Viadukt Landwasser

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Viadukt Landwasser
Landwasserviadukt
RhB Ge 4-4 III UNESCO Weltkulturerbe auf Landwasserviadukt.jpg
Vlak prečka viadukt
Landwasserviadukt.jpg
Od zgoraj
Uradno imeLandwasserviadukt
NamembaRetijska železnica (RhB)
PrehodLandwasser
LokacijaSchmitten, Graubünden in Filisur, Švica
LastnikRetijska železnica
VzdrževalecRetijska železnica
ProjektantAlexander Acatos
Tip mostuviadukt
Materialapnenec
Skupna dolžina142 m
Višina65 m
Najdaljši razpon20 m
Število razponov6
Stebri v vodi0
KonstruktorMüller & Zeerleder
Začetek gradnjemarec 1901
Konec gradnje1902
Stroški gradnjeCHF 280,000 (1902)
Odprtjeoktober 1902
Dnevni promet30 potniških vlakov, malo tovornih vlakov
RazglasitevUNESCO World Heritage Albula Railway
Koordinati46°24′18″N 9°24′12″E / 46.4051°N 9.4033°E / 46.4051; 9.4033Koordinati: 46°24′18″N 9°24′12″E / 46.4051°N 9.4033°E / 46.4051; 9.4033

Viadukt Landwasser (nemško Landwasserviadukt) je enotirni šestločni železniški viadukt v krivini iz apnenca. Prečka potok Landwasser med Schmittenom in Filisurjem v kantonu Graubünden v Švici.

Oblikoval ga je Alexander Acatos. Viadukt Landwasser je med letoma 1901 in 1902 v imenu Retijske železnice, ki je lastnik in ga upravlja do danes, zgradilo podjetje Müller & Zeerleder. Viadukt stoji v trasi Albulske železnice, ki je uvrščena na seznam svetovne dediščine, in je visok 65 metrov in dolg 136 metrov; njegov jugovzhodni opornik se neposredno povezuje s predorom Landwasser.[1] Leta 2009 je bil viadukt Landwasser prvič po prvotni izvedbi obnovljen.

Lega[uredi | uredi kodo]

Snemanje viadukta Landwasser.

Viadukt Landwasser, zgrajen iz temnega apnenca, je del železniškega odseka Albulske železnice med postajama Tiefencastel in Filisur in je na 63.070 kilometru od postaje Thusis.

Potnikom na vlakih, ki se približujejo viaduktu iz Tiefencastela, postane viadukt viden s precejšnje oddaljenosti. Prva pomembna značilnost tega pristopa je viadukt Schmittentobel, ki je sam po sebi precej velik. Nato lahko potniki v krivini med prečkanjem viadukta Landwasser opazujejo sprednji del vlaka, ki pelje v predor Landwasser. Na drugi strani predora odcep proge od Davos Platza tvori križišče z Albulsko železnico, ravno ko obe progi prispeta v Filisur. Tik preden dosežeta to križišče, lahko potniki na progi Davos – Filisur doživijo pogled na viadukt s severovzhoda.

Tehnični podatki[uredi | uredi kodo]

Ena od presenetljivih značilnosti viadukta Landwasser je njegova izrazito ostra krivina s polmerom 100 metrov, kar je najmanj na celotni progi.[2][3] Visok je 65 metrov in dolg 142 metrov.[4] Zidana prostornina viadukta je približno 9.200 kubičnih metrov in je iz dolomitnega apnenca.[5] Obsega šest razponov lokov, širokih 20 metrov, naslonjenih na pet visokih stebrov.[6]

Viadukt Landwasser ima en sam železniški tir, ki ima prečni nagib 2 %. Jugovzhodni opornik viadukta Landwasser se nahaja na visoki pečini in na tej točki vodi neposredno v 216 metrov dolg predor Landwasser.[7] Vhod predora je nameščen na navpični skalni steni, ki je bila namensko poravnana z viaduktom. Veljalo je za izzivalen arhitekturni podvig svoje dobe, njegova gradnja pa je uporabljala več inovativnih tehnik.

Gradnja viadukta Landwasser se je začela leta 1901 in je bila končana v naslednjem letu. Za Retijsko železnico ga je zasnoval Aleksander Acatos, za njegovo gradnjo so se odločili Müller & Zeerleder.[8] Gradnja viadukta je bila izvedena brez gradbenih odrov, namesto tega sta bila uporabljena dva žerjava. Apnenčasti stebri so bili zgrajeni okoli z jeklom ojačanega jedra. V letu 2009, 106 let po njegovem dokončanju, so prvič popravili zid in korito viadukta.[9] Da bi olajšali to prenovo, so okoli viadukta Landwasser začasno postavili modularne odre.[10]

Obnova 2009[uredi | uredi kodo]

Po 106 letih so bila leta 2009 potrebna popravila. Poleti 2009 je bil celoten viadukt obnovljen, ko je še obratoval. Stroški so znašali 4,6 milijona švicarskih frankov. V času obnove je bil celotni viadukt, vključno z vsemi stebri, opremljen z odrom. Obnova je bila izvedena tako, da opazovalec, razen razvedrila, na stavbi ne vidi nobene spremembe. To je bilo potrebno tudi zato, ker je viadukt Landwasser od julija 2008 vključen na Unescov seznam svetovne dediščine, zato spremembe oblike niso dovoljene. Celotni spoji zidov so bili ojačani z injekcijami od zunaj, pri čemer je zid tudi po več kot 100 letih delovanja še vedno v popolnem stanju. Poleg tega so na viaduktu postavili novo betonsko podkonstrukcijo tirov in nove tirnice. Stran betonskega korita je bila prekrita z granitnim zidom, tako da betona pri pogledu na viadukt ni mogoče videti s strani. Kljub obsežnemu delu, ki je trajalo več mesecev in je potekalo podnevi in ​​ponoči v izmenah, so lahko vsi vlaki vozili po voznem redu. Približno četrtina del vlakom ni dovolila vožnje; opravili so jo ponoči. Da bi se viadukt lahko uporabljal tudi v času strjevanja sveže betoniranih odsekov, so bili ti pregrajeni z začasnimi konstrkcijami. Na območju gradbišča so morali strojevodje hitrost zmanjšati na 10 km / h. obnova je trajala približno 24.000 delovnih ur in trajala osem mesecev. Gradnja se je začela 9. marca. Najprej so postavili oder, kar je zaradi velikosti trajalo več tednov.

V popularni kulturi[uredi | uredi kodo]

Viadukt Landwasser se na kratko pojavi kot most, ki so ga v animiranem filmu Anastasia leta 1997 uničili Rasputinovi sluge. Prikaz je bil višji, 4-nadstropni viadukt, ki je bil zelo podoben rimskemu akvaduktu, vendar je bil postavljen na Poljskem.

Pojavi se tudi v prvih nekaj minutah filma Zdravilo za dobro počutje.[11]

Menda se je viadukt Landwasser v preteklih letih pojavil več kot milijon krat na poštnih znamkah.[12]

Od leta 2008 je UNESCO uradno priznal kulturni pomen železnice in značilnosti, kot je viadukt Landwasser, saj je bil uvrščen na seznam svetovne dediščine.[13]

Galerija[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Graham, Adam H. (19 June 2014). "The Swiss train tourists don't take. National Parks, Switzerland". BBC - Travel. Pridobljeno dne 19 June 2014.
  2. Talbot 2012, p. 303.
  3. Troyano 2003, pp. 237-238.
  4. "Rhaetian Railways Landwasser Viaduct". myswitzerland.com. Pridobljeno dne 20 April 2020.
  5. "Landwasser Viaduct, Graubünden, Switzerland". Pinlovely.com. 2013. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4 March 2016. Pridobljeno dne 19 June 2014.
  6. Troyano 2003, p. 238.
  7. Jowaheer, Roshina (2 January 2020). "Is the Bernina Express the most spectacular railway journey in Europe?". goodhousekeeping.com.
  8. "Facts About Landwasser Viaduct". isolatedtraveller.com. Pridobljeno dne 20 April 2020.
  9. "The Glory of Stone". swissinfo.ch. Pridobljeno dne 20 April 2020.
  10. Valerii, Viunov (2011). "Comparison of Scaffolding systems in Finland and Russia" (PDF). Saimaa University of Applied Sciences.
  11. "Filming Location Matching "Landwasser Viaduct, Filisur, Graubünden, Switzerland" (Sorted by Popularity Ascending)". imdb.com. Pridobljeno dne 20 April 2020.
  12. "Viaducts in Graubünden: Bold structures of the Rhaetian Railway". graubuenden.ch. Pridobljeno dne 20 April 2020.
  13. "Landwasser-Express". Rhaetian Railway. Pridobljeno dne 20 April 2020.

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Talbot, Frederick A. "Railway Wonders of the World." Books on Demand, 2012. ISBN 3-8460-0527-4.
  • Troyano, Leonardo Fernández. "Bridge Engineering: A Global Perspective." Thomas Telford, 2003. ISBN 0-7277-3215-3.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]