniškega nemira, motilo pa ga je tudi dejstvo, da številni ljudje niso razumeli avantgardne glasbe. Sam je dejal, da je oboževal funk glasbo, posebno glasbo Slyja Stona, zato jo je hotel tudi sam posneti.[57]

Ustanovil je novo skupino, ki jo je poimenoval The Headhunters. Iz prejšnjega seksteta je obdržal le Maupina, skupini pa dodal še basista Paula Jacksona, tolkalista Billa Summersa in bobnarja Harveyja Masona.[56] Prvi album zasedbe, Head Hunters, ki je izšel leta 1973, je bil zelo uspešen in je pritegnil tudi poslušalce pop glasbe, prejel pa je tudi nekaj kritik s strani ljubiteljev jazza.[58]

Kljub obtožbam glede »obračanja po vetru«, je kritik Stephen Erlewine pozitivno ocenil album in zapisal: »Head Hunters zveni sveže in vitalno še tri desetletja po svoji izdaji, vplival pa je ne samo na jazz, ampak tudi na funk, soul in hip-hop[58]

Masona je na bobnih zamenjal Mike Clark in skupina je naslednje leto izdala drugi album, Thrust.[59] Album je bil tako uspešen kot prvi in je dosegel isti nivo komercialnega uspeha. Leta 1975 je izšel album v živo, Flood,[60] s koncertov na Japonskem, ki vsebuje izvedbe kompozicij s prvih dveh albumov skupine The Headhunters. Istega leta je skupina brez Hancocka izdala še en album Survival of the Fittest,[61] Hancock pa je začenjal ustvarjati bolj komercialne albume, pri katerih so pogosto sodelovali posamezni člani skupine, a ne več pod imenom The Headhunters. Skupina se je leta 1998 ponovno združila s Hancockom in posnela album Return of the Headhunters.[62] Skupina še vedno deluje in koncertira.

Leta 1973 je Hancock skomponiral soundtrack za kontroverzni film The Spook Who Sat by the Door.[63] Leto kasneje je prispeval soundtrack prvemu filmu Death Wish.[64] Ena najbolj prepoznavnih skladb, »Joanna's Theme«, je bila leta 1997 ponovno posneta in je izšla na albumu 1 + 1, ki sta ga skupaj posnela Hancock in Shorter.[65]

Naslednja Hancockova jazz-funk albuma 70. let sta bila Man-Child (1975)[66] in Secrets (1976),[67] ki je že pokazal v bolj komercialno smer, katero je Hancock ubral v naslednjem desetletju. Pri obeh albumih so sodelovali člani skupine The Headhunters, pa tudi številni drugi glasbeniki.

Od V.S.O.P. (1976–) do Future Shock (1983)[uredi | uredi kodo]

Hancock leta 1976

Konec 70. in začetek 80. let je Hancock koncertiral s kvintetom V.S.O.P., ki so ga sestavljali vsi člani 2. Davisovega kvinteta, razen Davisa, katerega je nadomestil Hubbard.[68] Bile so konstantne špekulacije, da se bo Davis ponovno združil s svojo staro zasedbo, a do tega ni nikoli prišlo. V.S.O.P. je konec 70. let posnel več albumov v živo, med njimi leta 1977 album The Quintet.[69]

Leta 1978 je Hancock posnel duet s Chickom Coreo,[70] ki ga je desetletje prej nadomestil v Davisovi zasedbi.[71] Leto kasneje je Hancock izdal samostojni klavirski album The Piano,[72] ki je izšel le na Japonskem, v ZDA pa je izšel leta 2004. Med ostale, le na Japonskem izdane albume, spadajo Dedication (1974),[73] VSOP: Tempest in the Colosseum (1977)[74] in Directstep (1978).[75] VSOP: Live Under the Sky je album kvinteta VSOP, ki je bil leta 2004 remasteriziran za ZDA, vsebuje pa drugi koncert s turneje julija 1979.[76]

Med letoma 1978 in 1982 je Hancock posnel številne albume z vplivi disca in pop glasbe, začenši leta 1978 z albumom Sunlight,[77] na zadnji skladbi katerega sta sodelovala Tony Williams in Jaco Pastorius.[78] Skladba »I Thought It Was You«, katero je Hancock odpel skozi vocoder, je postala britanski hit,[79] čeprav kritiki niso bili nad njo navdušeni.[80] Zaradi tega je leta 1979 na naslednjem albumu, Feets, Don't Fail Me Now, uporabil več vocodra, kar mu je prineslo še en britanski hit, »You Bet Your Love«[79]

Albumi kot so Monster (1980),[81] Magic Windows (1981)[82] in Lite Me Up (1982),[83] so bili eni Hancockovih najbolj kritiziranih albumov.[84] Sam Hancock je pri teh albumih imel omejeno vlogo in je petje, komponiranje in celo produciranje pustil drugim. Mr. Hands iz leta 1980 je verjetno eden redkih albumov tega časa, ki je dosegel pozitivne kritike.[85] Album je bil v celoti instrumentalni, pri eni skladbi pa je sodeloval Jaco Pastorius.[86] Sicer je album vseboval različne stile in je tako vseboval instrumentalno disco skladbo, latin jazz in elektronsko skladbo, ki jo je Hancock posnel sam s pomočjo računalnikov.

Leta 1981 je Hancock koncertiral z Williamsom in Carterjem, s katerima je posnel album Herbie Hancock Trio s petimi skladbami, ki je izšel samo na Japonskem.[87] Mesec kasneje je s trio s trobentačem Wyntonom Marsalisom posnel album Quartet, ki je leto kasneje izšel v ZDA.[88] Hancock, Williams in Carter so z Wyntonom Marsalisom in njegovim bratom, saksofonistom Branfordom Marsalisom, koncertirali po vsem svetu, zasedba pa je postala znana pod imenom »VSOP II«.[89] Isti kvintet je posnel debitantski album Wyntona Marsalisa, ki je leta 1981 izšel pri založbi Columbia. Leta 1984 je zasedba VSOP II nastopila na Playboy Jazz Festivalu v sekstetu, ki ga je, poleg že uveljavljenega kvinteta, sestavljal še Bobby McFerrin.

Leta 1982 je Hancock sodeloval pri snemanju albuma New Gold Dream (81,82,83,84) skupine Simple Minds, na katerem je pri skladbi »Hunter and the Hunted« izvedel solo na sintetizator.[90]

Leta 1983 je Hancock ustvaril pop hit s singlom »Rockit« z albuma Future Shock,[91] ki je osvojil grammyja.[92] To je bila prva jazz hip-hop skladba[93][94][95] in je postala svetovna himna hip-hopa in breakdancerjev 80. let.[96][97] To je bil prvi mainstream single, ki je vseboval scratching,[98] bil pa je tudi predstavljen v animiranem glasbenem videospotu, ki sta ga režirala Godley and Creme in je prikazoval številne robotske kreature, ki jih je ustvaril Jim Whiting.[98] Video je bil hit na MTV-ju in je dosegel 8. mesto britanske lestvice.[99] Videospot je zmagal v petih kategorijah na prvi podelitvi nagrad MTV-ja.[98][100] Single je nastal v sodelovanju z znanim basistom in producentom Billom Laswellom.[98] Laswell je produciral tri albume, na katerih je Hancock eksperimentiral z elektronsko glasbo: Future Shock (1983),[91] Sound-System (1984),[101] ki je osvojil grammyja[92] in Perfect Machine (1988).[102]

Leta 1985 se je Hancock na podelitvi grammyjev pojavil na odru skupaj s Steviejem Wonderjem, Howardom Jonesom in Thomasom Dolbyjem v sintetizatorskem jam sessionu.[103] Njegova manj znana albuma iz 80. let sta album v živo Jazz Africa iz 1987[104] in studijski album Village Life iz 1984,[105] ki sta bila posneta z gambijskim igralcem Kore, Fodayjem Musom Suso. Leta 1985 je Hancock kot gost sodeloval pri snemanju albuma So Red the Rose skupine Arcadia.[106] Sredi 80. let je kot voditelj sodeloval pri oddajah Rockschool, postaje PBS.[107]

Leta 1986 je Hancock igral v filmu Round Midnight.[108] Za film je ustvaril tudi soundtrack,[108] za katerega je prejel oskarja za originalno filmsko glasbo.[109] Njegovo skladateljsko udejstvovanje pri filmih je bilo plodno v 80. letih, ko je skomponiral soundtracke za filme: A Soldier's Story (1984),[110] Jo Jo Dancer, Your Life Is Calling (1986),[111] Action Jackson (1988, z Michaelom Kamnom),[112] Colors (1988)[113] in Harlem Nights (1989).[114] Pogosto je skladal glasbo za televizijske oglase. Skladba »Maiden Voyage« je bila pravzaprav ustvarjena kot podlaga za oglas za kolonjsko vodo.[115] Na koncu turneje Perfect Machine, se je Hancock odločil za odhod od založbe Columbia potem, ko je z njo sodeloval 15 let.[116]

1990. leta do 2000[uredi | uredi kodo]

Hancock na koncertu.

Leta 1990 je Hancock koncertiral z Jackom DeJohnettom, Davom Hollandom in Patom Methenyjem na turneji Parallel Realities, ki je vključevala tudi nastop na Montreux Jazz Festivalu julija 1990,[117] leto kasneje pa je Hancock prispeval soundtrack komediji Livin' Large!.[118] Zatem je skupaj s Carterjem, Williamsom, Shorterjem in Davisovim ljubiteljem, Wallacom Roneyjem posnel album A Tribute to Miles, ki je izšel leta 1994.[119] Album je vseboval dva posnetka v živo in studijske posnetke, na katerih je Davisove dele odigral Roney. Album je osvojil grammyja za najboljši skupinski album.[92]

Z naslednjim albumom, Dis Is da Drum, ki je izšel leta 1994,[120] se je Hancock vrnil k acid jazzu. Istega leta se je pojavil na kompilacijskem albumu Red Hot Organization Stolen Moments: Red Hot + Cool.[121] Album je izšel v podporo ozaveščanju epidemije AIDS-a in v povezavi z afroameriško skupnostjo ter je bil s strani revije Time imenovan za album leta.[122]

Pri snemanju albuma The New Standard so sodelovali številni znani instrumentalisti, med njimi John Scofield, Jack DeJohnette in Michael Brecker.[123] Album je vseboval interpretacije pop skladb raznih znanih izvajalcev, kot so Nirvana, Stevie Wonder, The Beatles, Prince, Peter Gabriel in drugi.[123]

Leta 1996 je Hancock sodeloval pri snemanju debitantskega albuma kitarista iz Benina, Lionela Louekea, Virgin Forest, ki je izšel pri založbi ObliqSound, rezultat sodelovanja pa sta bili dve improvizirani skladbi - »Le Réveil des agneaux (The Awakening of the Lambs)« in »La Poursuite du lion (The Lion's Pursuit)«.[124]

Leta 1997 je izšel uspešni album 1 + 1, ki ga je Hancock posnel v duetu s Shorterjem.[65] Skladba »Aung San Suu Kyi« je osvojila grammyja za najboljšo instrumentalno kompozicijo.[92] Hancock je bil uspešen tudi leta 1998, ko je izšel njegov album Gershwin's World,[125] ki vsebuje posnetke standardov Georgea in Ire Gershwina, pri snemanju le-teh pa so sodelovali številni znani izvajalci, kot so Stevie Wonder, Joni Mitchell in Wayne Shorter.[126] Sledila je svetovna promocijska turneja, na kateri je Hancock igral v sekstetu, ki so ga še sestavljali Cyro Baptista, Terri Lynne Carrington, Ira Coleman, Eli Degibri in Eddie Henderson.[127]

Od 2000 do 2009[uredi | uredi kodo]

Leta 2001 je Hancock posnel album Future2Future,[128] pri katerem je zopet sodeloval z Laswellom in nekaterimi izvajalci elektronske glasbe, kot je Rob Swift.[129] Hancock je s to zasedbo zatem koncertiral, s spremenjeno zasedbo pa izdal koncertni DVD, ki je vseboval tudi glasbeni videospot skladbe »Rockit«.[130] Istega leta je Hancock sodeloval z Breckerjem in Royjem Hargrovom, s katerima je v Torontu posnel koncert v spomin Davisu in Johnu Coltraneu pod imenom Directions in Music: Live at Massey Hall.[131] Sledila je promocijska turneja, ki je trajala do leta 2005.

Hancock na koncertu, 2006

Leta 2005 je izšel album duetov Possibilities. Album vsebuje duete Hancocka s Carlosom Santano, Paulom Simonom, Annie Lennox, Johnom Mayerjem, Christino Aguilero, Stingom in drugimi.[132] Leta 2006 je bil album nominiran za grammyja v dveh kategorijah: »A Song for You« s Christino Aguilero, je bila nominirana za najboljšo instrumentalno pop izvedbo, »Gelo No Montanha« s Treyjem Anastasiom pa je bila nominirana za najboljšo instrumentalno izvedbo.[92] Grammyja ni prejela nobena skladba.

Leta 2005 je Hancock koncertiral z novim kvartetom, član katerega je bil tudi Lionel Loueke, zasedba pa je izvajala različne stile od ambientalne glasbe do jazza do afriške glasbe.[133] Poleti 2005 je Hancock šel na turnejo z The Headhunters in z njimi nastopil tudi na The Bonnaroo Music & Arts Festivalu. Zasedba ni vsebovala nobenega originalnega člana skupine, sestavljali pa so jo Marcus Miller, Carringtonova, Loueke in Mayer.[134]

Leta 2006 je založba Sony BMG Music Entertainment, ki je kupila založbo Columbia, izdala dvojni retrospektivni kompilacijski album The Essential Herbie Hancock.[135] To je bila prva kompilacija njegovih del založb Warner Bros., Blue Note, Columbia in Verve/Polygram in druga večja kompilacija njegovih del po letu 2002, ko je Columbia izdala The Herbie Hancock Box, ki je izšla v plastični kocki in je ponovno izšla leta 2004.[136] V letu 2006 je Hancock posnel tudi novo skladbo z Joshem Grobanom in Ericom Mouquetom z naslovom »Machine«. Skladba je izšla na Grobanovem albumu Awake.[137]

Hancock, dolgoletni sodelavec in prijatelj Joni Mitchell, je leta 2007 izdal album River: The Joni Letters.[138] Kot vokalistke so pri albumu sodelovale Tina Turner, Norah Jones in Corinne Bailey Rae,[139] Leonard Cohen pa je prispeval govor ob spremljavi klavirja. Joni Mitchell ni sodelovala. Album je izšel 25. septembra 2007, vzporedno z izdajo takratnega novega albuma Joni Mitchell, Shine.[140] River: The Joni Letters je osvojil grammyja za album leta, grammyja za najboljši sodobni jazz album, skladba »Both Sides Now« pa je bila nominirana za najboljši instrumentalni jazz solo.[92] To je bilo prvič v zgodovini, da je jazzovski album osvojil oba grammyja.

14. junija 2008 je Hancock z gosti nastopil na dobrodelni prireditvi Rhythm on the Vine v Temeculi, Kalifornija, za dobrodelno organizacijo Shriners Hospitals for Children.[141] Na prireditvi je bilo zbranih 515.000 dolarjev.

18. januarja 2009 je Hancock nastopil na inavguralnem koncertu Barracka Obame, We Are One concert, s katerim se je začelo praznovanje ob inavguraciji predsednika Barracka Obame.[142] Istega leta je Hancock s klasičnim pianistom Langom Langom nastopil na podelitvi Classical BRIT Awards, kjer sta izvedla Rapsodijo v modrem.[143] V istem letu je bil Hancock s strani losangeleških filharmonikov imenovan za »Creative chair« za obdobje 2010 do 2012.[144]

2010 in naprej[uredi | uredi kodo]

Hancock v Varšavi med turnejo Imagine Project, 29. november 2010.

Junija 2010 je Hancock izdal album The Imagine Project.[145]

5. junija 2010 je prejel nagrado Alumni s strani kolidža Grinnell College.[146]

22. julija 2011 je bil Hancock v Parizu imenovan za UNESCO ambasadorja dobre volje za promocijo interkulturalnega dialoga.[147] Leta 2013 se je Hancock pridružil Univerzi Kalifornije kot profesor jazza na glasbenem oddelku.[148]

8. decembra 2013 je Hancock prejel nagrado Kennedyjevega Centra časti za dosežke v uprizoritvenih umetnostih.[149]

Oktobra 2014 je izšel album You're Dead! zasedbe Flying Lotus, pri katerem je sodeloval Hancock.[150]

Leta 2014 je postal Charles Eliot Norton profesor poezije na Univerzi Harvard.[151] Nosilec naziva izvede šest lekcij o poeziji z naslovom »The Norton Lectures«. Poezija je »interpretirana v širšem smislu, vključno z vsemi poetičnimi izrazi v jeziku, glasbi ali likovni umetnosti.« Nekdanji nosilci naziva so bili znani glasbeniki kot so Leonard Bernstein, Igor Stravinski in John Cage. Hancockova tema je bil »The Ethics of Jazz«.[152]

Leta 2016 je bilo v medijih objavljeno, da bodo Hancock, Carlos Santana in Wayne Shorter začeli koncertirati skupaj pod imenom Mega Nova. V superskupino sta bila vključena še basist Marcus Miller in bobnarka Cindy Blackman Santana.[153] Prvi koncert skupine je bil 24. avgusta 2016 v Hollywood Bowlu.[154][155]

Naslednji Hancockov album bo produciral Terrace Martin,[156] pri snemanju pa bodo sodelovali številni jazz in hip-hop izvajalci kot so Wayne Shorter, Kendrick Lamar, Kamasi Washington, Thundercat, Flying Lotus, Lionel Loueke, Zakir Hussain in Snoop Dogg.[157]

Oprema[uredi | uredi kodo]

Do snemanja Davisovega albuma Miles in the Sky je Hancock uporabljal le akustični klavir, na tem snemanju pa je dal Davis v studio pripeljati Fender Rhodes. Hancocku električni klavir najprej ni bil všeč, kasneje pa se je navdušil nad toplim tonom instrumenta.[40] Pri nadaljnjih snemanjih z Davisom je poleg Rhodesa uporabljal še Wurlitzer, električni čembalo in orgle.[158]

Pri snemanju albumov Mwandishi in Crossings je uporabljal Mellotron, akustični ter električni klavir, pri albumu Sextant pa je uporabljal tudi ARP sintetizatorje in Hohner Clavinet.[158] Leta 1973 je izdal enega najbolj vplivnih jazz-funk albumov, Head Hunters, pri snemanju katerega je uporabil Fender Rhodes, Clavinet, ARP Odyssey Bass in druge ARP sintetizatorje.[159] Velik komercialni uspeh je Hancock dosegel z albumom Future Shock, s katerega je izšel single »Rockit«. V tem času je Hancock uporabljal klaviature in sintetizatorje Fairlight CMI, Rhodes Chroma, Apple IIE, Yamaha DX7, Emu 4060, Minimoog, Clavinet, Dr. Click rhythm controller, Alphacentauri, Yamaha GS1, Sennheiser vocoder in Yamaha CE20.[158] Leta 2002 je o svoji opremi dejal: »Ne uporabljam nobenih samplov, uporabljam bolj pianistične stvari. Moje klaviature so Steinway Concert Grand, Roland MK80 kot kontroler in Korg Karma. V bistvu uporabljam programske instrumente, ki so novi na glasbeni sceni. Na odru uporabljam Apple Titanium Powerbook z Emagic EVP88, virtuani priključek Rhodes in virtualni Clavinet. Zvok EVP88 je bolj podoben pravemu Fender Rhodesu kot katerikoli sintetizator, ki sem ga kadarkoli slišal! In virtualni Clavinet zveni kot pravi Clavinet. Tu so še programski pedali kot Crybaby wah-wah in pedali Morley, ki prav tako zvenijo dobro. Številne glasbenike je še vedno strah uporabljati programske instrumente, ker se bojijo sesutja računalnika in drugih problemov. Zato za rezervo uporabljajo prave instrumente. Vendar mi ne potrebujemo rezerv. Cele turneje smo oddelali le s programskimi instrumenti, ki so še vedno bili v preizkusnem načinu delovanja in z njimi nismo imeli težav, delali so brezhibno.«[158]

Osebno življenje[uredi | uredi kodo]

Od leta 1968 je poročen z Gudrun Mexines »Gigi«, s katero ima hčerko Jessico.[42] V 90. letih je postal zasvojen s kokainom. Leta 1999 se je pričel odvajati od kokaina in od leta 2000 je čist.[160]

Nichiren budizem[uredi | uredi kodo]

Od leta 1972 Hancock prakticira Nichiren budizem kot član budistične organizacije Soka Gakkai International.[161][162][163] Kot del svoje spiritualne prakse, Hancock vsak dan recitira budistično mantro Nam(u) Myōhō Renge Kyō.[164] Leta 2013 je bil v japonščini objavljen pogovor Hancocka z Waynom Shorterjem in predsednikom organizacije Soka Gakkai International, Daisakujem Ikedo, o jazzu, budizmu in življenju.[163]

Diskografija[uredi | uredi kodo]

Studijski albumi[uredi | uredi kodo]

Albumi v živo[uredi | uredi kodo]

Soundtracki[uredi | uredi kodo]

Kompilacijski albumi[uredi | uredi kodo]

  • The Best of Herbie Hancock (1971)
  • Treasure Chest (1974)
  • Herbie Hancock (1975)
  • Happy the Man (1976)
  • The Best of Herbie Hancock (1979)
  • Hancock Alley (1980)
  • Double Rainbow (1981)
  • Hot and Heavy (1984)
  • The Best of Herbie Hancock: The Blue Note Years (1988)
  • Feets Don't Fail Me Now / Future Shock (1989)
  • The Very Best of Herbie Hancock (1991)
  • The Collection (1991)
  • A Jazz Collection (1991)
  • The Best of Herbie Hancock, Vol. 2 (1992)
  • The Collection (1992)
  • Herbie Hancock (1993)
  • The Egg (1993)
  • Jamming (1994)
  • Mwandishi: The Complete Warner Bros. Recordings (1994)
  • Jazz Portrait (1995)
  • Takin' Off / Inventions And Dimensions / Empryean Isles (1995)
  • Cantaloupe Island (1995)
  • Jazz & Blues Collection, Vol. 63 (1996)
  • Jazz Profile (1997)
  • This Is Jazz, Vol. 35 (1998)
  • Mr. Funk (1998)
  • Rare Tracks (1998)
  • The Complete Blue Note Sixties Sessions (1998)
  • Dr. Jazz: The Blue Note Years 1962 / 69 (1998)
  • Dancin' Grooves (1999)
  • Riot (1999)
  • Backtracks (1999)
  • Les Incontournables (2000)
  • Sextant / Secrets (2000)
  • The Best of Herbie Hancock (2000)
  • The Best of Herbie Hancock: The Hits (2000)
  • Jammin' with Herbie Hancock (2000)
  • Head Hunters / Future Shock / Man-Child (2001)
  • The Herbie Hancock Box (2002)
  • Head Hunters / Thrust (2002)
  • Thrust / Mr. Hands / Secrets (2003)
  • Blue Note Years, Vol. 20 (2004)
  • Jazz Moodes: 'Round Midnight (2004)
  • Rockit (2004)
  • Head Hunters / Sextant / Thrust (2004)
  • Soul Power (2005)
  • Herbie Hancock (2005)
  • The Essential Herbie Hancock (2006)
  • Great Sessions (2006)
  • The Very Best of Herbie Hancock (2006)
  • Piano Fiesta (2006)
  • Techno Voodu — Astral Black Simulations (2007)
  • Finest in Jazz (2007)
  • The Herbie Hancock Trio in Concert (2007)
  • Soul and Funk (2008)
  • Then and Now: The Definitive Herbie Hancock (2008)
  • Future Shock / Head Hunters (2008)
  • Playlist: The Very Best of Herbie Hancock (2008)
  • Les Incontournables du Jazz : Herbie Hancock (2008)
  • The Best of Herbie Hancock Box Set (2009)
  • Complete Columbia Collection Box Set (2010)
  • Milken Archive Digital (2011)

Filmografija[uredi | uredi kodo]

Leto Naslov Vloga Opombe
1981 Concrete Cowboys[165] Gideon Epizoda: »The Wind Bags«
1985 The New Mike Hammer[166] on sam Epizoda: »Firestorm«
1986 Round Midnight[108] Eddie Wayne
1988 Branford Marsalis Steep[167] on sam
1993 Indecent Proposal[168] on sam
1995 Invisible Universe[169] Bralec poezije (glas) Video igra
2002 Hitters [170] District Attorney
2014 Girl Meets World[171] Catfish Willie Slim Epizoda: »Girl Meets Brother«
2015 Miles Ahead[172] on sam
2016 River of Gold[173] Narator Dokumentarni film
2017 Valerian in mesto tisočerih planetov[174] Defense Minister

Izbrani koncertni filmi[uredi | uredi kodo]

Knjige[uredi | uredi kodo]

  • Hancock, Herbie; Dickey, Lisa (2014). Herbie Hancock: Possibilities (angleščina). Viking. ISBN 0670014710. 

Nagrade in priznanja[uredi | uredi kodo]

Hancock prejema Gold Record Award s strani Kazimierza Pułaskega, založbe Sony Music Poland, 29. november 2011
Hancockova zvezda na Hollywoodski aleji slavnih
Prejemniki nagrad Kennedy Center Honors za leto 2013. Stojijo: Billy Joel, Carlos Santana in Herbie Hancock; sedijo: John Kerry, Shirley MacLain, Martina Arroyo in Teresa Heinz Kerry.

Oskar[uredi | uredi kodo]

Grammyji[uredi | uredi kodo]

Leto Kategorija Naslov Opombe
1984 Najboljša R&B instrumentalna izvedba[92] »Rockit«
1985 Najboljša R&B instrumentalna izvedba[92] Sound-System
1988 Najboljša instrumentalna kompozicija[92] »Call Sheet Blues«
1995 Najboljša jazzovska instrumentalna izvedba solista ali skupine[92] A Tribute to Miles z Ronom Carterjem, Tonyjem Williamsom, Wallacom Roneyjem in Waynom Shorterjem
1997 Najboljša instrumentalna kompozicija[92] »Manhattan (Island of Lights and Love)«
1999 Najboljši instrumentalni aranžma s spremljevalnimi vokali[92] »St. Louis Blues« s Steviejem Wonderjem in Robertom Sadinom
1999 Najboljša jazzovska instrumentalna izvedba solista ali skupine[92] Gershwin's World
2003 Najboljši jazzovski instrumentalni album solista[92] Directions in Music at Massey Hall z Michaelom Breckerjem in Royjem Hargroveom
2003 Najboljši jazzovski instrumentalni solo[92] »My Ship«
2005 Najboljši jazzovski instrumentalni solo[92] »Speak Like a Child«
2008 Album leta[92] River: The Joni Letters z Norah Jones, Tino Turner, Leonardom Cohenom, Corinne Bailey Rae, Joni Mitchell in Luciano Souza
2008 Najboljši sodobni jazzovski album[92] River: The Joni Letters z Norah Jones, Tino Turner, Leonardom Cohenom, Corinne Bailey Rae, Joni Mitchell in Luciano Souza
2011 Najboljši improvizirani jazzovski solo[92] »A Change Is Gonna Come«
2011 Najboljše pop sodelovanje z vokali[92] »Imagine« s Pink, Indio.Arie, Jeffom Beckom, Sealom, Oumou Sangaré in skupino Konono Nº1

Druge nagrade in priznanja[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Record #121542157 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  2. ^ 2,0 2,1 "Herbie Hancock (American musician)" (angleščina). Encyclopædia Britannica. Pridobljeno dne 9. april 2018. 
  3. ^ "Herbie Hancock Biography (1940-)". Filmreference.com (angleščina). Pridobljeno dne 28. marec 2018. 
  4. ^ Hancock, Herbie (februar 2014). "The Ethics of Jazz". Youtube.com (angleščina). 11:50: Mahindra Humanities Center. Pridobljeno dne 28. marec 2018. 
  5. ^ "Obama to speak Friday at Hyde Park high school". tribunedigital-chicagotribune (angleščina). Pridobljeno dne 28. marec 2018. 
  6. ^ 6,0 6,1 Murph, John. "NPR's Jazz Profiles: Herbie Hancock". npr.org (angleščina). Pridobljeno dne 28. marec 2018. 
  7. ^ Hentz, Stefan (3. avgust 2010). "Herbie Hancock interview". The Daily Telegraph (angleščina). Pridobljeno dne 28. marec 2018. 
  8. ^ 8,0 8,1 Dobbins, Bill. "Hancock, Herbie [Herbert Jeffrey]". oxfordmusiconline.com (angleščina). Pridobljeno dne 11. april 2018. 
  9. ^ Bridges, James (28. oktober 2003). "The Hi-Lo's: An Appreciation". allaboutjazz.com (angleščina). Pridobljeno dne 9. april 2018. 
  10. ^ Coryell, Julie; Friedman, Laura (2000). Jazz-Rock Fusion, the people, the music. (angleščina). Hal Leonard Corporation. str. 204. ISBN 0-7935-9941-5. Pridobljeno dne 28. marec 2018. 
  11. ^ "CHRIS ANDERSON". Review of Love Locked Out (angleščina). Mapleshade Music. Pridobljeno dne 28. marec 2018. 
  12. ^ "The Jazz Museum in Harlem". www.jazzmuseuminharlem.org (angleščina). Pridobljeno dne 29. marec 2018. 
  13. ^ "Herbie Hancock facts, information, pictures | Encyclopedia.com articles about Herbie Hancock". www.encyclopedia.com (angleščina). Pridobljeno dne 29. marec 2018. 
  14. ^ Shaw, Charles E. (2011). The Untold Stories of Excellence: From a Life of Despair and Uncertainty to One that Offers Hope and a New Beginning (angleščina). Xlibris, Corp. str. 154. ISBN 1462888364. Pridobljeno dne 8. april 2018. 
  15. ^ Huey, Steve. "Herbie Hancock: Takin' Off". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 28. marec 2018. 
  16. ^ Hobart, Mike (31. julij 2015). "The Life of a Song: ‘Watermelon Man’". Financial Times (angleščina). Pridobljeno dne 8. april 2018. 
  17. ^ Youll, Mark (1. marec 2012). "Takin’ Off – The 50th Anniversary of Herbie Hancock’s debut solo album". Words of Noise (angleščina). Pridobljeno dne 8. april 2018. 
  18. ^ Herbie Hancock On Playing "Stella By Starlight" For Miles Davis (angleščina). YouTube. 18. marec 2015. Dogodek se je zgodil ob 00:03–00:15. Pridobljeno dne 8. april 2018. 
  19. ^ 19,0 19,1 Fordham, John (13. oktober 2010). "50 great moments in jazz: How Miles Davis's second quintet changed jazz". The Guardian (angleščina). Pridobljeno dne 9. april 2018. 
  20. ^ "George Coleman - Biography". georgecoleman.com (angleščina). Pridobljeno dne 9. april 2018. 
  21. ^ Chinen, Nate (27. december 2011). "Sam Rivers, Jazz Artist of Loft Scene, Dies at 88". The New York Times (angleščina). Pridobljeno dne 9. april 2018. 
  22. ^ Weiner, Natalie (15. maj 2015). "Wayne Shorter on Miles Davis, Kanye West, & the Music of the Future". Billboard (angleščina). Pridobljeno dne 9. april 2018. 
  23. ^ 23,0 23,1 Shaw, Charles E. (2011). The Untold Stories of Excellence: From a Life of Despair and Uncertainty to One that Offers Hope and a New Beginning (angleščina). Xlibris, Corp. str. 155. ISBN 1462888364. Pridobljeno dne 8. april 2018. 
  24. ^ Guilfoyle, Ronan (2. september 2009). "Time No Changes - Three Masters". ronanguil.blogspot.si (angleščina). Pridobljeno dne 9. april 2018. 
  25. ^ 25,0 25,1 "Herbie Hancock - Credits". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 9. april 2018. 
  26. ^ Erlewine, Stephen Thomas. "Herbie Hancock: Empyrean Isles". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 9. april 2018. 
  27. ^ Erlewine, Stephen Thomas. "Herbie Hancock: Maiden Voyage". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 9. april 2018. 
  28. ^ "Jazz in the 1960s: the ultimate guide to the greatest albums". jazzwisemagazine.com (angleščina). Pridobljeno dne 9. april 2018. 
  29. ^ Carr, Ian; Fairweather, Digby; Priestley, Brian (2004). The Rough Guide to Jazz. Rough Guides. str. 332. ISBN 1-84353-256-5. 
  30. ^ "Cantaloop (Flip Fantasia) by US3". whosampled.com (angleščina). Pridobljeno dne 9. april 2018. 
  31. ^ "Herbie Hancock: Empyrean Isles - Credits". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 9. april 2018. 
  32. ^ "Herbie Hancock: Maiden Voyage - Credits". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 9. april 2018. 
  33. ^ Erlewine, Stephen Thomas. "Herbie Hancock: My Point of View". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 9. april 2018. 
  34. ^ Erlewine, Stephen Thomas. "Herbie Hancock: Speak Like a Child". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 9. april 2018. 
  35. ^ 35,0 35,1 Erlewine, Stephen Thomas. "Herbie Hancock: The Prisoner". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 9. april 2018. 
  36. ^ Erlewine, Stephen Thomas. "Herbie Hancock: Inventions & Dimensions". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 9. april 2018. 
  37. ^ "Herbie Hancock: Inventions & Dimensions - Credits". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 9. april 2018. 
  38. ^ "Blowup (1966) - Soundtracks - IMDb". IMDb (angleščina). Pridobljeno dne 9. april 2018. 
  39. ^ Hancock, Herbie; Dickey, Lisa (2014). Herbie Hancock: Possibilities (angleščina). Viking Penguin. ISBN 9781101614549. Pridobljeno dne 9. april 2018. 
  40. ^ 40,0 40,1 40,2 Nugent, Addison (3. april 2018). "The Day Herbie Hancock Met the Electric Piano". ozy.com (angleščina). Pridobljeno dne 9. april 2018. 
  41. ^ Newman, Lily Hay (9. januar 2013). "Cannonball Adderley: Mercy, Mercy, Mercy". gizmodo.com (angleščina). Pridobljeno dne 9. april 2018. 
  42. ^ 42,0 42,1 Reiss, Valerie (28. oktober 2006). "Herbie Hancock: Too good to be true". The Independent (angleščina). Pridobljeno dne 12. april 2018. 
  43. ^ "Hey, Hey, Hey, It's Fat Albert (1969 TV Movie) - Full Cast & Crew - IMDb". IMDb (angleščina). Pridobljeno dne 2. april 2018. 
  44. ^ Ginell, Richard S. "Herbie Hancock: Fat Albert Rotunda". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 9. april 2018. 
  45. ^ Ginell, Richard S. "Quincy Jones: Sounds...And Stuff Like That!!". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 9. april 2018. 
  46. ^ 46,0 46,1 46,2 Mudhaffer, Zaid (17. junij 2014). "Herbie Hancock’s Mwandishi Years". redbullmusicacademy.com (angleščina). Pridobljeno dne 9. april 2018. 
  47. ^ Ginell, Richard S. "Herbie Hancock: Mwandishi". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 9. april 2018. 
  48. ^ Ginell, Richard S. "Herbie Hancock: Crossings". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 9. april 2018. 
  49. ^ Jurek, Thom. "Herbie Hancock: Sextant". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 9. april 2018. 
  50. ^ Bianchi, Curt. "I Sing the Body Electric - Weather Report". weatherreportdiscography.org (angleščina). Pridobljeno dne 9. april 2018. 
  51. ^ "Story of Herbie Hancock and the Mwandishi Band to be published". The Wire (angleščina). 8. februar 2012. Pridobljeno dne 9. april 2018. 
  52. ^ Jurek, Thom. "Herbie Hancock: Mwandishi: the Complete Warner Bros. Recordings". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 9. april 2018. 
  53. ^ Theakston, Rob. "Herbie Hancock: Future2Future". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 9. april 2018. 
  54. ^ "Herbie Hancock Catalog". jazzdisco.org (angleščina). Pridobljeno dne 9. april 2018. 
  55. ^ "Herbie Hancock - Discography". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 9. april 2018. 
  56. ^ 56,0 56,1 Henderson, Alex. "The Headhunters - Biography & History". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 9. april 2018. 
  57. ^ "'Head Hunters' Found A New Direction In Jazz". npr.org (angleščina). 28. december 2008. Pridobljeno dne 9. april 2018. 
  58. ^ 58,0 58,1 Erlewine, Stephen Thomas. "Herbie Hancock: Head Hunters". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 9. april 2018. 
  59. ^ Ginell, Richard S. "Herbie Hancock: Thrust". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 9. april 2018. 
  60. ^ Ginell, Richard S. "Herbie Hancock: Flood". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 9. april 2018. 
  61. ^ Genzel, Christian. "The Headhunters: Survival of the Fittest". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 9. april 2018. 
  62. ^ Ginell, Richard S. "The Headhunters: Return of the Headhunters!". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 9. april 2018. 
  63. ^ "Herbie Hancock ‎– The Spook Who Sat By The Door". Discogs (angleščina). Pridobljeno dne 9. april 2018. 
  64. ^ "Death Wish (1974) - Soundtracks - IMDb". IMDb (angleščina). Pridobljeno dne 9. april 2018. 
  65. ^ 65,0 65,1 Ginell, Richard S. "Herbie Hancock / Wayne Shorter: 1 + 1". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 9. april 2018. 
  66. ^ Newsom, Jim. "Herbie Hancock: Man-Child". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 9. april 2018. 
  67. ^ Ginell, Richard S. "Herbie Hancock: Secrets". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 9. april 2018. 
  68. ^ Waters, Keith (2011). The Studio Recordings of the Miles Davis Quintet, 1965-68 (angleščina). Oxford University Press. str. 275. ISBN 0195393848. Pridobljeno dne 9. april 2018. 
  69. ^ Ginell, Richard S. "Herbie Hancock: V.S.O.P.: The Quintet". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 9. april 2018. 
  70. ^ Yanow, Scott. "Herbie Hancock / Chick Corea: An Evening with Herbie Hancock and Chick Corea: In Concert". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 9. april 2018. 
  71. ^ Jerome, Jim (13. marec 1978). "When Herbie Hancock and Chick Corea Dueled Pianos, It Was the Draw of the Decade". People (angleščina). Pridobljeno dne 9. april 2018. 
  72. ^ Jurek, Thom. "Herbie Hancock: The Piano". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 9. april 2018. 
  73. ^ Ginell, Richard S. "Herbie Hancock: Dedication". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 9. april 2018. 
  74. ^ Ginell, Richard S. "V.S.O.P.: Tempest in the Colosseum". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 9. april 2018. 
  75. ^ Ginell, Richard S. "Herbie Hancock: Directstep". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 9. april 2018. 
  76. ^ Yanow, Scott. "V.S.O.P. / Herbie Hancock: Live Under the Sky". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 9. april 2018. 
  77. ^ Ginell, Richard S. "Herbie Hancock: Sunlight". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 9. april 2018. 
  78. ^ "Herbie Hancock: Sunlight - Credits". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 9. april 2018. 
  79. ^ 79,0 79,1 Roberts, David (2006). British Hit Singles & Albums (angleščina) (19. izd.). London: Guinness World Records Limited. str. 242. ISBN 1-904994-10-5. 
  80. ^ "Herbie Hancock" (angleščina). Warr.org. Pridobljeno dne 4. april 2018. 
  81. ^ Ginell, Richard S. "Herbie Hancock: Monster". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 9. april 2018. 
  82. ^ Ginell, Richard S. "Herbie Hancock: Magic Windows". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 9. april 2018. 
  83. ^ Elias, Jason. "Herbie Hancock: Lite Me Up". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 9. april 2018. 
  84. ^ "Herbie Hancock: Best to Worst". rateyourmusic.com (angleščina). Pridobljeno dne 9. april 2018. 
  85. ^ Ginell, Richard S. "Herbie Hancock: Mr. Hands". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 9. april 2018. 
  86. ^ "Herbie Hancock: Mr. Hands - Credits". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 9. april 2018. 
  87. ^ Collar, Matt. "Herbie Hancock: Herbie Hancock Trio". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 9. april 2018. 
  88. ^ Ginell, Richard S. "Herbie Hancock: Quartet". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 9. april 2018. 
  89. ^ "V.S.O.P. II : HERBIE HANCOCK, WYTON MARSALIS, RON CARTER, TOM WILLIAMS, BRANFORD MARSALIS". northseajazz.com (angleščina). 9. julij 1983. Pridobljeno dne 9. april 2018. 
  90. ^ "Simple Minds: New Gold Dream (81,82,83,84) - Credits". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 10. april 2018. 
  91. ^ 91,0 91,1 Ginell, Richard S. "Herbie Hancock: Future Shock". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 10. april 2018. 
  92. ^ 92,00 92,01 92,02 92,03 92,04 92,05 92,06 92,07 92,08 92,09 92,10 92,11 92,12 92,13 92,14 92,15 92,16 92,17 92,18 92,19 "Herbie Hancock - Artist - GRAMMY.com". GRAMMY.com (angleščina). Pridobljeno dne 7. marec 2018. 
  93. ^ Koskoff, Ellen (2005). Music Cultures in the United States: An Introduction (angleščina). Psychology Press. str. 364–. ISBN 978-0-415-96588-0. Pridobljeno dne 5. april 2018. 
  94. ^ Price, Emmett George (2006). Hip Hop Culture (angleščina). ABC-CLIO. str. 114–. ISBN 978-1-85109-867-5. Pridobljeno dne 5. april 2018. 
  95. ^ Keyes, Cheryl Lynette (2002). Rap Music and Street Consciousness (angleščina). University of Illinois Press. str. 109–. ISBN 978-0-252-07201-7. Pridobljeno dne 5. april 2018. 
  96. ^ Hodgkinson, Will (10. maj 2004). "Culture quake: Rockit" (angleščina). Telegraph. Pridobljeno dne 5. april 2018. 
  97. ^ "Meet – Herbie Hancock". Thelonious Monk Institute of Jazz. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30. julij 2012. Pridobljeno dne 5. april 2018. 
  98. ^ 98,0 98,1 98,2 98,3 98,4 S.H. Fernando Jr. (21. april 2015). "Rockit Revisited: How Herbie Hancock Crafted a Hip-Hop Classic". medium.com (angleščina). Pridobljeno dne 10. april 2018. 
  99. ^ Brown, Tony; Kutner, Jon; Warwick, Neil (2002). The Complete Book of the British Charts (angleščina) (New & updated izd.). London: Omnibus. str. 447. ISBN 0711990751. 
  100. ^ "VMA 1984 - MTV Video Music Awards - MTV". MTV (angleščina). Pridobljeno dne 10. april 2018. 
  101. ^ "Herbie Hancock: Sound-System - Credits". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 10. april 2018. 
  102. ^ Ginell, Richard S. "Herbie Hancock: Perfect Machine". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 10. april 2018. 
  103. ^ Harris, Keith; Johnston, Maura (9. februar 2016). "Thomas Dolby, Herbie Hancock, Stevie Wonder and Howard Jones, "Synthesizer Showdown" (1985)". Rolling Stone (angleščina). Pridobljeno dne 10. april 2018. 
  104. ^ Ginell, Richard S. "Herbie Hancock: Jazz Africa". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 10. april 2018. 
  105. ^ Ginell, Richard S. "Herbie Hancock: Village Life". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 10. april 2018. 
  106. ^ Hayes, Kelvin. "Herbie Hancock: So Red the Rose". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 10. april 2018. 
  107. ^ "Rockschool TV Series (1985– )". IMDb (angleščina). Pridobljeno dne 10. april 2018. 
  108. ^ 108,0 108,1 108,2 "'Round Midnight (1986) - Full Cast & Crew - IMDb". IMDb (angleščina). Pridobljeno dne 10. april 2018. 
  109. ^ 109,0 109,1 "THE 59TH ACADEMY AWARDS - 1987". oscars.org (angleščina). Pridobljeno dne 10. april 2018. 
  110. ^ "A Soldier's Story (1984) - Full Cast & Crew - IMDb". IMDb (angleščina). Pridobljeno dne 10. april 2018. 
  111. ^ "Jo Jo Dancer, Your Life Is Calling (1986) - Full Cast & Crew - IMDb". IMDb (angleščina). Pridobljeno dne 10. april 2018. 
  112. ^ "Action Jackson (1988) - Full Cast & Crew - IMDb". IMDb (angleščina). Pridobljeno dne 10. april 2018. 
  113. ^ "Colors (1988) - Full Cast & Crew - IMDb". IMDb (angleščina). Pridobljeno dne 10. april 2018. 
  114. ^ "Harlem Nights (1989) - Full Cast & Crew - IMDb". IMDb (angleščina). Pridobljeno dne 10. april 2018. 
  115. ^ Rosenthal, David H. (1993). Hard Bop: Jazz and black music 1955–1965. Oxford University Press US. str. 68. ISBN 0-19-508556-6. 
  116. ^ "Herbie Hancock - Biography & History - AllMusic". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 10. april 2018. 
  117. ^ "Festival 1990 artists - Montreux Jazz". montreuxjazz.com (angleščina). Pridobljeno dne 11. april 2018. 
  118. ^ "Livin' Large! (1991) - Full Cast & Crew - IMDb". IMDb (angleščina). Pridobljeno dne 11. april 2018. 
  119. ^ Yanow, Scott. "Herbie Hancock Quintet: A Tribute to Miles". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 11. april 2018. 
  120. ^ Newsom, Jim. "Herbie Hancock: Dis Is Da Drum". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 11. april 2018. 
  121. ^ "Various Artists: Stolen Moments: Red Hot + Cool - Credits". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 11. april 2018. 
  122. ^ "The Best Music of 1994". Time (angleščina). 26. december 1994. Pridobljeno dne 5. april 2018. 
  123. ^ 123,0 123,1 Yanow, Scott. "Herbie Hancock: The New Standard". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 11. april 2018. 
  124. ^ Nastos, Michael G. "Lionel Loueke: Virgin Forest". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 11. april 2018. 
  125. ^ Newsom, Jim. "Herbie Hancock: Gershwin's World". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 11. april 2018. 
  126. ^ "Herbie Hancock: Gershwin's World - Credits". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 11. april 2018. 
  127. ^ "Herbie Hancock ‘Gershwin’s World’". berlinerfestspiele.de (angleščina). Pridobljeno dne 11. april 2018. 
  128. ^ Theakston, Rob. "Herbie Hancock: Future2Future". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 11. april 2018. 
  129. ^ "Herbie Hancock: Future2Future - Credits". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 11. april 2018. 
  130. ^ Bowden, Marshall (23. januar 2003). "Herbie Hancock: Future 2 Future Live [DVD]". Pop Matters (angleščina). Pridobljeno dne 11. april 2018. 
  131. ^ Nelson, Michael L. (23. januar 2003). "Herbie Hancock - Michael Brecker - Roy Hargrove: Directions In Music". All About Jazz (angleščina). Pridobljeno dne 11. april 2018. 
  132. ^ Jurek, Thom. "Herbie Hancock: Possibilities". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 11. april 2018. 
  133. ^ Fordham, John (19. maj 2005). "Herbie Hancock, Barbican, London". The Guardian (angleščina). Pridobljeno dne 11. april 2018. 
  134. ^ "TOKYO JAZZ 2005 - Performers: Herbie Hancock's Headhunters '05". tokyo-jazz.com (angleščina). Pridobljeno dne 11. april 2018. 
  135. ^ Jurek, Thom. "Herbie Hancock: The Essential Herbie Hancock [Columbia/Legacy]". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 11. april 2018. 
  136. ^ "Herbie Hancock - Herbie Hancock Box". Amazon.com (angleščina). Pridobljeno dne 11. april 2018. 
  137. ^ Collar, Matt. "Josh Groban: Awake". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 11. april 2018. 
  138. ^ Jurek, Thom. "Herbie Hancock: River: The Joni Letters". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 11. april 2018. 
  139. ^ Mayer, Andre (18. junij 2007). "Key figure: An interview with jazz legend Herbie Hancock". CBC News (angleščina). Pridobljeno dne 6. april 2018. 
  140. ^ "The Official Website of Joni Mitchell" (angleščina). Jonimitchell.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. april 2011. Pridobljeno dne 6. april 2018. 
  141. ^ "Entertainment listings for Riverside County". San Diego Union Tribune (angleščina). 11. junij 2008. Pridobljeno dne 11. april 2018. 
  142. ^ "Obama: People Who Love This Country Can Change It" (angleščina). Foxnews. 18. januar 2009. Pridobljeno dne 6. april 2018. 
  143. ^ "Lang Lang and Herbie Hancock steal the show at the Classical Brit Awards". langlang.com (angleščina). 15. maj 2009. Pridobljeno dne 11. april 2018. 
  144. ^ Haga, Evan (5. avgust 2009). "Herbie Hancock Named L.A. Philharmonic’s Next Creative Chair for Jazz". Jazz Times (angleščina). Pridobljeno dne 11. april 2018. 
  145. ^ Jurek, Thom. "Herbie Hancock: The Imagine Project". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 11. april 2018. 
  146. ^ Alumni Award: Herbert J. Hancock '60 (angleščina), arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. junij 2010, pridobljeno dne 6. april 2018 Hancock received an Alumni Award from Grinnell College at the annual Alumni Assembly June 5, 2010.
  147. ^ "Jazzman Herbie Hancock named UNESCO Goodwill Ambassador". UN News (angleščina). 8. julij 2011. Pridobljeno dne 11. april 2018. 
  148. ^ "Jazz legends Herbie Hancock, Wayne Shorter named UCLA professors" (Sporočilo za javnost) (angleščina). University of California Office of Media Relations and Public Outreach. 8. januar 2013. Pridobljeno dne 6. april 2018. 
  149. ^ 149,0 149,1 Associated Press (8. december 2013). "Billy Joel, Carlos Santana, Herbie Hancock Receive Kennedy Center Honors: Watch". Billboard (angleščina). Pridobljeno dne 6. april 2018. 
  150. ^ Kellman, Andy. "Flying Lotus: You're Dead!". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 11. april 2018. 
  151. ^ "Herbie Hancock appointed 2014 Norton Professor of Poetry". The Harvard Gazette (angleščina). 9. januar 2014. Pridobljeno dne 11. april 2018. 
  152. ^ "Norton Lectures" (angleščina). Mahindra Humanities Center, Harvard University. 4. februar 2014. Pridobljeno dne 6. april 2018. 
  153. ^ Smith, Steve (17. avgust 2016). "Inside Carlos Santana's New Jazz-Rock Supergroup". Rolling Stone (angleščina). Pridobljeno dne 20. april 2018. 
  154. ^ Collins, Shanna (24. avgust 2016). "Carlos Santan's Magical Supergroup Is Here To Break Barriers" (angleščina). vibe.com. Pridobljeno dne 20. april 2018. 
  155. ^ Barton, Chris (25. avgust 2016). "Review: Carlos Santana, Wayne Shorter and Herbie Hancock rarely take off with Mega Nova at the Hollywood Bowl" (angleščina). Los Angeles Times. Pridobljeno dne 20. april 2018. 
  156. ^ "Terrace Martin Talks New Jazz Supergroup, Producing for Herbie Hancock" (angleščina). Rolling Stone. 15. maj 2017. Pridobljeno dne 6. april 2018. 
  157. ^ "Herbie Hancock’s new album will feature Kendrick Lamar, Thundercat, Kamasi Washington, and Flying Lotus" (angleščina). Consequence of Sound. 6. marec 2018. Pridobljeno dne 12. april 2018. 
  158. ^ 158,0 158,1 158,2 158,3 Tingen, Paul (julij 2002). "Herbie Hancock". Sound on Sound (angleščina). Pridobljeno dne 12. april 2018. 
  159. ^ Sigman, Mitchell (1. julij 2010). "Steal This Sound Herbie Hancocks “Chameleon”". Keyboard (angleščina). Pridobljeno dne 12. april 2018. 
  160. ^ Reich, Howard (11. november 2014). "Herbie Hancock: Too good to be true". Chicago Tribune (angleščina). Pridobljeno dne 12. april 2018. 
  161. ^ Reiss, Valerie. "Beliefnet Presents: Herbie Hancock on Buddhism, Buddhist, Jazz, Music" (angleščina). Beliefnet.com. Pridobljeno dne 6. april 2018. 
  162. ^ Burk, Greg (24. februar 2008). "He's still full of surprises". The Los Angeles Times (angleščina). 
  163. ^ 163,0 163,1 "Hancock-Shorter-Ikeda Series on Jazz Published in Japanese | Daisaku Ikeda Website". Daisakuikeda.org (angleščina). 30. januar 2013. Pridobljeno dne 6. april 2018. 
  164. ^ Reiss, Valerie. "Herbie, Fully Buddhist" (angleščina). Pridobljeno dne 6. april 2018. 
  165. ^ "Concrete Cowboys (TV Series 1979– ) - Full Cast & Crew - IMDb". IMDb. Pridobljeno dne 11. april 2018. 
  166. ^ "Mike Hammer (TV Series 1984–1989) - Full Cast & Crew - IMDb". IMDb. Pridobljeno dne 11. april 2018. 
  167. ^ "Branford Marsalis Steep (1988) - Full Cast & Crew - IMDb". IMDb. Pridobljeno dne 11. april 2018. 
  168. ^ "Indecent Proposal (1993) - Full Cast & Crew - IMDb". IMDb. Pridobljeno dne 11. april 2018. 
  169. ^ "Invisible Universe (Video Game 1995) - Full Cast & Crew - IMDb". IMDb. Pridobljeno dne 11. april 2018. 
  170. ^ "Hitters (2002) - Full Cast & Crew - IMDb". IMDb. Pridobljeno dne 11. april 2018. 
  171. ^ "Girl Meets World (TV Series 2014–2017) - Full Cast & Crew - IMDb". IMDb. Pridobljeno dne 11. april 2018. 
  172. ^ "Miles Ahead (2015) - Full Cast & Crew - IMDb". IMDb. Pridobljeno dne 11. april 2018. 
  173. ^ "River of Gold". Riverofgoldfilm.com. Pridobljeno dne 11. april 2018. 
  174. ^ "Valerian in mesto tisočerih planetov (2017) - Full Cast & Crew - IMDb". IMDb. Pridobljeno dne 11. april 2018. 
  175. ^ "DeJohnette*, Hancock*, Holland*, Metheny* ‎– Live In Concert". Discogs (angleščina). Pridobljeno dne 12. april 2018. 
  176. ^ "VIEW DVD Listing". View.com (angleščina). Pridobljeno dne 7. april 2018. 
  177. ^ Dryden, Ken. "Herbie Hancock: BET on Jazz [Video/DVD]". AllMusic (angleščina). Pridobljeno dne 12. april 2018. 
  178. ^ "Herbie Hancock ‎– Future 2 Future - Live". Discogs (angleščina). Pridobljeno dne 12. april 2018. 
  179. ^ "Herbie Hancock 's Headhunters* ‎– Watermelon Man (Tokyo 2005)". Discogs (angleščina). Pridobljeno dne 12. april 2018. 
  180. ^ "Herbie Hancock ‎– Possibilities". Discogs (angleščina). Pridobljeno dne 12. april 2018. 
  181. ^ 181,0 181,1 181,2 181,3 181,4 181,5 181,6 181,7 Solomons, Mark (1. maj 1999). "Herbie Hancock Awards". Billboard (angleščina). Pridobljeno dne 12. april 2018. 
  182. ^ "Herbie Hancock". president.rpi.edu (angleščina). Pridobljeno dne 12. april 2018. 
  183. ^ Mattison, Ben (2. januar 2006). "Herbie Hancock, Gary Burton to Help Berklee Celebrate Anniversary January 28". Playbill (angleščina). Pridobljeno dne 12. april 2018. 
  184. ^ "Walk of Fame Stars - Herbie Hancock". walkoffame.com (angleščina). Pridobljeno dne 12. april 2018. 
  185. ^ "Festival Awards". montrealjazzfest.com (angleščina). Pridobljeno dne 12. april 2018. 
  186. ^ "VH1: 100 Greatest Videos" (angleščina). rockonthenet.com. Pridobljeno dne 12. april 2018. 
  187. ^ "NEA Jazz Masters 2004". National Endowment for the Arts (angleščina). Pridobljeno dne 12. april 2018. 
  188. ^ "DownBeat Hall of Fame". Downbeat (angleščina). Pridobljeno dne 12. april 2018. 
  189. ^ "American Academy of Arts and Sciences membership" (angleščina). Amacad.org. Pridobljeno dne 8. april 2018. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]