Velika rdečelistka

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Velika rdečelistka
Entoloma sinuatum group.JPG
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: Fungi (glive)
Deblo: Basidiomycota (prostotrosnice)
Razred: Agaricomycetes
Podrazred: Hymenomycetes
Red: Agaricales (listarji)
Družina: Entolomataceae (rdečelistarke)
Rod: Entoloma (rdečelistke)
Vrsta: E. sinuatum
Znanstveno ime
Entoloma sinuatum
(Bull.) P.Kumm.
Sinonimi

Entoloma lividum
Entoloma eulividum
Rhodophyllus sinuatus

Predloga:MikomorfopoljeO uporabi mikomorfopolja
Entoloma sinuatum
mikološke značilnosti:
Gills icon.png 
tip himenija: lističi
Convex cap icon.svg 

klobuk: izbočen

Adnate gills icon2.svg 

pritrditev himenija: priraščen

Bare stipe icon.png 

bet: gol

Pink spore print icon.png 

trosni prah: rožnat

Mycorrhizal ecology icon.png 

ekologija: mikoriza

Hazard T.svg 

užitnost: smrtno strupena

Velika rdečelistka (znanstveno ime Entoloma sinuatum) je strupena goba iz rodu rdečelistk (Entoloma), razširjena v Evropi in Severni Ameriki.

Značilnosti[uredi | uredi kodo]

Mlada velika rdečelistka je podobna majniški lepoglavki (Calocybe gambosa), vendar je od slednje opazno večja, in je v začetku bela ali siva ter polkrožne oblike. Klobuk premera 6–20 cm je izbočen in na robu malo podvihan, na površini pa je možno opaziti rahel srebrni sijaj. Pri starejših primerkih so značilnosti izrazitejše, poleg tega pa postane sivobele do okraste barve, včasih rahlo rjavkaste, rob klobuka pa postane zravnan ali vegast.

Bet je beli ali rahlo rumenkast, močan in polni, valjaste oblike, v dnišču zadebeljen, visok je od 6–12 cm in ima premer od 1-2,5 cm.

Pri trosovnici so lističi široko razmaknjeni in so najprej belorumeni, s sproščanjem trosov pa se postopno obarvajo rdečkasto. Poleg velikosti je barva trosovnice najpomembnejši razpoznavni znak za razlikovanje od majniške lepoglavke.

Meso je belo z vonjem po sveži moki.

Življenjski prostor in ekologija[uredi | uredi kodo]

Velika rdečelistka je razširjena v Evropi, večinoma v Južni in Srednji Evropi,[1] na vzhodu do področja Črnega morja,[2] na severu pa tudi na Britanskem otočju.[3] V Severni Ameriki[4] je razširjena do Arizone na jugu.[5]

Raste v različnih listnatih gozdovih v skupinah, v času poletja in jeseni. Uspeva predvsem pod hrasti in gabri, na bazičnih ilovnatih tleh.[6]

Strupenost[uredi | uredi kodo]

Zastrupitev z veliko rdečelistko se kaže kot gastrointestinalni sindrom, predvsem kot bruhanje, diareja in glavobol z latentno dobo od pol ure do dveh ur. Redko se pojavijo znaki depresije, ki trajajo več mesecev.[7] Po nekaterih podatkih naj bi bila odgovorna za približno 10 % vseh zastrupitev z gobami.[8]

Zdravljenje je po navadi le podporno.

Opombe in sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Noordeloos, Fungi Europaei, str. 111-113.
  2. Sesli, E. (2007). "Preliminary checklist of macromycetes of the East and Middle Black Sea Regions of Turkey" (PDF). Mycotaxon 99: 71–74. 
  3. "Northern Ireland's Herbarium Specimens". Northern Ireland Fungus Group. 2007. 
  4. Ammirati, J.F.; Traquair, J.A. in Horgen P.A. (1985). Poisonous mushrooms of the northern United States and Canada. Minneapolis: University of Minnesota Press. str. 313–15. ISBN 0-8166-1407-5.  Navedi uporablja nezaželen parameter |coauthors= (pomoč)
  5. Bates, S. T. (2006). "A Preliminary Checklist of Arizona Macrofungi" (PDF). Canotia 2 (2): 47–78. 
  6. Gminder, A. (2007). Katera goba je to?. Stuttgart: Franckh-Kosmos Verlags-GmbH & Co.KG., str. 107.
  7. Benjamin, D.R. (1995). Mushrooms: poisons and panaceas — a handbook for naturalists, mycologists and physicians. New York: W.H. Freeman and Company, str. 361–62. ISBN 0-7167-2600-9
  8. Alder, A.E. (1961). "Erkennung und Behandlung der Pilzvergiftung". Deutsche Medizinische Wochenschrift 86 (23): 1121–1127. PMID 13682210. 

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Portisch T. & Portisch H. (1998). Najboljše užitne gobe ter njihove neužitne in strupene dvojnice. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije, str. 58. ISBN 86-365-0271-3
  • Poler, A. (1986). Obvarujmo se strupenih gob. Založba Obzorja Maribor, str. 107. ISBN 86-377-0001-2

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]