Vakuumska terapija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Po uporabi vakuumske terapije.

Vakuumska terapija, imenovana tudi terapija z vakuumskimi kozarčki in terapija ventuza, je oblika zdravilstva z uporabo lokalnega sesanja kože. Vakuumska terapija ima značilnosti psevdoznanosti.[1][2] O pozitivnem vplivu na zdravje ni dokazov, obstaja pa tveganje poškodb, predvsem pri mokri in ognjeni vakuumski terapiji.

Učinkovitost[uredi | uredi kodo]

Vakuumska terapija ni podprta z znanstvenimi podatki. V preglednih člankih leta 2014 in 2011 so raziskovalci ugotovili, da je zaradi nerazumne oblike metode in slabe kvalitete raziskav, podpora vakuumski terapiji v klinične namene zelo nizka.[3] Ameriška organizacija "American Cancer Society", ki se posveča boju proti raku, trdi da trenutni podatku ne podpirajo trditev o zdravstvenih učinkih vakuumske terapije in, da terapija prinaša majhno tveganje ožganin.[4] Fizik in komunikator znanosti Simon Singh ter zdravnik in raziskovalec zdravilstva Edzard Ernst sta v svoji knjigi "Trick or Treatment" leta 2008 zapisala, da ne obstajajo dokazi, ki bi kazali na zdravstvene učinke vakuumske terapije za katerikoli zdravstveni namen.[5]

Vakuumsko terapijo nekateri označujejo za šarlatanstvo.[2] Kritiki alternativne medicine, kot sta Harriet Hall in Mark Crislip, so vakuumsko terapijo označili za "psevdoznanstveno neumnost", "neumnost slavnih" in "blebetanje", ter trdijo, da ni dokazov, da bi vakuumska terapija delovala bolje kot placebo.[6][7] Farmakolog David Colquhoun piše, da je vakuumska terapija smešna in povsem neverodostojna.[8] Kirurg David Gorski meni, da gre za tveganje brez koristi, ter da v sodobni medicini nima mesta ali ga vsaj ne bi smel imeti.[9]

Zgodovina in metode[uredi | uredi kodo]

Set za vakuumsko terapijo in spuščanj krvi, London, Anglija, datirano na 1860–1875.
Ilustracija iz medicinskega učbenika "Exercitationes practicae", ki je izšel leta 1694, kaže moškega, ki prejema vakuumsko terapijo na ritnicah

Izvor vakuumske terapije je nejasen. Domnevajo, da praksa izhaja približno iz obdobja 3000 let pred našim štetjem. Že Papirus Ebers, eden najstarejših medicinskih učbnikov, napisan prib. 1550 p.n.š., omenja uporabo vakuumske terapije v Egiptu in podobne prakse ljudstev na področju Sahare.[navedi vir] V stari Grčiji je Hipokrat (pribl. 400 p.n.š.) uporabljal metodo za zdravljenje notranjih bolezni in strukturnih težav. Metodo je zelo priporočal tudi Mohamed[10], zato so jo splošno uporabljali takratni znanstveniki, ki so jo razvijali naprej. Tako se je metoda, v svojih številnih oblikah, razširila daleč po Aziji in Evropi. Znani taoist in zdravilec Ge Hong (281–341 n.š.) prvi omenja uporabo metode na Kitajskem.[11] Metodo je omenjal tudi Mojzes Majmonid in je bila prisotna v vzhodnoevropski judovski kulturi.[12] Danes je vakuumska terapija del tradicionalne medicine v Iranu[13] in na Kitajskem[14].

Vrste vakuumske terapije lahko razvrstimo s štirimi metodami kategorizacije. Prvi sistem kategorizacije se nanaša na "tehnične načine", ki vključujejo: suho, mokro, masažo in bliskovito terapijo. Druga kategorizacija se nanaša na "moč sesalnih načinov", ki vključujejo: svetlobo, srednjo in močno terapijo. Tretja kategorizacija se nanaša na "način sesanja", ki vključuje: ogenj, ročno sesanje in električno sesalno terapijo. Četrta kategorizacija se nanaša na "snovi v skodelicah", ki vključujejo: rastlinske izdelke, vodo, ozon, moksibucijo, igle in magnetno terapijo.[15]

Nadaljnje kategorije so bile razvite kasneje. Peta se tako nanaša na zdravljeno področje, kar vključuje: obrazno, trebušno, žensko, moško in ortopedsko terapijo. Šesta kategorija se nanaša na "druge načine terapije" in vključuje športno in vodno terapijo.[16]

Skodelice različnih materialov
Steklo 
Plastika 
Bambus 
Rog/Baker 
Bron 

Suha vakuumska terapija[uredi | uredi kodo]

Postopek suhe vakuumske terapije običajno vključuje ustvarjanje majhnega območja nizkega zračnega podtlaka poleg kože. Obstajajo pa razlike v uporabljenih orodjih, metodah ustvarjanja podtlaka in v postopkih po terapiji.[17]

Vakuumska terapija z ognjem[uredi | uredi kodo]

Oseba, ki prejema vakuumsko terapijo z ognjem

Vakuumska terapija z ognjem vključuje namakanje bombažne kroglice v skoraj čisti alkohol. Bombaž držijo s pinceto, ga prižganga položijo v skodelico in hitro odstranijo, skodelica pa se nato hitro položi na kožo. Ogenj porabi ves kisik v skodelici, kar ustvarja negativen pritisk znotraj skodelice, kar "sesa" kožo v skodelico. Včasih se za boljše tesnjenje dodatno uporablja masažno olje, ki hkrati omogoča lažje drsenje po mišičnih skupinah. Zaradi pokanja kapilar se lahko na mestu, kjer so bile pritrjene skodelice, pojavijo podpludbe v obliki temnih krogov. Dokumentirani so tudi primeri opeklin.[18][19]

Mokra vakuumska terapija[uredi | uredi kodo]

Mokra vakuumska terapija, znana tudi kot Hijama (arabsko حجامة "sesanje"), ali medicinsko krvavenje, je tehnika, pri kateri se skozi majhno zarezo z lokalnim sesanjem odvzema kri.[20] V nasprotju s suho vakuumsko terapijo mokra zahteva kožno zarezo, ki je lahko narejena pred ali po terapiji. Skodelica bi naj izsesala vsakršne telesne nečistosti, kar lahko vključuje kri, strupe, fragmentirane krvne celice in telesne tekočine.[navedi vir]

Stranski učinki[uredi | uredi kodo]

Čeprav je vakuumska terapija kot zdravstveni poseg neučinkovita, lahko njena uporaba včasih prinaša nevšečnosti. Suha vakuumska terapija je v glavnem varna, ko jo izvajajo na zdravih ljudeh, vendar se naj ne bi uporabljala pri nosečnicah, pacientih s tuberkulozo in tumorji[21], in pri pacientih s sončnimi opeklinami, ožganinami ali drugimi svežimi ranami[22].

Krvava vakuumska terapija se naj ne bi izvajala pri ljudeh s hemofilijo, krvno anemijo in menstruacijo ter pri tistih, ki trpijo za problemi srca in ožilja.[23]

Vakuumska terapija z ognjem lahko povzroči ožganine, ki v redkih primerih vodijo v hospitalizacijo in transplantacijo kože.

Položaj v družbi danes[uredi | uredi kodo]

V sodobnem času je vakuumska terapija pridobila večjo prepoznavnost zaradi javne uporabe s strani ameriških športnih zvezdnikov, med njimi so igralec ameriškega nogometna DeMarcus Ware in olimpijci Alexander Naddour, Natalie Coughlin in Michael Phelps[24]. Ameriški zdravnik Brad McKay je zapisal, da je olimpijska ekipa ZDA svojim oboževalcem naredila škodo s tem, saj bi ti lahko sledili praksi njenih članov, hkrati je to terapijo imenoval "starodavna (a neuporabna) tradicionalna terapija"[25]. Ameriški nevrokirurg in skeptični aktivist Steven Novella je zapisal, da je škoda, da so elitni športi, vključno z olimpijskimi igrami, tako vroča postelja za psevdoznanost"[26].

V eseju Georga Orwella "Kako ubogi umrejo" je avtor presenečeno ugotovil, da to izvajajo v pariški bolnišnici[27].

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. Crislip, Mark (24 December 2014). "Acupuncture Odds and Ends". Science-Based Medicine. Pridobljeno dne 8 August 2016.
  2. 2,0 2,1 Hall, Harriet (21 August 2012). "Quackery and Mumbo-Jumbo in the U.S. Military". Slate.
  3. Chen, B; Li, MY; Liu, PD; Guo, Y; Chen, ZL (July 2015). "Alternative medicine: an update on cupping therapy". QJM : Monthly Journal of the Association of Physicians. 108 (7): 523–5. doi:10.1093/qjmed/hcu227. PMID 25399022.
  4. Russell J; Rovere A, ur. (2009). "Cupping". American Cancer Society Complete Guide to Complementary and Alternative Cancer Therapies (2nd izd.). American Cancer Society. str. 189–191. ISBN 9780944235713.
  5. Singh, Simon; Ernst, Edzard (2008). Trick or Treatment. Transworld Publishers. str. 368. ISBN 978-0-552-15762-9.
  6. Crislip, Mark (24 December 2014). "Acupuncture Odds and Ends". Science-Based Medicine. Pridobljeno dne 8 August 2016.
  7. Hall, Harriet. "Therapy or Injury? Your Tax Dollars at Work". Science-Based Medicine. Pridobljeno dne 8 August 2016.
  8. Online Editors (8 August 2016). "Revealed - Why some Olympic athletes have those little red marks on them". Irish Independent.
  9. Gorski, David (July 1, 2016). "What's the harm? Cupping edition". Respectful Insolence. Science-Based Medicine. Pridobljeno dne 8 August 2016.
  10. Qayyim Al-Jauziyah (2003). Abdullah, Abdul Rahman (formerly Raymond J. Manderola) (ur.). Healing with the Medicine of the Prophet. ISBN 978-9960892917. Indeed, the best of remedies you have is hijama, and if there was something excellent to be used as a remedy then it is hijama.
  11. Dharmananda, Subhuti. "Cupping". itmonline.org. Institute for Traditional Medicine. Pridobljeno dne 2016-08-10.
  12. Ingall, Marjorie (2016-08-11). "Everything You Ever Wanted to Know About Cupping—and Some Stuff You Probably Didn't". Tablet Magazine. Pridobljeno dne 2016-08-14.
  13. Nimrouzi M; Mahbodi A; Jaladat AM; Sadeghfard A; Zarshenas MM (2014). "Hijama in traditional Persian medicine: risks and benefits". J Evid Based Complementary Altern Med. 19 (2): 128–36. doi:10.1177/2156587214524578. PMID 24647093.
  14. Cao, Huijuan; Li, Xun; Liu, Jianping (2012). "An updated review of the efficacy of cupping therapy". PLOS ONE. 7 (2): e31793. doi:10.1371/journal.pone.0031793. ISSN 1932-6203. PMC 3289625. PMID 22389674.
  15. Shaban, Tamer (2013). Cupping Therapy Encyclopedia. CreateSpace. str. 29. ISBN 978-1494780517.
  16. "Classification of Cupping Therapy: A Tool for Modernization and Standardization (PDF Download Available)". ResearchGate (angleščina). Pridobljeno dne 2017-03-29.
  17. Cui Jin and Zhang Guangqi, "A survey of thirty years’ clinical application of cupping", Journal of Traditional Chinese Medicine 1989; 9(3): 151–154
  18. Iblher, N.; Stark, B. (2007). "Cupping treatment and associated burn risk: a plastic surgeon's perspective". J Burn Care Res. 28 (2): 355–8. doi:10.1097/BCR.0B013E318031A267. PMID 17351459.
  19. Sagi, A.; Ben-Meir, P.; Bibi, C. (Aug 1988). "Burn hazard from cupping--an ancient universal medication still in practice". Burns Incl Therm Inj. 14 (4): 323–5. doi:10.1016/0305-4179(88)90075-7. PMID 3224303.
  20. Albinali, Hajar (June 2004). "Traditional Medicine Among Gulf Arabs Part II - Blood Letting". Heart Views. 5 (2): 74–85. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11 September 2007.
  21. Hedwig Piotrowski-Manz: Die Kunst des Schröpfens, Basiswissen und Praxis. 3. Auflage. Sonntag Verlag, Stuttgart 2004, ISBN 3-8304-9091-7, S. 72.
  22. Ilkay Zihni Chirali: Schröpftherapie in der Chinesischen Medizin. 1. Auflage. Urban & Fischer, München 2002, ISBN 3-437-56250-9, S. 201.
  23. Hedwig Piotrowski-Manz: Die Kunst des Schröpfens, Basiswissen und Praxis. 3. Auflage. Sonntag Verlag, Stuttgart 2004, ISBN 3-8304-9091-7, S. 76.
  24. Reynolds, Gretchen; Crouse, Karen (August 8, 2016). "What Are the Purple Dots on Michael Phelps? Cupping Has an Olympic Moment". Well. The New York Times. Pridobljeno dne 8 August 2016.
  25. McKay, Brad (August 9, 2016). "Why Team USA's use of cupping therapy really sucks". News.com.au. Pridobljeno dne 9 August 2016.
  26. Novella, Steven (August 10, 2016). "Cupping – Olympic Pseudoscience". Science Based Medicine.
  27. Orwell, George (November 1946). "How the Poor Die". Now. Pridobljeno dne 10 August 2016. As I lay down I saw on a bed nearly opposite me a small, round-shouldered, sandy-haired man sitting half naked while a doctor and a student performed some strange operation on him. First the doctor produced from his black bag a dozen small glasses like wine glasses, then the student burned a match inside each glass to exhaust the air, then the glass was popped on to the man's back or chest and the vacuum drew up a huge yellow blister. Only after some moments did I realize what they were doing to him. It was something called cupping, a treatment which you can read about in old medical text-books but which till then I had vaguely thought of as one of those things they do to horses.