Uporabnik:Stebunik/peskovnik iz mivke

licenca vse moje slike in pisanje, tudi to, "Kaj..." dajem v javno uporabo. Toda to še ni pregledano - potem. Če slučajno med tem umrjem, kot rečeno - vse bo commons3.00 free license !

KAJ SEM TI STORIL?

Povest iz nedavne preteklosti s podukom za sedanjost

KAJ SEM TI STORIL?

V računalniku v Microsoft Word datoteka: KAJ1.DOC Pisava vse: TIMES NEW ROMAN CE naslov in naslovi poglavij: ALGERIAN; podnaslov: CORONETT velikost črk:11, velikost opomb: 10

Prvo poglavje »KAJ SEM TI STORIL? «  »« "Popule meus, quid feci tibi aut in quo contristavi te? Responde mihi!"

Že cel mesec veliki srpan, leta Gospodovega tisoč devetsto tridesetega, je žareče sonce pripekalo nad usihajočo zemljo; kakor da bi hotelo iz nje iztisniti še zadnjo kapljico vode - tako da so celo štepihi začeli presihati. Tudi na Vrhu je zmanjkovalo vode za napajanje živine.Čeprav se reče naši vasici Vrh, bi ji zaradi njene lege bolj pristajalo ime Zavrh, Podvrh ali celo Sleme, na katerem hišice ždijo gručasto razporejene med sadnim drevjem. Šele visoko nad našim zaselkom je pravi vrh s farno cerkvijo svetega Matija.

Na večer šentjernejskega žegnanja smo se vračali z metve v Vodoli. Udovčev Franc ne je poprosil, naj mu grem pomagat živino napajat. Letos je praznik svetega Jerneja padel ravno na nedeljo. Zato so žegnanje in tudi sejem v bližnjem Št. Jerneju prestavili na ponedeljek, petindvajsetega velikega srpana. Ta usodni ponedeljek - zakaj pravim usodni, bomo kmalu videli - mi bo za celo življenje ostal v spominu.

 Ura v zvonika je udarila trikrat - torej je bila tri četrt na deset. Čisto razločno se je slišalo - bila je namreč zelo jasna noč in vsak šumot  se je na daleč slišal. Vedel sem, da morajo odločiti mati. Že vnaprej sem slutil, kaj bodo povedali; v svojih vzgojnih načelih so bili namreč nepopustljivi:
 "Ko je ura devet in preč , gre poštena mladina leč!" so tudi tokrat odbrundali meni že znano - pa tako zoprno pesmico.
 "Kaj pa, če ne gre leč, ali s tem že ni več poštena?" je podvomila Praznikova Uršula, Francova tašča. "Jaz le menim, da ste preveč starokopitni pri vzgoji, posebno še fantov. Mladini je treba pustiti, naj se razživi; saj so le enkrat mladi." V srcu sem tej veseljakinji dal prav, na zunaj sem se pa delal popolnoma ravnodušnega in pametno molčal, da ne bi užalil svoje dobre matere.
 "Vsaka noč 'ma  svojo moč," se mati niso dali omajati. "Mladina naj se le razživi pri delu, pri veseli igri in poštenem petju. Kdor pa ponočuje, samega sebe uničuje. In kaj naj še rečem o ponočevanju v mešani družbi: med kajenjem, pijančevanjem in plesanjem? Že škof Slomšek so dejali: 'Ples nedolžnost omami, hoja domov jo pa umori.' Pa so bili svetnik in so vedeli iz izkušnje z mladino, kaj govorijo. Ponočevavci so pa vse kaj drugega kot svetniki… - Vendar pa nocoj le pojdi. Kadar je po sredi krščanska ljubezen, ne rečem... Pa čim prej se vrni!" so še zavpili  za nami.
 Pri Udovčevih sem dobil baklo in jo prižgal.
 "Liča, hejc!" je usmerjal prívodno  staro kravo Franc na levo. "Bavča, čo!" sem muhasto kravše, ki so mu rogovi preteče štrleli vsaksebi, opomnil še z dolgo leskovo bíko , da mora bolj na desno. S konjem, ki ga je Branč vodil na povodcu, ni bilo toliko dela, ker je kar sam hodil po znani mu poti. 

Kljub temu ga je opomnil tu pa tam z "bistahar" ali "tibo", da naj zavije bolj na levo ali na desno. Ko smo bili že ob tolmunu, je Franc zavpil Mišku: "Humi!" in brez odlašanja je konj stopil s povodca, ko ga je tudi rahlo oplazil po hrbtišču.

 Baklo sem držal visoko na drugi strani tolmuna, da se je njena svetloba lesketaje se poigravala v valčkih kot srebrni cekini; bolj blizu si nisem upal, ker pri konju nikoli ne veš, kam bo kopito obrnil.
 "Ti, Slovenko, meni se zdi, da slišim tu čisto blizu nekoga igrati na orglice. Celo napev razločim. Kaj, ko bi stopil pogledat?" je menil Franc.

"Miruj, miruj, Čebela!" sem se zadrl nad telico, ki je dregala preveč mirno Ličo, kateri so rogovi rastli čisto v oči. "Jaz pa prav ničesar ne slišim," sem mu končno odvrnil. "Če se ti zdi potrebno, le stopi; pa hitro se vrni." "Kaj se bojiš? Saj nisi več majhen otrok," me je podražil. Kri mi je bušila v obraz - še dobro, da tega v temi ni mogel opaziti. Da bi mene, doraščajočega petnajstletnika, torej malcene odraslega, kdo imel za otroka! Tega veselja mu nisem smel privoščiti. Zato sem se delal korajžnega, čeprav mi je srce že skoraj v hlače ušlo, ko sem skozi stisnjeno grlo komaj izdavil: "Vsaka noč 'ma svojo moč!" Prijatelj, ki se nikoli ni norčeval iz mene - to je tudi eno od najzanesljivejših znamenj resničnega prijateljstva - je zaslutil, da se res bojim in mi je začel prijazno prigovarjati: "Nič se ne boj - pa angelu varuhu se priporoči! Samo lêm za tole grmovje pogledam, pa bom prèc nazaj. Toti hip sem nazaj," je ponovil in že ga je pogoltnila tema.

 Ni mi preostalo drugega, ko da ostanem sam s svojin strahom. 
 Da bi se vsaj malo pomiril, sem si začel žvižgati - pa sem se že ustrašil, da bi me utegnil kdo slišati. Nikakor si nisem mogel razložiti današnjega strahu in čudne slutnje - saj sicer po naravi nisem bil ravno boječka . Zato sem ubogal prijateljev nasvet in poskušal moliti:
 "Sveti angel, varuh moj, bodi vedno ti z menoj..." pa se kar nisem mogel zbrati, ker so se mi misli podile po glavi kot podivjani žrebci po spomladanskem travniku. Obšla me je zopet neka neotipljiva, črna slutnja, ko da se mi v dušo plazi nekaj temnega, nedoločljivega in pošastnega - slutnja, da se nekaj hudega dogaja. Srce mi je v prsih tako razbijalo, da sem razločno slišal sleherni udarec in mrzel pot me je oblival. Kaj naj storim? Bakle ne smem ugasniti, ker nimam s seboj žveplenk . Tedaj sem zaslišal nekaj kriku podobnega in oster pok. Baklo sem zasadil v velikansko mravljišče, ki so si ga skrbne gozdne delavke in varuhinje naredile z velikim trudom ob koreninah mogočne stoletne smreke - in se skril za bližnji grm. Bližalo se je neko čudno lomastenje in že sem si pripravil nekaj kamnov - za vsak primer in pobral na pol trhlo gorjačo - za poseben primer.

"No, ta je pa lepa!" je zagodrnjal Franc, ko je opazil baklo, njenega nosilca pa nikjer. "Hej, pogumni Slovenko, kam si se izgubil?" me je zaklical. Prilezel sem izza grma in se skoraj sesedel od strahu, ko sem ga videl vsega blatnega, opraskanega in prestrašenega. Ko da se je moj nemir preselil v njegovo dušo. "Si videl koga?" sem ga vprašal. "Najprej sem še slišal orglice, nato pa besede, ki jih je zavpil neki moški glas: 'Kaj sem ti storil?' In nato nekakšen zamolkel pok. Pa zopet: 'Jezus, Marija!' Nato je pa zavladala grobna tišina - le še črički so čričali. Bog si ga vedi, kaj naj bi to bilo. Tam nekje izza Gosenka se je tisto slišalo, morebiti je bilo pa še bližje... Morebiti naju kdo potrebuje, pa mu ne moreva pomagati. Klical sem doli v dolino, pa se nihče ni več oglasil. Ali ni to nekaj nezaslišanega?" je začel drgetati in skoraj jokati. "Seveda," sem mu pritrdil. "Ne more biti hujše reči za dobrega krščanskega človeka, kot da je kdo v stiski, pa mu ne moreš pomagati. Ne preostane nama drugega, ko da moliva, da bi se vse srečno končalo." Menda še nikoli v življenju nisva tako goreče molila večerne molitve: "0 Jezus blagoslovi me" in "Sveti angel". V trenutkih največje stiske vsak človek čuti, kako je nebogljen in kako je potreben božje pomoči. Živina ni hotela več piti, zato sva jo gnala nazaj. Mesec, - ta prečudežni kralj noči in skrivnostni spremljevalec ponočevavcev - ki ga je nekaj časa zakrival velik, svetlikast in kopast oblak, se je zopet pokazal v celoti in zato sem ugasnil baklo. Nič nisva govorila, toda kljub temu ko da sva si brala misli: Kaj naj pomeni tisti klic in tisti pok. Franc je te nejasne slutnje prvi pretočil v žuboreče besede, in jih izoblikoval v stavek: "Najbrž je bil kak lovec. Doli v Ograji so imeli že večkrat take požrešne goste: stari merjasec je ril naprej po krompirišču, pesi ali koruzi, njegovi nezaželeni otroci pa za njim in so v eni sani noči uničili sad celoletnega kmetovega garanja. Seveda za prašičji par njihovi progasti mladiči niso bili nezaželeni, ampak le za nas ljudi," je začel modrovati. Kadar je začel filozofirati, mu nihče od fantov ni bil kos. Zato se ga je prijel tudi nadevek "Filozof". Pa je nadaljeval svoje razpredanje:

"Živali nikoli ne sovražijo svojega potomstva. Nasprotno: one celo zelo ljubijo svoje mladiče. Pri nekaterih sodobnih ljudeh je pa narobe: bolj ljubijo živali - posebno pse, mačke ali kanarčke, kot pa ljudi. Poleg tega se branijo otrok na vse pretege  in jim še nerojenim skušajo na mogoče in nemogoče načine utrniti luč življenja. V tem so nekateri razumni starši celo slabši od nerazumne živali, ki pač neznansko ljubi svojega mladiče in je zanj pripravljena žrtvovati vse - tudi življenje." Ko je videl, da ga z odprtimi očmi in usti in ušesi poslušam - kajti o tako resnih zadevah se pri nas ni govorilo pred otroki - je prešel zopet na svojo misel, kaj naj bi pomenil  nocojšnji dogodek: 

"Gotovo je kak lovec obstrelil svojega tovariša in je ta zavpil: 'Kaj sem ti storil!'" Ker sam nisem imel nobene pametnejše razlage, se ni je dozdevala ta kar dobra. "Doma smo že. Bog naj ti stokratno povrne. Kadar boste kaj potrebovali, kar pridi povedat. Ne bom ti ostal dolžan. Za sedaj torej Bog lonaj in lahko noč!" "Bog ti svojo daj pomoč!" sem mu odvrnil ter se podvizal proti domu, kar so me noge nesle. Ko sem po lestvi splezal na parno , da bi tam mirno zaspal na senu, nisem mogel nikjer razločiti brata. "Bog ve, če se njemu ni kaj pripetilo," sem strahoma pomislil. Spet sem se splazil do hišnega okna, napeto gledal, če bi kje ne opazil luči petrolejke - pa je bilo že vse temno in tiho. Torej so domači večerne molitve že zmolili in tudi pogovarjajo se ne več. Spravil sem se nazaj na parno, se zaril v seno - zaspati pa nisem mogel. Po nasvetu pobožne stare mame sem se priporočil dušam v vicah...

... Zgodaj zjutraj sem odšel na lov skupaj z bratom Francem, Tropinovim Jožom in Kalškovim Darkotom. Prišli smo na velikansko jaso, kjer je kar mrgolelo pisanih fazanov, ki niso nikamor bežali. Tudi jaz sem pomeril - in takoj zadel. Že sem hotel iti po pernato žrtev, ki je padla v grmovje, ko sem opazil, da se Tropinov prepira z mojim bratom in mu grozi, da ga bo ustrelil, češ da ga je zadnjič smrtno užalil pri metju prosa. "Kaj sem ti storil? Pusti me!" ga je prosil moj brat - toda zaman. Pokleknil je predenj, ga prosil odpuščanja in z dvignjenimi rokami rotil, naj se usmili njegovega mladega življenja.

 Jož pa je že meril - točno v srce je meril in se hudobno krohotal. Darko ga je pa še ščuval: "Kar naj obudi kesanje, saj mu bije zadnja ura!"
 Hotel sem zavpiti, hotel sem mu pomagati, toda glasu ni bilo iz grla, roke in noge so mi popolnoma odrevenele, po čelu me je oblival hladen pot.

Ko je pomeril in sprožil, so psi strahovito zalajali; groza me je obšla in tako bridko mi je postalo pri srcu, da sem omedlel... in se zbudil iz nemirnih sanj.

 Pred seboj sem zagledal začudenega očeta vsega v skrbeh.

"Dobro jutro Bog daj! Kaj res nič ne slišiš? Že celo uro te budim, pa nič. In kaj ti je vendar, da si seno tako razril in da se po celem životu treseš?" so se čudili.

- "Bog daj dobro jutro!" sem kratko odvrnil. "Kje je pa naš Franc?" sem v isti sapi hlastno vprašal. "Kje je? Zdaj poklada živini. Ker je bilo bolj hladno, ni šel spat na seno, ampak je prespal kar v hiši. Tudi zate bi bilo bolje notri, saj si ves poten in najbrž imaš vročino. Kaj ti je vendar? Saj se ves treseš in ves si žareč v obraz?" "Kaj mi je? Nič mi ni. Samo tako čudne sanje sem imel. Prav neumne sanje. Hotel sem kričati, hotel leteti , hotel pomagati, pa nisem mogel iz grla iztisniti niti glasu in tudi nog nisem mogel premakniti," sem zamahnil z roko, češ saj ni važno, ker so pač sanje. "Sanje navadno ničesar ne pomenijo," so glasno premišljevali oče. "Pravijo pa, da je vzrok tej nesposobnosti govorjenja ali tekanja v sanjah navadno ležanje s skrčenimi nogami. Pa najsi bo že kakorkoli, zdaj pridi k zajtrku. Dobro se moraš podpreti, kajti drevi gremo na Legarje vinograd vezat."

Drugo poglavje NA LEGARJE

Mama so ravnokar prinesli v kuhinjo golido penečega se mleka in tudi brat Franc se je vrnil iz hleva. "Sedaj bomo zmolili kratke jutranje molitve, ker je cela družina skupaj; nato zajtrkujemo in potem brez odlašanja na Legarje. Tebe ljubim Stvarnik moj..." so že začeli, nakar smo posedli okrog javorjeve mize in začeli zajemati iz lončene sklede tople žgance, zabeljene z mastnimi ocvirki in polite z vročim mlekom. "Dolgo si se sinoči zadržal; skrbelo nas je, da se ti ni kaj zgodilo," - so rekli mati.

"Ko da je Franc slišal neke klice na pomoč. Pa najbrž ni bilo nič posebnega, saj davi ni zvonilo mrliču," sem se skušal otresti neprijetnih spominov in segal v skledo. Videl sem, da so bili mama zadovoljni z odgovorom; še bolj pa, ko smo do zadnje drobtinice pojedli okusne žgance in se Bogu zahvalili za prejete dobrote, kar je bilo pri naši hiši samo po sebi umevno. Ni se še zgodilo, da bi opustili molitev pred jedjo ali po jedi, pa najsi se je z delom še tako mudilo. 

"Vi fantje, Franck, Žani in Slovenko, boste šli v vinograd havdre sekat. Zato vzemite srp ali škarje. Ate vzamejo koso, da bodo kosili med trtami; ti, Slovenko, jim poneseš čepun in ostrivnik . Marica in Justika pa gresta na strnišče korenje plet. Jaz pa bom doma gospodinjila," so mati na kratko razporedili delo. Ni nam bilo treba dvakrat reči. Na Legarje smo radi hodili, kajti tam je bila vedno pridna in vesela družba. Fantje smo odšli v uto po potrebno orodje in že smo odhiteli navzdol skozi gozd: globoko v dolino, do potoka in potlej po drugi strani strmo navkreber. Krvava zarja se je širila od štajerskih hribov, od Bohorja pa vse do Gorjancev - v vinogradu pa je bilo že vse živo. "Bog daj srečo!" sva glasno pozdravila. Žani pa ni nič rekel, ker je bil revež gluhonem; za delo je bil pa ročen. "Bog daj, Bog daj!" so v zboru odgovarjali. Pri nas je bila ta lepa navada, ki sedanji čas žal že izumira, da so nam sosedje priskočili na pomoč, kadar smo delali v vinogradu ali pri kakem drugem večjem delu; kadar so pa drugod kopali, vezali, spodobirali ali trgali, potem mlatili, meli ali kožuhali , smo jim pa mi prihiteli pomagat. Tako se je utrjevalo resnično prijateljstvo in se v dejanju, ne le v besedah kazala krščanska ljubezen. Ker je bil nograd že star, ga huda suša še ni prizadejala in trtovje je rastlo bujno in košato; pri mladem nasadu je pa taka huda suša kmalu lahko usodna. Mi se nismo dosti obirali, ampak smo poprijeli vsak za svoje orodje: Žani in Franc sta vzela srpa in rezala predolge havdre in mladice, jaz pa sem se z nogarskimi škarjami spravil na debelejše in že skoraj olesenele trte. Ni bilo vseeno, kako si rezal. Če si odrezal premalo, sonce ni moglo do grozdov in so le-ti počasneje zoreli. Tako jih je lahko zalotil že mraz in sneg; če si porezal pa preveč, je morebitna toča imela lahko delo ter je izpostavljeno zoreče grozdje čisto stolkla.

 "Letos je izredno polno in če Bog da in ne bo kake ujme, utegne biti še boljša letina od lanske, ki je bila tudi zelo dobra. Lani so pa zlasti češplje dobro obrodile - toda kaj, ko niso imele cene," so pripomnili oče. Kar precej nas je bilo na delu in sonce je začelo lesti izza krvavordečih oblakov. Grozeče krvava barva se kar ni hotela umakniti pred sinje modro in sinočešnji  nemir me je zopet obsedal. Proti svoji navadi sem bil danes redkobeseden in zamišljen je bil videti tudi brat Franc.

"Pazi vendar, kod mahaš!" sem prestrašeno zavpil in urno odskočil, ko je tako neprevidno zamahnil po travi, da me je skoraj usekal po nogi. "Menda ja ne bo že danes tekla kri," sem skušal obrniti na šalo, pa ni vžgalo. Nihče se ni zasmejal - ko da je krvava zarja povzročila nekakšno moro.

Ko smo se pomaknili že precej proti sredi, so mati prinesli velik jerbas - poln dobrot. Posedli smo kar po tleh - bilo nas je kakih dvajset. Mi mladi smo nekaj časa spoštljivo molčali in napeto prisluhnili, ker so ženske nekaj pripovedovale. In če se kaj nenavadnega pripoveduje, mlad človek to pač mora slišati, ker drugače ni zdrav. In Japčetova Zalka iz Ješevca, kjer so imeli trgovino, je pripovedovala res nekaj zanimivega:

"Da, zelo dolgo se je sinoči zadržala pri nas Golačanova Tonka. Nato sem jo spremljala nazaj do Vejerja, kjer se kar nisva mogli ločiti. Ona je, kot veste, zelo dobra ženska, kar se vidi tudi po njenih otrocih, ki so lepo vzgojeni. Sedem jih je še živih in zdravih. Prvorojeni Janez je umrl komaj pol leta star. Zdaj bi bil star ravno toliko kot Dajekov Martin, ki je pa iz drugačnega testa." Ko je Martin zaslišal svoje ime, ni pa vedel točno, za kaj gre, mislil si je pa takoj, da najbrž ni nič dobrega, je ves zaripel v obraz zajaskal : "Presneti babji jeziki! Tiste tercijalke, ki kar naprej v cerkvi klečijo, potem pa poštene ljudi obirajo, naj bi raje najprej pred svojim pragom pometale!" Zalka se mu je hitela opravičevat, češ da ni nič hudega mislila - da so si pač otroci različni kot prsti na roki - in je nato mirno nadaljevala:

 "'Kako sem vesela, da imam tako pridne otroke,' mi je torej sinoči dejala Golačanka. 'Radi delajo, pridno se učijo, radi tudi molijo in hodijo k maši, najraje pa prepevajo.' Franc bi pač rad poročil; že dolgo hodi z mlado sosedovo šiviljo Minko; Lojz pa rad vidi njeno sestro Slavko, ki ni samo najlepše dekle v treh farah, ampak je res pridna in poštena, da bi pri belem dneva z lučjo ne našel take." Opazil sem, da je imenovana bila navzoča in vsa zardela v obraz sramežljivo povesila glavo, da so ji debele kite padale do zemlje.

"Potlej sva se menili, da bo Lojz kmalu šel k vojakom; ker je visok, lep in vitek fant, so ga potrdili v kraljevo gardo. In kako čudovito vam zna igrati: ne le na harmonike in orglice, ampak tudi na citre. Danes Golačanovi orjejo za ajdo in zato jih ni tukaj. Zadnji čas je že, da se poseje. Mi smo to opravili že prejšnji teden. Res, Slavka, bodi vesela, da te rad vidi: Lojz je najboljši fant v celi fari...." Nekaj je še hotela dodati, ko se je med gostolenje ptic pomešalo zvonjenje. Ko da mi je nož presunil srce. Vsi so prisluhnili: samo z enim, srednjim zvonom je trikrat pozvonilo; s tistim srednjim zvonom, ki je imel tako pretresljiv in poln glas, ko da bi nekdo jokal. "Komu vendar zvoni? Kdo bi mogel umreti? Kdo je le bil bolan?" - so glasno izrazili vseh nas misel naš oče.

 "Kirarjeva Micka že dalj časa leži in je hudo bolna; veste, da je jetika neozdravljiva. Najboljše in najkrepkejše ljudi nam pobere, cele rodovine iztrebi," so vedeli mati. "Zdravnik je dejal, da ne bo več dolgo, ker je že večkrat kri bruhala." -

"Ko je zadnjič umrl Belčev Tilek, sem tudi jaz pomagal zvoniti mrliču," - sem hotel poudariti mojo malenkost.

 "Da, on je pred štiriindvajsetimi leti kupil graščino Radeljco, ko se je izjalovil poskus, da bi jo za slovenske salezijance, mladinske vzgojitelje, kupil ljubljanski katehet Smrekar. Ni namreč mogel zbrati toliko denarja. Belčev je dobil mlin, žago in njive nad mlinom, Novakov grajske hleve, vrt in več njiv, Pungerškov pa samo graščino in njive nad njo, da o velikanskem vinogradu niti ne govorimo. Vse skupaj za borih šestinštirideset tisoč goldinarjev. Kakšna bogatija mora biti tam sedaj! Vendar pri bogastvu ni sreče," je skoraj privoščljivo podvomila Bavdaževa Ivana, ki je bila revna ko cerkvena miš. Kadar je šla v dnino, je vedno vzela v košu s seboj otročiče, ki so segali drug drugemu do ušes. Mlajši so tako dobili vsaj nekaj jesti, medtem ko so morali starejši služit.
Ne le, da je bila Ivana večkrat lačna kot sita, ampak tudi večkrat tepena kot pobožana. Revščina pa ni prišla v hišo zaradi številnih - peterih otrok - dva je Bog že majhna k sebi vzel - ampak zaradi moževega pijančevanja. Nesrečnež je lepo premoženje po grlu pognal in še ženo zaničeval. Vendar o svojih revah ni nikomur tožila, ampak je pridno delala in voljno nosila svoj križ, ki si ga je sama naložila. Njena pobožna mati jo je večkrat opozarjala, da je fant sicer lep na pogled, toda da prerad pogleda v kozarec. Pa je odgovarjala, da se bo že v zakonu umiril, o čemer je mati hudo dvomila. Sedaj je tudi ona spoznavala, da je navadno le resničen stari pregovor, ki trdi, da se pijanec spreobrne, ko se v jamo zvrne. Vendar se njena ljubezen kljub temu ni ohladila. Bila je kljub temu prava močna žena. Rada je imela sitnega možeka , še rajši pa otroke, kar je tudi sedaj povedala:
 "Me kmečke žene se ne bojimo otrok; meščankam je pa že eden odveč, da se lahko grejo gospe... Toda kdo neki je umrl?", se je zagledala proti župnijski cerkvi. "Trikrat je pozvonilo z navčkom; torej ni bila ženska, ampak moški."
Oče so se pokrižali in skupno smo se zahvalili Bogu za prejete dobrote. Zmolili smo še očenaš za rajnega, katerikoli naj bi že bil.

"Res lepe pogovore sva imeli včeraj. Pa res ni mala reč, če bosta dve ohceti pri hiši. In prihodnje leto bosta Golačanova obhajala tudi srebrno poroko, čez dve leti pa zlat življenjski jubilej, saj sta oba rojena istega, tisočosemsto dvainosemdesetega leta. 'Preveč sreče naenkrat; jaz se kar bojim, da bo kaka hudina skalila naše veselje,' mi je zaupala Golačanka. Pa sem jo podražila: 'Pa vendarle ne misliš od samega veselja še solz točiti!' Ampak je čisto res, da človeku na zemlji ne sme dolgo dobro iti, da ne bi pozabil, da je tukaj le popotnik v boljšo, nebeško domovino. Upam pa, da se Golačankine črne slutnje ne bodo izpolnile. Naj nam Bog le ljubo zdravje da, pa bo drugo že še kako šlo," je končala svojo živahno pripoved Zalka. Vstala je, zgrabila povreselj dolge ržene slame in zopet začela vezati, mi smo pa tudi a novimi močmi nadaljevali, kjer smo poprej končali. Ko smo delj časa pridno delali in ni bilo časa za pogovor, se je spet nenadoma zaslišal predirni glas Japčetove Zalke:

"Lejte no, lejte, koliko ljudi se zbira tam doli na Pečcah!"
Najprej sem se kar zagledal v mogočno postavo naše trgovke, ki je stala krepko vzravnana z rokami v bokih, nato sem se pa ozrl v dolino. Resnično, čeprav je bilo kar daleč doli, sem razločil obrise ljudi.

"Bog ve, kaj jih je prignalo tja doli. Kozolca menda ja ne postavljajo tam blizu naše hiše," se je začudila Lavškova Slavka. "Da ni kaka nesreča? Gori menda ne, saj dima ni videti. Moram domov, da vidim, kaj se dogaja. Grem takoj, pa z Bogom!" je še pozdravila, ogrnila jopco, pospravila stvari v cekar in odhitela navzdol ko mlada srna. "Z Bogom," smo ji v zboru odgovorili. Kljub temu smo delali naprej. Sonce je vedno bolj pripekalo, ko da napoveduje hudo uro in nevihto. Nebo je postajalo težke svinčene barve, zrak pa zadušljiv in soparčen . Vročina nam je izvabila znoj raz čelo in za trenutek smo se ustavili, da nadomestimo izgubljeno tekočino: odrasli s cvičkom, mi mladi pa z bezgovim sokom. "Če bi ljudje poznali bezgovo moč, bi se mu odkrili, kadar grejo mimo bezgovega grma. Lahko uporabljamo za sok jagode ali pa tudi cvetje. Na osem litrov vode denemo petnajst bezgovih cvetov, dva deci vinskega kisa, zrežemo eno limono in vsujemo noter tričetrt kile sladkorja. Vse skupaj mešamo, čez štiriindvajset ur pa precedimo v steklenice. Pustimo stati mesec dni in ni je boljše pijače za žejo - prava šabesa," so razlagali mati. "Kako čudno ime Legarje. Od kod vendar?" sem kar tjavendan vprašal. - "Nič tako čudnega. Imaš še veliko bolj čudnih imen. To ime je pristno slovensko in že zelo staro. Nekdaj so tod pasli živino - in še sedaj je podobno. Dopoldne se pase na prisojni strani, opoldne polega okrog tega mogočnega kostanja na koncu vinograda, popoldne se pa spet pase na osojni strani. Ležati ni mogla drugje, ker je vse sama strmina," je vedela pravo razlago Bavdaževa. "Živina je polegala, od tod beseda Legarje. Naši predniki so navadno dajali krajem in hribom, travnikom in bregom in tudi njivam ter gošam značilna imena. Tako pravijo Vejer zato, ker tam na križpotju navadno vedno veter veje; Podvine pravijo zato, ker se tam breg podvine oziroma zavine, Ješevc pride od jelš, Pečce od pečin, Bučka pa pravijo zato, ker ima hrib obliko buče. Nekatera imena pri nas in drugod po Balkanu so pa celo iz ilirskih časov. Že sama beseda Balkan pomeni bikov hrbet..."

Ko je moj brat to slišal, se je namrdnil in polglasno zagodrnjal: "Mi pač nismo Balkanci: saj smo vendar že od davnaj v omikani srednji Evropi!" - nakar so se vsi veselo zasmejali - češ kje pa naj bi bili drugje. Šele pozneje so mi skušnje osvetlile, zakaj mu Balkan ni bil všeč - pač zaradi miselnosti, ki se v nekaterih pogledih zelo razločuje od naše. Še bi z zanimanjem poslušal, ko me mati ne bi bili poklicali:
 "Slovenko, pejd  no pozvedet na vas, komu je pravzaprav zvonilo. In tam doli na Pečcah je vedno več ljudi. Da res ni kaka nesreča? Če bo kaj treba, boš seveda pomagal. Izza Svetega Duha, kjer sem jaz doma, prihaja nebo čisto črno in bomo tako tudi mi kmalu morali končati; tudi tvoje stvari bomo gredoč odnesli domov."

Ni mi bilo treba dvakrat reči. Orodje sem odnesel v senco pod kostanjem in ga dal v košaro, pomignil Pevčevemu Jurčku iz Gorenje Vodole in že sva tekla, bolje rečeno, preskakovala velike šope suhe trave, kamne in druge ovire na strmini; spustila sva se po ozki poti mimo Gorce in Sejenic do Ješevca, kjer sva si malce oddahnila. Stopila bi gredoč v trgovino, pa ni bilo v žepih ne žvenka ne cvenka. Zato sva nadaljevala pot in se pogovarjala o tem, kako bova naredila močno fračo.

Tretje poglavje KDO JE MORILEC?

V Ograji so Kraševčeva mati obračali otavo. Prijazno sva jih pozdravila z "Bog daj srečo" in se za hip ustavila. "Bog daj, Bog jo daj tudi vama, poba!" so se naslonili na grablje in naju milo gledali. "Kam pa hitita, da sta videti tako upehana? Morebiti vesta, komu je zvonilo? Bog naj mu podeli večni mir in srečo; niti predstavljati si ne morem, kdo naj bi bil tako nenadoma zapustil solzno dolino," so vdano in čisto naravno povedali kakor tisti, ki se zaveda, da bo tudi sam kmalu odpotoval; pa ne nepričakovano, ampak bo najprej on sam, potem pa tudi njegovi domači morebiti komaj čakali.

  "Da, ljuba mlada fantiča, vidva gotovo nič ne mislita na smrt; pa je potrebno, da tudi mlad človek misli na to in da je vedno pripravljen na srečanje z Bogom. Da, to je najvažnejše, da živi človek v posvečujoči milosti: vse drugo je v primeri s tem nepomembno: saj gre vendar za večno zveličanje ali za večno pogubljenje! Zapomnita si dobro: stari morajo, mladi morejo - nihče ni varen pred smrtjo." Prijazno so naju gledali, kot da bi se bali za naju; prepričan sem, da bi se z grabljami postavili v bran, če bi bilo mogoče, samo da naju ne bi hudič odvlekel med pogubljene in preklete duše. Vetrc, ki je začel pihljati izpod Akíča, se je poigraval z njihovimi srebrnimi lasmi.
 "Prav o zvonjenju sva hotela midva vas vprašati. Misliva pa, da bova kmalu zvedela. Z Gorce sva videla veliko ljudi tam doli na Pečcah. Oni bojo že kaj vedeli. Z Bogom!" sem še zaklical in že sva letela vštric, pred brvjo čez potok pa drug za drugim, ko sva se malo ustavila.
 "Kako nedolžen je videti naš Čolnišček!" je vzkliknil Jurček. "Kadar pa pride spomladansko deževje, tedaj tako naraste, da ni od Belčeve do Ograjškove žage nič drugega kot eno samo jezero, v katerem se gizdavo oglejuje Ješevc in podružna cerkev svetega Mihaela. Tedaj povedenj odnaša vse, do česar pride. Če jo ukrotijo, žene pa žage in mline."

"Podobno tudi podivjana in neobvladana strast uničuje vse, do česar pride, tudi človeška življenja; če jo pa obvladujemo in pravilno usmerjamo, tedaj koristi in prinaša življenje in veselje, ljubezen in napredek;" sem pomodroval in pripomnil: "Zdaj greva mimo Ograjškovih. Čudno, da ni nikogar na žagi! Pri njih je vojska v letu mojega rojstva pobrala dvajsetletnega Matička, ki je padel v Galiciji, ko je vojakom južino nesel. Komaj je Matičk odpotoval, že so dobili sporočilo, da je padel.

 Dve leti starejši Janez je umrl v Tirolah, dve leti pozneje, to je tisočdevetsto sedemnajstega leta; ga je granata raznesla. Mirko je pa še čisto majčken utonil v tem potoku; kakšna žalost! In vsega je bila kriva vojska!"

"Ti, Slovenko, pa vse veš! Samo tega ne veš, komu je davi zvonilo," je glasno pomislil, ko sva prišla že čisto blizu Lavškove hiše, kjer sva zagledala vse polno ljudi. Po večini so molčali. Nekateri so gledali tja proti koruznim njivam in se kaj malega polglasno pogovarjali; ta ali oni je siknil skoz zobe nekaj kletvici podobnega o današnji sodobni mladini, češ: "V naših zlatih starih časih se kaj takega ni godilo!" Nekateri so pa celo glasno jokali. Tam, čisto ob njivi, sem opazil cel klobčič ljudi in tudi Lesarjevega Rudelčka. Ko sem ga ravno hotel vprašati, kaj se je pravzaprav zgodilo - tedaj sem opazil, da nekdo čisto pri miru leži ob njivi na travi. Na prvi pogled ni bilo mogoče ugotoviti, ali čuje ali spi ali pa morebiti niti ne diha ne več, ker je bil okrog njega pravi živi venec. Ko sem se pa prerinil skozi gnečo in bolj od blizu pogledal, sem presunljivo zavpil in od presenečenja ter notranje bolečine skoraj omahnil. "Ali je mogoče?" sem hlipal - in solze so se mi kar same ulile in niti poskušal jih nisem zadrževati. Če ne bi bil tedaj priskočil Rudelčk, ki me je z očmi skrbno spremljal, bi bil zanesljivo padel. Nisem mogel, nisem hotel verjeti. Glasno sem zajokal; jokal je tudi Rudelčk, jokal je Jurček in mnogi drugi. Ko sem se malo pomiril od prvega pretresa, sem spet pogledal mrliča - mladeniča. Obraz mu je bil še v smrti nenavadno jasen in lep - le da so na pol priprte sive oči razodevale začudenje in nepopisno grozo; blede ustnice so bile otrple - ko da iz njih odsevata bolečina in nemir obenem. Svetlo-sivi lasje so bili razmršeni in suha prst jih je lepila skupaj - očitno zaradi padca. Bela srajca mu je bila na srčni strani grdo razcefrana in - šele sedaj sem opazil - omadeževana s krvavimi sragami , ki so se strjevale v strdke nepravilnih oblik. In tudi trava ter koruza tam okoli je bila poškropljena s srčno krvjo mladeniča, ki smo ga vsi imeli radi in zato toliko huje za njim žalovali. Očitno je bilo, da je rajni hotel domov, ko so mu opešale sile zaradi prevelike izgube krvi. Kazno je bilo, da so mu roke sklenili že precej po smrti, ker jih niso mogli pravilno skleniti; rožni venec so pa le ovili okoli rok, njegov rožni venec, ki ga je vedno nosil s seboj k maši.

 "Kdo neki se je mogel tako spozabiti?" sem tik za seboj zaslišal znani glas, kot da mi iz daljave prihaja nekakšno hropenje na ušesa. Radovednost me je premagala in komaj opazno sem se obrnil. Ob pogledu na ta zaraščeni obraz, povešene ustnice in udrte, nemirno begajoče črne oči, na katere so padali gosti in trdi sajasto črni lasje, sem se moral vprašati, ali je res oni ali pa kdo drugi. Pomislil sem, da ga je tako pretresla izguba prijatelja. Čevljar Martink je Mitju - to je bil namreč on - nekaj odgovoril, pa nisem dobro razločil, kaj naj bi to bilo.
 "Ubogi Golačanovi, težko boste prenesli in nadomestili tolikšno izgubo. Za vašim pridnim fantom je vsem nam žal," je vzdihnila Kirarjeva Ana in sočutno zrla na Golačanovo Tonko in Janeza, očeta in mater umorjenega, ki so ju obkrožali sinovi in hčere. Najmlajša Zalka ni nehala s solzami močiti bratovega bledega čela in njene grenke solze so se mešale s krvavimi sragami.

"Niti deset let nimam, pa sem morala to doživeti! Zakaj ni nepridiprav umoril mene namesto mojega brata? Tako rada sem ga imela; skupaj sva pasla, skupaj prepevala - znal je toliko lepih pesmi in na orglice mi je igral in na citre! Ubogi Lojz, dobri moj bratec, kaj so ti storili, kako mi je hudo!" je hlipala in vzdihovala. To je bila resnično prava bratovska ljubezen, ki sem jo globoko občudoval. V naši družini nismo bili tako zelo povezani. Še na stara leta, ko sva obujala spomine na ta žalostni dogodek, so Zalki pritekle solze na uvela lica.

Nikomur ni prišla primerna beseda tolažbe, saj smo vsi bili hudo potrti. Zato smo prisluhnili Gošarjevemu Janču, ki je nekaj skozi solze, katere si je neprestano brisal z robčkom, živahno pripovedoval. Ni bilo dvoma, da ga vsaj malo ima pod kapo, saj ga treznega nismo niti bili vajeni. O njem se je govorilo, da ni ravno preveč mehkega srca. Kadar je bila živina v hlevu lačna, ji ni pokladal sena ali prejlosta , ampak jo je pretepal, da je dol padla - taka surovina je bil. Toda danes je bil njegov glas mehek in čudno spremenjen:
 "Včerajšnji ponedeljek sem bil na semnju v Št. Jerneju. Na žegnanju in na sejmu se je zbralo ogromno ljudi - saj je znamenit ta šentjernejski sejem: ne le po pleterskih hruškah, ki jih cele v steklenicah in v žganju namočene prodajajo kartuzijanci, ampak tudi po siru, ki ga prodajajo trapisti iz Rajhenburga, in še po konjskih dirkah.
 Tako je bilo včeraj. Ko sem opravil res dobro kupčijo, sem jo seveda še pošteno zalil s cvičkom in kačjo slino. Zato sem prespal kar pri Kutenskem Cenku na Košenicah. Ko sem se davi zgodaj zbudil in se napotil proti domu, še nisem dolgo hodil, ko opazim tukaj nekoga ležati. Najprej sem si mislil: 'Ta revež se ga je pa še bolj nalezel kot jaz.' 
 Že sem mislil iti naprej, ko sem opazil naokrog razcefrane koščke papirja. Najprej sem mislil, da je kako strgano pismo - pa sem kmalu ugotovil, da je navaden časopisni papir. Tedaj se mi je čudno zdelo, da tá tukaj nič ne diha in tako sem spoznal, da ni pijan, ampak mrtev. Takoj sem šel budit Lavškove in jim to povedal. Bog se naj usmili njegove dobre duše," je končal pripoved in se že spet razjokal, da je skoraj tulil.
 Golačanovi so hoteli rajnika  domov, toda župan je zahteval, da morajo počakati žandarje. "Očitno je, da ni umrl naravne smrti. Že pred eno uro se je Pungerškov Rudolf odpeljal s kolesom na Ravnice. Kmalu morajo priti," jih je miril in se oziral proti Vejerju.
"Že gredo!" je takoj nato nekdo iz množice zavpil in vsi so stegnili vratove. Župan pa je dejal z uradno važnim glasom:
"Napravite možema postave prostor!" Ni mu bilo treba dvakrat reči, kajti množica se je med prerivanjem naglo razmikala.
 Orožnika sta se pripeljala s črnim džipom, ki sta ga ustavila nad Lavškovo hišo in naglo izstopila. Takoj smo bili okrog njiju mi mladi in tudi otroci, ter zvedavo opazovali njuno sivo uniformo, visoke bataste  škornje ter kapo brez ščitka, z malim okroglim trojnim državnim grbom z dvoglavim orlom na sredini. V šoli so nas učili, da kraljevino Jugoslavijo - ki da je naša širša domovina - sestavljajo trije državotvorni narodi: spodnji grb je bil torej slovenski s tremi zlatimi zvezdami celjskih grofov na modrem polju; levo zgoraj je bil srbski križ, desno pa hrvaška šahovnica.
Ko sem bil še mlajši, smo izobešali na šoli slovensko belo-modro-rdečo zastavo; od lani pa je bila prepovedana - ne vem zakaj. To tudi učitelju Ivanu ni bilo povšeči; pa je zaradi službe bil čisto tiho, saj bi ga drugače lahko premestili kam v južne kraje, kot so nekatere druge. Da je bilo to načrtno mešanje in izkoreninjevanje naše inteligence, tega takrat še nisem razumel. Tam doli so se potem porazgubili in utopili med drugoverci - nekatere je pobrala malarija  ali sušica  - zopet drugi so se od žalosti zapili… 
 Najbolj nas je zanimal samokres, ki sta ga imela za pasom na desni orožnika - in velik nož, ki mu pravijo bajonet in je tičal v nožnici na levi strani - obešen za pas. Redko so prihajali orožniki v našo faro - le kadar so se fantje sosednjih vasi steplí med seboj, največkrat pod vplivom pijače zaradi kakega dekleta. Tedaj je včasih tudi kri tekla, toda navadno se je končalo brez hujših posledic in tudi brez vmešavanja orožnikov. Vendar pa je temu dala povod mladostna vroča kri, ki je ni podžigala le ljubosumnost, ampak še bolj nesrečni alkohol ter podpihovanje slabe tovarišije. Danes smo pa slutili, da je bila na delu hudobija, ki je pridivjala na dan premišljeno, načrtno in v osami.
 Možema postave je šel naproti župan Janez in jima pretirano ljubeznivo stisnil roko ter ju takoj nato odvedel na kraj hudodelstva. Prvega, ki je bil manjši in bolj plečat, so klicali za  Pišk-a, dragega, velikega in očitno zelo močnega, pa za Luka. Najprej sta zahtevala od ljudi, naj se umaknejo od mrliča in s celega prostora, kjer se je kaj poznalo. Nato si je Pišk vse sproti pisal in risal v beležko, medtem ko je Luka spraševal. Skrbno je pobral vse kosce razcefranega časopisnega papirja, ki ga je bil odvrgel Gošarjev in še nekaj drugih lističev, ki jih je veter raznesel naokrog po travi in koruzi. Ko je razcefrane lističe sestavil, se je nagnil k županu in ga poltiho vprašal:
 "Kdo je to: Mlinarjev Janez? Ali je ta občan morda tukaj?" Župan je najprej s pogledom preletel vse gruče in odkimal ter na vprašanje, ali je lastnik puške, odvrnil:
"Da, gospod žandar Pišk, mlinar Mlinarjev Janez je prijavljeni lovec in cela vas ve, da v njegovi hiši stalno na steni visi puška, šestnajstkalibrska dvocevka. Toda, gospoda žandarja in gospod doktor," se je župan naklonil pravkar prišedšemu zdravniku, ki je pri umorjenemu lahko le ugotovil smrt od izkrvavitve, "med navzočimi občani ni videti omenjenega človeka. Kolikor ga poznam, je to poštenjak; ima sicer naročen ta liberalni časopis 'Domovino', katerega gospod župnik kar s prižnice dolžijo rovarjenja  proti veri - vendar Mlinar ni bil doslej še nikoli kaznovan in tudi on redno hodi v cerkev kot pač vsi drugi moški iz naše poštene vasi. Če pa je vama po volji, vaju bom spremljal do njegove hiše, kajne?" je bil takoj pripravljen.
 "Seveda nama boste na uslugo, toda najprej bomo tudi kar tukaj zaslišali vse, ki so kakorkoli seznanjeni z okoliščinami tega pretresljivega dogodka. Umorjeni vendar še: ni bil star, kot je videti."

"Bil je celo rosno mlad, niti dvajset let ni dopolnil; še vojaščine ni služil, bil pa je potrjen h gardi," je z muko spravil iz sebe oče Janez. Izpraševanje in zapisovanje je trajalo precej časa. Tudi jaz sem povedal, kar sem slišal pozno sinoči, ko sva šla z Udovčevim živino napajat. Vsi so radovedno prisluhnili. Meni se je pa dobro zdelo, da lahko tudi jaz morebiti kaj prispevam k razsvetlitvi dogodka. Zato sem se spuščal v vse podrobnosti strahotne nočne slutnje in krika na pomoč, da so se ljudem od groze ježili lasje. Žandarja je posebno zanimalo, koliko je neki bila nra, ko sva zaslišala pokanje in zapomaganje .

 "Ni dvoma, da se ujema," je ponavljal zdravnik. "Tudi jaz sem ugotovil, da je moralo nekako toliko časa preteči od nastopa smrti. Sedaj pa vašega zalega in nekdaj tako veselega ter pridnega fanta..." se je sočutno ozrl na Golačanove - "le  odpeljite domov in ga objokujte. Tudi meni je hudo za njim, zelo hudo, ker..." naprej ni več mogel, ker mu je ihtenje vzelo besedo. Še žandarjema, ki sta bila gotovo vajena podobnih prizorov in najbrž nista bila preveč mehkega srca, niso ostale oči suhe in nemudoma sta povabila župana v džip; Pišk je vžgal motor in odpeljali so se proti Luži in navzdol čez brv do Mlinarjevih.
 Zdravnik se je oglasil še pri Lavškovih, kajti Slavka je bila omedlela...
 Truplo rajnega so naložili fantje na nosila, ga skrbno položili na s senom in rjuhami podloženi voz, ki sta ga vlekla bela šimeljna. Žalostni sprevod se je začel pomikati proti domu, ki je bil rajni nanj tako zelo navezan - in katerega je sinoči za vedno zapustil - ne sluteč, da bo tako hitro moral dajati odgovor za svoja dejanja vsevednemu in pravičnemu Sodniku. Kirarjeva Ana je začela moliti žalostni del rožnega venca, mati Tonka je pa glasno vzdihovala: "Ljubi Jezus, usmili se Lojzove duše, ki si jo tako nenadoma poklical k sebi. Bodi mu usmiljen sodnik, saj je tudi zanj tekla tvoja predragocena kri..."
Pobožna molitev je ublažila pekočo bolečino in prvič v življenju sem zelo živo dojel in spoznal, kolikšno moč daje človeku vera v najtežjih trenutkih. Tako je bilo danes, da, tako je bilo v vsej slovenski zgodovini. Brez zvestobe pravi katoliški veri se Slovenci ne bi bili ohranili kot ljudstvo, ampak bi postali plen oblagoltnih  sosedov.
 Mene ni prav nič mikalo, da bi se pridružil prežalostnemu sprevodu in tudi velika večina drugih se je počasi razhajala; nekateri pa so še ostajali v pogovoru. Poklical sem Jurčka, ki je pa le hotel iti do Golačanovega doma. Zato sem kar sam odšel nazaj - proti Legarjem - tokrat okoli do Vejerja in po cesti do Ješevca, Sejenic in naprej v hrib, da sem imel več časa za premišljevanje. Sedaj sem potreboval samoto. Nikamor se mi ni več mudilo. Kot v filmu so se pred menoj vrstili pretekli dogodki. Nenavadno podrobno sem se spominjal pogovorov in prizorov, s katerimi je bil povezan naš ljubi Lojz - nekdaj samo veselje prinašajoč, danes pa toliko večjo žalost. Prav so torej imeli mati, ki so nam otrokom večkrat poudarjali, da je ponočevanje nevarno za dušo in telo. Mislim, da se sedaj ne bom več jezil zaradi tega, saj me je Lojzova smrt o marsičem poučila in me zresnila. 

Četrto poglavje NA ANTONOVO

Pozdravljen, blaženi svetnik, Anton, nebeški svat; ti kažeš nam kot zvest vodnik izvoljenih zaklad... (Starodavna pesem)

Slovesno trjančijo zvonovi, ko da odzvanjajo starodavno pesem v čast zimskemu svetemu Antonu. Čeprav so železni, ker je bronaste pobralo Avstro-Ogrsko cesarstvo za topove, jih je vendarle z užitkom poslušati. Ne ujemajo se sicer dovršeno - vendar svoj namen dosegajo: večajo praznično razpoloženje, saj so ljudje že itak na te strune uglašeni. Srednji zvon je bil med prvimi ulit iz čistega železa v šentviški zvonarni takoj po prvi svetovni vojni, pa ima zato nekam ubit glas; poznejšima dvema so že primešane plemenitejše kovine, pa ju težko razločimo od bronastih. Samasa je delal dobre zvonove - posebno, ko je dobil prakso. Podvinski - na malo nižjem hribu streljaj daleč - so bili uliti še pozneje in se že čudovito ujemajo - po glasu zares tekmujoči s pravimi bronastimi.

Slovesnost pač ni majhna, kajti danes je Antonovo žegnanje  na Srebotni gori. Od blizu in daleč se zgrinjajo množice na to milostno goro, kjer kraljuje sredi razkošnega baročnega oltarja - obdana od staršev Joakima in Ane ter od svetnikov-zdravnikov Kozma in Damijana - milostni kip naše Roženvenske Kraljice. Ko se vzpenjaš kvišku po Slemenu in se oziraš proti vzhodu, se ti odpira prečudovit pogled proti Krškemu polju vse do visokih in temnih pogozdenih Gorjancev na jugu. Ob jasnem vremenu vidiš kot kačo se zvijajočo in srebrno se svetlikajočo skozi jelše in vrbe reko Krko tja do Brežic. Na severo-vzhodu kukajo izza bližnjih gozdov zasanjani sivo-modri štajerski hribi; na zahodni strani pa, če prideš med vinogradi ali skoz bukov gozdiček mimo kapelice vrh Slemena, se ti odpre razgled po šmarješki ravnini in tam nekje na severozahodnem obzorju zaznavaš Kum. Če imaš bistro oko in zadosti potrpežljive vztrajnosti, lahko ob jasnem vremenu, zlasti takoj po nevihti, našteješ baje kar sedemintrideset večjih ali manjših cerkva. Saj sta že tu gori dve za lučaj kamna vsaksebi: nekdaj znana božjepotna cerkev Kraljice presvetega rožnega venca in mala pa starodavna cerkvica svetega Petra, ki jo je zob časa že hudo nagrizel: streha je veglasta  in toči , omet je preperel in odpada; zidovi so hudo razpokani in skozi reže lahko vidiš v zapuščeno notranjost tudi tam, kjer ni oken zaradi odpadlih kamnov.
Ni upanja, žal, da bi se je kdo usmilil: kmečki ljudje že tudi prej niso imeli denarja, zdaj se pa že čutijo tudi posledice svetovne gospodarske stiske ali krize, ki je zajela najprej napredno Ameriko in se potlej kot kuga razlezla po Evropi in po celem svetu. Zadolženi bajtarji in poluposestniki vedno bolj lezejo v dolgove...
Kljub revščini in negotovi prihodnosti ali pa tudi zato je na današnji zimski petek Srebotna gora oživela: od vseh strani se po starodavni navadi zgrinjajo množice. Možje in žene in tudi številna mladina nosijo posebno prtljago: in sicer v nahrbtnikih, torbah in podobnih priročnih pripravah varno spravljene svinjske krače. 
 Slovesno peto latinsko mašo ima letos domačin iz Podvin, Jože Poljanc. Rojaka, ki službuje nekje na Hrvaškem v Pakrački Poljani, verniki zaradi njegove skušenosti in neposredne prisrčnosti radi vidijo in poslušajo. Zaradi velikega števila romarjev je bila maša kar na prostem ob oltarju pred cerkvijo. Ta kamnitni oltar z letnico 1751 in z vitkima stebričema v jonskem slogu ima zadaj na zidu že malo od dežja izprano fresko: Marija izroča svetemu Dominiku rožni venec; spodaj pa ta pomembni dej  spremljajo škofje, papeži in predstavniki vseh stanov.
 Mašnik je očitno ginjen pobožno maševal, mogočni zbor iz treh far je dokaj ubrano, še bolj pa navdušeno prepeval.
 Maša se je končala z "Ite missa est"  in odpev "Deo gratias"  je valovil med lipovimi krošnjami prek opečno rdečih srebotenskih streh in zasneženih vinogradov in travnikov, njiv in gozdov ter rosil nanje po mašnikovih rokah podeljeni blagoslov. Med petjem "Bog Oče, ki v nebesih..." se je povzpel na kamnitno prižnico zraven zakristije ob cerkvenem zidu, zmolil zdravamarijo in začel čisto preprosto, prisrčno in po domače, vendar dovolj razločno in glasno, da so ga slišali tudi-tisti najbolj oddaljeni. Ob tej priložnosti se je pokazalo, da so imeli naši predniki izreden čut, kam naj postavijo prižnico: na prostor, s katerega se je najbolje slišalo. Nekateri danes zgrešeno mislijo, da je bila prižnica dvignjena zato, ker se je hotel duhovnik poviševati nad ljudi. Ravno nasprotno: da bi ga lahko vsi slišali - tudi starejši in naglušni - se je postavil na tako mesto, kjer je vernikom to bilo omogočeno. Morebiti pozabljamo, da v starih časih še niso poznali ne mikrofonov ne zvočnikov ali podobnega ozvočenja. Tudi streha nad prižnico je bila v službi ozvočenja.  Ljudje so nategnili ušesa:
 "Mnogo naših faranov , mož in fantov, je bilo med strašno svetovno vojno  na fronti. Med temi sem bil tudi jaz. Najprej so nas poslali proti Piavi na Laškem; tako hudo so nas izmučili, da sem tudi jaz od onemoglosti obležal na zemlji. Potem so me poslali z drugimi slovenskimi fanti na rusko fronto, kjer je bila taka zima, da sem zmrznil. Gotovo je Bog želel, da postanem duhovnik, ker so me našli čisto otrplega. Zopet so me pobrali, me odnesli v električno peč in počasi segrevali. Lahko si mislite, kake hude bolečine sem čutil, ko so me spravljali k zavesti in me oživljali. Posrečilo se jim je.Toda posledice tega postopka še zdaj čutim: preden se spremeni vreme, me začne trgati po vseh udih in po vseh sklepih.
 Vsi smo takšni, da nam je trpljenje zoprno, da se mu skušamo na vsak način izogniti. Bojimo se bolečine, bolezni, neuspeha, lakote ali sramote - bežimo pred nadlogami kakor hudič pred žegnano  vodo.  Ne pomislimo pa, da ima tudi trpljenje svoj pomen za našo duhovno rast. Tega se je dobro zavedal današnji svetnik, Anton Puščavnik. Kot mladenič je svoje veliko premoženje razdelil med reveže in potrebne ter odšel v puščavo, kjer je živel ob kruhu in vodi, se postil, strogo pokoril in veliko molil. Vendar ni mogel pobegniti pred samim seboj in pred skušnjavami. Hudi duh ga je hotel zapeljati v nečistost. Toda ali je dosegel pri njem to, kar se mu posreči, žal, pri tolikerih od lahkomiselne mladine? Ne, ravno nasprotno! Odločni in lepi mladi Anton se je le še bolj strogo postil, delj bičal in še bolj vztrajno molil. Tako je premagal vse čutne skušnjave in dosegel visoko stopnjo krščanske popolnosti."
 Govornik je vse navzoče, zlasti mlade poslušalce, svaril pred nečistostjo in drugimi pregrehami, ki vanjo vodijo kot je pijančevanje in ponočevanje, ter pred njenimi pogubnimi posledicami, ki se kažejo zlasti v ljubosumnosti, sovraštvu in celo umorih. Obenem je povzdigoval zgled svetega Antona, ki je zmagoval z molitvijo, samopremagovanjem in prejemanjem zakramentov. Govornik se je ves razvnel in njegov sicer poltihi glas je dobil neverjetno silo in jasnost:
 "Svarim vas pred ponočevanjem, ki ne prinese nič dobrega - ampak gotovo veliko zla. Svarim vas pred slabo družbo, kajti star pregovor nedvoumno trdi: 'Povej mi, s kom hodiš, pa ti povem, kdo si!'"
 Na koncu pa se mu je glas umiril v gorečo prošnjo:  "Ljubi verniki, zlasti naša zlata mladina, ki ste prihodnost svete Cerkve in upanje slovenskega naroda, še enkrat vam zakličem: Ogibljite se grešne priložnosti in grešne zveze; gojite pa čisto prijateljstvo, ki se sklepa v pošteni družbi! Vsakdanja skušnja nam dokazuje, da je ponočevanje in vasovanje združeno z mnogimi telesnimi in duševnimi nevarnostmi. Žal velikokrat razdira prava prijateljstva, uničuje trajno veselje in povzroča razočaranja, zamere, hude prepire, da, celo umore. Ohranite torej za vsako ceno vašo poštenost, gojite pravo prijateljstvo in ljubite življenje!" Priporočal je še zlasti pobožnost do Marije Pomočnice, ki je opora vsakogar, ki je v kakršnikoli stiski.
Pridiga niti ni bila kratka, vendar smo po večini pozorno poslušali, ker je kljub snegu veselo sonce prinašalo skoraj pomladansko toploto. Meni se je zdelo, da ponočevanje le ni tako nevarno - toda kmalu sem se prepričal o resničnosti teh strogih besed.
Na koncu je gospod Jože omenil še pomen petkovega posta:

"Danes je petek, ko si pritrgujemo in ne jemo mesa. Kar na ta način prihranimo, radi darujmo še bolj potrebnim od nas in tudi za cerkvene potrebe. Glejmo v revežih Jezusa, kot je to uresničeval mladi sveti Anton! Mar ni njim razdelil po Jezusovem priporočilu premoženja? Ljubimo tudi mi Jezusa in Marijo in z njuno pomočjo rešujmo neumrljive duše grešnih spon. Z močno vero bomo premagali zlodeja, se obvarovali večnega pogubljenja v peklu in prišli v blaženo veselje v nebesih, kjer so vsi svetniki in vsi angeli in vsi pošteni ljudje. In k temu nam Bog pomagaj!"

 "Amen!" je vzvalovilo nad množico in možje so kimali: "Tako je. Prav so povedali gospod Jože! Naj živi govornik!" Kakor hitro je bila pridiga pri kraju, je domači župnik prebral oznanila škocjanske in podvinske fare. Romarska cerkev je namreč bližja naši farni cerkvi kot svoji. Oznanil je tudi, da se bo takoj po oznanilih začelo darovanje okoli oltarja, nato pa bo razprodaja darovanih prašičjih krač.
 "Izkupiček bomo porabili za obnovo in poslikavo stropa te starodavne Marijine cerkve. Če bo zadosti denarja, pride letos poleti slikat priznani slikar Janez Evangelist Kleinerl."
Medtem so pevci, ki so bili zbrani med prižnico in oltarjem, zapeli starodavno pesem v čast svetemu Antonu:

V samoti našel srečo si, ki svet je ne pozna; Bogu si služil v milosti in našel mir srca. Zdaj srečen si nad zvezdami, med zbori angelov, usmiljen se od tam ozri na prošnje vernikov.

Peto poglavje KJER VERA - TAM LJUBEZEn

Ko se je začelo darovanje, so iz torb, nahrbtnikov, pleterjev , cekarjev in cejn na za to priložnost napravljeni leseni pod pred cerkveno hišo začele prihajati same povojene svinjske krače - dar svetemu Antonu, da bi izprosil zdravje pri živini in tudi pri ljudeh. Nato je sledila najbolj zanimiva točka celotne slovesnosti: razprodaja teh prašičjih okončin.

 "Denar od prodanih krač bo za cerkvene potrebe. Izklicna cena te krače je 10 dinarjev. Kdo da več?" je s povzdignjenim glasom začel srebotenski mežnar . Okoli cerkvene hiše se je gneča večala, a kup krač oziroma gnjati je počasi kopnel. Eden od ključarjev - mislim, da je bil Kocjanov - je zadovoljno dejal:
 "Letos bomo pa kar precej iztržili. Za poslikavo naše ljubke cerkve bo to kot naročeno. Saj so dobri naši verni slovenski ljudje, ki tudi v teh težkih časih tako radi darujejo za cerkvene potrebe. Dobro se zavedajo, da je cerkev pravzaprav njihova in da jo ohranjajo sebi in potomcem."
 Gneča okrog mežnarije se je počasi redčila. Odličnejši obiskovalci se niso mešali med navadne občane in so že začeli odhajati. Prvi so se odpeljali župani na kolesljih ter učitelji in imenitni posestniki na zapravljivčkih ali kar na "ajnšpanigerjih" . Večal se je pa pritisk na stojnice, ki so bile postavljene ob poti po vrhu slemena vse od ene do druge cerkve. Prostor okrog poda in cerkve je seveda bil prost; stojnice so postavili ob hišah. Držali so se tudi danes strogo spoštovanega pravila: med posameznimi stojnicami mora biti toliko prostora, da morejo kupci blizu.
 Česa vsega ne vidiš na takih stojnicah! Tam najdeš pletene mojstrovine, ki jih prinašajo klekljarice izza Polhograjskih Dolomitov; pleterske hruške in trapistovski sir, pa tudi suho robo z "ribniško solato" vred, kot v šali imenujejo zobotrebce. Čisto ob podirajoči se cerkvici svetega Petra, ki v njej že dolgo niso maševali, so se utrdili lectarji in prodajalci spominkov. Tu si lahko videl razne spominke in tudi lectova srca medeno-rjave barve, obrobljena z belim črtastim rasterjem ali vzorci različnih nenavadnih rožastih oblik ter z bolj ali manj umetniškimi stihi. Našel si lahko tudi Marijine podobice s čudovito baročno-načipkanim papirnatim robom in tudi podobice svetega Antona z zvoncem na popotni palici in nepogrešljivim prašičkom. Prašiček je baje najprej pomenil nečiste skušnjave, s katerimi je "ta črni"  nadlegoval svetnika - zato je pridigar še posebej rohnel zoper nečistost; pozneje pa je to postalo znamenje zavetnika prašičev in druge živine .
 "Še malo, pa se bo ta cerkvica podrla. Škoda, da je ne popravijo," je modroval Polde. "Pred četrt stoletja je pa skoraj zgorela ta Marijina cerkev. Zažgala jo je menda petletna punčka v hiši zraven zvonika - ki so jo potlej ožgano ven potegnili - in že mrtvo. Tista hiša je popolnoma pogorela. Zgorela je tudi mežnarija; vžgala se je celo lipa in tudi cerkev je začela goreti, pa so jo požrtvovalni sosedje in gasilci z velikim trudom le pogasili. Čeprav sem jih imel šele toliko, kolikor je prstov na eni roki, sem že šel gor gledat to razdejanje." Dolenškovega Poldeta smo vsi radi poslušali, ker je govorila iz njega življenjska skušnja in velika ljubezen do domačega kraja.
 Le-sem smo se zgrinjali zlasti mladi in prodajali zijala. Midva z Lesarjevim Rudelčkom sva stala tik okrogle ženice dobrodušnega pogleda, ki je bila širša kot višja - in je prodajala ogledalca z Marijino podobico odzadaj. Gotovo je bila prepričana, da bova kaj kupila. Pa ni bilo v žepu niti prebite pare. Oče so sicer prekupčevali s konji in jih prodajali na Hrvaško - vendar jim še na misel ni prišlo, da bi tudi nam dajali kaj okroglega, češ da "denar ni za otroke, saj ga je komaj za štibro ". Jaz sem bil sicer drugačnega mnenja, pa so mi kar na kratko zabrusili: "Če denar nucaš , si ga zasluži v tavrhu !" Skušal sem razumeti skrbne starše, ki so morali skrbeti ne le za nas mlajše, ampak tudi za doto sester, ki so se ta težka leta poročale. Za Veliko noč nismo sicer dobivali le pisanke  in kolačev , ampak so botri redno iz listnice dodajali kakega kovača  - vendar smo bili navajeni, da smo vse oddajali staršem za skupne družinske potrebe.
 Drugače so ravnali starejši pobje, ki so naju neolikano kar odrivali vkraj. Niti spraševali niso za ceno ali se pogajali, ampak so kar smeje se izbirali med spominki in plačevali. Hoteli so se pokazati zlasti še pred dekleti, da imajo svoj denar, ki si ga sami zaslužijo. Ni mi bilo takoj jasno, kaj bodo počeli s tolikerimi lectovimi srci, ko mi je Rudelčk zašepetal na uho:
 "Kaj misliš, Slovenko, za koga kupuje Cornikov Slavc tistole lepo okrašeno lectovo srce?" V takih primerih je znal biti zelo duhovit in se je zato obrnivši se k meni na ves glas dodal: "Pa menda ja ne kupuje Slavc lecta za vašo Micko?" Micka, ki je čisto blizu zraven stala, se je delala, ko da je opombo preslišala; opazil sem pa vseeno, da ji je bilo tako nerodno, da jo je oblila rdečica. Skušala se je izmuzniti radovednim pogledom, pa ni imela kam. Zato sem jo skušal rešiti iz zadrege:
 "Če nič hujšega, bomo pa še eno poroko preboleli; v ponedeljek smo že itak  imeli eno veselo ohcet ," sem ponosno in glasno povedal, da so se okoli stoječi začeli muzati.
 "Kaj ne poveš? Pa nisem nič slišala, da bi k vam nosili kokoši," je zagostolela enajstletna Kalškova Maja.
Ob tej prostodušni pripombi so se okoli stoječi začeli na vse kriplje režati , jaz sem pa hitel pojasnjevati:

"Veš, Maja, res se je poročila. Kokoši pa zato niste nosili k nam, ker se je oženila tja daleč v Srbijo. Če bi kure poslali po pošti ali z vlakom, bi pa morebiti še vse pocrkale ," sem se šalil. Seveda je bila to zelo dolga pot: cel dan in celo noč in še potem iz Čuprije z vozom.

 "Aha, potlej se je pa poročila v razkolniški pravoslavni cerkvi," me je sedaj zbodel njen brat Mitja, čigar izzivalni nastop mi ga je delal že na prvi pogled zoprnega. Pravkar je kupoval veliko lectovo srce z napisom:

"Hrast se strese, hrib se zgane, vse na svet' se spremeni, al' prijateljstvo ostane vse do konca naj'nih dni."

"Mene pa le to zanima, katera se je tako zmotila, da se je vate zagledala," sem mu ročno zabrusil nazaj, namigujoč na kupljeno srce. "Sicer se pa zelo motiš, če misliš, da so mojo sestro tam doli prekrstili. Tam doli v Ravni Reki ravnokar končujejo krasno, iz živega dalmatinskega klesanega kamna izdelano cerkev, ki bo posvečena sveti Barbari, zavetnici rudarjev. Kamni so tako čudovito izklesani, da bi ne delala sramote nobenemu mestu. Tam doli je sedaj veliko slovenskih rudarjev, ki so šli dol s trebuhom za kruhom, ko je gospodarska kriza potrkala tudi na zasavske rudnike. In katoliški slovenski duhovnik jo je poročil z rudarjem Stanislavom Strnišom. Kdaj se boš pa ti poročil - če ni skrivnost?" sem ga izzival.

 Toda Mitja mi na to ni odgovoril. Čeprav je bil že močan, odrasel fant in izučen za kolarja, mu je postalo tako nerodno, da je skril lectovo srce pod suknjo ter se izmaknil mojemu radovednemu pogledu. Kar žal mi ga je bilo, saj je kar nekam vase zlezel. Vendar sem se tolažil, da je pač dobil le to, kar je iskal, kajti res neotesano se je obregnil ob naše družinske razmere. Sicer je pa tako po navadi bil bolj redkobeseden in vase zaprt. Gledal je skoraj vedno nekam potuleno , da nikoli nisi prav vedel, kaj se kuha za njegovimi košatimi temnimi obrvmi in pod njegovimi sajasto črnimi lasmi.
 "Komu pa Golačanov Lojz kupuje tistole podobo?" je spet radovedil Rudelčk. "Čeprav sva soseda, ni ne pride na pamet."
 "Kar opazuj! Menim, da ne bo tega sam nosil domov."
 "Zapoj nam kako pesem, saj jih veliko znaš!" je zagostolela njegova desetletna sestrica. Tudi drugi so ga začeli siliti, naj začne kako starodavno ljudsko pesem.

"Malo potrpi, moja ljuba Zalka. Nekaj mi je še v napoto," in je potegnil izpod telovnika pravkar kupljeno podobo v temnem pozlačenem ovalnem okvirju ter jo smehljaje se ponudil osemnajstletni Lavškovi Slavki, katera jo je brez obotavljanja sprejela in spravila v ličen slamnat cekar, okrašen z nenavadnimi rožami in velikim IHS v sredini. "Ravno pravi čas si ga kupila; če hočeš, lahko to podobo obdržiš. Saj na njej tudi zate nekaj lepega piše," jo je zaljubljeno pogledal. "Kako krasen par!" mi je šinilo skozi možgane kot preblisk, in najbrž ne le meni. Slišal sem pa praviti od starih ljudi, da se taka mlada ljubezen, kjer je veliko lepote, redko dobro konča. Teta Mica so imeli navado reči: "Kjer je lepotija, tam je tud' favšija ."

 Od strani je Slavka brala s srebrnimi nitmi uvezene besede pod prav tako izvezeno podobo presvetega Srca Jezusovega. Zlati kodri so ji padali na sinje oči in lahna rdečica ji je obarvala zalo obličje, da je še bolj zažarelo od prečudne notranje lepote. Niso zaman govorili, da ga ni lepšega dekleta tri fare daleč.
 "Bog ti povrni, Lojzk," je milo dejala. "Res lep spominek s še lepšim napisom si mi izbral."
 "Kaj neki je napisano?" je radovedila njena trinajstletna sestra Tončka in tudi okoli stoječi fantje in dekleta. Slavka je spet odgrnila prt s cekarja in spodbujala svojo najmlajšo sestro:
 "Kar glasno preberi, če te že zanima, saj je nekaj res zelo lepega napisano." Tončka si ni dala dvakrat reči in je zelo razločno in glasno - kot da deklamira - brala:

"BOŽJI HIŠNI BLAGOSLOV: Kjer je vera, tam ljubezen; kjer ljubezen, tam mir; kjer mir, tam blagoslov; kjer blagoslov, tam vedno Bog; kjer Bog, tam ni nadlog!"

Okoli stoječim so se zdele besede zelo posrečene. Mladi in stari so začeli zali Slavki zatrjevati, da je dobila res lepo darilo, ki naj ga obesi nekam na častno mesto, da bo za trajen spomin.

 "Tudi meni je všeč," je pritrdila Slavka, ki je kar sijala od sreče. "Prav res ga bom obesila v hišo , zraven Bogkovega kota." In je kot zase dodala: "Spominjal me bo ta božji hišni blagoslov na lepi današnji dan pa tudi na tistega, ki mi je tudi všeč in mi je pripravil to presenečenje, ko bo pri vojakih." Ozrla se je okrog in da kdo ne bi bil morebiti užaljen, glasno dodala: "Da, spominjal me bo ta dar na današnji lepi zimski dan in na vse vas, ki vas rada imam, in ki z vami lepe pesmi peti znam."
 Mladina se je zgrinjala okoli Lojza, ki so ga vsi imeli radi in ga potihem imeli za voditelja. Pa je sploh bil fant, na katerega nisi mogel biti hud: vesele narave je rad pel, rad se šalil in bil dober tovariš. Bil je lepe, visoke postave - s pravilno oblikovanim licem in sivimi, lepo nazaj počesanimi lasmi. Oči je tudi imel sive - pa nedolžno sijoče; ustnice mu je pa kar vleklo na smeh. Nikoli ga nisi slišal, da bi v šali drugega žalil ali pripovedoval neslane dovtipe, kot delajo tisti omejeni mladeniči, ki bi svojo pomanjkljivo duhovitost in očitno nesposobnost radi zakrili z neslanostjo. Bil je Lojz že po naravi inteligenten in duhovit - pa tako dobrega srca, da ne bi niti mravlje pohodil; zato si je hitro pridobil zaupanje in naklonjenost. Po mojem mnenju je bil celo preveč zaupljiv.
 "Zdaj pa nam vendarle kako zapoj," je zopet prosila Zalka, ki je na svojega starejšega brata bila odkrito ponosna in ga je srčno imela rada. Leto dni starejši brat Florjan je iz nahrbtnika res privlekel skrbno nekaj v papir zavitega. Iz bližnje hiše so mu pa prinesli stol, in sede je začel Lojz prebirati strune na starodavnih slovenskih citrah...

Šesto poglavje VESELO JE BILO NJEGOVO SRCE

"Da, že letos bo treba k vojakom. Ne bo lahka ločitev od vas vseh, ki se res imamo radi," je povzel otožno Lojz. "Tudi jaz bom šel k vojakom na jesen. Lojz pojde v kraljevo gardo, jaz pa k mornarici, v Tivat. Še nikoli nisem slišal za ta kraj," je nadaljeval začeto misel Florjan, "pa je baje tam daleč nekje ob morju. Moja Minka," je pogledal na leto dni mlajšo Slavkino sestro, "se bo tačas že kako zamotila, saj ni vešča le dela na polju in v kuhinji, ampak zna tudi spretno šivati. Kajne," se je obrnil k njej, "da je tako?" in ji krepko stisnil roko.

"Kako je vendar, da naše fante pošiljajo tja daleč, kjer še pozabijo milo domačo besedo in se nalezejo tujih južnih kletev kot berač uši, ali pa staknejo še kako malarijo ali še kako drugo neozdravljivo bolezen? Mar ne bi mogli ravno tako dobro služiti domovini tudi kje bliže?" se je oglasila še Koritnikova Angela z Vrha, naša prva soseda torej.

 "In tudi mi mladi fantje bi bliže ne čutili takega domotožja; lažje bi sprejemali obiske sorodnikov in tudi na obisk skočili. Res mi ni jasno, zakaj ne bi smeli slišati tudi pri vojakih našega milega jezika?" se je razvnemal študent Franc Valenčak. Očitno ga je notranje prizadelo, ko toliko časa ni mogel videti svoje ljube Angele.
 "Res je, da sem doma s Kozjega in je ni lepše dežele od Štajerske; vendar rad poromam tudi sem gor na Srebotno goro. Še poldrugo leto, pa končam orglarsko šolo v Celju. Moja Angelca mi je k vojakom vsak mesec pisala lepo pismo in tudi goreče molila Marijo Pomočnico za fantovo srečno vrnitev. In zdaj smo tu!" je veselo zavriskal in vrgel zeleni klobuček s pisanim šojinim perjem za trakom kvišku in ga z levico spretno ujel.
 "Takega organista bi bili vsi veseli," je povzel Poljančev Lojz. "Kot vam je znano, je pred pol leta družini organista Fekonje, ki stanuje v podvinski mežnariji, malone vse pogorelo. V nevarnosti je bil tudi kozolec in cerkev. Škoda je bila občutna, zavarovalnina malenkostna, sitnosti pa zelo velike, ker so ljudje sumili, da so zažgali organistovi otroci. Zato slišim, da se misli s celo družino seliti nekam na Hrvaško. Potem bo v cerkvi spet tiho in žalostno, čeprav imamo tako čudovito uglašene baročne orgle in tako radi pojemo ob njih spremljavi."
 "Vi, gospod organist, ste lahko veseli in lahko iz vsega srca ukate, ker ste odšteli dolge dneve. Nam pa utegne še trda presti. Od starega očeta sem slišal, da so v stari Avstriji našim ljudem poveljevali v domačem jeziku, da so naše fante pošiljali v slovenske polke. To bi tudi dandanes ne bilo nemogoče, saj smo vendarle svobodoljubno ljudstvo in kar naprej nam zatrjujejo, da so nas osvobodili - toda od česa?!" je Lojz bil skoraj hud in sive oči so se mu jekleno zabliskale. Začudil sem se, kajti takega ga še nisem nikdar v življenju videl. Bil je videti tako odločen in neomajen, da bi premagal sleherno oviro, ki bi se mu postavila na pot. Občudoval sem ga iz dna duše.
 "Že prav, že prav," je podvomil študent. "Kadar se dokopljejo oblasti, so vsi enaki. Ali ti morebiti domača pijavka bolj nežno kri pije kot tuja? Če oblast ne misli služiti, ampak gospodovati, če oblastniki skrbijo le za večanje svojega premoženja, ne pa za blaginjo ljudstva, če ne čutijo odgovornosti pred Bogom ampak le pred seboj in svojo drhaljo, ki jim daje potuho, potem nas Bog varuj takih, pa najsi so tuji ali domači." 
 Tedaj pa se je kot pravi sangvinik Lojz takoj, brez kakega prehoda iz enega razpoloženja v drugo, zopet veselo nasmehnil ter zaklical: "Kaj bi tarnali! Ali nam pravzaprav kaj manjka? Rajši si eno zapojmo, saj smo še mladi!"
 In mehko so pod njegovimi spretnimi in izurjenimi prsti zadoneli zvoki starinskih citer, da so sejmarji, nakupovalci krač in mešetarji - med katerimi so imeli tokrat glavno besedo moj oče - kot na povelje utišali svoja pogajanja in pazljivo prisluhnili. Pa je bil res pravi fant od fare, naš Golačanov Lojz. Z žametastim baritonom je začel občuteno peti starodavno in pretresljivo narodno pesem, ki je še nikoli prej nisem slišal - čeprav sem slišal peti in tudi sam znal marsikatero staro vižo :

"Poslušajte fantje vsi, kol'kor je vas, 'no pesem vam hočem zapeti na glas: živite pošteno, nedolžno na svet', če hočete srečno umret."

Lojzov zvonki glas so spremljali blagi zvoki citer in je s čarobno močjo potegnil za seboj fante in može, ki so poprijeli odpev in tudi dekleta in žene niso hotele zaostajati. Zdelo se je, ko da zasnežena zemlja v opoldanskem soncu dehti in podrhtava skupaj s pevci in donenjem citer - ko da cel hrib in gozd in zrak in shojeni sneg prepevajo mogočno pesem, katera se preliva in širi po celi slovenski domovini in po vsem vesoljnem svetu.

 Cela množica je bila tako zelo zaverovana v petje, da najbrž nihče niti opazil ni, kako se je izza stare zidanice prikradel Mitja in pomignil Slavki, naj stopi bliže k njemu. Našla sta se ob zidu skoraj čisto za mojim hrbtom in zato sem lahko razločil sleherno njuno besedo, čeprav sta govorila potiho, da ne bi morebiti motila petja.
 "Kajne, Mitja, da je to zelo lepa pesem in da nihče v treh farah ne zna peti in citrati tako kot Lojz," je ponosno povedala.
 "Ph," se je namrdnil Mitja, "s tem mi nisi nič novega povedala. Vendar od petja ni mogoče živeti. Moje spretne kolarske roke bi se lepo ujemale s tvojimi šivavskimi. Glej," je hitro potegnil nekaj v bel papir zavitega izpod

plašča. "Tole je nekaj zate. Na, vzemi," ji je dar porival v roke in ko je roko odmaknila, ga je rinil v cekar in ko je še cekar pritisnila k životu, se še ni dal ugnati in je kar silil vanjo. Slavka se je zazrla v njegove temne in vročične oči, ter mu dala znamenje, naj ji da vsaj malo prostora, češ da bo odprla cekar. Saj jo je res tako tesno pritisnil ob zid in se težko sopeč kar naslonil nanjo, da se še premakniti ni mogla. Mitja se je olajšano umaknil korak nazaj. Slavka je res začela odpirati cekar pokazujoč mu, da je notri že drugo darilo; nato se je bliskovito zasukala in švignila nagajivo mimo mene blizu citrajočega in pojočega Lojza. Mitja se je pognal za njo, toda ravno jaz sem mu bil na poti in sem se delal, ko da nimam kam stopiti zaradi množice; v resnici sem mu pa nalašč preprečil prehod, češ zakaj je le tako posiljen .

 Neodločno se je ustavil; verjetno je sklepal, da bi bil moral biti bolj zadržan. Zato se je od zadrege ugriznil v košate brke in z očitno nejevoljo podal medeno srce svoji sestrici, ki ga je takoj začela gristi. Zdelo se je, da je tokrat notranja napetost vendarle popustila. Velikokrat navzočnost drugih ljudi umiri naše strasti. Tako se je godilo tudi njemu in pridružil se je pojoči mladini, ko so nadaljevali:

V fari boštanjski bil fantič je mlad, on bistre je glave, učil se je rad; veselo je bilo njegovo srce, al Tonček mu je bilo ime.

Čudovito so se zlivali po zasneženih sončnih in z lahno soparico ovitih bregih - najprej raz Srebotno goro, ki je ravno pod cerkvijo nenavadno strma, kar ji daje neko.nepravilno obliko, pa tudi romantično privlačnost - ubrani glasovi pojoče množice, ki jih je spremljalo drhteče in skoraj jokajoče zvončkljanje prečudovitih citer. Očitno je tudi Mitja pritegnila nenavadna vsebina pesmi in pretresljivi ter v srce segajoči napev:

Bog mu odločil vojaški je stan, kak lepo se Tonček obnašal je tam, nato je pa prišel na urlavb domov, nazaj pa ni nikdar več šov .

 Organist Franc je pel "čez" in tako dal pesmi tisto značilnost, kot jo ima pravo ljudsko petje. Lojz je igral naprej:

Eno deklico mlado poklicat želi, ker štiri leta on videl je ni; dekle vesela na prag je prišla, da bi enkrat že videla ga.

Komaj en par besedi ‘zgovori , hlapec z motiko za hrbtom stoji, ga udari po glavi, pa hitro zbeži - Tonček že mrtev leži.

"Da, pri dekletovi hiši so imeli hlapca, ki je bil nanjo ljubosumen," je vedel povedati bodoči organist. "Pri nas malo drugače pojejo: da je bil fant doma v kozjanski fari, vojake je služil v Mariboru; hlapca so pa sodili v Celju. Najsi bo že kakorkoli, pesem je gotovo nastala po resničnem dogodku in so jo po starodavni navadi peli, ko so čuli pri mrliču."

 "Tončkov nesrečni tovariš, ki se je tako hudo spozabil," so pripomnili gospod Jože, ki so pravkar počasi prihajali do nas in slišali zadnje besede, poznali pa so tudi to pesem, "pač ni imel žive vere. Če človek ima res živo vero in prosi v skušnjavah Marijo za pomoč, bo svoje strasti znal držati v pravih mejah in se ne bo tako zapustil. Greh zasužnji človeka in ga tira v peklensko pogubo. Čednost pa človeka osvobaja in mu pripravlja nebeško veselje." Otožno se je pesem prelivala prek zasneženih travnikov in gozdičkov in citre so se zdele ko da jočejo:

Gredo po zdravnika, orožnika dva, tresejo, kličejo, zmivajo ga. Tonček ne sliši in ne govori, Tonček za zmeraj zaspi.

Ravno tedaj je pozvonilo poldne in petje ter citranje ter zvonjenje - vse se je spremenilo v mrtvaško klenkanje, v pogrebno žalostinko za mladim mrličem:

Pri svetem Miklavžu mrliču zvoni, črez hribe domače se milo glasi; zvonovi so vzeli od njega slovo, spremili ga v črno zemljo.

Morilec pa že pred poroto stoji, na sodbi porotni sodnik se oglasi: mu dajo tri leta, premalo je b'lo, povrh mu še štiri dado.

"Res premalo; vsaj deset let bi mu pripadlo ali pa dosmrtna ječa, da bi bili drugi varni pred njegovo hudobnostjo!" se je oglasil Mitja.

"Oh, Lojz, ti si tako korajžen in vesel fant, pa take žalostne poješ!" ga je pokarala Lavškova Minka. "Kar neka čudna slutnja me obhaja, ko da to nekaj pomeni," je dejala kot v opravičilo. "To je vendarle samo pesem," se je nasmejal Lojz; »vendar se ujema z današnjim godom; mar ni danes god svetega Antona? In pesem govori o Tončku..."

Sedmo poglavje GORJE TISTIM POD SREBOTNO GORO!

"Ta gnjat je po sto dinarjev. Kdo da več?" je priplaval izpred župnijske hiše mežnarjev glas.

 "Da," je povzela enaintridesetletna Grmečkova Nežka iz Križ, ki je bila prava zakladnica ljudskega izročila. "Vsak košček prašiča ima svoje godišče."

"Kaj pa je to, godišče?"je zagostolela enajstletna Bavdaževa Zefka. "To pomeni, da ima ta del prašiča takrat svoj god." "Ojoj, teta Nežka, kaj ne poveste!" se je resnično začudila mala. "Vsak krščen človek ima svoj god in ga tudi obhaja. Takrat gremo tudi v cerkev k maši, k spovedi in obhajilu; na predvečer godu nam pa lofirajo - in potem jih godovnjak poliva z vodo, če ga seveda počakajo. Da bi pa tudi prešič imel svoj god, tega pa svoj živ dan še nisem slišala. Kdaj neki torej?"

 "Za pusta ima godišče glava, ker jo takrat pojemo; za Veliko noč gnjat in pleče; afrtn je pa zajec."
 "Kaj pa je to, 'afrtn'?" je z zanimanjem vprašal petinsedemdesetletni Tropinov Gregor, ki mu sicer ni bilo do ljudskih običajev, razen kadar je lahko potolažil svojo podedovano žejo po cvičku in lakoto po kurji pečenki.
 "To je pa tistikrat," je takoj imela pri roki odgovor Nežka - čeprav se mi je zdel tokrat malce iz trte zvit - "ko nam lofirajo in smo lepo slovesno oblečeni, na godovni dan. Za Božič so pa koline."
 "Kaj pa na Binkošti?" se je zdaj oglasil še Hostarjev Martin. 
 "Na Binkošti pa, kateri pride na vrsto," je vedela Nežka. -
 "Nekoč je bila ta cerkev na Srebotni gori zelo zapuščena," je že začela pripovedovati. "Niso več niti maševali v njej. Pa pride nekega jutra cerkovnik vrh hriba leskove veje za fižolovke sekat - pa stopi še malo v cerkev Marijo počastit. Ko odpre vrata - lahko si mislite, kako se je prestrašil - je bila cerkev polna vode. Do gležnjev mu je segala voda in po celi cerkvi je stala. Tako se je zbal, da je pustil kolje kar pred cerkvenimi vrati.  Takoj leti v Škocjan povedat. Ljudi je ta nenavaden pojav tako pretresel, da so se kesali svoje mlačnosti. Prihodnjo nedeljo, na svetega Antona god, so v cerkvi zopet po dolgem času maševali. Prišlo je mnogo ljudi, ki so slišali za tisto nenavadno povodenj na vrhu Srebotne gore. Kar poglejte, pa boste videli, da je cerkev zgrajena na najvišji točki," je zamahnila proti cerkvi.

"Toda glej," je skrivnostno nadaljevala, "ni bilo nobene vode več; nič se ni poznala vlaga. Ko so pa ljudje pri darovanju šli okrog milostnega kipa na velikem oltarju, je zadaj za oltarjem votlo bobnelo, ko so hodili po kamnitnem podu. Pod oltarjem je namreč voda - zato bobni - célo jezero je spodaj! Od tedaj naprej tu gori vsako leto opravijo več svetih maš. Vendar pravi prerokba, da se bo nekoč jezero, ki se skriva v hribu pod cerkvijo, razlilo po bregu v dolino. Tedaj bo gorje, gorje zlasti tistim, ki prebivajo pod Srebotno goro," je s prepričanjem končala Nežka.

 "Jaz pa le mislim," je povzela Golačanova Tonka, "da se nam ni toliko bati srebotenske povodnji kot povodnji podivjanih človeških strasti. Res gorje ljudem, kadar se razdivjajo človeške strasti sovraštva in maščevalnosti. Kaj je bilo drugega krivo, da je izbruhnila svetovna morija, kot ravno neukročena oblagoltnost ?
 Če bi bilo vsaj malo krščanske ljubezni, bi ljudje in narodi tako lahko živeli v miru in razumevanju. Tako pa... Pa najprej le ugasimo prepire med seboj, pa bodo izginili tudi prepiri med narodi," je poudarila Tonka, ki je po možnosti rada mirila sprte sosede.
 "Res je bilo zadosti gorja med vojno. Gospod Jože so nam lepo povedali, kaj vse so pretrpeli. Tudi moj mož je bil v vojski. Bil je tudi v ruskem ujetništvu. Niso imeli kaj jesti - taka revščina in lakota je bila. Ko ni bilo drugega, so pa jedli cime od repe! Baje so ruski boljševiki vrgli križe iz šol, cerkve požigali, duhovnike pa pobijali. Nič čudnega torej, če so ob tolikerih pohujšljivih zgledih tudi naši možje tam kar nekam podivjali in še skoraj ob pravo vero prišli. Kaj bo z nami, če bo šlo tako naprej?" je pomilovalno pogledala svojega majhnega možička, ki si je od jeze grizel ustnice, pa zaradi drugih ni niti črhnil. Bil je eden tistih slabičev, ki se pred drugimi - zlasti pred svojimi predpostavljenimi - delajo lepe in priliznjene, pred domačimi in slabotnimi pa pokažejo vso svojo nasilnost in posurovelost.
 "Res, sovraštvo in nadutost sta  kriva sovraštev in razprtij, vojsk in prekucij. Zato mora človek krotiti svoja maščevalna in neprijazna nagnjenja z ljubeznijo in pohlevnostjo ," je pritrdil Bavdažev Matija. "Jaz ga sicer rad popijem, toda sovraštva nimam do nikogar."
 "Pa še kako rad!" je vskočila vmes njegova "boljša polovica", ki se ji je taka priložnost redko ponudila. "Preveč rad! Še malo, pa bo prišlo celo posestvo na boben. Ko bi le tako rad delal ko pil, potem bi otroci bili bolj zdravi in krepki," je zavzdihnila .
 "Pa če ti obljubim, da ga ne bom več pil," se je hitel opravičevati proti svoji volji razglašeni javni grešnik. "Vi mladi si niti predstavljati ne morete, kako strašna je vojska," je želel speljati pogovor v drugo smer, kar se mu je vedno posrečilo, saj je znal zelo zanimivo pripovedovati.  "Jaz sem bil skupaj z Ograjškovim Matičkom v Galiciji, ki je hrano nesel vojakom: pa je padla nanj ruska bomba in ga je na drobne kosce raztrgala, da ni nič ostalo od njega. Hvala Bogu, da sem pozneje prišel delat kot zidar v Gösting pri Gradcu. Tam se je nama rodil Rudolf, ki je pa po treh letih  umrl od podhranjenosti..." si je obrisal debelo solzo.
 "Res je bilo hudo - ni bilo kaj jesti," je zdaj popolnoma soglašala z možem njegova drobcena in suha ženica. "Rada imam otroke, pa jih kar v koš naložim, kadar grem v dnino. Res  da je tudi Gelika umrla komaj leto dni stara - od bolezni in povojne revščine in da je Matija gluhonem - toda vsi drugi štirje so zdravi in krepki. Naj nam sveti Anton, ki si je prostovoljno pritrgoval pri hrani, izprosi, da nam ne bo manjkalo vsakdanjega kruha in da se bodo našli dobri ljudi, ki bodo mislili tudi na nas reveže," je vdano sklenila koščeno-suhe roke.

"Da, veliko trpljenja človeka poplemeniti in očisti ali pa zagreni in duhovno stre. Če človek ni zadosti zrel in duhovno močen, se navzame vsakovrstnih slabih navad kot berač uši. Zlasti je nalezljivo nasilno obnašanje. Če je bil prej sam predmet nasilja, sedaj postane dejavnik nasilja," so menili gospod Jože.

"Svoboden človek ravna drugače: vedno zna odpuščati krivico in se varuje hudega ne zato, ker nima priložnosti delati krivico ali grešiti, ampak ker zavestno hoče biti pravičen, dober in pošten."
 "To se vse lepo sliši," je pripomnil Srebretov Janez. "Vendar je življenje drugačno. Brez sile nikamor dandanes ne prideš in ničesar ne dosežeš," je zabrundal.

"Res pa je, da to ni lahko. Toda če pač hočemo graditi boljši svet, potem se pač moramo skušati ravnati po zlatem pravilu: 'Kar nočeš, da drugi tebi stori, tudi tri drugemu ne stori!'"

 "Da, da," je pritrdil Golačanov Lojz. "Imate popolnoma prav, gospod župnik. Lepa beseda lepo mesto najde. Še bolj res pa je, da lepa pesem lepo mesto najde. Zato pustimo visoko filozofiranje učenim gospodom in si kako lepo domačo pesem zapojmo," je predlagal.

Osmo poglavje NAVZDOL

Počasi se je začela množica romarjev razhajati. Ko da se uresničuje starodavna prerokba in da izpod cerkve vrejo vodne gmote in se valijo po bregih v doline - tako so se izpred cerkve po bregih razlivale reke ljudi in se potlej delile v potoke in studence, ki so se gubili med zasneženim drevjem in gručami hiš Slemena, Laz, Cepa, Mačkovca, Rese, Podvin in še naprej, ko teh skupinic človeško oko ni več dosegalo. Dogajalo se je prav narobe kot nekaj ur poprej, ko so se studenci ljudi zlivali v potoke in se zgrinjali v reko, katera je prihajala iskat varstva in pomoči v življenjskih težavah in stiskah, hvalit božjo Mater ter se zaupno priporočala njeni mogočni priprošnji kakor tudi varstvu svetega Antona Puščavnika.

 "Treba bo domov," je začel priganjati Hostarjev, ki je bil že zmladega liberalec, in kot tak sploh ni maral črne suknje. Kar nenadoma se mu je začelo muditi ko da mu gori pod petami; opazil je namreč, da se veseli druščini bliža podvinski župnik, ki je med mašo v cerkvi spovedoval. "Jaz sem naprednega mišljenja in ne maram klerikalcev," se je izgovarjal. Pod "klerikalci" je očitno mislil cerkveno vodstvo od župnikov navzgor, kajti pogovor s kaplanom Jožetom ni nič motil njegovih naprednih pogledov.
 "Toda danes je napredno ravno pogovarjanje z župniki," ga je nalašč zadrževal Bavdažev. On je veljal za politično neopredeljenega. Nikomur se ni hotel zameriti. Toda Martin se ni dal umiriti:
 "Gremo, še daleč je do doma," je sitnaril. Toda bilo je očitno že prepozno. Župnik Janez ga je že opazil in očitno čakal na redko priložnost.
 "Prav imate, gospod čevljar, treba bo domov. Prav veselilo me bo, če se vam bom smel pridružiti." Ni kazalo drugače kot vdati se v usodo.
 "Kako pa kaj ženka?"
 "Kar naprej leži. Ni videti, da bo še kdaj vstala."
 "Za prvi petek ji prinesem sveto obhajilo," so ga postavili pred sklenjeno dejstvo.
 "Jaz ženi ne branim; toda mene naj pustijo lepo pri miru s temi rečmi," se je že vnaprej zavaroval.
 "Kdo pa tebi, staremu in zakrknjenemu grešniku kaj hoče," se mu je privoščljivo zarežala Nežka, "čeprav bi bil spovedi potreben bolj ti kot tvoja pobožna žena."
 "Kar tiho bodi in zase skrbi! Kaj bi se duhovniki mešali v naše zasebne zadeve! Jaz ne rabim nikogar, ki bi mi pamet solil."
 "Ampak čisto sam si si kriv, da se daješ ljudem v zobe!" ni hotela popustiti. Če bi se bolj trudil za svoj dober glas, bi tudi duhovnike rajši imel." Gospod župnik so ji pa kar besedo presekali, ker niso marali opravljanja in se obrnili k meni:
 "Mar nisi ti Kopinov? Kako si se potegnil zadnje čase! Kaj ti je bilo danes najbolj všeč?" Meni je,dobro delo, da so me ogovorili in da so opazili mojo rast. Jaz sem se imel že za odraslega - čeprav so mi šele prve brčice silile izpod nosa. Zato me ni nič bolj jezilo, kot če me je kdo še vedno imel za otroka. Ponosno in glasno sem odgovoril:
"Najbolj všeč so mi bili gospod Jože, ki znajo tako lepo pridigati in so toliko skoz dali na Laškem in v Rusiji. Vi duhovniki pač morate veliko pretrpeti!"
 "Da, gospod Jože je veliko pretrpel. Pa tudi drugi… Slovenski duhovnik je bil vedno s svojim ljudstvom in zato so ga zadevale iste stiske in bridkosti kot ljudstvo. Pred desetimi leti so začeli na Koroškem - zibelki slovenstva in krščanstva - najhujše ponemčevanje naših rojakov - in prve so izgnali zavedne slovenske duhovnike, med njimi tudi pisatelja Meška. To pa ni nič čudnega, saj je Jezus dejal, da bodo njegove duhovnike preganjali kakor so njega. Ljudstvo pa kljub temu od nas pričakuje vsestranske pomoči ter krepkega vodstva. Mislim, da smo dolžni spolniti svojo nalogo."
 "Mi mladi bomo sami vodili ljudstvo," je segel v besedo razburjeno Mlinarjev Drejc. "Bodite vi duhovniki zadovoljni, da vas vsaj v cerkvi nihče ne vznemirja. Vi pa nas pustite, da si življenje zunaj cerkve ustvarjamo po svoje."
 "Da, da," mu je hitel pomagat Tropinov Jož. "Nas moti okosteneli verski formalizem, pritisk moralnih zapovedi, sploh tista slepa podrejenost duhovščini." 
 "Nikar ne govori v imenu vseh nas mladih, ampak le v svojem lastnem imenu," ga je zavrnil Lojz. "Jaz se na primer ne drznem govoriti v imenu vse podvinske mladine, čeprav sem prepričan, da večinoma mislijo podobno kot jaz. Jaz moralnih zapovedi ne čutim kot pritisk, ampak  kot ljubečo božjo skrb za nas. Mislim, da naši duhovniki ne učijo nič slabega, ampak le dobro. Kljub temu, da imajo kot ljudje tudi svoje človeške slabosti, so v večini primerov res kos svojem visokem poklicu. Mar ni tako?"
 "Seveda je tako. Lojz ima prav: v cerkvi nas učijo samo dobro," je ob glasnem pritrjevanju drugih povedal Florjan.
 "Toda znanost nas uči drugače," se ni dal ugnati Jož. "Veda uči, da je človeka ustvarilo delo."
 "Tebe je pač gotovo ustvarilo delo," mu je smeje se oponesla kot mravlja pridna Nežka, "ko se vsakega poštenega dela braniš. Nekaj se celo šušlja - česar pa jaz nikakor ne verjamem - da celo kure niso varne pred teboj."
 "No, le počasi," so hoteli posredovati gospod Jože. "Take stvari so pa že za v spovednico, ki jo bo prizadeti gotovo videl od znotraj; če ne prej pa za Veliko noč."
 Nežka pa se le ni dala ugnati in je nadaljevala začeto misel: "Praviš, da je delo ustvarilo človeka. Po tvojem bi torej danes čebele in mravlje morale celo bolj napredovati kot človek, saj so od njega bolj delavne in pridne. Kljub temu pa ne napredujejo, ker imajo le živalski nagon in nimajo človeške duše. Ko pa človek noče več priznavati svojega Stvarnika, se mu ves napredek sprevrže v duhovno škodo," se je razvnela preprosta ženica, da so mladi kar zijali od začudenja, kje le jemlje take misli. 
 "Jaz pa to pravim, da bi morali politiko duhovniki pustiti pri miru," je menil Hostarjev Martin.
 "V tem, gospod čevljar, se pa z vami popolnoma strinjam. Mene bolj skrbijo tisti, ki nasprotujejo verskemu delovanju duhovnikov. Sicer pa nekateri ne ločijo in vse mečejo v en koš. Vsako duhovniško delo imajo za politiko. Zakaj? Ker se oni sami pečajo le s politiko."
 "Sicer pa je nas Slovencev tako malo, da si ne smemo privoščiti razdora in ne smemo metati drug drugemu polen pod noge. 
 Mar nismo zdaj prišli na isto kot v stari Avstriji: slovenščino slišiš pravzaprav spet samo v cerkvi. Po šolah nas posiljujejo z nekakšno jugoslovanščino in še učbenikov ne smemo doma tiskati. Vendar mi se ne damo - svojemu rodu hočemo ostati, pa naj se zarotijo zoper nas vsi peklenski hudiči," je zarobantil učitelj Ivan, ki je doslej skupaj z gospo Mihaelo le pazljivo poslušal pogovor. 
 "Imenitno," je pripomnil Lojz in se nasmehnil. "Na to se pa poje!" In je takoj začel: 

"Slovenski smo fantje, pri Zili doma, slovenskega duha, slovensk'ga srca. Vsakdo naj propade, kdor rod svoj taji, še zemlja ne bo pila njegove krvi."

Deveto poglavje NENAVADNI POGOVORI

 Vesela druščina je šla naprej, jaz sem pa za starši zavil v gostilno "Pri županu". Mati so ga radi srkali, oče so ga pa skoraj morali, kadar so sklepali konjske kupčije. In tudi danes, na god konjskega zavetnika, bodo zalili dobro kupčijo s Hrvatarji. Toda noter nismo šli le mi; že pred nami sta noter zavila Mlinarjeva dva - oče in sin in pa tudi Hostarjev, ki se mu zdaj ni nikamor več mudilo, čemur sem se zelo čudil. Skupaj s Tropinovim Francem, ki se je pravkar pripeljal s poštno kočijo iz Sevnice, so se razšopirili v kotu.
 Ko sem se v nizki in od tobaka zakajeni gostilni malo razgledal, sem opazil notri že precej znancev in še več neznancev, zlasti okoli točilne mize, pa tudi okoli prijazne kmečke krušne peči in celo na njej, zlasti otrok. Moj oče so se takoj spet zapletli v pogovor z mešetarji ob štefanu  cvička, jaz sem pa radovedno prisluhnil tisti zakotni druščini. Nisem mogel takoj vsega dojeti,  ko je Tropinov razkladal, kako je bil najprej visokošolec v Ljutomeru, zdaj pa je že sodnik na Ptuju. 
 "Kdo more reči, da mi nismo pravi kristjani? Vendar naša vera ni togi sestav resnic, pritisk moralnih zapovedi, nedeljska cerkvenost, ljudski običaj ali celo okosteneli formalizem, ampak je zgolj osebno doživetje in življenjsko izkustvo in srečanje z Bogom brez posrednikov."
 "Osebno doživetje!" je kot zamaknjen ponavljal Martin. "Slišite no, gospod župan, ali ni naš gospod sodnik lepo povedal? Ali ni res, da je vera osebno ljubezensko doživetje, ne pa pritisk zapovedi, ki si jih zmišljujejo župniki?" je malo po svoje povedal, kolikor je pač s svojo počasno pametjo dojel.
 "Ti, Martink, imaš za seboj menda res dosti osebnih ljubezenskih doživetij. To je vsem znano," ga je župan krepko udaril po ramah in se kar preveč prešerno zakrohotal, da se mu je tresel tolsti trebušček, ki so ga redili sem prineseni - včasih tudi poslednji dinarji.
 "Pravijo, da rad skače čez sosedov plot. Če se boš popravil, tega ne bomo naprej pravili," so mu zažugali mati napol za šalo napol zares. Nisem si mogel predstavljati, kako naj bi ta nerodni starec skakal čez plot. Vendar kadar so mati kaj povedali, je bilo navadno tako res, kot besede, ki jih je Janov Areh umetelno zapisal pod oranžnega petelina: "Kadar bo ta petelin

zapel, bo naš gost zastonj jedel in pil." Po njihovih besedah je zavladala mučna tišina, pa ne za dolgo. Smolarski mojster je najprej spreminjal barve, nato pa pokazal, da se ne da ugnati. Takoj je vrnil, če že ne z enakim, pa vsaj s podobnim:

 "Lovrenčičevo Ano - ali jo slišite? Konec prejšnjega stoletje je prišla iskat milost v našo napredno faro, ker so je bili v svetoduški siti. Saj vam je znano, da od tam še sapa ne pride kaj prida, kaj šele ženska! Če bi bil jaz na njenem mestu, bi najprej pred svojim pragom pometal in malo manj v kozarec gledal." Navzoči so se začeli muzati, kajti Martin ni bil daleč od resnice. Naša mati so bili srčno dobri - prava krščanska duša; pomagali so, kjerkoli so mogli; do nas otrok so bili zelo strogi - veliko bolj kot mehki oče - vendar zmeraj pravični. Bili so pa tudi prav zdravo pobožni. Toda kljub temu je bila pijača res njihova Ahilova peta, kar je bilo tudi znano. Ljudje se dobri ženski niso hoteli zameriti, saj so ga tudi sami radi srkali in ko so mati namesto odgovora začeli s svojim lepim sopranom:

"Mi, Slovenci, vinca ne prodamo, ker ga sami dobro piti znamo…"

so takoj poprijeli vsi navzoči. Mati so nato naročali očetu, naj kmalu prideva jest in so odšli domov pripravljat južino. Oče so se spet zapletli v mešetarjenje, jaz sem pa bil spet z očmi in ušesi pri zakotni skupini.

 "Važna je samo ljubezen," je sladko in omamno napeljeval sodnik vodo na svoj mlin. "Tolike zapovedi in prepovedi človeku samo zagrenijo življenje. Ljubezni je treba dati prosto pot. Ne le, da ljubezen ni greh: kar vodi do ljubezni, ne more biti greh."
 "Kar vodi do ljubezni, ni greh," je kot omamljen za njim ponavljal Mitja in oči so se mu čudno nevarno svetile.
 "Sicer pa v naravi vlada boj za obstoj ne le med živalmi, ampak tudi med ljudmi," je trdil Drejc samozavestno. "Znanstveniki so ugotovili, da se je človek razvil iz opice. Človeka je torej ustvarila narava."
 "Misliš torej s tem reči, da človeka ni ustvaril Bog, kot smo se učili pri verouku;" se je začudil celo Martin. "Farjev sicer ne maram, vendar mora obstajati neka višja sila, pa kakorkoli jo že imenujemo: ali Bog ali narava ali moč…" je zamišljeno dodal. 
 "Svoje mnenje naj si vsakdo sam ustvarja, vendar vlada nepremostljiv prepad med vedo in vero. Vera na primer trdi, da je Bog v šestih dneh ustvaril svet - veda pa dokazuje, da se je vse vesolje razvijalo dolge milijone let. Zato dandanes napredni ljudje po mestih ne hodimo več v cerkev, ker tam poslušajo take bajke…" je vedno bolj očitno in glasno razpredal svojo brezbožno učenost Drejc.   
  "Greva domov!" so me iz nekake zamaknjenosti prestavili v resničnost oče. Ko sva bila zunaj, sem globoko zadihal sveži in ostri zimski zrak in se kakor prebujal iz nevarne pijane omame. Čeprav so oče pili vino in so bili očitno malo v rož'cah, jas sem pa bil prijatelj malinovca, sem imel vtis, da sem jaz nekam omotičen, medtem ko so oče bili, kot navadno, popolnoma prisebni, le malo židane volje . Izrabil sem priložnost in takoj želel pojasnila za vprašanja, ki so me začela mučiti. Pred šolo sva dohitela gospoda Jožeta, ki se je razgledoval po okolici. Izkoristil sem priložnost in brez uvoda prišel na dan z vprašanjem:
 "Ali je res, gospod Jože, da je človek nastal iz opice?" sem hlastno vprašal, ko da se lovim za rešilno bilko.
 "Kar se mene tiče, me to prav nič ne moti; lahko bi nastal tudi iz ribe ali ptice," so mi odgovorili, ko da gre za kako čisto nepomembno reč. "Saj je tudi opico ali kako drugo žival moral kdo ustvariti - kakor pač tudi vse vesolje. Nato je pa vse to moral tudi voditi in vzdrževati, če se je že razvijalo. In kdo bi bil to, če ne Bog?"
 "Gotovo. Kaj pa je s tistimi sedmimi dnevi stvarjenja, če se je po prepričanju znanosti vse to razvijalo skozi milijone let?"
 "Tudi tu gre predvsem za osnovno misel, da je Bog vse vodil; podrobnosti si pa lahko vsakdo po svoje razlaga. Sicer pa, četudi smo po telesu res podobni opici, ni naše dostojanstvo v tem, ampak v naši svobodnosti, pametnosti in vesti, po katerih smo podobni Bogu. Zato ne smemo tega dostojanstva oskrunjati z razbrzdanostjo in sovraštvom, ampak ga krepiti z resnično ljubeznijo in poštenim delom." Zadrževal sem dih in zrl vanj in v očeta, ki je pritrdil:
 "Kar bodi prepričan, sinko, da ti bodo gospod dali boljšo razlago kot tisti 'učenjaki' iz zakajene gostilne. Duhovniki nas prav učijo, saj jih je Bog zato postavil." To mi je dalo še več poguma, da sem prišel na dan z osnovnim vprašanjem: 
 "Torej tisti, ki trdijo, da je vse ustvarila narava brez Boga, le nimajo prav?"
 "Ne le, da nimajo prav, ampak se zelo motijo. Saj narava nima pameti in je najprej njo moral ustvariti neskončno pametni Bog. Brezverna učenost je zelo plitva," so me pogladili dobri gospod Jože po kuštravih laseh, so smo šli mimo starodavne kapelice Žalostne matere božje, ki je bila zgrajena leta 1881, kot so povedali. Nekam mirno in slovesno mi je postalo pri duši in čutil sem, da imajo gospod Jože prav. 
 "V tem dam jaz duhovnikom čisto prav," so potrdili oče in to bilo zame odločilno. Toda tedaj se mi je porodilo novo vprašanje:
 "Zakaj pa potemtakem nekateri kar vsevprek udrihajo čez Cerkev in duhovnike?"
 "Že vedo, zakaj," so pomenljivo poudarili oče. "Ko enkrat človeka oropaš zaupanja v duhovnika, ga boš kmalu oropal zaupanja v Boga, čigar predstavnik duhovnik je. Ko pa človek zgubi zaupanje v Boga, postane slepo orodje v rokah hujskačev in brezbožnikov, ki ga potem izkoriščajo in zlorabljajo v svoje sebične in nizkotne namene," so pribili oče prepričano.
 "Da," so dodali gospod Jože. "Naši slovenski predniki so že vedeli, zakaj so zaupali duhovnikom in po njih gospodu Jezusu. Ne le, da je to svetla prihodnost našega naroda to je edina prava pot. Vse drugo vodi v mrak in zablodo."
 "Kaj pa govorjenje o nasprotju med znanostjo in vero?" mi ni dalo miru.
 "Iz povedanega lahko sklepaš sam," so prijazno nadaljevali gospod Jože, "da pravega nasprotja med vero in vedo sploh ne more biti. Če pa kje obstaja, je le navidezno. Znanstveniki namreč raziskujejo isto naravo, ki jo je ustvaril vsevedni Bog. Lahko nastajajo sicer nesporazumi, ki jih je pa mogoče reševati z globljim preučevanjem, primerjanjem in premišljevanjem. Zato so največji znanstveniki navadno tudi največji verniki. Eden od njih, Louis Pasteur, ki je med drugim iznašel tudi cepivo proti neozdravljivi in strašni bolezni steklini, je celo dejal: 'Malo znanja vodi proč od Boga, mnogo znanja pa vodi k Bogu.' Nasprotja vidijo tisti, ki so plitvi in površni."
 "Kaj pa osebno doživetje in izkustvo, to vendarle ne more biti nič slabega?" sem podvomil.
"Aha, to je pa zelo zanimivo področje, ki privlačuje zlasti današnjo mladino in je o tem moderno govoriti. Samo po sebi to seveda ni nič slabega, ampak celo nekaj dobrega. Mar nimamo tudi verni ljudje v svojem življenju osebnih doživetij, izkušenj in skušenj? To se pokaže zlasti tedaj, če kaj dobrega storimo."
 "To sem pa jaz že velikokrat skusil," so dejali oče. "Tako sem bil vesel in zadovoljen, da bi kar prepeval, kadar sem pomagal kakemu revežu."
 "Da, to je res. Vendar pa ta doživetja in skušnje ne morejo biti temelj: čustvo je trhel temelj. Nekateri imajo namreč doživetja in izkušnje tudi pri grehu. Naš temelj je trdna vera. Da se pa ljudje ne bi vdajali raznim čustvenim samoprevaram, je Jezus v dokaz svojega nauka delal očitne čudeže in postavil vidno učiteljstvo v apostolih in njihovih naslednikih. Petru in njegovim naslednikom rimskim papežem je obljubil še posebno pomoč Svetega Duha. Zato se mi verniki brez skrbi zanesemo na papeževo učenje. Kdor torej hujska proti papežu, škofom in duhovnikom, hujska proti Kristusu, čigar namestniki so oni." In kot zase je dodal: "Nasprotniki Cerkve že vedo, da bodo najlažje naše ljudi dobili v svoje krvoločne kremplje, če bodo očrnili duhovščino, po Jezusovih besedah: 'Udaril bom pastirja in ovce se bodo razbežale!'" 
 Z očetom sva se gospodu Jožetu lepo zahvalila za lepe nauke in mu zaželela veliko uspehov pri napornem, a tako pomembnem dušno-pastirskem delu v Gospodovem vinogradu.
 "Kokošja juha se je že ohladila," so naju pokarali mati, ko sva se spuščala navzdol proti naši hiš. Stali so na pragu med lesenimi podboji in naju že nestrpno pričakovali. Kljub temu mi jed že dolgo ni tolikanj teknila in molitve sem prvič opravil z doslej nepoznanim prepričanjem - ko da se Bogu želim zahvaliti za nezasluženi - neprecenljivi dar prave vere… 

Deseto poglavje KRVAVA ZARJA

Med počitnicami sva z bratom obiskal sestri doli na Jugu. Z vlakom sva se peljala najprej do Sevnice, nato pa do Čuprije, kar je turška beseda in pomeni isto kot most. Nato sva se peljala do Resavice, kjer je samostan - in nato peš. Gori v hribih se začenja katoliška župnija. Treza in Neža sta se letos poročila tja dol, na Ravno Reko. Zakaj se tistemu kraju reče "ravna reka", mi nihče ni znal razložiti. Najprej zato, ker tam ni niti za ped ravnega, ampak sama strmina. Poleg tega tam ne teče nikakršna reka, kvečjemu kak studenček oziroma potoček.

 Ko je v zasavskem revirju zaradi redukcije  zavladala brezposelnost, so naši pridni ljudje trumoma iskali delo na jugu in odhajali le-sem. Hitro so se znašli. ob dnevnem kopu so gradili upravno poslopje, stanovanjske hiše, obenem pa tudi cerkev, ki naj postane središče župnijskega občestva. Župnik Rupar je pomagal našim ljudem ne le v verskih rečeh, ampak v vseh težavah, da niso izgubili verske in narodne zavesti. Ko bo cerkev svete Barbare zgrajena, bo res čudovit spomenik slovenske vernosti: iz belega klesanega kamna, s čudovitim kipom svete Barbare in Matere božje. Cerkev je središče vsega verskega in kulturnega življenja.  
   Po štirinajstih dneh sva se kar težko ločila z bratom Francem od novih znancev in prijateljev, ki so naju vabili, naj ostaneva kar doli, saj da je hribovje kar precej podobno dolenjskemu. Ponujali so se tudi nekateri, da nama poiščejo tam doli kar nevesto. S takimi rečmi se jim za čuda mudi. Ali to vpliva podnebje ali orientalska miselnost - ali pa oboje? Meni se je to zdelo vse to nekam prisiljeno in izumetničeno - in sem to tudi javno povedal, nakar so se tako smejali, da so komaj sapo lovili. Pa si nisem bil gotov, ali so mislili resno ali pa so naju hoteli le"naplahtati" . Kadar se tega spominjam, sem vedno bolj prepričan, da je šlo za to zadnje. 
 Prav za trdno sva morala obljubiti, da še kdaj prideva na obisk. Za slovo so nama še zadnjič postregli s "sladkim". 
 Kaj je pravzaprav to, "sladko"? 
 "Veš," mi je razlagala sestra Treza, "to se dela podobno kot marmelada, le da je navadno pol sadja in pol sladkorja, vode pa nič. Najboljše je sladko od višenj. Zadnjič je prišel k sosedu na obisk njihov sorodnik iz Trbovelj. Predenj so postavili cel kozarec sladkega in je vse slastno pojedel. Ko mu je teta rekla, da je to vendar sladko, je neprizadeto odvrnil: 'Pa je res sladko. Zato sem pa to tako veselo pojedel!' Ko bi videl, kako so se vsi od srca smejali."
 "Zakaj neki?" sem se res začudil. Saj so mu vendar postregli zato, da bi pojedel."
 "Seveda mu tega ni nihče oponašal. Ampak po navadi vzameš sladkega skupaj z vodo eno ali dve čajni žlički." Z bratom sva potem na številnih obiskih pri prijaznih rojakih - ki so hitro - kar prehitro - privzemali tamkajšnje običaje - in tudi pri tamkajšnjih gostoljubnih domačinih nisva nikoli prišla v zadrego ali se dolgočasila. 

• * *

 Kar prehitro je minil čas počitnic in zopet sva bila doma in tudi nocoj smo spali na senu: brata France, Žani in jaz. Žametna tišina je ovijala zasanjano dolenjsko pokrajino in prosojna mesečina je lila skozi lino na marofu, ko sem se nenadoma zbudil. Šinilo mi je skozi možgane, da bomo zvonili jutranjico. Ker ni nihče od nas nosil ure, mi ni bilo več do spanja in krepko sem potresel v trdno spanje pogreznjenega brata in zaklical: 
 "Zvonit, zvonit!" sem mu zavpil na uho.
 "Gori? Kje pa gori?" je napol dremajoč napol čuječ prestrašeno izdavil. "A gremo zvonit plat zvona?" Uvidel sem takoj, da sem bil prehiter in da bi moral delovati bolj previdno. Zato sem ga zdaj le skušal pomiriti in mu polagoma razlaga, češ da ne gori in da gremo samo zvonit jutrnjico, ker je danes Velika maša. France je takoj skočil pokonci. Z vedrom sem potegnil vodo iz štepiha , nato sva osvežena stopala skozi mirni zaselek. Mesec je preseval skozi gosto grmovje ob poti; višje ko sva prihajala, svetlejše je postajalo in že sva razločevala obrise hiš spodaj v Jarčku. Pri kapelici sva se po stari navadi pokrižala in se priporočila Marijinemu varstvu. To kapelico je dal sezidati župnik Nace Kutner na zemljišču, ki ga je v ta namen poda4rila cerkvi Mergolevka iz Hubanjce pred pol stoletja, točneje leta Gospodovega 1881. Brat se je zazrl v temno nebo nad nama ko da šteje svetle zvezde in komaj zaznavne oddaljene meglenice,ki so se risale proti vzhodu tam na temnem ozadju. Nehote sem sledil z očmi njegovemu pogledu, ko je bolj zase kot zame dejal: 
 "Kako čudovito je to! Kak red, kakšno skladje, kaka veličina! Človek se čudi, da morejo nekateri kljub temu redu govoriti,, da je vesolje samo nastalo. Če še navadna ura mora imeti urarja, ki si jo je zamislil in jo nato sestavil, koliko bolj mora imeti svojega Urarja to čudovito vesolje: nekdo si ga je zamislil in ga nato sestavil - sedaj ga pa še vedno ohranja, da se ne razpade." Občudoval sem bratovo bistroumnost. Kot zamaknjena sva torej opazovala svetlo žareče zvezde na črnem ozadju in iskala Veliki voz z zvezdo Severnico, ko se je nenadoma utrnila svetla zvezda in presekala nočno temino. 
 "Čigava duša neki se je ločila iz solzne doline in poletela Stvarniku naproti?" sem dejal. "Bog je res čudovit v svojem vesolju, še čudovitejši pa po delovanju v duši. Skoraj neopazen lahen vetrc, ki te vabi k dobremu in svari pred hudim, ki se pa kaj hitro spremeni v blaženo spokojnost ali pa v viharno očitanje vesti, pač glede na to, kam smo se odločili, ali za dobro ali za hudo. In tega božjega glasu ni mogoče nikoli popolnoma zadušiti," sem polglasno razmišljal, ko sva že stala pred mogočnimi cerkvenimi vrati še mogočnejše farne cerkve svetega Matija, katere pobeljeni obrisi so se v mesečini ostro risali in očrtavali na temnem nebesnem ozadju.
 "Všeč mi je, da tako nekaj globokega slišim iz ust naše mladine," me je skoraj prestrašil krepek in čudno znan glas. Obrnil sem se in opazil Dolenškovega Poldeta, ki naju je že čakal sedeč na cerkvenih stopnicah v senci in ga zato nisva mogla opaziti. Kot da je opazil mojo nelagodnost, me je potrepljal po rami in opogumil: 
 "Kar korajžno, Slovenko! Če se krivoverci predrzno bahajo s svojimi zmotami in zablodami, zakaj bi se mi pravoverni katoličani bali? Mislim, da se ne smemo bati resnih verskih pogovorov, ki izvirajo iz božje resnice in zdrave pameti. Ampak prihaja mi na pamet ena druga misel: kako živo vero so morali imeti naši verni predniki, da so v tako mali fari in na vrhu hriba postavili tako mogočno cerkev.Le poglejta si ta čudovito izrezljana vrata našega skupnega doma: kelih s hostijo, sidro in križ zgoraj, spodaj pa vinska trta z grozdi in pšeničnimi klasi. Kaj neki je hotel umetnik s tem poudariti?"
"Pšenično klasje pomeni kruh, božji kruh; grozdje pomeni pa vino, duhovno pijačo: Kristusovo telo in kri torej ali sveto evharistijo, obhajilo in mašo," sem hiter z razlago.   
 "Kelih s hostijo pomeni vero, sidro upanje, križ pa ljubezen," ni hotel zaostajati brat.
 "Vidim, da sta dobro podkovana v poznavanju naše čudovite vere," naju je pohvalil Polde in vtaknil velikanski železni ključ veliko ključavnico, ga spretno zavrtel, da je zaječalo in zaškripalo, ko je odrival starodavne duri.Tam čisto spredaj je trepetal rdečkasti plamenček večne luči, ki je oznanjal, da tukaj prebiva naš Prijatelj, ki nam je pripravljen vselej pomagati in nas poslušati. Spoštljivo, toda na hitro smo pokleknili in že hiteli mimo bogato izrezljanih stranskih oltarjev v florentinskem-rokoko slogu, ki so ju leta 1885 prenesli iz kapele v Valvazorjevi graščini Lanšperž pri Mirni; obnovil in pozlatil pa ju je Poglajen iz Št. Ruperta, kot na njima zadaj piše z okorno pisavo. 
 Ko smo se bližali z baklo velikemu oltarju, so zanihale pošastne sence okoli svetega Petra, Pavla, Andreja in Jerneja, ki je nekdaj v rokah držal kožo, katero so mu med mučeništvom odrli s hrbta - ki pa je neznano-kam izginila. Svetega Matija in njegovih spremljevalcev zdravnikov Kozma in Damijana pa skorajda ni bilo opaziti v niši na sredi. Levo smo se po ozkih stopnicah vzpenjali v zvonik in Polde je že razkladal: 
 "Leta 1882 - za oltarjem je še sedaj vidna letnica - ko je podobar Karel Poglajen obnavljal in pozlačeval veliki oltar, je delavcem po nerodnosti padla na tla steklenička, ki je bila na velikem oltarju vzidana v grobek poleg svetniških ostankov."
 "In kaj se je zgodilo potem?" sem radovedno vprašal; isti hip pa že lovil ravnotežji in se skoraj spotaknil ter štrbunknil v globino, kajti ene stopnice je pol manjkalo. Še bolj sem se prestrašil, ko so mi okoli ušes začeli plahutati temni netopirji. 
 "Nič hudega se ni zgodilo: celo prav je bilo to. V tisti steklenički je bil namreč listek z napisom, da je bil naš veliki, zlati kranjski oltar posvečen točno leta 1697 in da je torej najstarejši, največji in najlepši oltar te vrste na Slovenskem. Pravijo, da je bil narejen za v Indijo, pa so ga potem prenesli sem gor. Zato smo po pravici ponosni na našo prekrasno cerkev. Živa vera je navdihovala umetnike, da so ustvarjali neminljive umetnine, ki jih mi danes lahko le še občudujemo, kje da bi jih znali posnemati!"
 Prisopihali smo do lin. Vzhodno nebo se je že lahno rdečilo: čudovito, skrivnostno, skoraj pošastno škrlatno, da smo postali vsi pozorni. Še Polde se je čudil: 
 "Še nikoli v življenju nisem videl tako krvave zarje, pa sem že precej sveta obhodil. Kaj neki to pomen?" Vijoličasta in rdečkasto-krvava svetloba se je ujela tudi v zvonove in jih opljuskala kot morsko valovje trdno pečevje. Mesečina in prvi prameni zarje so se bojevali, kdo bo prevladal. Zavedali smo se močno, da je zmaga na temi svetlobe in da bo tema poražena. Brat je že ujemal kembelj najmanjšega zvona v vrvasto zanko in glasno izrazil svojo misel:
 "To svitanje me spominja na boj med resnico in zmoto, med dobrim in hudim; marsikdaj se dozdeva, da hudo zmaguje, vendar nam Kristus jamči, da bo na koncu vedno zmagala resnica, dobrota in pravica. Prvi človek, ki je bil tega zmagoslavja deležen tudi s telesom, je pa ravno Devica Marija, ki jo je Sin na današnji dan vzel k sebi v nebesa. Kako čudovito svitanje naši nebeški Materi na čast," je zaneseno in koprneče vzdihnil.  
 Polde je ravnokar ujel srednji zvon oziroma njegov kembelj v zanko: "Mislim, da je najhujša zabloda današnjega človeka, da hoče priti do pravice s krivico, do dobrote prek hudobije in do miru z nasiljem: združevati hoče skratka nezdružljivo. Vendar bo Kristusova luč sčasoma razsvetlila to meglo zmot in greha in napočila bo zarja resničnega in pravičnega miru, spoštovanja in prave ljubezni."
 Jaz, ki še nisem bil vajen trjančenja, sem majal veliki zvon. Za to opravilo ni bilo ravno potrebno znanje, ampak le spretnost. Če si bil neroden, te je namreč mogočni kembelj lahko pošteno oplazil. 

Enajsto poglavje SLOVESNO PRITRKAVANJE

Lepo mlado jutro se rodi, s stolpa jutrnico že zvoni (Škof Anton Martin Slomšek)

 "Danes, ko je zapovedan prazni Marijinega Vnebovzetja, bomo odzvonili pet'štikeljcev' ; pred nedeljo zvonimo po tri, za birmo pa sedem…" so se Poldetove besede izgubile med trjančenjem. Jas sem namreč že začel majati velikega, onadva sta pa vmes drobila, da je bilo slišati kot prijetno obrana muzika. Imela sta uho in smisel, da sta dohajala veliki zvon, čigar pota pač ni mogoče točno vnaprej določati. Trjančevec  mora biti spreten in vajen, kajti drugače se lahko slovesno trjančenje kaj hitro sprevrže v pogrebno klenkanje. Polde je bil izurjen in je poznal mnoge viže. Imel je tudi knjigo "Slovenski pritrkovavec", iz katere se je redno spopolnjeval. 
 Med zvonjenjem, ki je trpelo najmanj pet minut, smo morali molčati, ker je tako bobnelo, da se tako ali tako ne bi nič slišalo. Kakor hitro pa je Polde prenehal in ustavil še moj zvon, je že začel praviti: 
 "Toti zvoni so sicer jekleni in smo jih dobili šestega grudna tisočdevetsto enaindvajsetega leta od Kranjske industrijske družbe na Jesenicah. Težki so po 1026, 670 in 126 kil. V treh farah naokoli nismo mogli dobiti zadosti dolge in močne vrvi; nazadnje so jo posodili kartuzijanci iz Pleterjev - pa se je pri velikem zvonu utrgala - brez drugih nezgod."
 "Jaz sem pa slišal, da smo nekdaj imeli bronaste in večje zvonove," je vedel povedati brat. 
 "Da, res je. V stari Avstriji smo imeli tudi tri zvone, le da so bili vsi trije bronasti. Pa so hoteli naši farani še en nov veliki zvon. Iz Rudolfovega - to je zdaj Novo mesto - je prišel frančiškan Hugolin Sattner vzet glasove od obstoječih ter jih je poslal v Ljubljano. Samassa je določil, da bo c-mol in sicer bo novi zvon težek 1874,5 kil! Tisto leto so sveti oče in Kristusov namestnik na zemlji papež Leon XIII. obhajali zlato mašo, svetli cesar Franc Jožef štiridesetletnico vladanja, naš knezoškof Jakob Missia petindvajsetletnico mašništva in petdesetletnico življenja; zato so vse te tri podobe vlili na tisti zvon. Tega leta je tudi naša fara obhajala stoto obletnico, kar se je osamosvojila od Rake. Zato so torej 1888. leta vlili pod podobe tudi tale napis: 

Ko zlatomašnika slavil je svet Leona, ko štir’deset let dičila je krona Frančiška Jožefa nam je cesara - ko škof naš Jakob doživel je petdeset in v mašništvu že petindvajset let - stoletnico obhajala je svojo fara. V dogodek - teh spomin - zapel je zvon z višin."

 "Krasno, čudovito," se mi je izvilo iz prsi iskreno občudovanje. "Ali še veste kaj drugega v zvezi s tem slavnim jubilejnim zvonom?"
 "Zvon je bil blagoslovljen na ime svetega Frančiška Asiškega. Ključar Matija Pungeršek je šel s konji na železniško postajo Videm po veliki zvon; naproti so mu prišli še trije pari konj do farne meje. Dekleta so zvonu prišla naproti do Ješevca in ga ozaljšala s cvetlicami; do Dobrovce mu je prihitela nasproti šolska mladina. Prvikrat je zapel veliki zvon ravno ob stoletnici fare petega velikega srpana… To je bilo veselo, to je bilo slovesno! Pokali so možnarji, postavljeni so bili mlaji, priromalo je dosti ljudi."
 "Od kod pa, stric Polde, vse to veste?" sem se začudil.
 "Saj je vse to zapisano v župnijski kroniki, ki sem jo smel že večkrat brati in jo znam skoraj na pamet. Ali naj torej še naprej pripovedujem o tem preslavnem zvonu?"
 "Kar dajte, tega ne bo nikoli preveč," je prosil brat.
 "No torej," se je odkašljal Polde. "Ko je zvon bil še na tleh, so ga gospod škof blagoslovili. Pravijo, da so gospod župnik Nace Kutnar takrat takole rekli: 'Glejte, farmani, zdaj je zvon še vaš; kadar bo pa v turnu, bo pa - moj!' - kar je povzročilo godrnjanje navzočih. En brezverni liberalec je celo glasno zahudičal. Ko so pa zvon gor vlekli, je ključar Matija glasno pomislil: 
 'Komu neki bo prvemu zvonil?' - Kdor je kaj za zvon daroval, je dobil pravico, da se mu trikrat ob smrti z velikim zvonom zvoni brez plačila. Tisto leto so zanesli popotniki črne koze iz Ljubljane na Rako in od tam na Podvine. Pvi, ki je za osepnicami tukaj zbolel in umrl, je bil ravno ključar in njegov sin. Res čudno - njemu, ki je zvon pripeljal, je prvemu zvonilo. Po začetku bolezni so vsak dan po maši molili lavretanske litanije. Prav temu gre očitno hvala, da je umrlo pri nas veliko manj ljudi kot v sosednjih farah." 
 "Baje se je slišal vse do Gorjancev, čeprav je do tja kar štiri ure hoda," je vedel brat. 
 "Toda prihrumela je svetovna morija in vse štiri bronaste zvone so morali oddati. Bil sem zraven, ko so jih metali raz zvonik. To je bilo na smrt žalostno! Veliki se je tako globoko zaril v zemljo, da se je grob zraven razpočil in ga niso mogli zlahka zvleči. Saj, dokler je bil tu gori, se je skoraj po tleh zibal - tako velik je bil. Bojda ga niso pretopili v topove - ostal naj bi naj nekje v Kranju ali okolici. Pravijo, da je stara farovška kuharica, ki je tedaj kuhala svojemu bratu župniku Blažu Rebolu s Trstenika, dejala: 
 'Kar naj ga odpeljejo. Mi vsaj ne bo treba zvonit s takim težkim zvonom na stara leta. Toliko smo se namučili z njim.' Ko so namreč opazili, da ima vdelano cesarjevo podobo, so ga baje hoteli kar pustiti pri nas. Pa je res škoda takega prečudovitega zvona," je glasno zavzdihnil Polde in že smo spet trjančili. 
 "Kaj pa s prejšnjimi, ste tudi kdaj trjančili?" sem ga pobaral, ko smo jenjavali. Zažarele so mu oči nad košatimi brki in navdušeno je razkladal: 
 "Seveda se s štirimi čisto drugače trjanči - pride veliko bolj slovesno in raznovrstno. Pač, trjančenje ali pritrkavanje je nekaj čudovitega. zvonjenje je najlepši glas naše dežele. Našega človeka spremlja od zibelke do groba, ob veselju in žalosti, ob nevihti kakor tudi ob zahvali. Trjančenje pa je naša slovenska posebnost: ko da bi ptički žvrgoleli jutranjico, ko da bi črički čričali večernico, ko da bi hribovje vriskalo ob vstajenju, ko da bi se hoste in njive zahvaljevale Stvarniku, da jih je tako lepe in koristne ustvaril in se veselile skupaj z ljudmi - takšna je vriskajoča pesem slovenskih zvonov.
 Zvon žalostnega potolaži in mu budi upanje," je kot sam zase, ko da je na naju čisto pozabil, zamišljeno nadaljeval Polde. "Zvon grešnemu budi vest in mu vabi solze kesanja in priznanja; prešernemu in razposajenemu resno klenkanje ob pogrebu kliče v spomin, da življenje ni le zabava in norčija,  in da bo človek za vsako svoje dejanje dajal odgovor pravičnemu Bogu; če ne prej, pa ob slovesu s tega sveta. 
 Meni se zdi, da od vseh narodov na svetu Slovenci najbolje dojemamo skrivnostno zvonovsko čutenje in zato oni pod spretno roko pojejo ubrano kot orkester, kot citre in še mogočnejša je njihova muzika; pa najsi se razlega raz lesene line vaške cerkvice ali pa doni iz mogočnih stolpov mestne stolnice. Zvonjenje je iznajdba krščanske omike; trjančenje pa je iznajdba slovenskega ljudskega genija. Mar ni zanimivo, da poznajo pritrkavanje le v tistem svetu, koder smo živeli in živimo Slovenci, to se pravi na ozemlju nekdanje slovenske Karantanije vse do Istre in sicer tudi oni, ki so pozabili svoj materinski jezik. To je zelo boleče: materinski jezik je treba varovati in negovati. Le kdor spoštuje svoj jezik in svoje navade in se jih ljubeče oklepa, bo znal ceniti tudi jezik in omiko svojega bližnjega. Kdor pa prihaja k nam v goste ali na delo, naj se pa le navadi na našo govorico in šege - drugače pa naj gre tja, od koder je prišel. Najprej pa morama sami svoj jezik in omiko bolj spoštovani in ceniti. Mali narodi - in taki smo tudi mi - imajo tako hitro po nepotrebnem občutek manjvrednosti.
 Zato v naši ljubi deželi z vsemi govorimo v lepi slovenščini, pa nas bodo tudi drugi imeli za omikane in izobražene. Nekateri se pa delajo važne in pačijo jezik s tujkami in sposojenkami. Ko sem bil na Francoskem, sem z drugimi slovanskimi delavci zmeraj govoril le slovensko, pa smo se odlično razumeli: pa so bili med njimi Poljaki, Hrvati, Čehi… Seveda pa moraš govoriti počasi in razločno. Kdor trdi od Slovanov, da nič ne razume slovensko, mu kar ne verjamem - saj so si naši jeziki zelo podobni. Prva stvar, ki se je naučimo v materinem jeziku, je pa petje in molitev.
Pa še eno: predvsem z dejanji moraš dokazati, da si vreden zaupanja. Le kdor je veren, priden in pošten, bo delal narodu in jeziku čast.  Zato v našem lepem domačem jeziku nisem nikoli preklinjal," so se njegove besede izgubile med novim donenjem.

Dvanajsto poglavje PRELEPO ZVONI POJEJO

 Ko smo po napornem zvonjenju počivali, sem dejal: "Pri nas znamo tisto Slomškovo pesem: 'Prelepo zvoni pojejo…' Ali jo tudi vi znate?"
 "Seveda jo znam in še zelo všeč mi je. Jaz bi jo kar pel, samo ne vem  začeti. Dajmo fantje, malo za spremembo preskusiti naše glasove, ali so še za kaj. No, kar začni, Slovenko!" me je spodbujal. Ni mi bilo treba dvakrat reči in že sem začel:

Prelepo zvoni pojejo, večernico zvoni, nedeljo oznanjujejo Gospodove časti.

Nedelje vse se veseli, pometa, umiva se, sovražniku se odpusti in z Bogom spravi se.

Lepo oprane mize so, umite tud' klopi, vse je lepo pripravljeno za dan Gospodovi.

 "Ah, zvonjenje!" je vzdihnil Polde. "Ti si najlepši glas moje dežele.Ob hudi uri preganjaš točo in strelo; ob požaru oznanjaš preplah in pomaganje; ob praznikih dvigaš srca k našem Stvarniku in Prijatelju; ob nedeljah vabiš poštene kristjane k maši. Slovenskemu človeku se je tujec najbolj zameril, ko mu je začel pobirati starodavne zvonove. Tega ne bi bili smeli - tega jim ne bomo pozabili nikoli. Pomislita fanta," je povzdignil glas in je bil ob krvavi zarji videti kot kak starozavezni prerok - "kako bogoskrunstvo. Bron, ki je pel o ljubezni in dobroti, o miru in odpuščanju, prisilijo, da sika sovraštvo, maščevanje in smrt. Zvon, ki služi Bogu in življenju, rabijo za službo satanu in uničevanju - to pomeni pretopiti zvonove v topove! Zato je stara Avstrija tudi propadla, ker nam je pobrala zvonove. Pa je bila zelo velika in trdna država - stara sedem stoletij.
 Zvon je imel veliko vlogo v slovenski zgodovini. umeščanje ali ustoličevanje karantanskih knezov na Gosposvetskem polju je sklenila maša, h kateri je vabil znameniti gosposvetski zvon. Potem so ob izbruhu turške nevarnosti bili plat zvona in sploh vedno spremljali našega človeka."
 Med pripovedovanjem je trdno ujel v zanko srednji žvenkelj: trjančili smo z vsemi tremi zvonovi. Iz mraka so vedno jasneje vstajala gozdnata pobočja. Komaj smo končali drobljenje, je mežnar navdušeno dejal: "No Slovenko, nadaljuj tisto lepo pesem o petju zvonov, ti bomo pomagali vsaj odpevati. Kje si že končal?" Ker sem za petje imel prirojen smisel, mi ni bilo treba dvakrat reči: 

V bogaboječih hišah se svet' rožni venc žebra, kleči po starem oče še in ž njim družinca vsa.

Oj zdrami grešnik se zaspan, ne slišiš vabiti, si v grešno d'janje zakopan, svet praznik zamudiš.

Zatorej bod' pozdravljena sobota, večer ti, da b' tudi enkrat srečna bla sobota naših dni.

  Komaj pa je pesem bila končana in smo že jemali sapo, je brat Franc podražil dobrega mežnarja:    

"Če ste tak zaveden Slovenec, zakaj ste pa potem šli na tuje? Zakaj niste raje ostali v domači deželi, ki jo tako v zvezde kujete?" Videti je bilo, da je bil Polde podobnih ugovorov že vajen. Zato ni nič zameril, ampak je mirno nadaljeval:

 "Ni rečeno, da tisti, ki ne gre čez domači plot, najbolj ljubi svojo domovino. Včasih je ravno nasprotno. Kaj bi doma, ko pri hiši ni bilo kaj jesti? Ali bi staršem še tisto borno skorjo kruha odjedal? Nikjer nisi mogel dobiti poštenega dela! Ali pa naj bi začel krasti kot so nekateri in končal v zaporu? Tako sem pa šel od doma s trebuhom za kruhom - s solzami v očeh in bridkostjo v srcu."
 "Seveda sem se hotel samo našaliti. Jaz vem, da ljubite domovino; mogoče še bolj ko tisti, ki to vsak dan in na vsa usta razglašajo - in imajo seveda od tega dobiček. Kdor gre v tujino zaradi velikih idealov - kot na primer misijonar Veselko Kovač ali zdravnik, znanstvenik, umetnik ali politik - bo morebiti domačemu kraju lahko še bolj koristil in ga proslavil, kot pa če bi vedno v zapečku sedel. Toda povejte nam vendar, kako je bilo tam na Francoskem," je moledoval brat. Vedel sem, da Poldeta ne bo treba dvakrat prositi. In res - takoj je začel pripovedovati:  
 "Nekaj čudnega je bilo tam na Francoskem. Ker torej doma ni bilo kruha, sem pred šestimi leti pozimi odšel tja, čez dve leti se pa vrnil. Stanoval sem v Fraimingu v Alzaciji, delal pa v Merlebahu - v jami. Tam je bilo več takih rudnikov in tudi več naših ljudi. V našem rudniku so imeli sloji premoga različna in kaj nenavadna imena: berta, berta 'a', frida, oberpank frida, frida mitelpank, frida unterpank, erna… 
 Izprvega sem delal 36 šihtov  na mesec - tudi po dva šihta naenkrat, da sem več zaslužil. Sicer je bilo samo 25 šihtov mesečno. 
 Ko sem enkrat tako čakal na drugo izmeno, sem imel poleg sebe svetilko na bencin - dvojno steklo na svetilki, da ne more plamen ven: zato se plin ne more vžgat. Jaz sem sede zadremal, ker sem bil utrujen od dela. Takrat pride miška, pa me žgače po licu; toliko časa me žgače , da sem se čisto zbudil. Miška je pa čakala, nič se me ni bala. Pa sem vstal in jo hotel prijeti; miška se je pa za en pedenj umaknila. In spet sem jo hotel ujeti, pa se je spet umaknila za en novi pedenj. Ko sem prišel kake tri metre za njo, se je nenadoma cela stena kamenja dol  utrgala od strani in je zasulo ves les. Za dva vagončka ga je bilo - zame bi ga bilo  zadosti, da ne bi nikoli več vstal. Potem je tako zaropotalo: bum, bumbrdum! Jaz nisem več miške gledal - ampak sem gledal, če bo še zaropotalo. Pa ni več, hvala Bogu!"
 "Gotovo vas je Marija Srebotenska obvarovala gotove smrti. Gotovo je vaša punca in starši doma molili za srečno vrnitev. Pa vam je zato Marija tam globoko poslala tisto miško," sem pripomnil. 
 "To bo pa čisto res. Pa tudi sam sem redno molil - zlasti večerno molitev, pa kakorkoli sem že bil utrujen. Pa angelu varuhu sem se vedno priporočil, kadar sem šel v kako nevarnost, na primer v jamo. No, da nadaljujem: 
 Najprej sem delal v jami berta 'a'. Tako ozko je bilo, da je vagonček komaj šel mimo: les je kolena delal. Bil je neki Čeh, ki mi je dal sekiro, da sem les posekal - tista kolena namreč. Les je pokljal, pa se ni utrgal. Tisto koleno se je napravilo v četrt ure - taka teža je bila. Sem mislil, da bo padlo, pa ni."
 Še en "štikeljc" je bil na vrsti, pa smo končali pritrkavanje in se spuščali po stopnicah v cerkev, katere okna so žarela v krvavo-rdeči svetlobi, ki je obpljuskovala tudi čudovito izrezbarjene oltarje, da so kipi svetnikov in angelov na njih kot oživeli - oviti v akantove in grozdne liste. 
 Prijazni gospod župnik Janez Frančič so bili zadovoljni z našim trjančenjem. Ob taki  priložnosti so nam ponudili pristno slivovko ali pa bezgov sok - zame seveda - in nam pri tem še kaj zanimivega povedali. Tudi tokrat so takoj začeli:
 "Se spominjat, kako sem pred tremi leti v odličnem spremstvu prihajal sem gori. Slišal sem pregovor: 'Na Podvinah je majčken stolček, pa se na njem prijetno sedi.' Kadar bomo še cerkev malo odznotraj in odzunaj spravili v red, pa bo to res držalo. Sprejeli ste me zelo slovesno: konjenikov je prijahalo naproti štirideset, mlajev cela goša , vencev pa na kilometre. Žal je bila cerkev sicer očiščena, a vsa pomazana na obstenju, ki je vpilo po prepleskanju. Zvonili ste z vsemi zvonovi, da se je zvonikova streha kar šibila in tresla - ker je bila vsa trhla! 
 Zato smo že dobro uro po sprejemni slovesnosti začeli popravljati zvonik in napravili načrt za novo zvonikovo ogrodje in pločevinasto streho. Dva dni pozneje je prišel tesarski mojster Jurgalič iz Grobelj pri Št. Jerneju s svojimi dvanajstimi delavci in pričel delo, ki je šlo naglo od rok. Les so žrtvovali ljudje po večini zastonj, ker v farovški hosti ni mehkega gradbenega lesa, ampak le bukov. Klepar je prišel iz Novega mesta in tudi 'bučo' - kroglo na zvoniku - smo pozlatili, da se sveti ko sonce - le da je danes tudi ona nekam krvavo-rdeča, ko da bi bila iz novega bakra," so tudi gospod župnik opazili to nenavadno rdečkasto svitanje. 
 "Doslej torej sama popravila. Popravilo zvonika je stalo petindvajset tisoč dinarjev zlate podlage. Sicer pa vidite, da res kar naprej delamo. Jaz si kar oddahnem na zapovedane praznike in nedelje, saj ob delavnikih tudi sam veliko pomagam: pri pokopališki ograji, pri pripravah skal za novi senik in tako naprej. Fantje, tudi vi bodite delavni, pošteni in natančni. Ne da bi se hvalil, v pridnosti me malokdo prekosi," so povedali čisto resnico. 
 "Prav imate," je pritrdil Polde. "Čič ne da nič, stal pa prav mal. Še naprej lahko računate na nas mlade. Mi smo z vami. Sedaj pa hitimo domov, da se pripravimo za k maši. Hvaljen Jezus!"
 "Na vekomaj, na vekomaj! Vi ste pa res zlata mladina, in taka mladina je naša prihodnost!" smo še slišali za sabo župnikovo hvalo in že brzeli proti domu. 

Trinajsto poglavje METEV

   "Drevi pojdemo met proso k Završnikovim," so oznanili mati na šentjernejski ponedeljek. Letos so namreč na ta dan prenesli v sosednjem Št. Jerneju  sejem in tudi konjske dirke, ker je bila štiriindvajsetega nedelja, ko se sejmi in podobne posvetnosti poštenim kristjanom ne spodobijo.  
 Dan se je že prevesil, ko smo se odpravili na precej dolgo pot: najprej čez hosto navzdol po strmem bregu v dolino, ob močvirnatem potoku nato po globeli do Gorce, po kozjih stezicah pod Legarji navkreber - in končno smo prišli blizu Završnikovine. Za trenutek smo se ustavili, da si malo oddahnemo in razgledamo od popoldanskih žarkov polepšano podružnico svetega Jurija z umetniškim oltarjem iz razpuščenega kostanjeviškega samostana. Desno je žuborela voda v korito, za cerkvijo je pa studenec Vodolca namakal ilovnat svet z vodo - od tod Vodola. Iznad sadnega in gozdnega drevja sta kukali Povšetova in Pevčeva domačija, ki sta sestavljali _Gorenjo Vodolo. Tu, nižje, je stala Dolenja Vodola, že kar spodoben zaselek. In Završnikovina je bila nekako sredi vasice. 
 "Bog daj srečo!" smo že od daleč pozdravljali delavce in redki od njih so odzdravili, ker so bili zelo zaposleni z delom. Nekateri manjci  so že namreč zlagali prve prosene snope po podu ; med njimi je bila seveda prva gospodinja, z Drušč doma. Bila je majhna, pa silno pridna, prava Slovenka. Rada je imela dninarje, rada moža, najrajši pa otroke. Otrok je imela veliko: drug drugemu so segali do ušes. Zaradi svojega velikega srca je morala marsikaj pretrpeti, marsikatero požreti.
 Njeni otroci so pili skoraj dobesedno njeno srčno kri. Starejši so ji oponašali, da jim bodo mlajši odjedali živež. Pa je večkrat dejala ta globoko verna kristjana - tako je pravila teta Nežka:
"Vsak otrok prinese svoj kos kruha na svet." Tega nisem mogel nikoli dojeti. Večkrat sem že videl dojenčke, toda niti eden ni imel v rokah niti koščka, kaj šele kosa kruha. Vsi dojenčki, kar sem jih videl, so imeli v ustih ali rokah cucelj - ali pa so zizali  mleko.
Šele veliko pozneje sem zvedel, kam meri ta ljudska modrost: "Ni se treba bati otrok. Bog namreč že pri spočetju vsakega otroka obdari s potrebnimi sposobnostmi, da se bo znašel v življenju. Pozneje pa ustvari okoliščine, da bo lahko prišel pošteno do svojega kosa kruha v življenju. Tudi takrat, kadar je videti vse črno, Bog vidi izhod iz stiske - zato je potrebna vztrajna in ponižna molitev. Jezus namreč blagoslavlja tiste starše, ki z zaupanjem v Božjo previdnost veselo in hvaležno sprejemajo nove otroke kot dar Boga Stvarnika. Bog blagoslavlja take družine. Zato se ni treba bati otrok, ampak jih je treba s pozornostjo in naklonjenostjo sprejemati in vzgajati," so mi razlagali mnogo let pozneje Poljančev gospod Jože, ko so se umaknili pred grozečo smrtno nevarnostjo v Podvine.
 Kljub pridnemu delu si je Završnica našla časa tudi za nas. Očitno je zopet bila v blagoslovljenem stanu, pa je kljub temu delala za dva. Ko nam je najprej ponudila tovcek  - na izbiro je bil tudi sladki - nam je izrazila veselje in hvaležnost nad našim prihodom: 
 "Pa sem se že bala, da smo se vam kaj zamerili. Pa ste ravno prav prišli. Po naporni hoji po naših bregih si le malo spočijte." Mati so pa popili dva kozarca tovceka - jaz pa tri - in so nas že kar priganjali:  
 "Nismo prišli k vam počivat, ampak pomagat. Saj ste tudi vi prišli zadnjič k nam v vinograd okopavat. Kar oddahnite si malo," je še dejala in že sprejemala nove prišlece. Mene je taka gostoljubnost res presenetila v teh bregih. Pa sem pomislil, da ji navdihi prihajajo iz bližnje cerkvice, kjer so Završnikovi redno zvonili avemarijo in hranili tudi ključ od cerkve. Zdelo se mi je pa najkoristneje, da se po maminem priporočilu kar lotimo dela in res nismo odlašali. 
 Manjci so se lotili velike kopice. Brata, sestra in mati so priskočili na pomoč, Lesarjev Rudelčk pa me je opozoril: 
 "Poglej to kopico. Velika je - pri Završnikovih so bogati, zato lahko sejejo veliko prosa. Poglej sedaj!" - In imel sem kaj videti. Moj brat Franc in njegov brat Tone sta vlekla žrd iz največjega lojtrskega voza ter jo nesla na sredo poda. Tam sta jo položila na tla. 
 "Sedaj bomo razporedili snope vzdolž žrdi. Vidiš, eni manjci so se prijeli z ene strani, drugi pa z druge, pa so začeli meti. Mar nas ni dosti? Opazuj dobro, kako manejo: hodijo po snopu in tako luščijo zrnje iz latja - ko vrtijo snopje z nogami. Poskusi tudi ti, boš videl da bo šlo!" - me je potrpežljivo poučeval, kajti to opravilo je bilo zame res nekaj čisto novega. 
 "Kaj pa bojo s slamo?" sem bil radoveden.
 "Slama gre med mrvo - jo rada živina jé, rajši ko koruznico ali pšeničnico. Slamo - to pomeni snope - bomo dali zdaj narazen. Vsak snop streseš, da odleti zrnje ven. Nato zviješ povesmo in zvežeš ter obesiš na late, da se pod zadela za pozimi," je končal pripoved in že sva mela vsak s svoje strani. Čeprav nisem dosti gledal okoli, sem bil le radoveden, kdo bo s kom mel. Takoj sem opazil, da Udovčev Franc z Jarčka in njegova žena Jožefa maneta skupaj; kazno je bilo, da pričakuje, vendar ni mogla strpeti doma. Šele po treh letih zakona se jima je rodila ljubka Jožica - in zato sta je bila toliko bolj vesela. Tudi Jožefina mati Uršula je prisopihala sem gor kljub sedmerim križem.
 Ko smo takole bili povezani z žrdjo, ni bilo časa za dolge pogovore. Ko smo po dobri uri bili že zelo utrujeni, je Završnica prinesla malo okrepčila. Jaz nisem veliko govoril v družbi starejših držeč se pregovora: "Ko ta starejši govore, ta mlajši naj molče!" ki so nam ga tolikokrat ponavljali v šoli. Zato sem pa toliko bolj pazljivo vlekel na uho, kaj so se "ta starejši" pogovarjali.
 Ob takih priložnostih slišijo mlajši od starejših tudi take reči, ki zanje ali še niso zreli ali pa jih lahko pohujšajo. Ni mi ostalo skrito, kako se je jezična Uršula obregnila ob pričakujočo Francko in ji zaničljivo oponesla: 
 "Ti si pa res zaostala hribovka. Mi tu doli si že znamo pomagati in gremo na čiščenje. Bilo bi čas, da tudi ti začneš s tem. Drugače te bojo tvoji otroci pojedli," se je odurno zakrohotala. Zofka ni nič rekla, pa ji je prišla Pevčevka na pomoč. Slišal sem njene besede, ki so me navdale z občudovanjem do te preproste ženice, ki ni znala niti brati niti pisati, ker je morala že mlada služit. Bila pa je iz dobre družine in je bila silno radodarna ter usmiljena. Zato ni mogla prenašati krivice:
 "Pusti vendar mater mnogih otrok pri miru! S tem daješ potuho tistim, ki ji to očitajo. Pa to ni prav! V cerkvi sem slišala, da bo preklet na veke tisti, ki pravi materi, naj ne rodi otrok," je bila kar huda.
 "Da, pustite pri miru to dobro ženico, saj vendar prime za vsako delo: oranje, drvarjenje, metev, pletev ali setev - ko kak moški," je dodala Nežka, ko je Francka spet odšla v klet po pijačo. "Celo to sem slišala, da ji nekateri oponašajo, ker si spravlja kaj smetane, da bo imela po porodu malo masla zase in za dojenčka. Slišite, to ni le njena pravica, ampak tudi dolžnost! Povem vam lahko iz skušnje, da res vsak otrok prinese svoj kos kruha s seboj na svet. Otrok in črepinj  ni nikoli preveč pri hiši. Kjer si privoščijo le enega ali največ dva otroka, sta večinoma še tista razvajena ali pa kakega hitro pobere kaka hudina - bolezen ali nesreča. Zato vse spoštovanje in priznanje staršem, ki si upajo sprejeti veliko otrok," je ponosno pogledala naokrog, saj je tudi sama spadala med tiste pogumne matere in je zato morala že marsikaj pretrpeti.
 "Res, prav res je to," je pritrdila Bavdaževa Zefka, ki je najmlajši Mojco in Vanko kar v košu s seboj prinesla, medtem ko sta starejši Matjaž in Zvonč že kar pridno pomagala pri delu.
 "Nekateri jih pa še pred rojstvom očistijo in to še drugim priporočajo," je glasno dejala in se karajoče ozrla proti Uršuli, ki je je postalo zelo nerodno. "Pa se zna uresničiti star pregovor: 'Ti meni nerojenega, jaz tebi rojenega in odraslega', kar pomeni: če žena zavrže nerojenega otroka, ji Bog vzame še tistega, ki ga ima. Na enega takega edinčka je padel sneg s strehe in ga zasul. Na drugega je padel zid od pokopališča. Tretji tak edinček je pa padel v štepih , ko se je tam zraven igral. Njegov oče pa, ki je ženi po rojstvu prvorojenca stalno grozil, da jo bo ubil, če bo še rodila kakega 'pankrta', kot je zaničljivo imenoval otroka, je skoraj znorel od žalosti in kar naprej ponavljal: 'Prej sem branil, sedaj je pa že prepozno, sva prestara.' Komaj so mu ubranili, da ni še sam skočil v globino. Da, življenje je treba spoštovati!" Nekateri so odobravali, drugi verjetno niso - pa so raje modro molčali, ker se niso hoteli skregati z jezično Uršo, ki bi ji najbrž noben strgan dohter  ne mogel biti kos.
 Le naša mati se niso nikoli bali, kaj bodo drugi rekli in zato so hoteli dati piko na "i" rekoč: "Turška nevarnost nas ni ugonobila, svetovna vojna in osepnice po njej tudi ne, tudi črna kuga nam je kot narodu prizanesla. Prav imajo tisti, ki pravijo, da je najbolj nevarna bela kuga, ki je že začela razsajati tudi med našim ljudstvom. Bela kuga se pa zdravi le z živo vero in zavestjo, da je le Bog gospodar življenja. Treba je življenje ljubiti in se ga veseliti - pa četudi nam ne postelje samo  z rožicami, ampak velikokrat tudi s trnjem." S tem, da je treba ljubiti življenje, so se pa vsi strinjali.  
 Po kratkem počitku - saj delo je bilo res naporno in hudo prašno - smo nadaljevali. Golačanov Florjan je mel desno poleg mene skupaj z Lavškovo Minko s Pečic. Takoj sem se spomnil na veselega muzikanta in ga vprašal: "Kje je pa vaš Lojz?" 
"Doma pomaga krompir pospravljat. Potlej bo pa prejlost  nakosil za živino. Je ročen in prime za vsako delo. Res je, da zna igrat na orglice, citre, harmonike in še kaj, toda še bolj spreten je pri kosi, grabljah, plugu ali sekiri. Zato ga doma res niso mogli pogrešiti,” ga kar ni mogel prehvaliti.
 "Prav škoda, da ni tukaj z nami tvojega veselega brat Lojza," je soglašal tudi Kumljančev Branč, ki je mel levo vštric mene. "Potem ne bi bilo tako dolgočasno in gotovo bi že prepevali."
 Res nenavadno tiho in mirno je bilo na današnji metvi. Glavni razlog za tišino najbrž ni bila le Lojzova odsotnost, saj so bili tudi Završnikovi sami odlični pevci. Pesem je pač izraz veselja, je pa tudi nekaj tako osebnega in domačega, da se razživi šele tedaj, ko je razpoloženje res domače in prisrčno. Dokler pa ljudje med seboj ne navežejo pristnih stikov, jim tudi ni do skupnega petja. Pa bodo ženske kmalu poskrbele za boljše razpoloženje, ko bodo začele razkladati svoje reve in težave ter vsakdanja doživetja. V svoji slutnji se nisem vštel.
 Kopica pa se je vidno manjšala in se bližala svoji polovici. 
 "Malo si privežite dušo," nas je prijazno povabila Kranjčevka, ko je prinesla orehovo potico, gospodar pa jabolčnik. Ni nam bilo treba dvakrat reči. Pokrižali smo se, zmolili očenaš in začeli jesti: bila je res izredno okusna potica: pol orehov pol testa. Orehi so lani izredno dobro obrodili in zato so si lahko privoščili tako razsipnost. Od sadnega drevja je poleg jablan tu gori največ orehov.
 "Danes nam pa tako imenitno strežete, da se nam godi kot vrabcem v prosu," se je nasmejal Rudelčk.
 "Zakaj pa ne," se je dobro zdelo Tileku, ki je sedel vrh kopice, potegnil iz žepa ustne harmonike in začel igrati. Kot na povelje je prva zarajala - pa kar sama - debela (oprostite na izrazu, kajti če bi rekel "tolsta", bi bilo še bolj žaljivo; ženski baje ne smeš nikoli očitati, da je debela, pardon!) Uršula. Poleg tega ni bila več mlada, pa jo je zaneslo v kopico, da je padla, kakor je bila dolga in široka. Še tako nerodno je zadela z glavo ob pod, da se ji je udrla kri iz nosa. 

 	"Hitro po zdravnika, tralala,

sila je velika, hopsasa! Ko zdravnik priteče, tralala, muhi kri odteče, hopsasa!"

je zapel Tilek na ves glas, da so se vsi začeli smejati.

 "Saj imajo gospod Janez čisto prav, ko s prižnice toliko rohnijo proti plesu. Mar ne, da pretiran ples ni nevaren le za dušo, ampak tudi za telo, zlasti za en njegov ud, a to je - nos!" se je škodoželjno zasmejala, ne, zakrohotala Grmečkova Nežka, ko si je Uršula brisala krvavi nos. Jaz sem mislil, da se bo jezila in zamerila, pa ni. Izgleda, da so jo ljudje dobro poznali, saj se je kljub malo krvavenja, ki je pa že prenehalo, veselo smejala, češ: "Nesreča nikoli ne počiva!" Nežka ji je pa privoščila ne iz hudobije, ampak zato, ker je mož same ni nikamor puščal, ker je bil pretirano ljubosumen.
 "Tudi za igranje bo čas," je Završnikov gospodar s hudim pogledom ošinil na kopici sedečega sina, da je ta takoj pospravil orglice. Tudi drugi so razumeli, da gospodar želi, da bi bilo delo čimprej končano. "Tilen, ne boj se!" so hiteli izgovarjati mojega prijatelja Tileka oče. "Saj je še mlad in neizkušen. Naj ostane on in vsa naša mladina vedno tako vesel. Tako dobro nam strežete, da bomo končali, ko da bi preštel do tri!" - Gospodarju se je kar samo smejalo ob zasluženi pohvali. Vedel sem, da ni bil nikoli surov do otrok ali žene. Bil je nasprotno taka dobričina, da ga je vsakdo izkoriščal. Toda zlasti pred drugimi se je hotel pokazati, da ima on glavno besedo v hiši. 
 Kopica se je vedno bolj nižala, latovje je bilo vedno bolj pokrito s prosenovko in tudi kup prosa je vedno bolj rastel.

Štirinajsto poglavje V zakonu ni zmeraj lahko

 "Kmalu se bo začel lov na divje race na Luži," je začel pripovedovati Tropinov Jož. "Pa so nam že začeli zahajati divji lovci v koruzo. Prvega, ki ga dobim, ga prijavim; zamere gor, zamera dol, ga prijavim." Bil je res ves nasršen od jeze.
 Pomežiknil sem Lesarjevemu, ki me je proseče pogledal; vedeli smo, da se Tropina ne šali - vsakogar je zatožil brez usmiljenja, kar je imela prav neugodne posledice: visoka denarna kazen ali pa celo zapor. In pri tej gospodarski stiski in pomanjkanju denarja je bilo res težko plačati.
 "Kaj ti boš tožaril, ti poštenjak?!" se je sumljivo prijazno oglasila Metelkova Uršula. "Zadnjič nam je zmanjkalo pet kur, pa jih gotovo ni lisica. Nič perja ni bilo videti, nič niso kokodakale - pa tudi kurnik je bil zapahnjen. Ali ti morda veš, kateri divji lovec jih je, ko tako vse poznaš? A?" Po vsem sodeč je cikala verjetno nanj.
 "Kam smo prišli!" je dodala Nežka s svojim pojočim sopranom. "Tudi meni je pred kratkim zmanjkala lepa, debela kokoš. Pa smo se že veselili, da jo bomo zaklali za Veliki Šmaren .  Kdor ne pozna božjih zapovedi, tisti se spozna na 'Leva ruka - desni džep' - pa reci, če ni res!" je Joža predirala s pogledom. "Ali bi morebiti ti vedel, kateri divji lovec jo je uplenil? Saj najbrž niti pri nas ni bilo lisice - tudi pri nas ni bilo nič perja in kurnik je bil dobro zapahnjen." 
 Da bi se rešil mučnega spraševanja vesti - ker pač še ni kanil k spovedi, čeprav bi je bil verjetno kar potreben, se ni z ničemer izdal, da njemu veljajo te besede, ampak je kar tako, tjavendan zinil:
 "Predvčerajšnjim je bil pri nas Kalškov Mitja. Pravil je, da hodijo vrabci v njihovo proso - jih bo s šreteljni  preganjal. Baje si je kupil tudi novo puško. Pri njih sedaj res zori proso. Zato sem mu jih tudi dal."
 "Pravemu so prišli v roke. Bog si ga vedi, zakaj bo rabil šreteljne, saj še streljati ne zna," se je začudil moj brat. 
 Tedaj pa so spet prišle na vrsto nakradene kure. 
 "Tvoj brat se je gotovo spametoval," je rekla Jožu Uršula. Vsi pravijo, da je on nakradel cel žakelj  kur po Roviščih, potem pa skril v staro, na pol podreno zidanco . Pa so prišli žandarji, ga zgrabili in tako dolgo tepli, dokler ni priznal in vrnil nakradenega. Potem se je pa poročil tam nekje v Bosni. Pač ne bo prinesel sreče svoji ženki, ko je bojda že prej za drugimi lazil."
 "No, tega mu pač ni zameriti, saj je še mlad," se je zanj potegnil Florjan. "Za tiste grehe iz slabosti bo Bog že skoz prste pogledal; tega mu tudi jaz ne zamerim. Veliko bolj narobe je, da krade. Naj bi raje delal kot vsi pošteni Slovenci."
 "Vsi moški ste enaki," je vzrojila Nežka. "Najprej na poskušnjo, potem pa zavreči kot ogrizek. Ljubezen je velik božji dar in se z njim ne smemo igrati. Od izkušnje pred zakonom pride glavobol v zakon. So seveda tudi izjeme, kot na primer jaz,ki sem poštena prišla v zakon, pa vseeno nimam veliko od tega; pač nisem imela sreče pri izbiri."
 "Pa vas menda ja ni kdaj tepel?"sem se narejeno začudil, saj je bilo tudi drugim znano, kako je s to zadevo in so se začeli muzati. 
 "Ni me, ne. Seveda bi me bil, če bi me bil dohitel. Notri v hiši sem bila tiho kot miška, zunaj sem mu pa lahko zabavljala. Saj sem mu zmeraj pobegnila - kamenje je za mano padalo, pa me ni noben zadel. Bi bila pa res neumna, če bi ga čakala."
 "Ti bom že pokazal," se je zdaj na veselje navzočih razhudil možiček. Bil je majhne, res majčkene postave, toda čokat in zelo močan. Glas je imel visok, pa sikajoče prepirljiv. 
 "Nič je ne boš!" se je razhudil njen brat Jože. "Kar poskusi, pa ti jo bomo kar domov vzeli. Ti pa potlej skrbi za tvoje tri fantiče kakor veš in znaš," so se oglašali tudi Pavlinovi s Cepa. 
 "Bi skrbel zanje, bi! Še tisto malo bi jim odjedel, kar bi jim jaz prinesla," je nadaljevala Nežka, ko je začutila enodušno podporo. "Samo enkrat sem ga videla pred poroko, ko me je prišel snubit. In kako je bil prijazen: sama strd ga je bila. Nič ga nisem prej poznala. Tisto nedeljo bi bila morala na Tevče na ogledi - k drugemu seveda. Pa me je on prehitel: ali slučajno ali ne, ne vem; vsekakor nepopravljiva pomota. - Poročili so naju gospod Andrej Kopitar pred dobrimi šestimi leti, zastonj seveda. 'Saj nimata denarja,' so dejali razumevajoče gospod župnik. In res ga nisva imela. Dobri so ti naši slovenski duhovniki - imajo srce za reveža. Pa bi bilo morda le boljše, če se ne bi poročila. Đe en teden nisva bila skupaj, ko je že roge pokazal." Mož je že zopet misli vzrojit, ko je bilo metje končano in so nas Završnikovi povabili v hišo. 
 Spotoma so mati vzdihnili in tolažili Nežko: "Le bodi prepričana, da nisi edina, ki v zakonu trpiš. V zakonu ni zmeraj lahko." Prepričan sem bil, da so govorili iz svoje skušnje. Morebiti sem tudi jaz prispeval kaj k temu, da so jim začeli lasje siveti, Bog ve? "'Je res zakon križ z medom namazan,' so dejali pridigar na Kumu. 'Ko med poližeš, ostane samo križ.' Pa ga moramo nositi, saj smo si ga same naložile. In Jezus je tudi križ nosil. Brez križa pa ga ni paradiža."
 Morebiti se bo kdo pohujševal ob tako očitnem opravljanju. Toda taki pogovori niso bili iz hudobije, ampak iz srčne potrebe so izvirali. Komu naj ženske pojamrajo  svoje težave, če ne svojim prijateljicam? Ali ni boljše, da človek pride na dan s svojimi težavami, ko da bi jih nosil v srcu in se grizel in grizel, pa razgrizel svojo dušo do obupa? Saj je Jezus tudi spoved ustanovil na način, da povemo svoje reve in težave spovedniku: na ta način si najprej olajšamo dušo, nato pa zadobimo božje odpuščanje. Jaz sem bil tega že vajen. Kljub kaki ostrejši besedi ni na koncu bil nihče užaljen - saj smo na dnu srca le držali vsi skupaj.
 Sedli smo za belo javorjevo mizo in po molitvi začeli slovesno večerjo. Bile so tri jedi: kisel krompir, štrukelj s krapi n prsna potica, to je zavitek polnjen s smetano in sirom. Završnica so jo znali daleč naokoli najboljšo napraviti; takrat pri nas še niso poznali jabolčnega zavitka. Vino je bilo dobro - od žlahtnega grozdja z Legarij: črnina, graševina in tudi belo grozdje je bilo vmes; divja šmarnica, ki se je razrastla med svetovno vojsko, ko so vinogradi bili zapuščeni, je spet dala prostor žlahtnim sortam. Od šmarnice rada glava boli, ker vsebuje strupeni metilni alkohol. Že majhna količina lahko baje povzroči oslepitev. Toda pri tej hiši so bili pošteni in pridni gospodarji - pa so vedno skrbeli za dobro in zdravo pijačo ter jedačo. Zato so imeli vedno zadosti pomagačev. 
 Ponudili so tudi ajbežov čaj, ki je zelo zdravilen in je dobre proti vnetju grla in prehladu. Ob obilni pijači in jedači so bile hitro pozabljene zakonske in druge težave. Tedaj se je oglasila tudi pesem. Med vsemi mi je najbolj ostala v spominu starodavna pesem s pretresljivo vsebino, ki mi bo za vedno ostala v živem spominu. Kako čudovito lepe so te naše stare pesmi - kako življenjsko modrost vsebujejo! Zato jih radi zbirajmo in ohranjajmo prihodnjim rodovom, še rajši pa jih prepevajmo. Tudi jaz sem si omislil - po zgledu na druge - svoj lastni zvezek, kamor sem si zapisoval take lepe ljudske pesmi. Toda te pesmi, ki jo je začel Završnikov Tilek, ni bilo v moji zbirki, na katero sem bil tako ponosen. 
 Ker so imeli Završnikovi čudovito polne in lepe glasove, pa tudi besedila so kar vsi po vrsti znali na pamet, nam drugim ni bilo težko poprijeti odpeva. Ta ginljiva pesem se začenja takole: 

Pojte, pojte drobne ptice, preženite vse meglice, da bo sjalo sončece na moje drobno srčece.

Drobne ptičke že pojejo, Bogu hvalo, čast dajejo, jaz pa sem na smrt bolan, na belo pojstlo poravnan.

Jaz pa nisem tega vedu, da bom mogu že umret; zdaj je prišla grenka smrt, s tega sveta jaz moram jet .

 Čeprav je svetila mesečina, je bilo le temačno in zato smo se začeli odpravljati domov. Le še do konca smo poslušali pretresljivo besedilo in pomagali pri odpevanju:

Ura pol enajstih bije, men' pa luč prižigajo; men' pa luč prižigajo, s tega sveta me spremljajo.

Ljubi bratje in sestrice, na moj grob rožic nasadite; ko bo trohnelo moje telo, mi plave rož'ce naj cveto.

Trde skale so gibale, studenc' solza izvirali, moje srce pa okameni, nobene solze 'z njega ni.

 Ko da me stiska v grlu, ko da mi grabi dušo neka nedoločljiva slutnja, ko da se vame plazi mra iz globeli, mimo katere smo se vračali domov, tako me je prevzela pesem in mi za celo življenje segla v dušo. Ali so to žalostno pesem peli naključno ali ne - vendar gotovo nihče ni mogel slutiti, da se je prav podobno, kakor pravi vsebina te pesmi, res nekdo v cvetu svojih mladih let, v tej s čudovito mesečino obsijani noči, poslavljal od svojega mladega življenja…

Petnajsto poglavje Kropit gremo

 Sam ne vem, kako sem tega neprijaznega torka hodil domov iz doline. Spominjam se, da so mi kar naprej brneli po glavi zvoki tiste žalostinke, ki smo jo prepevali na metvi. Drugi spomini so bili kot nekam zabrisani. Le tega se dobro spominjam, da so se mi v vročični glavi vrstili v živih barvah in najmanjših podrobnostih nedavni dogodki, ki so bili na ta ali oni način povezani z rajnim Lojzom. Bil sem zatopljen v žalostne misli in nikamor se mi ni več mudilo. Skoraj popolnoma sem spregledal, da se je nebo vedno bolj temnilo, da so se cunjasti oblaki skoraj dobesedno poveznili čez cerkev svetega Matija in Martina ter popolnoma zakrili srebotenski hrib, da je začelo grmeti in treskati, ko da se bliža sodni dan in da se je po prvih kot lešnik debelih ledenih zrnih in kot fižol velikih škropljah  razbesnela prava huda ura, kakršne nisem doživel ne doslej ne poznej . Šele obupno zvonjenje proti hudi uri, ki mi je udarilo na ušesa od več strani hkrati, me je opozorilo, da bo treba podvizati korake, če ne želim biti moker ko miš. V takih trenutkih, ko bi lahko strela udarila vsak hip v zvonik, je bilo zvonjenje proti toči pravo junaštvo. Toda mežnar Polde in še drugi so se žrtvovali, da odvrnejo hudo uro. 
   Komaj sem vstopil pod domačo streho, že se je razbesnela taka nevihta, da podobne niti stara mati ne pomnijo. Huda naduha, ki jih je že delj časa priklepala na bolniško posteljo, se je ob slabem vremenu še poslabšala. Vendar jim ni mogla zlomiti volje do življenja in strgati iz rok nebeške lestve - molka - kot so nam sami večkrat ponavljali: " Rožanec  je lojtra  v nebesa!"
Sestra je kropila z blagoslovljeno vodo hudourne oblake, mati so v peči zažigali pušpan, dren in čremso in lesko, brinje, brčklej  in givo  od na cvetno nedeljo blagoslovljenega snopa ; brat pa je zapiral okna, da jih ne bi vihar, ki je prihrumel, raztreščil. S staro materjo smo zdaj vsi goreče molili v čast svetemu Florjanu, da bi nas Bog obvaroval na njegovo priprošnjo časnega in večnega ognja. 
 Ko je strela udarila v bližnjo hruško in jo razčesnila na dvoje, smo vsi prestrašeni zavpili: "Sveti križ božji nas varuj!" in se začeli križati. Še bolj kot ta strela je pa udarila med naše domače žalostna novica, ki sem jo prinesel iz doline, da je Golačanov Lojz tako žalostno smrt storil. Stara mati so jokaje in zaradi naduhe s še večjo težavo vzdihnili: 
 "Škoda mladega fanta! Bil je tako dober in vesel, res ga je škoda." Pretresljiva novica je očitno še poslabšala njihovo zdravstveno stanje. Kljub temu so zajeli sapo in ko so se malo umirili, skrbno opominjali: "Zapomnite si, zlasti vi mladi: vsaka noč 'ma svojo moč. Kolikokrat se pri vinu, plesu in drugih norčijah, ki trajajo pozno v noč, začnejo udeleženci prepirati, potlej pretepati in nazadnje začne teči rdeča kri. Varujte se ponočevanja, varujte se grešnega znanja! Kdor nevarnost ljubi, ta se v njej pogubi." Mati so za rajnega zmolili po stari slovenski navadi očenaš, oče so pa odločili, da gremo kropit.
 Nevihta je pojenjavala, vendar se zelenkasto-umazano-rumeno oblačje ni prenehalo solziti. tu in tam se je še zabliskalo in votlo zagrmelo, dež je pa šel kot za stavo. Proti večeru se je nevihta polegla in poslavljajoče se sonce je pozlatilo sicer vedno temne Gorjance in okoliške bregove. Opravili smo se kot za k maši in se odpravili na žalostno pot vsi, razen stare mame, ki bodo gotovo doma več molili kot mi vsi skupaj.  Previdno smo stopali mimo večjih mlakuž in hudournikov, ki jih je taka nenadna nevihta priklicala s hribov. Zemlja je bila po dolgi suši tako izsušena, da je kar pila in pila in še blata ni utegnila zgnesti, kar nam je za hojo prišlo kar prav. 
 "Bog si ga vedi, katera poganska roka se je tako oskrunila," so dejali Koritnikov ata, naš prvi sosed. "V zadnjem času je naši okolici vedno več tožarjenja po sodiščih. Mislim pa, da bi stvari lahko dobri sosedje sami med seboj poravnali - ali pa šli po zastonjski nasvet h gospodu župniku. Mar niso glavni vzroki le neukročene strasti: nadutost in oblagoltnost , ljubosumnost in sebičnost in iz njih izvirajoče zamere, prepiri in jeze. Slišal sem od nekega prijatelja v Krškem, da se temu čudijo gospodje sodniki in celo odvetniki. Čeprav si manejo roke, ker jim pravdarji dajo zaslužiti, se vendar čudijo: 'Od kod tem prepirljivcem toliko denarja v teh hudih časih? Mar ni to pravo razmetavanje?"
 Oče, ki so pač bili dobričina in so rajši škodo trpeli kot pa delali, so prikimali:"Res nam je potrebno premoženje in tudi denar: toda na oni svet ne bomo s seboj ničesar odnesli - vse bomo tukaj pustili, tako kot nesrečni Lojz. Z nami pojdejo le dobra dela in zato so ta najpotrebnejša." Vedel sem, da so oče to govorili iz prepričanja, saj ga ni bilo boljšega človeka daleč naokoli. 
 Ko smo se pomikali skozi Ograjo, so se nam pridružili tudi Bavdaževi in nekateri drugi sosedje. Gospodar Matija ga je očitno imel malo pod kapo; čudno bi se nam zdelo, če bi ga videli treznega. "Pravim, Matjaž, da se temu zelo čudim. Rajnik  si je bil z vsemi dober; med vsemi fanti in tudi odraslimi ga ni imel sovražnika. Kdo neki bi se bil mogel tako spozabiti?"
 "Kaj se ve," sem pripomnil. "Sovražnikov in sovraštva se lahko človek nevede naleze kot berač uši. Najbrž je tudi Lojz imel kakega sovražnike, kaj se ve?" sem izrazil svoj dvom. V spomin se mi je prikradel dogodek s Srebotne gore na Antonovo, ki sem ga verjetno opazil le jaz in sem ga nehote začel povezovati z včerajšnjo žaloigro.
 Dež je že zdavnaj jenjal in skozi vedno redkejše oblake je sijalo zahajajoče sonce, ko da nevihte sploh bilo ni. Tako je bila razsvetljena ozka pot in brv čez narasli Čolnišček, ki je skrivnostno žuborel in se srebrno lesketal. Zdelo se je, ko da poje tisočletja staro pesem, katere note so se v sivi davnini sicer zgubile - pa znova in znova poskuša zopet najti pravi napev. 

"V začetku našega stoletja," je vedel povedati Koritnikov Matjaž, - "še dobro se spomnim, da je bilo o svetem Juriju - je Ograjškov Mirko šel skupaj s petletnim Venetovim Slavčkom in dveletnim Rudelčkom k potoku, kjer so se igrali. Ta otrok je bil zlat v pravem pomenu besede: imel je zlate in nakodrane lase kot angelček, brihten in zvedav pa kot vsi triletniki, ki jih vse zanima. Nekoč je tudi mene vprašal, kako se reče tistim lepim rumenim rožam, ki rastejo ob potoku in imajo temno zelene srčaste liste. Zelo rad je imel namreč rože. Povedal sem mu, da so to šentjuršnice, ker cvetijo o svetem Juriju. In prav te cvetlice so bile zanj pogubne. Ko jih je hotel natrgati sosedovima, je zgubil ravnotežje in štrbunknil v naraslo vodo, ki ga je začela odnašati. Otroka sta se prestrašila, zbežala in vpila na pomoč, pa ju nihče ni slišal. Zato sta letela na Dobrovco, kjer so Venetovi sadili krompir. Takoj so tekli najmlajšega iskat, pa je bilo že prepozno: našli so ga šele drugo jutro - pod jelševo korenino doli pri mlinu. Lahko si mislite, kaka žalost je zavladala!"

 "Podobno kot danes," so vzdihnili mati. 
 "Ograjškovi so pa res nesrečna družina. Pri njih se ni utopil le mali Mirkec. Petnajstega leta je padel v Galiciji Matičk. Komaj je odšel k vojakom, že so dobili domov brzojav o njegovi smrti. In dve leti pozneje je padel tudi starejši brat Janez v Tirolah. Pa je le razloček med naravno nesrečo, med izgubo življenja pri vojakih ali pa med  umorom, ki se je pripetil sinoči, tamle," so pokazali z roko na koruzne njive oče, ko smo šli mimo Lavškovine. 
 "meni se pa le zdi, a tudi v vojski ni tako preprosta zadeva ubiti človeka. Človek ni vrabec. Res je, da ima človek pravico do samoobrambe; vendar mora poskusiti poprej vsa mogoča sredstva in le ko si drugače ne more rešiti življenja, bi mogel nasprotnika spraviti s poti. V vojski pa morebiti vsi mislijo, da imajo prav, ko druge, tako imenovane sovražnike, ubijajo. Meni se pa zdi, da ga vsi pošteno lomijo," je dejal zamišljeno Koritnik. 
 "Bog nas varuj kuge, lakote in vojske! Če vojaki ne bi hoteli streljati, potem bi bila vojska nemogoča in svetu bi bilo prihranjeno najhujše gorje. In zakaj se ne pomerijo na bojnem polju le užaljeni voditelji? Oni pa se poskrijejo - ubogo ljudstvo pa tirajo v ogenj in smrt!" so s prikrito jezo pripomnili oče. Čez temni gozd smo prišli proti Košenicam in opazil sem, da nismo sami. Od vseh strani so se Golačanovi hiši bližale resne postave posamič ali v gruči, ponekod noseč baklo ali dolgo tresko . Ko se bodo vračali, in to bo najbrž pozno, jih bodo morali prižgati, da jim bodo razsvetljevale poti. In potem bodo metale naokrog trepetajoče plamene in ustvarjale pošastne sence…

Šestnajsto poglavje nisem ga niti opazil

 „Sinoči sem se zaklepetala z Japčetovo Zalko in jo spremljala do Vejerja, kjer je križpotje," je pripovedovala mati Tonka v topli kuhni . Ker je bila v hiši  okrog mrliča taka gneča, da se ni bilo mogoče preriniti do odra, smo najprej izrazili sožalje potrtim staršem ter bratom in sestram. Mala Zalka je kar naprej jokala in skozi solze pripovedovala: 
 "Mene je imel najrajši. saj je bil vendar kot brat zame tako dober; pa tudi za vse druge. Komu neki je bil napoti, da nam je pripravil tako žalost?" je zahlipala. Tudi mater je premagalo in vsi skupaj smo jokali. Nato je skušala nadaljevati: 
 "Prej je Zalka mene spremljala s sejma do nas, pa sem ji tudi jaz hotela posoditi nekaj poti. Japčela je tako pametna in ljubezniva ženska, da bi jo človek kar naprej poslušal. Toliko sva si imeli povedati in same lepe reči: govorili sva tudi o naših otrocih. Zalka jih je vse hvalila, najbolj pa Lojza. Sedaj je pa tole prišlo nad nas!" je zopet zaihtela. Nekaj časa smo iz sočutja v nemi bolečini vsi molčali, nato so jo pa mati skušali tolažiti:
 "Nikar ne jokaj, uboga, dobra in preskušena mamica. Tudi naši nebeški materi Mariji so vzeli njenega dobrega sina in ga umorili pred njenimi očmi. Pa je vse sprejela iz božjih rok in darovala za zveličanje nas ubogih grešnikov. Priporočimo se njej, ki je Žalostna mati božja." Očitno so te besede kot balzam na skelečo rano vsaj malo ublažile dušno bolečino. Saj smo bili vsi verni kristjani in vedno bolj sem dojemal, koliko tolažbo in moč daje prava vera človeku v njegovih najtežjih trenutkih. Upanje na prihodnje življenje pozlačuje dolgočasno sivino vsakdanjika. 
 "Kar ne morem se potolažiti, da sem izgubila tako dobrega otroka: takih matere več ne porajajo. Najbolj me pa skeli v duši, da je umrl nepreviden. Ko bi le vedela, katere preteta  roka nam je utrgala naš najlepši cvet, ko je najlepše širil svojo vonjavo in nas vse razveseljeval! Zaobljubila sem se Materi božji na Zaplazu, da poromam tja peš, če bomo zvedeli za morilca."
 "Star pregovor pravi: 'O Bog, varuj me prijateljev, sovražnikov se bom že sam obvaroval.' Kolikor je videti enostranski, pa vendarle vsebuje globoko resnico: na svetu je malo resničnih prijateljev - veliko je pa priliznjencev in potuhnjencev, ki te hočejo le izkoristiti. Potem ti pa obrnejo hrbet ali pa se celo obrnejo zoper tebe! Tudi naš Lojz je imel takega potuhnjenega prijatelja. V nedeljo popoldne sta še puško skupaj čistila. Da ga ni…" je mislil nadaljevati Florjan, toda mati niso dovolili prenagljenega sumničenja: 
 "Se bo že zvedelo. Gotovega še ne vemo nič. Drugo so le ugibanja. Kar ne morem se zbrati, tako me je pretreslo vse skupaj. Kje sem že nehala? Da, zelo dolgo sva se pogovarjali, tudi o Lojzu, ki bi moral kmalu, na jesen, k vojakom v gardo. Bil je res visok, lep in postaven fant. Ko sva se le ločili, se je mesečina kar zadosti razlivala skozi koprenaste oblake, da sem videla kod hoditi. Ko sem prešla Lavškovo domačijo, je ravno mesec pokukal izza oblakov in videla sem nekoga ležati ob potu. Izognila sem se mu v velikem loku misleč, da je kak pijanec, ki se je vračal s šentjernejskega sejma in tam obležal, ker se ga je preveč nasrkal…"
 Medtem je gneča v hiši malo pojenjala in tudi za nas se je našel prostor ob rajnem. Mrtvaško bled je bil njegov obraz; na bledo, visoko čelo so mu padali valoviti sivo-kostanjevi lasje in zdelo se je, ko da bo zdaj zdaj odprl le na lahno priprte sive oči. Roki sta mu ovijali molek z velikim lesenim križcem. Zaslutil sem kot nikoli doslej, da s smrtjo ne more biti vsega konec. Smrt je samo prehod iz tega življenja v življenje k bogu. Naš Lojz ne živi le v našem omejenem spominu, ki bo počasi zbledel, ampak tudi na drug način pri svojem Stvarniku. Njegovo telo je sicer bledo in mrtvo tu pred nami, njegova duša pa je že pred posebno sodbo pred pravičnim Sodnikom. Kako se je vendar odločila njegova usoda? Ali je našel milost pred pravičnim in vsevednim Sodnikom in Plačnikom? In kar nenadoma sem začutil globoko vdanost v božjo previdnost: prejšnja žalost in nemir sta izginila. Ko sem molil za rajnega in za njegove domače, se je v dušo naselila globoka vdanost in mir, ki navdaja prave vernike ob še tako hudi izgubi.
 Šopki belih drobtinic, marjetic, aster pa vrtnic in nageljnov so se kar spodrivali, kateri mu bo delal družbo. Vse rože so bile bele, znamenje nedolžnosti in mladosti: celo bele cinije in regine sem opazil; rožmarin in roženkravt sta pa omamno dehtela naokrog po sobi. Le bledi obraz in roki sta gledali izpod cvetja. Na mizici pred odrom sta na kositrnih svečnikih goreli visoki voščeni sveči na vsaki strani starinskega križa; pred križem pa je po starodavni slovenski navadi molela iz porcelanaste sklečke  z rožami nenavadni oblik zunaj in z blagoslovljeno vodo znotraj - pušpanova vejica. Molče smo rajnika pokropili. Srebretova Ana je z zategnjeno žalostnim glasom naprej molila rožni venec in mi smo odgovarjali. 
 Po končani molitvi so se ljudje začeli med seboj pogovarjati. Vedno novi so prihajali, cele trume. Čisto tam v kotu pod Bogkom sem opazil sloneti Kalškovega Mitja, sključenega v dve gubi. Globoke brazde so mu delale mladi že tako ne preveč čedni obraz čudno starikav, usta je imel čudno skrivljena in nasploh je bil videti kar oduren. "Mar ga je žalost za prijateljem tako spremenila in tako rekoč čez noč postarala? Ali pa se na njegovem licu odraža nemirna vest? Kaj pa, če je morebiti res soudeležen pri prijateljevi smrti?" - mi je rojilo po glavi. Seveda nisem nič rekel in take čudne in temne misli sem odganjal kot nadležne skušnjave. 
 Iz kuhinje se je slišal materin glas, ki je razlagala: "Mislim, da ni šel vasovat, ampak meni je šel naproti, ker sem se zunaj tako dolgo zadržala in še na orglice si je gredoč igral. Moj ubogi, dobri moj Lojz!" je zopet zahlipala. "Ko bi vendar Bog poklical mene, ki sem se že naživela." Lavšca pa je povedala, kar je zvedela - in vsi so ji napeto prisluhnili:
 "Gošarjev Janč, ki se je vračal iz Št. Jerneja, se je že zgodaj oglasil pri nas in dejal: 'Ti Angela, tamle na vaših njivah pa en mrlič leži. In tam naokoli nekdo hodi, čisto podoben Kalškovemu Mitju, ko da bi nekaj iskal.' Vstala sem izza molže in res šla pogledat. 'Jejankanaka ,' sem vzkliknila; 'to je pa vendar Golačanov!'"  - je končala v solzah in s4e obrnila k tistemu, ki je povešenih oči sedel v kotu. "Čudno,da nam nisi nič povedal že ti. Jelda   ti nisi vedel, da je Lojz mrtev?" 
 Ogovorjeni je vprašanje kakor preslišal. Zato so naš oče ponovili vprašanje kar precej glasno, da so vsi utihnili in nastalo je moreče ozračje kot pred današnjo nevihto:
 "Ne slišiš, Mitja,kaj  te sprašujejo? Ali res nisi vedel, da je tisti 'pijanec', ki je mrtev ležal na Lavšcinih njivah, tvoj prijatelj Lojz? Če si pa vedel, zakaj nisi nikomur takoj povedal?" Mitja se je zdrznil, preplašeno pogledal okoli po sobi kot ranjena zver, ki nima kam pobegniti pred lovci. Glas se mu je tresel od razburjenja, šlo mu je skoraj na jok: 
 "Seveda sem si mislil, da tam leži kak pijanec. Se bo že streznil, sem si mislil, in tudi zmrznil ne bo, sem si mislil, saj je topla noč. Jaz ga pa nisem ubil!" je kot zahropel in to je zvenelo kot krik na pomoč. Tedaj šele so postali pozorni vsi navzoči in se ozrli proti kotu. "Kaj me vendar vsi gledate? Mar res izgledam ko kak razbojnik? Dajte mi vendar mir!"
 "Si pa res čuden danes, Mitja! Kaj trepečeš pred nami, saj ti nihče nič noče," je hotela miriti petnajstletna Cirilka. "Mama so hoteli vedeti le to, ali si videl ležati Lojza in zakaj nisi to nam povedal. Ali je to kaj hudega? Saj te vendar nihče ni hotel žaliti!" je bilo slišati osuplost in začudenje iz njenega glasu. "Kdo pa pravi, da si ga ti ubil?" Toda učinek je bil proti pričakovanju ravno nasproten. Šele sedaj je bruhnilo iz njega kot iz ognjenika, ki se dolgo pripravlja na izbruh in ves zaripel v obraz je skoraj kričal:
 "Nič se nisem pri njem ustavljal. Jaz ga nisem niti opazil. Pustite me vendar pri miru, kje je vendar vaša krščanska ljubezen!" se je kar trgalo iz njegove pekoče notranjosti. Tedaj je k njemu pristopil Koritnikov Matjaž, ga potrepljal po ramah in mu nekaj zašepetal na uho. Nisem dobro razločil, ampak slišalo se je, ko da ga nekdo išče. Mitja je prebledel ko o Veliki noči na sveže pobeljen zid, nenadoma umolknil in snel klobuk z obešalnika, se negotovih korakov napotil proti izhodu in se skoraj opotekel skozi odprte duri, ne da bi komu privoščil pogled. Kmalu nato je pogovor v sobi spet oživel. Pogovarjali so se o živini, vremenu in drugih vsakdanjih malenkostih. Med tem se mi je pa zazdelo, da čisto razločno slišim brnenje nekega džipa. 
 "Prav ima Cirilka: mi ne moremo in nočemo soditi. Sodi lahko le vsevedni Bog. V kakih neprilikah in sitnostih sem bil danes na primer jaz," je glasno vzdihnil mlinar Janez. "Malo je manjkalo, da me niso vklenili in odpeljali orožniki - vse do prejle so me zasliševali in me pogojno spustili. Ugotovili so namreč, da je bil Lojz umorjen z mojo šestnajstkalibrsko dvocevko, ki je stalno visela v naši hiši na steni, kot je znano vsem občanom. Jaz sem pa tako prijavljeni lovec in imam torej do orožja pravico. Ko sta skupaj z županom dopoldne prišla žandarja k nam, sta hotela na vsak način zvedeti, kje jre puška. Jaz sem šele tedaj opazil, da je stena prazna. Potem pa tisti nesrečni časopis Domovina, na katerem je bil prilepljen moj naslov! Žandarja kar nista mogla ali hotela razumeti, da tisti listek ne dokazuje moje krivde, ampak ravno nasprotno. Kdo bi vendar bil tako neumen, da bi pustil za seboj tako jasne dokaze zločina! Toda kljub temu se nisem mogel oprati vsakega suma. Kakor je Bog resnično v nebesih," je drhteče povišal glas in povzdignil prsta v znamenje prisege - obrnivši se proti razpelu v kotu, "sem jaz pri Lojzovi smrti popolnoma nedolžen."
 "Domovina zadnje čase res malo pretirava, ko hudo rohni zoper duhovščino in Cerkev," je menil Branč. "Gospod župnik pravijo, in brez razloga, da kdor podpira časopis, kateri spodkopava ugled duhovščini, tisti na neki način spodkopava tudi ugled krščanskega nauka, ki ga ona uči. Ne ko da bi bili duhovniki brez napak - vsi jih imamo - ampak ne gre mi v glavo, zakaj je treba ravno njihove obešati na veliki zvon. Imam vtis, ko da to delajo navadno tisti, ki imajo sami največ masla na glavi. Imam vtis, in pismonoša je to sam povedal, da ima Domovina pri nas vedno manj naročnikov."
 "Če bi tisti nesrečnež imel le še kaj spoštovanja do božjih zapovedi, ki jih tako vztrajno oznanjajo duhovniki mladim in starim, potem gotovo ne bi ukradel puške; prepričana sem, da potemtakem tudi ne bi moril. Saj puška ni kriva - krivo je hudobno srce, ki zanemarja božje zapovedi. V cerkvi nas ne učijo nič slabega, ampak le dobro: 'Ne laži, ne kradi, ne ubijaj!'" so menili mama. "In še najpomembnejšo zapoved: 'Ljubi Boga, ljubi bližnjega!' Kdor se vsaj tega v resnici drži, bo gotovo pošten občan in dober kristjan," so končali ob vsesplošnem pritrjevanju navzočih.  
 

Sedemnajsto poglavje Pa ga nimam prijat’lja…

 	Moja urca bo prišla 

morebit še nocoj; pa ga nimam prijat'lja, da bi rajžal z menoj…

- so se oglasili sprva negotovi in skorajda raskavi, potem pa vedno bolj zanesljivi in razločni, pa vendarle ginljivo mehki, božajoči in nekam čudno žalobni fantovski glasovi, ki so se mešali z lahnim poletnim vetrcem, ki je prinašal skozi priprte oknice rahel vonj po cvetoči otavi; le-ta se je srečeval z omamnim dehtenjem belih vrtni, nageljnov, mirte in drugih rož, ko da bi vsa božja narava hotela blažiti trpko bolečino ob hudi izgubi:

Pa preljuba vi mam'ca, ostanite doma; ne hodite za mano iz tega sveta!

so se glasovi vedno bolj bližali in postajali razločnejši. Kakor so fantje, ki so prišli čut k svojemu nerazdružnemu prijatelju, peli vedno bolj ubrano in ginljivo, tako je vedno bolj pojemal pogovor. Drug za drugim so polagoma poprijemali še drugi čuječi. Mila slovenska pesem je skrivnostno povezovala sicer tako zelo različne ljudi: mlade in stare, bogate in revne, učene in neuke. Gladila je štrleče ostrine strankarskih razprtij in zbliževala zagovornike popolnoma različnih svetovnih pogledov. Čutili smo, da je to naša pesem, ki se je porodila že v srcih naših davnih prednikov in zato zadeva ob srca tudi nas sodobnikov, ki smo njihovi potomci: boža naša srca, kateri imamo srce…

 Taka žalostinka ob mrliču zna ganiti tudi najbolj zakrknjena srca in postaviti most med včerajšnja sovražnika, da si spravljivo sežeta v roke in pozabita na črtenje in zamero.

Jezus, Jožef, Marija, prihitite po me! vam ob smrti izročam svoje revno srce…

 Misel na prihodnje snidenje je očitno bodrilno vplivala na potrte sorodnike in jim vlivala v srca spokojnost in tolažilno upanje.
 Oče so menili, da smo že zadosti dolgo tukaj in zato so vstali - mi pa z njimi vred. Na klopi iz rdečkaste češnjevine so takoj posedali drugi prišleci, od katerih jih večino nisem niti poznal. Komaj smo se zrinili pred hišo, ki jo je sedaj že oblivala mehka mesečina. Opazili smo več gruč in tudi mojih vrstnikov ni bilo malo. Oče so se takoj spustili v pogovor s svojimi znanci iz drugih far, jaz pa z vrstniki. In prav nam mladim je čevljar Martink nekaj dopovedoval. Pririnil sem se čisto zraven kozolca, da bi mi ja ne ušla nobena besedica.
 "Da, prav tako je vprašal ta nebodigatreba," je povzdignil glas, ko je videl, da ima vedno več poslušalcev. "Kdo neki se je mogel tako spozabiti?" - in je porogljivo zategnil tisti "kdo neki", da se mi je že kar pretirano zdelo. V mladih letih je velikokrat igral na odru pri igrah, ki jih je prirejal gospod župnik za mladino in z mladino, pa se mu je igralska spretnost še vedno poznala. 
 "Pa sem imel kar ročno pripravljen odgovor. Čisto blizu sem stopil k njemu in mu polglasno zlogoval na uho, da so lahko slišali samo okoli stoječi: 'Kdo neki se je mogel tako spozabiti? Kdo neki? Smo že blizu, kmalu se vse zve. Kaj se delaš hinavskega in sprašuješ, ko morebiti prav ti najbolje veš, kdo je s poti spravil tvojega prijatelja Lojza.' Čisto od blizu sem mu ostro pogleda v črne oči, da jih je takoj povesil," je s poudarkom povedal čevljar. 
 "Pravijo, da znate misli brati," je Martinka spoštljivo ogovoril Lesarjev Rudelčk. "Kakor hitro pogledate človeka, ga že pogruntate . Ali je to res?"
 "Najsi bo že kakorkoli, Mitja je tedaj čisto vase zlezel; potulil se je in se brez besede zgubil med množico. res je, da se je danes čudno obnašal; celo jutro je postajal pri rajnem, postavljal nepotrebna vprašanja, nekaj štrenčil  tam okoli, ko da bi kaj izgubil in tudi nocoj se je vedel nekam čudno - prav čudno," je skrivnostno zategnil. "S svojim čudnim vedenjem se je sam nehote osumil in nič nenavadnega, da so ga orožniki odpeljali. Če bi bil res tak rajnikov  prijatelj, kot se je pred nami delal, bi to pokazal drugače, zlasti z molitvijo za pokoj njegove duše."
 "A njega so orožniki odpeljali?" - "Tako daleč smo že prišli!" - "Pa še koga drugega?" - so se vrstili vprašujoči fantovski glasovi. 
 "Meni se zdi, da ne bo treba drugih," je odsekano končal čevljar in niti besedice več nismo mogli spraviti iz njega. Dobili smo vtis, da si že očita, češ da je preveč izblebetal in da se grize v ustnice, ko je poslušal samodejne odzive notranjega besa:
 " Toti  bi zaslužil smrt na vislicah! - Pa bo gotovo dobil samo nekaj let in še to pogojno… Ko hudodelce država ščiti, a preganja nedolžne… Še dobro, da so ga pravi čas orožniki odpeljali! - Drugače bi mu mi fantje sami sodili! - Pa takega prijatelja se je delal… A bil je hudič v človeški podobi… Saj je vedno bil tak potulen , da nisi nikoli vedel, kaj misli… Zdaj je prišel pravim v roke - naj ga kar tepejo, kot imajo navado!" 
 Takšni in podobni glasovi so naraščali že v pravi hrup. Prav glasen je bil Mlinarjev Drejc in tudi Tropinov Jož ni nič zaostajal za njim. Čudil sem se, saj je bilo znano, da sta z Mitjom zmeraj skupaj tičal, tako da je sprejemal vedno bolj njuno miselnost. Ali ga je morebiti tudi to nagnilo k usodnemu strelu? Kako to, da se vsaj malo ne zavzameta zanj? Ali pa morebiti na ta način skušata zadušiti očitke veste - ali pa se tudi onadva bojita, da še njiju kaj podobnega ne doleti? Saj tisti, ki ne sprejema božjih zapovedi in nauka Cerkve, pravzaprav odpira pot najrazličnejšim prestopkom…
 Iz teh mučnih misli me je predramilo ubrano petje, ki je priplavalo sem od Luže; peli so vajeni peci, da smo vsi nehote prisluhnili. Najbrž so bili fantje z Raškega vrha in okolice, prav tisti, ki so hodili naokoli tako lepo pet za svete Tri kralje. Peli so znano narodno:

Vsi so prihajali, njega ni b’lo; ko bi on vedel, ko bi on slutil,… kak men' je hudo.

 Trušč in bes sta se kot na povelje polegla. Ko da se sramujejo izbruha prenagljenosti, maščevalnosti in mladostne pravične razjarjenosti, so čisto utihnili i začeli odhajati vsak na svojo stran, le nekateri so se tiho vrnili proti Golačanovini. Odhajajočim smo se pridružili tudi mi. Luna je osvetljevala pot izmed redkih oblačkov, črički so glasno čričali, ko da tekmujejo med seboj, potok je pa še zmeraj žuboreč iskal skrivnostni in v davnini izgubljeni napev. Neka čudna tesnoba se nas je polotila, ko smo šli skozi hosto.

 "Se spomnite," sem moral pretrgati tišino, ki je na nas legla kot posledica vseh teh nepričakovanih doživetij, "kako je na Antonovo prepeval rajni Lojz tisto pesem o fantu, katerega umori zahrbtni in hudobni hlapec, ko da je slutil svojo usodo?"
 "Da, da," je povzel Poljančev Alojzij. "Kdo bi si mogel tedaj misliti, da se bo nekaj podobnega zgodilo tudi njemu samemu? Ne bi rad sodil, toda preganja me čudna misel: da se je namreč Mitja danes zato tako čudno vedel, ker ga je preganjala in pekla nemirna vest. Ali ste videli njegov nemirni pogled, kot pri starcu nagubano čelo, nenadne izbruhe neurejene notranjosti? Da, vesti ne moreš okoli prinesti; vest je božji glas in kakor Bog vse vidi, tako tudi vest vse opazi. Nemir, ki ga prinaša nepravilno mišljenje ali nepravilno ravnanje v človeško dušo, je torej kot božje opozorilo: 'Pazi! Če boš šel po tej poti naprej, ne boš dobro končal. Tvoj konec bo v večnem nemiru, večni zmedi in sovraštvu.'  Mislim torej, da vest opozarja na to, kar se bo šele zgodilo." 
 "Hočeš reči - v peklenskem ognju," je negotovo pripomnil Dajekov Edvard, katerega je Alojzijevo modrovanje očitno v živo zadelo. "Čeprav jaz v to ne verjamem, je vseeno cela stvar zelo logično speljana in med seboj povezana. Če bi bilo posmrtno življenje, potem bi bila na svetu res popolna pravica; drugače pa je ni pravice. Vendarle tisto s peklom meni zveni le kot votlo strašenje…"
 "Prav praviš, da je cela stvar zelo logična; in ne le logična, ampak tudi resnična. Nekaterih ljudi ne ganejo niti opozorila vesti niti razumski dokazi niti ljubezen Kristusa in njihovih bližnjih - takim je treba drugače vliti zveličavni strah v pregrešne ude. Kogar od greha ne more odvrniti ljubezen do Boga in njegovega plačila - kar bi bilo najprimernejše, tistega bo morda zadržala na pravi poti vsej misel na prihodnjo kazen in nesrečo, ka-li?" je modroval Polde. 
 "Seveda," se je ognjevito strinjal Bavdaž. "Če bi tisto hudičevo seme, ki nam je pokosilo najlepši cvet mladosti, kaj premišljevalo o posledicah onkraj - roko v ogenj, da bi se stokrat predomislilo pred usodnim strelom. Tako pa…" - ga je premagalo ginjenje in komaj slišno je še dodal: "Da, res je: Kdor prav veruje, mora tudi živeti prav in pošteno."
 "Mislite reči, da jaz ne živim pošteno, ker ne hodim v cerkev?" se je že kar hotel razhuditi Edvard. "Še veliko bolj pošteno živim od tistih, ki so vsak dan pri maši, potem pa jezik brusijo ob druge…"
 "Že ne brez vzroka," so na moje veliko začudenje posegli v razpravo oče; slutil sem, da si Edvard ne bo upal ugovarjati, ker so imeli velik ugled in so redko povedali svojo sodbo. Kadar so jo pa, je pa navadno držalo ko pes ježa. "Pravijo, kako si tudi ti, Edvard, zelo nepreviden, kadar primeš puško v roko. Ali je to opravljanje ali resnica? Pa naj tudi tukaj navzoči Polde potrdi, če ni čista resnica, da si mu zadnjič poslal kroglo mimo ušes, ko se je ravno odpravljal zvonit mrliču. Malo je manjkalo, pa bi dvema zvonilo. In on ni edini, ki se boji iti mimo vaše hiše."
 Zaradi mraka nisem opazil, ali je ogovorjeni barve spreminjal, vendar sem čutil, da mu je nerodno. Ni rekel ne bev ne mev ampak je pametno molčal. Sicer pa je tako odkrito grajo tudi zaslužil. Ne le otroci, tudi odrasli so se bali hoditi mimo Dajekove hiše v strahu, da ne bo vanje meril, ko si jih bo vzel za tarčo namesto vrabcev. 
 "Meni se pa le zdi, da govorjenje o peklenskem ognju pravzaprav ni nikakršno strašenje," je glasno pomislila Bavdaževka. "Strašimo otroke z rečmi, ki jih ni, kot na primer z divjim možem, bav-bavom, s škrati ali volkodlaki. O peklu pa tudi Jezus večkrat govori - njemu pa že lahko verjamemo. Jaz sem že večkrat prebrala celo sveto pismo in sem se o tem dodobra prepričala. Kdor pa sicer ne verjame v prihodnje življenje, - zanimivo, kajne - zanikati ga pa tudi ne more, saj še ni bil tam. Sploh pa verujoči ni na zgubi, četudi bi po smrti nič ne bilo. Vera namreč že v tem življenju prinaša notranji mir, tolažbo in veselje do življenja kljub mnogoterim težavam, po smrti pa večno veselje v nebesih. Rajši kot o peklu jaz rada poslušam o nebesih. Brez vere pa življenje tako nima pravega smisla. Mi kristjani pa vemo in verujemo, da po smrti ni vsega konec. Ob misli na rajsko veselje imajo tudi preskušnje, bolezni in nesreče svoj smisel. Kdor pa ne sprejema krščanskega nauka, se izpostavlja res nevarnosti pogubljenja. In tega nas obvaruj Marija Srebotenska. Njej se radi priporočajmo: kdor Marijo prav časti, se nikoli ne pogubi. Pa lahko noč, ljubi sosedje in mirno spanje." S temi besedami se je poslovila in odšla z možem navzdol na desno k svoji domačiji.
 Kmalu se je tudi Edvard ločil. Oče so ga prijazno ogovorili: "Veš Edvard, po srcu smo si ljudje mnogo bliže, kot bi človek na prvi pogled sodil. Saj smo vendarle vsi ustvarjeni po božji podobi in imamo veliko dostojanstvo. To nas spodbuja, da se trudimo za pravico, dobroto in resnico, kot si se pravzaprav ti hotel izraziti. Pa lahko noč in srečno spanje!" so zaklicali za njim, ko jo je naglo potegnil na levo v hrib in zamomljal nekaj pozdravu podobnega. "Ne bi bil slab fant, toda pri starših nima ravno dobrega zgleda, ki bi ga spodbujal k veri. Čeprav stanujejo blizu cerkve, jo od znotraj redko vidijo. Jabolko pa ne pade daleč od drevesa," so ga skušali opravičevati, ko smo mi zavijali v breg na desno.
Nikakor nisem mogel zaspati. Nemirno sem se premetaval po ležišču in se priporočil angelu varuhu s prošnjo, da mene ne bi obiskala zadnja ura tako nepričakovano kot Lojza. Tudi zanj sem malo pomolil in utonil v spanje. 

Osemnajsto poglavje Spet enega manj

Naslednje jutro sem šel pomagat Poldetu zvonit mrliču. S tremi zvonovi je bilo za enega res preveč dela. Ko sva se po zvonjenju odpravljala domov, so naju ustavili gospod župnik: "Ravno prav mi bosta prišla. Danes bi rabili še enega strežača pri zidanju železo-betonske ograje okrog starega in novega dela pokopališča. Ali bi hotela tudi vidva pomagati?" Takoj sem bil pripravljen, samo domov sem še skočil, da se preoblečem. Zdelo se mi je imenitno, da me gospod župnik potrebujejo. Delavcev je bilo veliko - domačini, pa tudi priložnostni delavci - izgnanci in begunci s Primorskega, kjer je laški fašizem začel preganjati vse, kar je bilo obarvano slovensko. Mnogi Tržačani in Goričani so iskali zavetja v matični domovini. Ker ni bilo dela zaradi svetovne gospodarske krize, so bili zelo veseli župnikovega vabila. Farovška kuharica je dobro in obilno kuhala, da se res ni mogel nihče pritoževati.

 Za kosilo smo imeli pogrnjeno mizo v mežnariji. Ob obilni jedači in pijači so se sicer redkobesednim delavcem razvezali jeziki. Najbolj korajžen in glasen je bil lep mlad Tržačan, ki so ga klicali za Marjana. 
 "Nas delavce je hudo prizadela svetovna gospodarska kriza. Mene še posebej. Staršev nisem niti poznal - verjetno so jih fašisti spravili s poti, ker so bili zavedni Slovenci. Kar pomnim, se potikam okoli tujih ljudi - s trebuhom za kruhom. Dokler je bilo vsaj dela, je bilo tudi kruha; ko je pa zmanjkalo dela, smo mnogi ostali tudi brez skorjice kruha. 
 Mislili smo, da nam bo v  kraljestvu Srbov, Hrvatov in Slovencev z rožicami postlano. Pa smo se hitro razočarali. Brezposelni delavci smo bili povsod nezaželeni. Peš sem se napotil iskat dela: za prosit sem bil preponosen - še brezbožnih fašistov nismo prosili milosti, ko so nam v Trstu požgali narodni dom, preganjali našo besedo in pesem in nas oropali vseh narodnostnih pravic v cerkvi, v šoli in celo doma nismo bili varni pred njihovimi vohuni! Dela pa ni bilo nikjer in lakota vedno hujša. Iz Belgrada sem prišel vse do reke Donave - tam, kjer se vanjo izliva Drava. Naslonil sem se na mostno ograjo in strmel v blatno valovje, ki mi je šepetalo hudičeve skušnjave: 'Noter skočiš, pa bo vsega konec!' In jaz sem se temu predajal, češ saj po smrti tako ni nič."
 "Pa je," je rekel Polde. "Boste že videli, ko tja pridete." Bal se je očitno, da bi me tako govorjenje pohujšalo.
 "Jaz sem pač takega mišljenja. Služil sem pri tujih gospodarjih in kar naprej delo. Petek in svetek garanje in izkoriščanje. Nikoli mi niso dali časa za mašo, molitev, nedeljski počitek. Potem pa še laški fašisti, ki se imajo za katoličane, pa so tako nekrščansko nestrpni - ne le do vernikov, tudi do duhovnikov in škofov - če so Slovenci. Če bi imel drugačno vzgojo, bi morebiti bil veren. Tako pa…"
  "…ne verujete v posmrtno življenje, v dušo, v Boga?" sem se resnično začudil. 
 "Če ima dušo človek - potem jo imajo tudi živali," se je začel izmikati jasnemu odgovoru. "Tudi one umirajo na enak način kakor človek. Kdo je pa še dušo videl? Jaz verjamem samo to, kar vidim. In danes že poznamo sestavo telesa, ki ga lahko razložimo tudi brez duše."
 "Po tvojem mnenju človek nima duše oziroma se človeška duša v ničemer ne loči od živalske. Mar nisi tako mislil?" ga je vprašal Kumljančev Branč, ki je - čeprav le priden pa napreden kmet  - tudi zelo veliko bral. Nič čudnega, saj je imel brata in tudi rajnega strica duhovnika, profesorja na prvi slovenski - šentviški gimnaziji, ki je dala slovenski domovini najboljše duhovnike in izobražence. 
 "Tako sem slišal. Če mi bo kdo dokazal drugače, bom morebiti sprejel tisto…" je bil pri volji. 
 "Mislim, da se vsi strinjate s tem, da misel nič ne tehta, nič ne meri, nima barve, vonja in okusa, da je torej netvarna," je ob splošnem pritrjevanju razlagal Branč. "Prav tako je nevidna tudi vest - in tudi ti imaš vest, pa še kako občutljivo! Čeprav si bil lačen ko volk, nisi nikoli kradel, ker ti je vest, ki je božji glas, govorila, da je krasti greh."
 To je pa res; kradel še nisem in tudi nikoli ne bom," je vneto pritrdil Marjan, ki torej le ni bil taka zgubljena duša, kot bi človek sodil po njegovih prejšnjih besedah. 
 "Verjamemo ti, da govoriš resnico. Vendar tvojega poštenja nismo videli; prav tako misli, vesti, lastnega jaza ni še nihče videl. Vendar verjamemo, vemo, da obstajajo, ker pač delujejo. Torej je napačna trditev, da verjamemo le tisto, kar vidimo. Če ne bi bilo duše, ne bi bilo niti svobodnega odločanja niti odgovornosti niti dostojanstva. O tem nas poučuje tudi sodobna psihologija. Že sama beseda psihologija pomeni nauk o duši ali dušeslovje. Ker pa duša pri človeku ni tvarna, saj je podobna svojemu Stvarniku, zato tudi ne more umreti, ampak večno živi. Le kar je sestavljeno iz snovi, se lahko razpade - duša pa je duhovna. Po tem se človeška duša tudi loči od živalske, ki pogine hkrati z živalskim telesom. Kaj pravite na to vi, delavci?" se je obrnil proti Marjanu in njegovim tovarišem, ki so pa le napeto poslušali in se niso vpletali v pogovor. Nismo niti opazili, da so nas poslušali tudi gospod župnik Janez.
 "Saj jaz nisem ravno trdil, da človek nima duše; tako zaostal pa res nisem. Pač pa jaz pravim, da ima dušo tudi žival," se je sedaj izgovarjal Marjan, ko ni čutil nikakršne podpore svojemu napačnemu mnenju. Gospod župnik so nalili delavcem prazne kozarce z odličnim cvičkom svetlo rdeče, skoraj bele barve. To je pomenilo, da je napravljeno iz žlahtnih sort. Znano je bilo, da imajo v farovžu najboljše vino daleč naokoli. Nato pa so posegli v razpravo:
 "Res je," so poudarili, da smo si po duši ljudje zelo blizu. "Kadar je človeku sila, se spomni tudi na dušo in na Boga, čeprav je prej morebiti tajil eno in drugo. V skrajni stiski se človek neha pretvarjati in pogleda resnici v obraz. Tak je bil tudi naš rajni župan Janez. V župnijski kroniki sem o njem prebral, da je imel to lepo lastnost, da se je rad usmilil revežev in vsakteremu rad pomagal. K spovedi pa ni hotel hoditi in še druge je pohujševal s svojim brezvernim govorjenje, češ da nima nobenega greha. Tako so začeli opuščati velikonočno dolžnost. Naenkrat je pa dobil pljučnico in kmalu tudi ni mogel več govoriti. Ker ni mogel več odpreti ust, so mu med zobe dali lesen klinc , da je vsaj lahko dihal.
Obiskali so ga gospod župnik, moj predhodnik. Kljub ljubeznivemu nagovarjanju, da je blizu zadnja ura in da se je treba s svetim obhajilom kot popotnico pripraviti na dolgo pot v večnost, župan Janez ni bil pri volji, da bi se spravil z Bogom. Toda njegova velika sreča je bila, da je imel pobožno in bogaboječo ženo. Na njeno prigovarjanje je čez nekaj dni sam prosil za sveto olje. Spovedati se sicer ni mogel več, ampak je samo prikimaval in odkimaval na vprašanja skrbnega dušnega pastirja. Na koncu se je razjokal in stisnil na ustnice razpelo, ki so mu ga dali v roke, da ga ni hotel več izpustiti do smrti iz rok. To je bil očitno znamenje spreobrnjenja, ki je zelo spodbudno delovalo na vse, ki so prišli molit za umirajočega, kajti zvon je oznanil faranom, da mu župnik nesejo popotnico. S tem je zadnji trenutek marsikaj popravil in tudi drugim moškim pokazal pravo pot. Po tistem jih je po dolgem času spet veliko opravilo sveto spoved," so končali gospod Janez.
 "Kajne," je vedel iz kronike Polde, "da je rajni župan to storil tik pred smrtjo leta 1884. Pa tudi dandanes se večkrat zgodi kaj podobnega. Zato jaz pravim: človek le ni žival in zato ne pogine kot pes, ampak umrje. Zato mora urediti svoje račune z Bogom, da lahko mirno odide s tega na oni svet in izdihne dušo  v Stvarnikove roke. Ali nisem prav povedal?" je bil zadovoljen, ker so ga vsi napeto poslušali. Taki zgledi iz življenja včasih napravijo večji vtis kot dolge in učene razprave.
 "Seveda si prav povedal," so ga pohvalili gospod. "Se pa že spodobi za mežnarja, da veruje v višjo silo in v posmrtno življenje. Če pa človek ne spoštuje Boga, bo težko spoštoval sočloveka, ki je božja podoba. Človeško dostojanstvo ni ravno v tem, da je po telesu in nagonih res podoben živalim. Človekovo dostojanstvo je marveč v tem, da je po svobodni in neumrljivi duši podoben Bogu."
 "Sicer pa mi delavci tudi priznavamo, da je nad nami neka višja sila, ki vodi zgodovino," je Marjan skušal popraviti mučen vtis, ki ga je napravil s svojimi dvomi. 
 "In kaj je bilo potem z vami tam ob Donavi?" je radovedil brat Franc, ki je vedno rad pomagal v farovžu  - že zaradi kosila, ki je bilo veliko obilnejše od našega. "Ali niste nič pomislili, da samomorilec ne more priti v nebesa? Ali niste res nič mislili na svojo ubogo dušo?"
 "Tega takrat tako nisem nič verjel in sem se že zdavnaj zapisal hudiču, ki me pa še najbrž ni hotel imeti. Ravno tedaj je namreč po Donavi priplavalo truplo nekega delavca v obnošeni delavski obleki. Mislil sem: 'Kmalu mu bom podoben, saj nimam nobenega upanja na kako delo.' Še malo…"
 "…pa ste skočili v globoko reko; in gotovo vas je kak dober plavalec rešil gotove smrti…" sem se kar vmes oglasil, tako živo sem si predstavljal njegov pretresljivi položaj. 
 "Ni bilo popolnoma tako, lahko bi pa bilo veliko hujše," se je zahehetal zadovoljno in me pogladil po kodrastih laseh. "Kot vidiš, bistri mladenič, se je kar dobro izteklo, ker bi me drugače ne bilo tukaj." - "Kako je bilo torej?" sem bil že nestrpen.
 "Takole: tam zraven je bila veselica in veseljaki so se začeli zbirati okrog razpadajočega trupla tistega neznanega nesrečnika, ki ga je voda pravkar naplavila na breg. Mislil sem si, da bodo zagnali vik in krik, da bodo začeli jokati ali pa moliti, ali pa da bodo preklinjali nesposobno oblast. Toda nič takega se ni zgodilo. Eden - ki je bil dobro rejen in zaripel v obraz - najbrž je bil sam gostilničar - ga je malomarno brcnil in dejal posmehljivo tovarišem: 'Spet enega manj! Spet enega brezposelnega in sestradanega delavca manj!' Pokvarjenci so se na ta dovtip divje zakrohotali ter se vrnili nazaj razveseljevat. Mene je pa ravno to rešilo. Prevzela me je neka ponosna trma in pomislil sem:'Dober nauk si dobil, Marjan, tega veselja jim pa že ne boš privoščil, da bi te takole brcali ti nesramneži, ko te bo Donava milostno naplavila Bog ve kje na obrežje; Marjan, pamet v glavo: s teboj ne bodo tako delali. To bi šele bila sramota.' In dobil sem silno voljo do življenja in kljubovanja vsem težavam."
 "Gotovo vam je to misel navdihnil sam angel varuh," je pripomnila Završnikova Rezika. 
 "Sploh me tedaj to ni zanimalo. Odšel sem z mosta naravnost k veseljakom in hodeč od mize do mize zahteval, ne prosil: 'Ljudje božji, tukaj je pošten delavec, ki umira od lakote; pomagajte mu, če je še kaj človeškega in krščanskega v vas!' Nastavil sem klobuk, v katerega so mi leteli dinarji, tudi papirnati kovači; dobil sem jedače in pijače - še za naprej. Res je bila neumna tista misel o skakanju v Donavo, saj se vedno najde kak izhod iz težav."
 "In kaj te je prineslo na naše Podvine?" je hotel vedeti Povšetov Franc.
 "Potreba in nuja. Čez dalj časa sem peš prišel nekam blizu Celja. Farovška kuharica mi je prinesla star in plesniv kos kruha. s tem kosom v roki sem šel naravnost pred gospoda župnika in mu dejal: 'Poglejte, s čim je revnemu delavcu postregla vaša kuharica. Ali ona to dela v duhu tiste krščanske ljubezni, ki jo vi s prižnice razglašate?' Očitno ga je tu hudo prizadelo. Zato je brez besed sam odšel v klet in prinesel liter odličnega mašnega vina, narezal gnjati in svežega kruh, da sem si lahko pošteno dušo privezal. Kar pomislite: do sitega sem se najedel zadnjič pri tistih veseljakih - in sem bil res hudo lačen."
 "Prav je napravil župnik Jože," so bili zadovoljni gospod Janez. "Še ko sva v šolo skupaj hodila, je bil taka dobričina, da bi vse razdal. Kako si pa zvedel zame?"
 "Najprej me je vprašal, če kaj k maši hodim. rekel sem mu, da ne potrebujem nobenih pridig, ker da živim po svoji vesti. Pa mi dé nekako takole: 'Vest je sicer res božji glas, toda sama po sebi ni nezmotljiva, ker ni Bog. Zato ni zadosti ubogati svojo vest, ampak je treba vest usmerjati k resnici, ki jo pa uči cerkveno učiteljstvo. Le če razum išče resnico, če volja hoče spoznano resnico sprejeti, tedaj bo tudi vest prav govorila in vodila človeka. Zato je pa treba redno hoditi k maši in nauku. Drugače lahko vest postane uničevalna in slepa sila.' Ne spominjam se več natančno, kaj sem mu odgovoril. Iz vsega je mogel sklepati, da nimam nič vere in to ga je hudo bolelo. Zato mi je na koncu sočutno dejal: 
 'Vidite, gospod Žerjal, da nisem brez krščanske ljubezni, ko sem vas vendar nahranil. Toda sedaj pojdite proč iz naše fare in ne pridite več nazaj, da ne pohujšate s svojim brezvernim govorjenjem mojih dobrih ovčic.'"
 "Nič se ni spremenil moj sošolec Janez," so soglašali gospod župnik. "On je bil vedno vnet za pravo vero, bil je celo bolj papeški kot papež; to je čisto v njegovem slogu. In kaj ste mu rekli?"
 "'Kam pa naj grem?' sem ga vprašal, 'ko nimam nobenega dela. Naj se v reko vržem? Čeprav sem iz Trsta doma, ne znam plavati. Če si kaj hudega storim, bo greh na vaši duši. Potem bo šele pohujšanje, ko boste morali poskrbeti za pogreb samomorilca.' Opazil sem, da ga je ganilo. Zasmilil sem se mu. V roke mi je stisnil bankovec in mi povedal, da deluje na Podvinah njegov nekdanji sošolec, ki stalno kaj zida in obnavlja. Gotovo potrebuje pridnih rok. Tako sem prišel sem pomagat," se je zadovoljno zarežal, "živ in zdrav, čeprav lačen ko volk."
 "Le jejte, ne bo nam zmanjkalo. Na Podvinah smo letos res pošteno pljunili v roke," se je dobro zdelo gospodu Janezu. "V maju smo popolnoma popravili pogoreno cerkveno hišo: novo ogrodje, streho z opeko iz Mežice - tudi organistovo stanovanje smo razširili. Kmalu po Veliki noči smo začeli obnavljati pokopališko ograjo. Prejšnja meseca smo pa začeli zidati novo železo-betonsko ograjo okrog starega in novega dela pokopališča. Vi delavci, zidarji, strežači, vozniki in drugi boste še dolgo imeli dela, hvala Bogu. Danes popoldne imamo pogreb - tisti čas si malo spočijte. Potem delo nadaljujemo. Jutri bomo šli pa že navsezgodaj v peskolom nad Vodolo," so sklenili gospod.
 "Mi bomo pa vozili skale pod farovški kozolec, pod katerim bo stal nov senik. Potem bomo razširili cerkveni kor za dober meter in napravili novo železno ograjo. Hvala Bogu, da ne bo zmanjkalo dela," je povedal eden od delavcev, ki so ga klicali za Dragota. 
 Po kosilu sva se midva z bratom poslovila, da se preoblečeva v pražnjo obleko za pogreb. Nekaj časa - do kapelice Žalostne matere božje, naju je spremljal Polde, ki bo mežnaril in zvonil pri pogrebu in maši.     
 

Devetnajsto poglavje Zadnje slovo

Raz sinje nego brez slehernega oblačka je sonce tega avgustovskega dopoldneva pripekalo s pravo poletno močjo na svetlo zelene in pisane travnike, po katerih je otava, spodbujena z nenadejano in hrepeneče pričakovano nevihto ter še bolj zaželenim pohlevnim dežkom, še bolj živo zazelenela in jasneje zacvetela. Vmes so se vijugale podolgovate koruzne njive ali še nepreorana strnišča, katerih belkasto-rumeno barvo je spodrivala svetlo-zelenkasta podrast: detelja, korenje ali ajda. Mogel si razločiti tudi peso ali repo, da o po vseh bregovih se vzpenjajočih vinogradih niti ne govorimo, kajti brez njih si prave dolenjske pokrajine niti zamisliti ne moremo. Nad vsem tem bogastvom pa so kraljevali temni in zamišljeno-resni gozdovi; znad sadnih dreves so nagajivo mežikale svetlo in temno-rdeče strehe ali kipeli kvišku vitki apneno-beli zvoniki.

 Dolino je ovijala kot tenčica prosojno-trepetajoča meglica. In tja dol v dolino smo pogledovali že skoraj nestrpno, z visokih lin podvinskega zvonika. 
 "Kak čut za lepoto so imeli naši verni slovenski predniki!" je poln občudovanja vzkliknil Završnikov Tilek, ki je skupaj z Jerebovim Lojzetom in mojim bratom Francem delal družbo nenadomestljivemu Poldetu. "Kar poglejte tiste hiše tam po Gorenji ali Dolenji Vodoli, kako se čudovito prilegajo zeleni okolici, čeprav so pravzaprav zelo preproste," je pokazal v smeri svoje vasice. "Da niti ne omenim Hubanjce, Sel, Tevč ali Slemena, pa tudi onih vasi po sončnih vzhodnih hribih ali dolinah. Iz tega mi odseva veliko spoštovanje naših ljudi do narave in do njenega Stvarnika. Kako preudarno gradi naš človek novo stavbo na jalovi zemlji, da rodovitna ostane potomcem in daje kruha rodovom še stoletja in tisočletja."
 "Na Francoskem," je začel praviti Polde, "imajo pa velikanske rodovitne površine. Zato se jim morebiti ne zdi niti škoda zidati ogromnih palač sredi najboljših njiv. To je velika potrata in škoda. Tako ni tam niti mesto niti vas, ampak neke vrste mešanica: niti njiva niti travnik. Tu pri nas pa tako skrbno obdelamo sleherno zaplato zemlje celo po strmih bregih. Ali ni greh zabetonirati najrodovitnejše površine?" se je skoraj razhudil. 
 "Mi smo pa menda pozabili, po kaj smo prišli danes lem , ko smo se tako zasanjali v občudovanje okolice," sem vzkliknil. "Ali ne vidite, da gre pogrebni sprevod že proti Vejerju?" Takoj smo vneto začeli zvonit, da bi nadomestili zamujeno in celo  potegnili smo malo čez običajen čas, da se ja  nihče ne bi hudoval. 
 "Ali veste, da je priznal?" nas je presenetil Polde, ko smo končali klenkanje.
 "Kdo je priznal in kaj?" so nas bila sama ušesa. 
 "Najprej je tajil; ko so ga pa pošteno pretepli, je žandarjem priznal. Deset let mu ne uide!"
 "Nič ni tako skrito, da ne bi postalo očito," je pomodroval Jerebov. "Vendar mi ni čisto jasno, na koga mislite."
 "Torej se ni zaman zaobljubila Golačanka, da bo poromala na božjo pot, če bodo našli morilca," sem se izognil odgovoru, da bi povečal pričakovanje poslušalcev. "Marija jo je res hitro uslišala."
 "Da, še na parah je ležal, ko so že našli krivca. Pa ne bi bil priznal, če mu ne bi pokazali puške. Žandar Pišk jo je našel pri njih doma na seniku: tri metre globoko v mrvi je bila zakopana Mlinarjeva šestnajst-kalibrska dvocevka. Na tistem mestu je bila mrva nekam razrahljana in ko so kopali - so hitro našli morilsko orožje in tako se je krog sklenil," je končal Polde. 
  "Lojz je bil dober fant," je pripomnil brat. "Držal je besedo in rad je pomagal, če je le mogel. Nikoli ni tožaril ali se pritoževal. Bil je tako mehkega srca, da še mravlje ne bi pohodil."
 "Tak je bil do konca. Predsinočešnjim je bil v skrbeh, ko matere tako dolgo ni bilo domov. Šel ji je naproti - za kratek čas je pa igral na orglice. Verjetno je pa obenem tudi malo povasoval. In tedaj ga je slišal njegov lažni prijatelj, ki ga je pričakal na Lavšcini koruzovini in ga ustrelil s šreteljni - naravnost v srce," sem povedal, kar sem zvedel sinoči.
 "Pa kdo bi se vendar mogel tako spozabiti?" še vedno ni uganil Jerebov; vendar ni dobil odgovora, ker smo spet zvonili. 
 "Pravzaprav - kljub vsemu - lepa smrt," je povzel Polde. "Ko bi le ne umrl nepreviden! Kakor je celo življenje rad prepeval in igral, tako je še zadnjič veselo igral na orglice, ko je nič  hudega sluteč že stopal nepričakovani smrti naproti. In kakor je Jezusa izdal njegov prijatelj Judež Iškarijotski, tako je tudi Lojza izdal njegov prijatelj Mitja," so Poldetu začele teči debele solze po licu. 
 "A tisti je bil tak hinavec?" se je začudil Lojz. Pa je nekdaj bil čisto drugačen. Za delo je bil sicer res vedo priden, toda odkar je začel zahajati v slabo, brezverno družbo, se je nekam vase zaprl. Nekaj sem slišal tudi praviti, da bi Lavšca sama raje videla za zeta Mitja, ker je bil vešč kolarskih del in mu je baje celo namigovala, naj spodrine svojega tekmeca, ki je tako samo muzikant. In kako ga je slaba družba - brezverni pogovori, pijača in ponočevanje - spridila! Res mi ga je žal!"
 Ti ga bi pa še pomiloval!" se je razhudil moj brat. "Lojza je škoda. Tisti drugi je pa za na vislice!" Pa smo spet klenkali, kajti pogrebni sprevod s križem spredaj - po starodavni slovenski navadi - se je že približal kapelici križanja in zavil proti farni cerkvi. Šele sedaj smo lahko dobro videli,da je bilo res veliko ljudi: vse črno fantov in mož, pa tudi deklet in žena. Vse je bilo črno - barva žalovanja - le krsta se je belila od rož in bela šimeljna sta jo vlekla. Ustavila sta se pred kapelico Žalostne matere božje, kamor so prišli naproti sprevodu gospod župnik s štirimi ministranti.
 "Kajne, da me boste lahko malo pogrešali, saj vas je zadosti zvonarjev," sem dejal in se že spuščal po stopnicah navzdol, da sem lahko prisostvoval sveti maši. Cerkev je bila res nabito polna, da so mnogi morali ostati zunaj. Pogrebna maša in nagovor sta prinašala v razbolela srca tolažilno upanje. Med mašo ni bilo orglanja, kot že delj  časa ne. Fekonja je namreč že takoj po Veliki noči odšel z družino proč, novega organista pa še ni bilo. Zato je bilo pri maši dvakrat žalostno. Toda zvonki župnikov glas je zato ob spremljavi pevcev še bolj segal v dušo. Po maši so pogrebci odnesli krsto ven, mnogi so že čakali zunaj cerkve. Ne zato, ker bi si ne upali v cerkev, kot je žal, po nekaterih krajih grda razvada, ampak zato, ker je bila taka gneča, da res niso mogli noter. Ta nenadna smrt je res hudo pretresla te dobre ljudi, ki so rajnkega imeli srčno radi. Še na Vse svete ni bilo na pokopališču toliko ljudi kot danes.
 "Vzemi zemlja, kar je tvojega, Kristus naj sprejme, kar je njegovega. Telo je iz zemlje, duh pa je od zgoraj vdihnjen… Iz prsti si ga naredil, s kostmi in kitami si ga sklenil, obudi ga Gospod poslednji dan…" je molil očitno ginjeni duhovnik, ki je nato povedal nekaj besed domačim v tolažbo in duhovno okrepčilo tudi navzoči množici. Glas mu je večkrat zadrhtel, pa se zopet umiril in prinašal božjo tolažilno besedo. 
 "Pest," je med drugim poudaril, "ki se vam v nemi bolečini dviga v znamenje maščevanja za nedolžno življenje, skušajte razkleniti in skleniti v molitveno prošnjo k dobrotnemu Bogu ne le za tiste, ki padajo kot nedolžne žrtve, ampak tudi za tiste, ki vihtijo to pogubonosno smrtno koso. Mar niso oni še bolj nesrečni od svojih žrtev, saj drvijo v svojo časno in večno pogubo. Jezus je tudi zanje prelil svojo kri in on nas uči odpuščanja. Jezus nam prinaša pravo srečo in bratstvo. Jezus nam omogoča graditi boljši svet sprave, miru in ljubezni, ki je predokus večne ljubezni v nebeški sreči, kjer se bomo sešli z našimi dragimi rajnimi brati in sestrami. Zato se tudi našega pokojnega Lojza radi spomnimo v molitvi. Smrt ga je doletela nenadoma, nepričakovano. Bodimo torej vedno pripravljeni na smrt, kajti ne vemo ne ure ne dneva. Očistimo svoje duše v dobri spovedi in krepčajmo se s svetim obhajilom. Živimo v ljubezni, spravi in razumevanju! To je najboljša priprava za srečanje s Kristusom, da nas najde čuječe, kadar nas pokliče k sebi. Sveta vera nam vliva upanje in zato v moči tega upanja lahko vzkliknemo rajnemu bratu: Počivaj v miru in na svidenje nad zvezdami!"
 Kar same so mi začele kapljati kot lešnik debele solze iz oči; nisem se mogel zadržati, jok me je premagal kakor toliko drugih. Hlipanje domačih in pretresljive vzklike žalosti prijateljev so preglasili mili glasovi priljubljene in znane poslovilne pesmi: 

Vigred se povrne, vse se oživi, tratica pogrne se s cvetlicami; drobne ptičice pojo spet v domačem gaj', al' prijat'lja k nam nazaj nikdar več ne bo.

Vem, da tam prebiva, kjer je večni raj in Boga uživa, o presrečni kraj! Vendar, ko nanj spomnim se, mi oko solzi, ker prijatelj ljubljeni nas zapustil je.

Nepričakovano si poklical ga; Jezus dobrotljivi, čuj naš klic srca: Milostno poglej na nas, roko nam podaj, da se v tvoji radosti združimo nekdaj!

Dvajseto poglavje skrivnostno pismo

"Hvaljen Jezus, gospod župnik!" sem pozdravil, ko sem vstopil v župnijsko pisarno najlepšega župnišča na dolenjskem. Po vseh hodnikih so se bleščale keramične ploščice, da si skoraj nisi upal stopati po njih, taka čistoča je vladala; v pisarni, škofovi in župnikovi sobi se je pa svetil pološčen parket, ko da je pravkar postavljen.

 "Na veke hvaljen. Da nisi ti Kopinov? Ravno prav prihajaš, ker sem pravkar mislil stopiti k vam. Pa kaj se tako nerodno držiš? Župnišče je skupni dom vseh faranov: zato se moraš tu počutiti kot doma. Izvoli sesti!" so vstali izza pisalne mize gospod Janez in mi ponudili stol. Malo mi je bilo nerodna zaradi velikega spoštovanja, ki smo ga pri naši hiši vedno gojili do duhovnikom, nekaj zaradi tolike bleščeče snage, da je skoraj vid jemalo, nekaj zaradi nerodnih let, v katerih sem se nahajal in so mi vsi udje prihajali nekam predolgi, da nisem vedel kam z rokami in kam z nogami;najbolj pa mi je bilo nerodno in že kar tesno pri srcu zaradi znane gospodove silne natančnosti. Vendar sem danes prvič opazil, da so gospod župnik pravzaprav bolj prijazen in preprost človek,kot smo si navadno mislili otroci. Nas razgrajače je pa pri verouku res moral držati bolj na kratko, ker bi drugače še šolo obrnili narobe. "No, kaj bo dobrega? Kar nič se ne boj, na dan z besedo, kar korajžno!" so me prijazno spodbujali. 
 "Povedat sem prišel," sem se kar ojunačil, "da bodo naš ate in Koritnik po Miklavževi nedelji - kot veste, letos pade Miklavž ravno na nedeljo - zvozili bukova debla iz farovške hoste pod Akičem, kot ste v nedeljo pri oznanilih prosili. Pod farovškim kozolcem bodo fantje drva že lahko razžagali in razcepili, da se boste lahko greli še več let," sem kakor v eni sapi povedal. Hotel sem že vstati in se posloviti, ko so me zadrževali: 
 "Saj ne gori voda, le malo posedi, Slovenko, da ne zrasteš prevelik. Res si se zelo potegnil v zadnjem času. Saj se ti menda ne mudi preveč?"
 "Zdaj res nimamo kakega nujnega dela, čeprav se za pridne roke vedno kaj najde. Vi pa imate zmerom kako delo." V hipu so uganili mojo radovednost in mi začeli razlagati: 
 "Ti si tako radoveden in ukaželjen, pa tudi dober učenec si, da bi bil kar dober za duhovnika. Pa pustimo to. Vidim, da te zanima, kaj neki pomenijo ti papirji, ti izrezki iz časopisov in te bukve po celi pisalni mizi in še po klopi. Pripravljam gradivo za pisanje župnijske kronike. Snovi je veliko, vendar jo bom zelo skrtačil: čisto na kratko, natančno, tu pa tam kaka novica - drugače bo Spomenica - kot naša kronika nosi naslov, prehitro polna. lahko si malce ogledaš tele časopisne izrezke, jaz pa prinesem nekaj za izplakovanje grla. Takoj sem nazaj. 
 Nisem  se še čisto udomačil, toda radovednost je bila močnejša. Vzel sem v roke dva-tri izrezke in začel brati najdaljšega. Z užitkom sem bral zanimivo in v visokem slogu napisano poročilo o lanski oktobrski slovesnosti v naši fari, kot jo je prikazal naš kmečki zagovornik in stari družinski prijatelj "Domoljub". Pri nas smo ga imeli naročenega, toda jaz sem le redko kaj prebral iz njega. Bolj so ga brali oče, pa tudi stara mati. 
 Opisano je bilo jesensko Kozmijanovo proščenje, ko smo proslavili prostorno preureditev cerkvenega pevskega kora, podaljšanje pokopališča in ureditev ograje, pri čemer sem seveda tudi jaz sodeloval. Nadalje je tam pisalo o odprtju prosvetne dvorane in novega gasilskega doma z brizgalno. "Po končanih blagoslovih pri cerkvi se je razvil ob igranju koračnic sprevod skozi vas, kakršnega še ni nikdar videla naša fara in sploh naša pokrajina k prijazni stavbi gasilnega doma. Duhovščini se je zahvalil gospod šolski upravitelj Ivan Resman in povabil občinstvo k vinski trgatvi. Le-ta je v popoldanskih urah potekala v najlepšem ljudskem razpoloženju in bila končana ob zvonjenju večernega Ave brez najmanjših nerednosti."
 Ko sem prebral poročilo o naši slovesnosti,kar mi je bilo tako že znano, ker sem bil tudi sam zraven, sem skrbno odložil izrezke na prejšnje mesto in se začel razgledovati po sobi. Mojo pozornost je pritegnilo odprto pismo na polici, ki je bilo v naglici tja položeno. To sem sklepal iz župnikove siceršnje stroge urejenosti. Nisem si mogel kaj, da ne bi vzdignil podstavka za črnilnik, ki je pismo obteževal, vzel list iz sinje kuverte ter začel hlastno brati  moško pisavo:

 "Dragi gospod župnik!"
 Bežno sem list obrnil in zazrl podpis, skoraj nečitljiv, in malo, da nisem od razburjenja začel izgubljati zavesti. To je pa le še podžgalo mojo radovednost in hlastno sem se prebijal skozi odločne črte in vijugave, težko razločljive okrogline. 
 "Najlepše se Vam zahvaljujem za pismo in tudi denar, ki ste mi ga poslali. Ne morete si misliti, kako ste mi ustregli. Od mojih nekdanjih prijateljev mi ni še nihče pisal, vsi so mi obrnili hrbet. Presneti taki prijatelji! Prej se ti prilizujejo in te vabijo na krivo pot, ko se pa začneš ravnati po njihovih besedah, te pa pustinjo na cedilu.
 Sedaj vedno bolj spoznavam, da me starši niso prav vzgajali - bili so do mene preveč popustljivi, vse so mi dovolili in nič niso gledali, v kako družbo zahajam. Oče ni nikoli imel zame časa in je le priganjal k delu. Ni se zanimal, kod hodim v prostem času, češ da seme zadosti star; pa ravno v nevarnih doraščajočih letih bi me moral še bolj trdno držati. Če bi znal najti lepo besedo in se mi bolj približati, bi ga bil morebiti poslušal - morebiti pa tudi ne, ker je bil po mojem pač prestarokopiten, jaz pa preveč svojeglav. Jaz sem pa vedno raje poslušal od mladih kaj novega in naprednega. Če bi bila mati Neža živa, bi najbrž ne prišlo do tega; ona me je rada imela, čeprav sem ji s svojo neubogljivostjo in odgovarjanjem najbrž pomagal v prerani grob. Morebiti je pa še boljše, da tega dogodka ni doživela, ker tega gotovo ne bi preživela. 
 Tukajšnje delo me duševno in telesno izčrpava. Sto nepomembnih malenkosti iz dneva v dan; pa vse bi še šlo, če ne bi imeli za vratom vsak trenutek paznika. Še na stranišče nas sledijo. Pa da vidite mojo celico-samico! Ne le, da je notri sam kamen in vlaga - ob deževju še voda pride noter. Bojim se, da se bom nalezel vseh mogočih bolezni - močen revmatizem me že sedaj matra . 
 Šele sedaj spoznavam, da ste Vi pravzaprav moj edini resnični prijatelj in da tudi zame - morilca - imate lepo besedo, medtem ko so me moji lažni prijatelji hoteli samo izrabiti za svoje nepoštene namene, ko so me hujskali proti duhovnikom in veri. Sedaj šele spoznavam, koliko dobrega storite za ljudstvo duhovniki že samo s tem, ko učite božje zapovedi, na katere sem se v svoji mladostni prešernosti in razposajenosti njega dni požvižgal…
 Moj paznik posebno črti morilce in ubijalce ter mi to da na vsakem koraku čutiti. Nič čudnega, če zato izgubljam veselje do življenja. Saj veselja, od kar se je tisto zgodilo, tako ne poznam več. Le še neugnana sla po življenju tli v mojih udih.In še to mi greni pošastna podoba rajnega, ki ga večkrat zagledam kot v prividu, vsega krvavega, ko me gleda s svojimi votlim očimi ki žarijo kot žerjavica. Še v sanjah mi ne da miru. Če bo šlo tako naprej, se mi bo še zmešalo - pa me bodo iz Lepoglave premestili v bližnje Vrabče. Ne smem pomisliti, da me čaka skoraj še devet let. Večkrat sem že mislil na samomor, pa se le ne morem odločiti. Na misel mi prihajajo besede, ki ste jih nam kot otrokom večkrat povedali, da samomorilci gredo v peklenski ogenj in da je tam veliko hujše trpljenje kot v najtežji ječi. Da bi pa z dežja pod kap hodil, nak! Hotel sem doživetij in izkustev, pa sem si nakopal doživetje pekoče vesti in bolezni. Vse sem tako natančno preračunal, pa sem se strahovito vštel za celo življenje. 
 Nekaj časa je bil tukaj zaprt tudi Tropinov Janč, ki se je pri vojakih spoznal z neko katoliško Bosanko. Po njegovih izjavah da je bila nemogoča - pa sta se kmalu po poroki ločila. Ker je kradel kure, so ga žandarji poslali malo na hladno. Čudim se, kako mu je otopela vest, da se je še hvalil s to svojo krajo kot z največjim junaštvom! Jaz pa že ne bi kradel, saj sem poštenjak. Pozdravite mi…"

sem hitel zgibat list papirja in ga postavljat v prejšnji položaj, ker sem s hodnika zaslišal nagle korake - a je bilo že prepozno - tisti hip so se namreč vrata odprla:

 "Aha, in flagranti !" so zarohneli gospod in me pisano gledali. "Ti bi pa bil za mojega tajnika, ka-li? Kot vidim, privatno pošto prebiraš, kajne," so malo omilili glas, ko so videli mojo prestrašenost. Zardel sem do ušes ko kuhan rak. Najraje bi se v zemljo udrl od sramu - pa res nisem vedel, ali se jezijo ali muzajo. Skušal sem se opravičevati, pa so me ljubeznivo mirili: 
 "Če si  že bral Mitjevo pismo, sicer ni lepo, ker se ne spodobi brati tuja pisma; po drugi strani je pa zelo poučno in to ti ne bo škodovalo kot nauk za pošteno življenje. Kam pridejo tisti nesrečniki, ki ne marajo za božje zapovedi! Kak pekel imajo že tukaj na zemlji, da o večnosti ne govorimo. Škoda, da fant ne spoznava, priznava in obžaluje svoje krivde, ampak vidi le krivice, ki jih njemu drugi delajo. Če bi to spoznal in pripoznal - bi stopil na pot kesanja, osvoboditve in poboljšanja. Res ga je škoda," so iskreno vzdihnili. 
 "Ali se vam res smili?" je kar bruhnilo iz mene. "Kar je iskal, to je staknil. Meni se bolj smili rajni Lojz in njegovi domači, ki so ga tako radi imeli."
 "Po svoje imaš prav. Vendar je hudodelec še večji revež kot njegova žrtev, kajti drvi v večno pogubo. Kdo more biti od takega nesrečneža bolj pomilovanja vreden?"
 "Kaj pa o tisti Bosanki, ki jo v pismu omenja, ali kaj več veste?"
 "Seveda. Ona je prava sirota. Tukajle imam čisto sveže pismo. Ti ga bom prevedel, ker vem, da ti je srbohrvaščina že v šoli bila Ahilova peta, to pomeni, da ti je delala preglavice. Ali je bila nemogoča ali ne - to ve samo Bog; res pa je, da ji je ločitev prinesla hudo gorje in da ona kot dobra  hrvaška katoličanka nadvse ceni neločljivost zakona. To je vredno vsega spoštovanja." Ko da berejo slovensko, so prevajali pismo: 

 "Župnijskemu uradu na Podvinah!
 Ne zamerite mi, da Vas prosim naslednjega: Dne 11. XI. 1927 sem se v Zavidovičih v Bosni poročila z Vašim faranom Ivanom Tropinom, sinom Gregorja in Neže, rojenim v Sejenicah 32. Iz tega zakona sva imela enega zakonskega otroka. Moj mož Ivan Tropina je odšel iz Davidovičev na Veliko noč leta 1929, pa do danes nisem ničesar zvedela o njem. Mene je zapustil brez sleherne pomoči z otrokom, da se potikam okrog in služim kos kruha sebi in otročku.
 Zato Vas vljudno prosim, da mi sporočite, če kaj veste o njem in da mi svetujete, kaj naj storim. 
 Znano Vam je, da sem njegova poročena žena in da po rimsko-katoliškem pravu ne morem z nikomer skleniti drugega zakona, a zunaj zakona tudi  ne morem živeti z nikomer, pa tudi tako se ne morem naprej potikati. Upam, da me boste o tej zadevi obvestili in me vsaj malo potolažili.
 S posebnim spoštovanjem 	Ana Tropina
 Usora, 17. listopada 1931.
  Moj naslov je: Ana Tropina, pri Jure Hustura, Usora pri Doboju, Vrbaska banovina." 
 "Ta je pa res prava sirota in še zelo verna povrhu," sem glasno vzdihnil.
 "Iz tega vidiš, Slovenko, da nas duhovnike od vseh strani prosijo nasvetov in pomoči za dušo in telo. Na shodu Vincencijeve konference bom priporočil celo zadevo usmiljenim srcem in gotovo bodo vsaj nekaj pomagali."
 "Nekateri pa imajo duhovnike za izkoriščevalce ljudstva," sem pripomnil. "Očitajo jim, da jim je le za cerkvene gozdove in nove farovže." Pa vidim, da se motijo. Cerkveni gozdovi in drugo premoženje še kako prav pridejo za kulturno in versko delovanje v blagor revnega ljudstva. Nasprotniki Cerkve pač ne vidijo tega drobnega in utrudljivega humanitarnega dela v blagor ljudstva. To pa prizadeva ravno najpotrebnejše, ker ovira vaše dobrodelno delovanje. Menim, da je res težavno vsem ustreči…"
 "Vidim, da nisi zastonj Kopinov - zelo bister in odkrit fant si. Ti dve pismi sta  tukaj spodbuda za dobra dela. Slišim, da Družba svetega Mohorja v Celju pripravlja izvrsten Sovretov prevod znamenite Avguštinove knjige Izpovedi v opremi mladega in nadarjenega arhitekta Jožeta Plečnika. Avguštin je bil hud grešnik in krivoverec, pa so mu molitve pobožne matere le izprosile spreobrnjenje, da je nazadnje postal še duhovnik, škof in znamenit cerkveni učitelj. Mislim, da bi Mitju taka knjiga ravno prav prišla. Pa moliti moramo veliko zanj."
 "No, potem mu pa zagotovite tudi  moje molitve in ga pozdravite tudi v mojem imenu," sem bil že pri volji. "Zdaj pa moram na pevske vaje, da ne bodo ugibali, kod se potikam. Hvaljen Jezus!" sem hitro vstal, si oblekel plašč in se pokril z zelenim klobukom s šojinim perjem za trakom in pritisnil na kljuko in skoraj letel  proti bližnji organistovi hiši…

Enaindvajseto poglavje Na romanje

"Slovenko, greš z nami?" me je vpraševaje udaril po rami Lesarjev Rudolf, ko smo šli trumoma od jutranje maše.

 "Kam se pa odpravljate?" sem se delal ravnodušnega, čeprav me je radovednost razjedala.
 "Mislil sem, da še vedno rad popotuješ po svetu, kot si nekdaj. Romali bomo na Zaplaz."
 "Na Zaplaz?" sem se začudil. "Kje pa je vendar to? Je daleč?"
 "Samo en dan hoda. Peš bomo poromali k Mariji, ki baje ne mara konjskih kopit. Če te je volja, pridi nocoj k nam, kjer boš prespal, kajti krenemo že zgodaj zjutraj," mi je tako navdušeno razlagal, da sem se še jaz nalezel njegove radosti, od katere je kar žarel. 

 "Pa še za nas kaj zmolita in ne pozabit prinesti odpustkov," so meni in bratu Francu v torek pozno popoldne naročali mati, ko so nama polnili nahrbtnik s popotnico. Med drugim niso pozabili na dolenjske voščenke. Poznal sem tovrstna jabolka različnih barv - od oranžne do rdečkaste in bledo-rumene; imajo tudi različne krošnje: od visoke ko tepka in nizke ko beličnik; pa tudi različnega so okusa. Meni so najbolj teknile pisane - in prav teh so nama nabasali mati v nahrbtnik. Dolenjske voščenke tudi zorijo ob različnih časih. Spoznate jih pa lahko po rjavkasti pegi okoli peclja, ki se širi okoli v obliki nepravilne zvezde.
 S prenočiščem ni bilo nikakršnih težav. Še svitati se ni začelo,  ko so naju že poklicali s kozolca, kjer sva spala na senu, skrbna Rudolfova mati Elizabeta; očeta je pogrešal že tri leta in pol. Podvizala sva se po lestvi navzdol. Ajdovi žganci so se že kadili v veliki pisani lončeni skledi in mati so zabelili s toplim maslom in dolili pravkar kuhanega mleka. Se razume, da ni manjkalo niti tolstih ocvirkov. Zmolili smo angelovo češčenje in očenaš za svet žegen  božji in nato hlastno zajemali z velikimi ribniškimi lesenimi žlicami iz skupne sklede, da ni ostalo niti trohice; tako ni bilo veliko dela s pomivanjem. Tisti hip so nas že klicali Golačanovi, ki so ravno tedaj prihajali iz gozdička.
Pridružilo se nam je še nekaj sosedov in odpravili smo se čez križpotje mimo Venetove kapelice navzdol in po temnem smrekovem gozdu skozi Reso, ko se je začelo svitati. Najprej komaj opazno, potem močneje in že smo stopali v svežem in jasnem jutru po vzbočenem škocjanskem mostu, na katerem stoji lično izrezljan lesen križ in teta Tončka nas je poučila: 
 "Križ mora nositi vsak človek, hočeš nočeš. Če ga nosi brez Kristusa, mu bo v nadlego in zoprnost; če ga pa nosimo skupaj z Zveličarjem, nam bo v zasluženje in duhovno veselje." Zavili smo navkreber in desno mimo farne cerkve svetega Kocijana ter mimo rojstne hiše znamenitega misijonarja in velikega učenjaka in raziskovalca srednje Afrike doktorja Ignacija Knobleharja, ki  je bil apostolski provikar v današnjem Sudanu. 
 "Kje pa je misijonarjev grob? Lahko bi za trenutek  na njem pomolili, saj se pokopališče drži cerkve," sem menil. 
  "Ni dvoma, da je bil svet mož in da se mu smemo priporočati v težavah. Toda v svoji farni cerkvi ima le spominsko ploščo kot tudi na rojstni hiši. Njegovo truplo pa čaka vstajenja v Neaplju, kjer je umrl za malarijo, ko se je komaj devetintridesetleten 1858. leta bolan vračal domov, da bi našel sodelavcev za svoj ljubi misijon. Želel je umreti popolnoma ubog kot naš Gospod Jezus Kristus, ki je umrl brez vsega na lesu križa. Umrl ni v postelji, ampak kljub nasprotovanju dobrih menihov, iz ponižnosti kar na ilovnatih tleh," je vedel brat, ki ga je zgodovina sploh zelo zanimala.
 "Jaz sem prepričana, da je svetnik," je soglašala Mergolevka. "Če bi bil doma kje na Laškem, bi ga že zdavnaj spravili na oltar. Mi se pa našim slavnim rojakom premalo priporočamo in jih posnemamo. Velik je naš Nace!" Ko smo prišli okrog hriba, smo zagledali skrbno urejeno posestvo na graščini Vrh. 
 "Tam gori je bil doma znameniti slovenski nabožni pisatelj, slovničar, pisec učbenikov ter izumitelj metelčice - posebnega slovenskega črkopisa," je povedal Kalškov stric. "To ni mala reč! Vendar se mi zdi kar prav, da ni obveljala zapletena Metelkova s cirilico pomešana pisava. Je latinica veliko preprostejša in praktična."
 Sonce je pokukalo izza hribov skozi prosojno meglico in pot se je vijugavo vlekla vedno višje ob šumljajočem potočku kot jara kača. Tu pa tam smo srečali kakega zgodnjega pastirja, ki je gnal krave ali ovce na pašo ali pa voznika, ki je nas romarje pozdravil s pokanjem biča.
 "Spodnji, Srednji in Zgornji Lakenc, kjer je slikovita cerkvica svetega Jošta, spadajo še pod trebelnsko faro; prav tako Sveti vrh, katerega pa zaradi gozdov ne moremo videti. Ko se pa cesta prevesi navzdol v dolino, se začenja mokronoška fara," so razlagali _Golačanov ata. "Res so znameniti ti Mokronajzarji. Mokronog je namreč nekakšno središče Mirenske doline. Na drugi strani na ljubkem hribu že vidimo starodavno romarsko cerkev Žalostne matere božje iz leta 1670. Do nje vodijo kapelice sedmerih Marijinih žalosti in svete štenge ."
 "Kaj pa graščina?" je radovedil Ivek.
 "Je izredno lepo ohranjena ter polna dragocenih umetnin iz časov slovenske kneginje svete Eme. Tam gori na gradu hranijo zlat šolenček svete Eme,ki ga pa še nihče ni videl. Tržni sodnik pa sme nosit pozlačeno palico. Stražni stolp doli je pa ostanek nekdanjega obzidja." 
 Ko smo šli mimo v hrib porinjene cerkve svetega Tilna, smo zagledali velikanski napis: "Gostilna pri Kolovratu." Ko smo vstopili, je Golačan starejšim naročil cviček, nam mlajšim pa malinovec.
 "Kam jo pa vi mahate že tako zgodaj in od kod prihajate?" je povpraševal debeluhar sedeč pod Bohkovim kotom.
 "Mi romamo na Zaplaz!" sem ponosno povedal.
 "Ha-ha, ha-ha, ho-ho, ho-ho-ho, na romanje! Pa vi zdravi in mladi! Ne bi raje doma pomagali pri delu, namesto da okrog postopate, ko je tako lepo vreme," se je porogljivo hehetal, da mu nje debeli podbradek veselo poskakoval po zalitem trebuščku. 
 "Saj tudi vi ne delate ničesar, ampak v tem lepem vremenu posedate po gostilnah," mu nisem ostal dolžan. Že takoj naslednji hip mi je bilo že skoraj žal in bolje bi bil storil, če bi držal jezik za zobmi. Sedaj sem se pa zastonj grizel v ustnice, kajti ogromna tolsta postava se je začela grozeče dvigati in ne vem, kako bi se bila celotna zadeva končala, če ne bi bil vmes posegel stric Tomaž, ki je velikana prepoznal in ga prijazno pobaral:
 "No, no, pa menda ne boš zameril nepremišljeni mladini. Ali si res to ti, Šimen? Kaj me ne poznaš več? Mar nisva skupaj mešetarila na slavnem podvinskem konjskem sejmu?" Segla sta si v roke ter sedla skupaj za mizo. "Veš, prijatelj," je zaupno nadaljeval, "zadnje čase veliko premišljujem in vedno bolj spoznavam, da ni najvažnejše delo in garanje. Veliko važnejše se mi zdi, da je delo usmerjeno v pravo smer. Za to pa moramo prositi Boga za razsvetljenje. Brez božjega žegna gre vse rakovo pot - tudi gospodarstvo."
 "Glej si ga no, glej! Od kdaj ste pa vaši napredni podvinski fari postali tudi moški pobožni kot kake tercijalke?" ga je dražil Šimen. "Kolikor vem, to vsaj doslej ni bila tvoja navada. Kar se mene tiče, je moj bog tukaj," se je bahavo šlatal po dobro zaokroženem bajsu. "Lahko ti zaupam skrivnost: tu notri je kurje pokopališče. Jaz pravim: če mi je tu na zemlji dobro - to je važno - onkraj me pa niti ne zanima, ali je kaj ali ne."
 "Saj ne boš zameril," je s potrtim glasom razlagal stric. "Podobno sem tudi jaz nekdaj mislil - pa me je lastni sin prisilil k razmišljanju. Vedno bolj prihajam do prepričanja, da brez trdne vere človek postaja igrača podivjanih strasti, katere ga zanesljivo pehajo v časno in večno pogubo. Če bi jaz vero jemal bolj zares, se mi sin ne bi spridil v slabi družbi." Zavladala je moreča tišina, da si slišal muho brenčati. Ljudi je bridka pa resnična izpoved zrelega možakarja v živo zadela. Celo razposajeni Šimen, ki sicer ni bil tako brezveren, kot se je na zunaj delal, ni našel tolažilne besede in v zadregi se je začel presedati v zamaščenem zeleno-rjavem površniku. 
 "Kaj le obujaš take žalostne spomine," je skoraj osorno opomnil stari Kolovrat in nadaljeval skoraj mehko: "Jaz pa ti pravim, da nisi ti vsega kriv; saj človek mladino vzgaja in uči, pa kaj češ - še prsti na roki niso enaki - tako so si tudi otroci različni. Možje, poslušajte nasvet izkušenega birta  in pod mojo prijazno streho pozabite na vsakdanje skrbi. Rajši si kako lepo staro pesem zapojmo, na primer eno  lepo zdravičko." In je kar sam začel z donečim baritonom, da so že drugi poprijeli za njim večglasno, da bi človek kar poslušal in res pozabil na vse skrbi: 

Res lušno je na svetu, ko travca zeleni, vse rožice so v cvetu, in trtica zori.

Le sem prijat'lji moji, pa boste videli, kaj glažek ta pomeni, ki vince v njem kipi.

Ta prvi glažek meni, ta drugi vam velja, ta tretji gre pa ženi slovenskega srca.

 Zalka in Ivek sta kar pri polnih kozarcih od utrujenosti zadremala in tudi meni so veke kar same začele skupaj lesti. 
 Ko sem spet odprl oči, je sonce skozi soparico pošiljalo svoje tople žarke ravno na mojo glavo, tako visoko se je že povzpelo. Hotel sem plačati, pa nisem mogel najti drobiža. "Kar pusti, kar pusti, saj vidim, da si fant od fare, ker sen ne sramuješ svojega krščanskega prepričanja. Naj bo za božji lon  in za srečo v družini. Tudi pri nas so razne težave, ki jih ne bom naštevala. Spomnite se torej naše družine tam gori pri Materi božji. Saj tudi Mokronajzarji pod raskavo skorjo skrivamo čuteče in verno slovensko srce." Tako sem bil presenečen, da sem gostilničarki Zofiji komaj izmomljal nekaj kot "Bog lonaj !" - in že smo brzeli mimo Slepšeka z lično cerkvico svetega Martina in skozi Sveti križ z belo cerkvijo na vrhu. 
 "Tod morajo živeti pa zelo pobožni ljudje," sem kar na glas  pomislil, "ko so po najlepših krajih postavili toliko lepih cerkvic in kapelic, kot jih še nisem videl tako blizu skupaj  nikjer drugje."
 "Naj bi!" je kar podvomil stric Tomaž. "Za tržane pravijo, da se od gorečnosti ne bojo vžgali. To ste morebiti zaslutili že ob bežnem srečanju tam doli v gostilni. Slišim, da so okoličani bolj vztrajni v veri. Dolenjci smo pač zelo čustveni: hitro se ogrejemo in hitro ohladimo. ko kmetje pridejo v trg ali mesto, začnejo zviška gledati na domače običaje in seveda tudi na vero. Več zvestobe in samozavesti nam je potrebno, da se ne bomo tako hitro utapljali v tuji miselnosti in po opičje sprejemali in posnemali vse, kar pride od drugod, čeprav ni vse dobro in k pridu."
 Sonce je pripekalo čedalje huje in za ta letni čas je bilo nenavadno soparčno .
 Med molitev žalostnega dela rožnega venca smo vpletali svoje želje in prošnje ter jih pošiljali naši Pomočnici… Bližina svetega kraja je nekako odprla naša srca, da smo si zaupali tudi svoje najbolj skrite želje in hrepenenja. 
 "Mariji se grem zahvalit," so povedali Golačanka, "da so tako hitro našli pravega krivca. Naj nam pomaga, da bomo to hudo žalost nekako le preboleli."
 "Jaz pa grem Marijo prosit za ljubo zdravje," je povedal Slavka in pri tem nekam suho zakašljala z nezdravo rdečico na licih. "Sicer pa mi tako ni živeti brez njega, ki je bil tako plemenit in dober. Bil je res pravi vitez iz pravljice. Njegova izguba mi je prinesla to bolezen," je povedala skoz solze. 
 "Jaz pa se grem Mariji zahvalit, da sem srečno prišel od vojakov," je povedal svojo misel Florjan - "in da me je moja Minka zvesto čakala ter mi povila v pleničke zdravega naslednika. Kakšna druga bi ga spovila  - mi smo se ga pa vsi razveselili, čeprav je prijokal na svet že pred poroko."
 "Prav imaš, splav je pravo hudodelstvo," je soglašala Mergolevka. "Ne smemo se bati otrok, če hočemo Slovenci preživeti. Ljubiti moramo življenje, ne pa ga uničevati že pri izviru. Starši ne smejo gledati na otroka nikoli kot na nezaželenega, ampak ga morajo vedno sprejemati z ljubeznijo. Kjer je doma pa baharija in oblagoltnost , tam pač ni prostora za otroke. Vesela sem, da tudi mladi spoštujete življenje. V moji mladosti je veliko otrok že po porodu umrlo. Kaka žalost je bila za slehernim! Zato sem toliko bolj vesela, da nas je nekaj bratov in sester še vedno živih. Kako je žalostno tam, kjer je človek na svetu sam!" 

Dvaindvajseto poglavje Na Zaplazu

 "Glejte no, nevihta bo!" sem v skrbeh pogledoval po temnih in grozečih oblakih, ki so se nenadoma začeli zbirati nad nami. Pobliskovanje in grmenje nas je spomnilo, da smo pravzaprav daleč od vsake hiše ali vsaj kozolca, kjer bi mogli vedriti. Bliskalo se je in grmelo ko za stavo. Podvizati smo se torej morali, da bi našli kako streho, kjer bi mogli vedriti.
  "Veliko grmenja - malo dežja," je pomodrovala Zefka; vendar je takoj začela moliti v čast svetemu Florjanu, da bi nas Bog obvaroval na njegovo priprošnjo časnega in večnega ognja. Že smo se hoteli umaknit pod košat hrast, ki je sameval sredi polja, pa starejši in izkušeni niso bili za to, češ da v tako osamljeno drevo najrajši udari strela.
 "Rajši bodimo mokri ko miš, ko da v nas udari in nas sežge strela," so bili odločni. "V osamljen hrast pa sploh najrajši trešči, vleče nase." S težkim srcem smo se vdali in hiteli naprej, da bi se umaknili pred gostim dežjem, ki se nam je kot mogočna, komaj prozorna koprena bližal od šentrupertske strani. Tedaj se je zabliskalo in takoj nato zagrmelo, ko da se bliža sodni dan. Strahoma in radovedno smo pogledovali naokrog in se preštevali, če smo še vsi živi in zdravi - kajti silen pritisk nas je skoraj po tleh pometal. Kljub gostim škropljam  smo lahko opazili, da je usekalo ravno v taisti hrast, pod katerim smo malo prejle hoteli vedriti. Sveža bela riža od vrha do tal je to očitno nakazovala; naokoli se je širil vonj po zasmojenem lesu; polovica hrasta se je s truščem in hruščem zrušila na zemljo, medtem ko je druga polovica še vedno kljubovala viharju. 
 "Hvala Bogu, Mariji in svetemu Florjanu," se je Mergolevki izvil vzdih olajšanja iz prsi in kar na sredi mokrega travnika je pokleknila ter povzdigovala roke v smeri proti Zaplazu. Vsi smo jo posnemali in se nismo več menili za vedno redkejše deževne kaplje. Kakor hitro je huda ura prišla, tako hitro je tudi odšla. Bliskanje, grmenje in deževanje je ponehavalo, od severa je pa zavel svež vetrc in ohladil poprej že neznosno soparico. 
 "Je bil dež le potreben, četudi smo mokri do kože," je pripomnila Golačanka. "Saj je bila letos suša in smo trumoma romali k Mariji Srebotenski, da nam je prejšnjo nedeljo izprosila po nezapomnjeni suši malo dežka za cvetočo ajdico in zorečo vinsko trtico. Toda tukaj takega dežja ni bilo, ko so v zemlji take globoke razpoke. Ko bi ga le bilo še več," se je hrepeneče ozirala za bežečimi oblaki. 
 Meni se je pa zdelo, da ga je za danes bilo kar zadosti in da naj gre kdaj drugič, ko ne bomo ravno romali - ali pa kadar bomo kje bliže naseljenim krajem. 
 "Še malo prej je tistile hrast kipel od življenja," je otožno modrovala Golačanka, "zdaj bo pa moral turobno usahniti. Meni je žal slehernega živega bitja. Vsako umiranje me globoko pretrese, ne le človeško, ampak tudi živalsko in rastlinsko. Jaz ljubim življenje - a s smrtjo sen nikakor ne morem spoprijazniti ."
 "Nikar  pretiravati!" je skoraj posmehljivo zavrnil tarnanje od življenja kipeči Rudelčk. "Se vam smilijo tudi bolhe, komarji in podoben mrčes? Ali sočustvujete tudi z osatom, koprivami in drugim plevelom, ko ga pipljete z njive? Kam pa pridemo, če bomo tako pretirano rahločutni! Bog je rastline in živali vendarle dal ljudem za hrano in uporabo. Tudi jaz ne ljubim smrti, vendar nadvse ljubim račjo pečenko," se je prešerno zakrohotal, da je še nam šlo na smeh. 
 "Nekateri pa pretiravajo v lovski strasti," je meril brat očitno na Rudelčka. "In če se jim kaj pripeti, ko grejo na lov namesto k maši, pa je krivo le nesrečno naključje in ne njihova lahkomiselnost. Previdnost pa je mati modrosti. Če bi bili lovci bolj previdni in manj predrzni in oblagoltni , bi jim usodni strel ne porezal predolgih repetnic ."
 "Prazne marnje," je Rudelčk zamahnil z roko; bil je vesele in prijetne narave, toda prav tako svojeglav in je vse vedel: ni si dal ničesar dokazovati ali dopovedovati. Jaz pa sem zaslutil, zakaj Golačanko sleherno umiranje tako prizadene. Gotovo je pomislila na sina, ki se je tako brez slovesa preselil s tega sveta in zato sem potegnil z njo: 
 "Pravzaprav je le tisti, ki ljubi življenje, tudi sam vreden življenja. To je pač največji božji dar, zato ga moramo varovati in braniti. Pa najsi gre za telesno ali dušno življenje, za življenje naša ali bližnjega, rojenega ali nerojenega otroka; na neki način moramo res varovati tudi živalsko in rastlinsko življenje in ga ne smemo uničevati brez resnične potrebe. Res je življenje včasih težavno, toda ravno takrat dobi še večno ceno."
 "Pa tudi zemlja ima svoje življenje in zato jo moramo varovati in spoštovati. Glejte mirenski trg pred nami, kako ždi pod farno cerkvijo! Mar niso bili pametni naši predniki, ki so zidali mesta, trge in vasi hišo pri hiši in z ozkimi ulicami, da bi se lažje branili pred sovražniki in da bi ohranili za prihodnje rodove rodovitno zemljo zunaj naselij. Dandanašnji pa že gradijo bolj v širino kot v višino. Poleg tega pa nekateri bogataši imajo  to bolezen, da gradijo najrajši na najbolj rodovitni zemlji. Tako za stoletja in tisočletja onemogočijo zemlji, da bi hranila njihove potomce," je menila Lesarka.
 Sonce se je že jelo spuščati za hribe in bregove, ki jih je zlatilo s pojemajočimi in čudovitimi večernimi žarki, ko je že zvonilo večernico. Srečevali smo množico mladih, srednjih in starejših romarjev, ki so se mimo čateške farne cerkve zlivale v lučaj oddaljeno romarsko Marijino cerkev na Zaplazu. Vstopajoče v prekrasno in nedavno obnovljeno svetišče nas je zajelo mogočno petje: 

Na Zaplazu kraljuješ, naš lepi sladki up! Nešteto izpolnila zemljanom si obljub.

 Nato so sledile pete lavretanske litanije, da je cerkev kar grmela od ljudskega petja, in pridiga. Govornik je omenjal, da je bilo leto tisoč osemstoto za Slovence pomembno iz več razlogov. Tega leta se je rodil naš največji pesnik France Prešeren, kakor tudi božji služabnik Anton Martin Slomšek, prvi mariborski škof. Prav tega milostnega jubilejnega leta se je po mnogih čudežih začelo češčenje Matere bo+je na tem svetem kraju, kjer je neki mož našel kipec Matere božje z detetom v naročju. Pridigar je romarje navdušeno spodbujal, naj podarijo Mariji dobro sveto spoved in da se naj nikar ne bojijo spovednika, ki kot največji prijatelj želi človeku vrniti izgubljeni mir in srečo.  
 "Če si zakopan v pregrehe in grešne razvade, te spremlja tukaj dušni nemir, tamkaj pa ti žuga večno pogubljenje. Priporoči se zaupano Mariji. Namesto da bi te pravični Sodnik ponižal ob koncu sveta pred vsemi ljudmi ob sodnem dnevu, se rajši nocoj ti sam ponižaj in obsodi na skrivnem v zakramentu dobre svete spovedi. V tem svetem jubilejnem letu - obletnici Jezusove smrti - ki ga je razglasil sveti oče Pij XI., opravi dobro življenjsko spoved, pa se boš srečen, miren in poln življenjskega poleta vračal domov." Še je govoril pridigar, ko sem tudi jaz stopil v dolgo vrsto pred spovednico. Ko sem pokleknil pred blagega duhovnika srednjih let, sem mu odkrival svoje življenjske spodrsljaje. Ko me je potrpežljivo poslušal, tu in tam kaj pomagal, me je nazadnje še vprašal, če me še kaj teži. Na to sem se okorajžil:
 "Nekateri pravijo, da ni greh, kar je storjeno iz ljubezni in da lahko torej fant in dekle živita že pred zakonom kot da sta poročena, če je le ljubezen zrela. Kaj menite o tem?" sem v zadregi končal.
 "Zelo pametno vprašanje. O tem danes res veliko razpravljajo, zlasti mladi. Kar je torej iz ljubezni, seveda ni greh. Prava človeška ljubezen pa ne more nasprotovati božjim ali cerkvenim zapovedim. To je med seboj namreč povezano. Medsebojna podaritev med možem in ženo poraja novo življenje - mora biti zanj vsaj odprta. Torej je znamenje zrele ljubezni in je dovoljena le v zakonu; drugače je znamenje nezrelosti in sebičnosti in je zato velik greh."
 "Kaj pa, če se fant in dekle tako ljubita, da ne moreta zdržati drug brez drugega?" sem nadaljeval.
 "Potem se naj pa poročita, kdo jima pa brani! Če pa po človeško to še ni možno, naj pač uporabljata naravna in nadnaravna sredstva,  ki so na razpolago: molitev, premišljevanje, maša - pa tudi udeležba pri mladinskem verouku in raznih katoliških gibanjih. Varovati se je treba tudi grešne priložnosti, zlasti ponočevanja. Kdor nevarnost ljubi, se v njej pogubi," me je poučeval skrbni gospod. Pa sem še nadalje vprašal:
 "Nekateri nadalje pravijo, da se mlad človek lahko tudi sam zadovoljuje, ker drugače da lahko zboli ali pa da se mu celo zmeša. Tako je razlagal neki fant, ki je prišel iz mestnih šol…"
 "…ki je ali slabo poučen - če ni celo pokvarjen in hoče druge zapeljevati. Res je v mladih letih samopremagovanje včasih težavno, toda z božjo pomočjo je vse mogoče," je mirno razlagal spovednik. "Poznam primere mladih, ki so hudo zboleli in prišli celo v umobolnico - toda ne zaradi zdržnosti, ampak zaradi prepuščanja svojim nagonom. Razbrzdanost pa poleg tega povzroča mnoge hude bolezni. Vsak greh škoduje duši, nečisti pa pogostoma tudi telesu, ker je to napad na vir življenja in človeško dostojanstvo. Ali vas v zvezi s tem kaj teži?" je še naklonjeno pobaral.
 Ne morem popisati nedopovedljivega notranjega miru in sreče, ki sta me preplavljala kakor povodenj travnike spomladi, ko sem zapuščal spovednico. Ko sem se zazrl v Marijino podobo, so mi začele iz oči polzeti solze veselja in bilo mi je, ko da se mi je odvalil težek kamen z duše. Spoznal sem namreč, da sem bil že tudi sam prišel pod slabe vplive okolja. Trdno sem sklenil, da bom odslej bolj mislil s svojo glavo in se ne bom oziral na to, kaj bodo rekli drugi, ampak kaj bo rekel Bog.  Po maši smo skromno pozajtrkovali in se vpisali v spominsko knjigo, katero le-tu ljubosumno hranijo že pol stoletja.
 Pri deseti maši je prepeval čudovito ubrano pevski zbor, vmes se je pa vrstilo ljudsko petje. Maša je bila pa nadvse slovesna. Pridigar je tokrat spodbujal k pravilnemu češčenju svetih podob. Poudaril je, da se moramo varovati pretiravanja, da ne bi morebiti zapadli v nevarnost malikovanja. "Čast namreč ne gre snovi, ampak osebi, katero kip le predstavlja in končno Bogu. Dan današnji je pa še bolj nevarno zaničevanje svetih podob. To vodi v nekakšno zgolj duhovno in navidezno čisto vero, ki pa kaj hitro postane pretveza za prikrivanje nevere: seveda, nobenih zunanjih obveznosti, samo notri v srcu opraviti z Bogom - to je najbolj poceni."
 Ker je bil ravno Mali šmaren, je pridigar poveličeval čast materinstva. Povedal je, da pravo Marijino češčenje ni v vzdihovanju in čustvovanju, ampak v dejavnem posnemanju Marijinih čednosti. "Ptica brani svoje negodne mladiče s svojimi perutmi, divja zver ne da svojim mladičev niti za ceno lastnega življenja - le človek, ta kralj stvarstva, uničuje tudi lastni zarod. So žene, ki bi hotele zase čast materinstva, ogibajo se pa otrok ali si jih vsaj ne želijo. So celo takšne nesrečnice, ki dvigajo hudodelsko roko nad lastnega nerojenega otroka!
 Po naših krajih je skozi zgodovino večkrat razsajala črna kuga in pomorila cvet našega ljudstva - o čemer pričajo starodavna kužna znamenja in tudi cerkvice svetega Roka, ki je bil zavetnik zoper kugo. Toda po moriji se je življenje kmalu spet obnovilo. Podobno, kot če drevesu odsekaš eno vejo, pa požene drugo. Sedaj se pa širi med našim ljudstvom bela kuga, ki načenja naše narodno drevo pri koreninah. Doslej bujna in zeleneča slovenska lipa bo začela veneti in usihati, če s pravi čas ne zavemo usodnih posledic.
 Ljubi starši!" je povzdignil pridigar glas in roke. "Prav častite Marijo! Mariji za rojstni dan podarite vsaj še enega otroka! Tiste, ki jih pa imate, lepo krščansko vzgajajte ne le z besedo, ampak tudi z zgledom. Zastonj govorijo otrokom o krščanski ljubezni tisti starši, ki se med seboj in s sosedi stalno prepirajo in ujedajo. Živite v resnični, požrtvovalni ljubezni, potem bo v vaših družinah lepo in veselo. Potem bomo skupaj nekoč slavili Marijin rojstni dan skupaj v nebesih: v večnem veselju, miru in blaženosti."

Triindvajseto poglavje Pravi poklic

 Med darovanjem okoli oltarja je množica pobožnih romarjev vrvela na beli dan, drugi so pa šli še po kolenih okrog milostne Marijine podobe. Tedaj me nekdo pokliče po imenu izpod lipove krošnje. Ozrem se in zagledam kot breza vitkega fanta mojih let; zelenkaste oči se mu veselo smejijo, enako snežno beli zobje in svetli kostanjevi lasje, še obleka mu je vsa pražnje zlikana in nasmejana. Toliko radost je izžareval, da mi je kar toplo postalo pri srcu - pa ga gledam in se ne morem spomniti, kam naj bi ga dal. 
 "Kaj me le gledaš ko tele nova vrata!" je bil skoraj užaljen. "Jaz sem te pa tako prepoznal in še v toliki množici. Kaj si pozabil, da smo mi od vašega očeta predlanskim kupili par šimeljnov, ki se je res dobro izkazal. Včeraj smo vračali seno nekemu kmetu in se zdajle vračamo s praznim vozom. Obenem smo namreč izrabili priložnost za romanje na ta milostni kraj. Voz smo pustili doli v vasi pod njegovim kozolcem. Povabim tebe in tvojo druščino, da prisedete. Na lojtrskem vozu sicer ne bo ravno udobno, vendar je dovolj prostora in boste malo prej doma," me je tako  prijazno in vztrajno vabil, kot to znajo samo Dolenjci. Vprašal sem družbo in vsi so bili takoj zato. Mislim, da sta se konjiča tudi strinjala, ker sta kimala z glavama, ko sta enakomerno peketala po prašni cesti. Ni nam bilo nič dolgčas - kajti Hočevarjevi so vedeli veliko lepega o krajih, skozi katere smo se vozili. 
 "Tam gori je Mala Loka," je kazala s prosojno belo roko proti živo-rumenemu gradu na hribčku dvajsetletna Ema. "Na tem starodavnem gradu so nekdaj gospodovali graščaki Trebuhoviči. Zadnja poganska kraljica je baje pred smrtjo izrekla čudno željo. Jokajočim sorodnikom je naročila, naj njeno truplo naložijo na nov voz; vanj naj vprežejo jarem neveščih volov in kjer jo bodo prevrnili, tam naj jo pokopljejo."
 "In sta jo vola najbrž kar zvrnila po strmini?" je zanimalo Zalko.
 "Ne takoj. Po strmini sta srečno privlekla voz v dolino. Šele ko sta prisopla do kapelice svetega Lovrenca - kjer zdaj stoji velika farna cerkev istega svetnika - se je voz prevrnil. In kar tam za kapelico so jo pokopali - v neblagoslovljeno zemljo pač, ker še ni bila krščena. Še dandanašnji lahko opazimo tam zapuščeno in zaraščeno gomilo, ko so jo do nedavnega sicer lepo urejali. Če bi bila tista kraljica krščena, bi jo bili gotovo pokopali v blagoslovljeno zemljo; tako si je pa sama izvolila slabši del."
 "Toda sedaj je loški grad zelo koristen," je drobila njena sestra Tina, samo malo mlajša od mene, ki mi je bila pa že kar na prvi pogled neznansko všeč. Oči so mi kar visele na njenem zalem obrazu in sploh je bilo na njej vse urejeno in veselo, čedno in skladno. "Pred tremi leti so to graščino prevzele slovenske šolske sestre in uredile gospodinjsko šolo. Tam se sedaj mlada dekleta naučimo vsega, kar potrebujemo kot dobre gospodinje. Meni je z molitvijo, delom in razvedrilom prepleteno življenje bilo zelo všeč in gospodinjski tečaj je minil kot blisk."
 "Ko pridemo domov," je že pravila starejša, "vam bom dala pokusiti ježa, ki smo se ga učile delati tam gori," se je skrivnostno nasmehnila. 
 "Ježa?" se je zdramil iz sladkega spanja mali Ivek. "Takega z bodicami? Jaz ga že ne bom jedel," se je začel kremžiti. 
 "Pa še kako rad! Le toliko povem, da bodice niso prave, ampak izrezane iz temno-zelenih bučnic. Nune in dekleta skupno obdelujejo vrt in posestvo. Vezejo tudi prekrasne narodne noše. Jaz sem bila leto dni na takem tečaju. Na koncu smo dobile za spomin Sončni žar, glasilo z našimi prispevki. Nune so tako prijazne, vesele in pridne, da sem hotela ostati kar pri njih. Zato sem odbila snubca, poštenega fanta sicer, ki me je prišel prosti za roko, češ da se jaz ne bom nikoli ženila ." 
 "Pa je na to kmalu pozabila. In se je poročila in še kmalu. Saj sestre te ne bi prenesle, ker preveč rada klepečeš. Ali ti ni sestra vratarica enkrat dejala, da si prava žlabudra ? In taka naj bi vzdržala v sveti samostanski tišini? Jaz tudi ne bi, saj sva si v žlahti ," ji je ponagajal brat Blaž, da smo bruhnili v nezadržen smeh. Sestra se na opombo ni ozirala in je govorila naprej: 
 "Seveda sem se oženila. Naslednji snubec je bil namreč tako vztrajen, pa tudi lep in veren, premožen in priden, in tudi ata so me silili, da mi skoraj ni kazalo drugega. Pa ni vsak za zakon. Čeprav ne morem reči, da sem nesrečna, mi je na tihem še danes žal, da nisem šla raje k šolskim sestram," je globoko vzdihnila. 
 "Vsako sredo popoldne so sestre tekle tu doli skozi hosto proti farni cerkvi in nazaj. Me gojenke smo ugibale najprej, kakšno tekmo da imajo. Pa nam je sestra Hedvika, izobražena in prijazna prednica, razložila, da hodijo k spovedi. Nikoli nisem mogla razumeti, česa se spovedujejo, saj so bile tako dobre, žive svetnice. Od tedaj naprej hodim tudi jaz vsak teden k spovedi…"
 "…in ji ni težko tudi kaj povedati, če se ne motim," je nagajivo presekal njeno misel brat Blaž in dvakrat zapored počil z bičem tako spretno, da sem ga občudoval in da sta konja od presenečenja poskočila in začela dirjati. Ko sta opazila, da je nevarnost mimo in da ju pohlevni gospodar ne misli tepsti, sta se spet umirila in zložno peketala skozi prijazno dolenjsko pokrajino, kjer so se vrstili hribčki in dolinice, potočki in gozdovi, hiše in cerkvice, razsejane vse naokrog po najlepših gričih. 
 "Gospod Jože so mi povedali, kako naj se človek prav odloči za poklic. Don Bosko je svetoval svojim fantom: 'Postavi se na tak prostor, od koder boš videl križ in reci takole: »Moj bog! Jaz hočem sprejeti tisti poklic, v katerem bom v življenju lahko največ dobrega storil in ki mi do ob smrtni uri v največjo tolažbo. Razsvetli me in mi daj spoznati moje sposobnosti in tvojo sveto voljo.« Nato zmoli očenaš in malce prisluškuj svojemu srcu. Gospod Bog podeli to veliko milost tistemu, ki ga prosi odkritosrčno in je res pripravljen slediti božjemu klicu.' Jaz sem tudi storil tako na romanju," sem ponosno povedal, "in mislil, da že vem, kam mi je kreniti." Kljub temu, da so silili vame z vprašanji, nisem hotel nikomur povedati, kam me vleče srce…
 "Pomembno je," je razlagala Ema, "da se človek odloči svobodno za pravi poklic. Drugače je lahko celo življenje nesrečen. Drugi nimajo pravice, da bi jo kam silili - niti starši ne! Seveda kvečjemu lahko starši ali vzgojitelji dajo moder nasvet."
 "Ne da bi podcenjevala druge delavce," je vedela Mergoletova Zefka, sta po mojem skromnem mnenju našemu ljudstvu najbolj potrebna dober kmet in dober duhovnik. "Kmet prideluje hrano za telo, duhovnik pa skrbi za našo dušno hrano. vendar kdor hoče čast, mora sprejeti tudi breme. Kmet mora pridno garati in se tudi izobraževati, če hoče biti danes sodoben kmet; še bolj se mora izobraževati in tudi odpovedovati zemeljskim mikom duhovnik. Drugače ne bo drugih spreobračal po svetem pismu, ampak bo začel evangelij spreminjati po svoji posvetni miselnosti. Po duhovnikih vera gor - po duhovnikih vera dol. Če bi bila jaz moški, bi gotovo šla za duhovnika - to je najlepši poklic, saj je duhovnik nekakšen srednik med nebesi in zemljo."
 Ne vem zakaj mi je bilo to pomembno, ampak sem samo čakal, kaj bo na to rekla Tinca, katere ljubke in temne oči sem iskal. In ko da vidi mojo željo, je dejala: "Vsakdo ima svojo pot. Tudi zemeljska ljubezen je od Boga, seveda če je o pravem času in v pravih mejah." Čudil sem se tako premišljenemu in preudarnemu govorjenju tako mladega in neizkušenega dekleta. Pozneje sem zvedel, da je skozi mlado življenje zelo veliko trpela - večino svojih mladih let je bolehala - še v šolo ni mogla redno hoditi - in tako je kar prehitro dozorevala. Po eni strani sem jo še bolj občudoval, po drugi strani se mi je pa smilila. Od znotraj torej odseva ta njena bleščeča lepota, ki je ni moglo streti nikakršno trpljenje. Nisem mogel spustiti oči z njenega zalega obraza. 
 "Ampak Ema," sem bil hudomušno radoveden, "kaj je bilo pa s tvojim prvim fantom?"
 "Radoveden pa si, kot kaka deklica," ji je bilo malo nerodno. "No, pa vseeno povem. Pred kratkim sva se srečala v klancu sredi gozda. Vračala sem se domov s travnika v sosednji fari. Ozka cesta se je vila navkreber skozi gost smrekov gozd. Ko sem ga videla prihajati izza ovinka, sem se obrnila proč - in ga niti pozdraviti nisem mogla. Tako mi je bilo nerodno in tudi hudo. Saj sem mu še pred kratkim zagotavljala, da se ne bom nikoli poročila - zdaj sem ga pa tako hitro pustila na cedilu  in skočila v zakonski jarem. On pa me je vseeno veselo pozdravil, ko da se ni nič zgodilo. Vesela sem, da mi ni zameril - baje že z drugo hodi. Naj bo srečen v življenju! Meni pa srce še vedno hrepeni tja gor," je pokazala proti gradu, ki je še komaj malo kukal izza temnih smrek. Lahko smo še zvedeli, da je kapela iz ročno klesanih kamnov zraven gradu zgrajena po načrtih našega največjega stavbenika in doslednega kristjana Jožeta Plečnika. Malo navkreber, malo navzdol, in že nas je pozdravljal tisočletni Mirenski grad. 
 "Ob tem starodavnem gradu je tekla meja med solnograškimi škofi in oglejskimi patriarhi. Ko so naši predniki sprejeli krščanstvo, so si postavili cerkev ob vznožju Trbinca, ki je pa pogorela. Na pobočju so pozneje sezidali cerkev posvečeno svetemu Janezu Krstniku in tam okrog pokopavali mrliče," je vedela Ema. Po ravnini sta konjiča vzdirjala med slikovitima gradičema Dobom na eni in Rakovnikom na drugi strani, kot je pojasnjeval Blaž. 
 "Kaj ne poveš," sem se zdrznil. "Od gospoda Jožeta, našega podvinskega rojaka, sem velikokrat slišal govoriti o Rakovniku; nanj hrani zelo lepe mladostne spomine. Tja ga je pošiljal rajni opat Janez Smrekar, ki je umrl že pred več kot desetimi leti. Od ljubljanskega kanonika Luka Jerana je ob smrtni postelji leta 1896 prejel naslednje naročilo: 'Skrbi in žrtvuj se za mladino! Delaj za to, da pridejo salezijanci na Kranjsko! Veliko boš moral trpeti, imel boš raznovrstne nasprotnike, a ne obupaj in ne odnehaj, tudi če bi bilo tako hudo, kakor da bi drva cepili na tebi. Videl boš, da bo pomagal Bog in blagoslovil tvoje delo. In tudi jaz bom prosil Marijo Pomočnico, naj te varuje!' Smrekar je bil Jožetov katehet v Ljubljani in je svojim učencem priporočal, naj hodijo o prostem času na Rakovnik, kjer se bodo do mile volje naigrali, napeli in nazabavali. Tam, na Rakovniku, so se duhovniki in bogoslovci po cele dneve igrali skupaj s fanti in se podili za žogo. Tako so si popolnoma pridobili njihovo zaupanje in jih navdušili za vse dobro. Igrali so se prapor, strupeno žogo, črnega moža in druge igre - pa tudi za molitev in resno učenje in celo za vsakdanjo jutranjo mašo so imeli zadosti časa. Res so bili srečni in veseli! Lahko si misliš, da je pravi čudež obvladati doraščajočo mladino, take razposajene najstnike. Gospodu Jožetu je še danes žal, da ni postal salezijanec."
 "Kdo mu je pa branil? Čisto sam si je kriv," je pripomnila Ema.
 "Tako kot si si tudi ti kriva, da nisi postala nuna. Ni bilo tako enostavno. Podobno kot nate so tudi nanj vplivali drugi. Tukaj je bilo nasprotovanje od tiste strani, od katere bi človek najmanj pričakoval. Jože se je težko učil in njegov župnik mu ni hotel dati priporočila niti za k salezijancem niti za k škofijskim. 'Ti si trde glave,' mu je rekel. 'Za kmeta ali obrtnika bi bil kar dober, toda za duhovnika - latinske šole so zate pretežke. Prej bo Sava tekla navkreber, kot pa boš ti duhovnik.' In kaj je mogel? Brez priporočila se je prijavil v Zagreb, kjer so ga po enoletni preskušnji sprejeli v bogoslovje in tako je postal škofijski duhovnik. Ni bil odličnjak, toda vse izpite je pravočasno opravil. Ni vse v znanju, posebno pri duhovniku ne, čeprav je tudi to pomembno. Kaka škoda bi bila, če dobri gospod Jože ne bi mogli priti do poklica, kamor jih je vleklo velikodušno srce!"
 "Ampak mene resno zanima, kako se morejo še dandanašnji najti mladi fantje,ki hočejo živeti popolnoma za Boga. Od kod le ta odločitev? Da nismo morda prisiljeni," je podvomil Blaž. 
 "Pri gospodu Jožetu je to bil res pravi poklic. Ko je prišel v belo Ljubljano, v tretji in četrti razred ljudske šole na Grabnu, je k sreči imel zelo vernega učitelja Avgusta Pirca , katerega je vsako nedeljo videval pri sveti maši v Šenklavžu, kako posluša pridigo znamenitega stolnega pridigarja in večkratnega doktorja Mihaela Opeka. 
 Jožetov veroučitelj Smrekar je bil torej velik rakovniški dobrotnik. On je omogočil salezijancem prihod le-tja in učencem v šoli redno predlagal, naj hodijo na Rakovnik, da si najdejo dobro družbo in se izognejo slabi. 
 Mladi in mirni Jožek je rad zahajal tja, se učil verouka, bil pri maši in tudi pri petih litanijah - povsod je pridno sodeloval. Duhovnik Alojzij Kovačič ga je opazoval in Jožek se tega ni zavedal. Popoldne so se fantiči morali na hodniku vsi postaviti v vrsto in oni je šel od enega do drugega in ko je prišel do Jožeta, je navadno rekel: 
 'Tale tu je lepo pel in bil pobožno pri maši. Zato bo dobil za spomin lepo podobico.' Neverjeten spomin je moral imeti ta gospod Alojzij! Celo dežnik so mu posodili do doma, samo da je lahko brez skrbi prihajal - tudi kadar je šel dež."
"Tako kot včeraj tod naokoli, ko je strela razklala tistole drevo," je pripomnil brat in pokazal daleč na travniku samoten preklani hrast. Odpadlo polovico je priden kmet že odpeljal domov. "Naš Slovenko ve za gospodove dogodivščine tako dobro, ko da bi jih sam doživljal. Ali si ne zmisliš še kaj zraven?" me je podražil. Za malo se mi je zdelo, da me pred dekleti v nič devlje, posebno pred prelepo in privlačno Tinco. Zato sem kar malce vzrojil in mu zabrusil: 
 "Ti si bolj trde glave, pa si kaj takega ne bi mogel zapomniti." Drugi so se na to mojo pripombo tako sproščeno nasmejali, da so prijemali za kolena. "No, saj te nisem hotel ravno žaliti," sem ga tolažil, ko sem videl, da mu je zelo nerodno. "Jaz sem namreč od gospoda Jožeta te reči večkrat poslušal. Vse te podrobnosti sem si dobro zapomnil in ničesar nisem dodal. Kar človek rad sliši, to si tudi rad zapomni."  

Štiriindvajseto poglavje Marija vedno pomaga

 "Vendar to ni tisti Rakovnik," me je opozorila živahna Ema, ki je že pozabila na stanovske težave. "Grad Rakovnik, kjer vzgajajo našo mladino v dobre državljane in poštene kristjane sodobni vzgojitelji salezijanci, je še daleč. Ko se peljemo z dolenjske  strani proti Ljubljani, se vlak ustavi na predzadnji postaji Rakovnik. Tam se pod zelenim Golovcem dviga prekrasna - v posebnem tjudor-gotskem slogu zgrajena - romarska cerkev Marije Pomočnice. V tisti cerkvi imajo nebo nad Marijinim oltarjem; držijo ga štirje stebri iz dragocenega kararskega marmorja. Pri postavljanju pred desetimi leti, prav na Malo mašo, ko je bila posvetitev cerkve, se je eden razbil in ga je nekaj časa moral nadomeščati lesen steber. Takrat sem bila tudi jaz zraven."
 "Je moralo biti pa lepo," je pripomnila mlajša.
 "Seveda je bilo nebeško lepo. Nad glavnim oltarjem je vse polno zaobljubljenih src, ki so znamenje hvaležnosti za uslišane prošnje. Zadaj za cerkvijo je v hribu lurška votlina, kjer je za praznik Marije Pomočnice lurška procesija z lučkami in pete litanije. Tam je lepo, ko da bi sama nebesa poljubila zemljo," je vzdihnila. 
 "Pa tudi z našo faro so povezani salezijanci," sem vedel. "20. junija 1898 so zapustile nune magdalenke graščino v naši župniji ter jo za šestdeset tisoč goldinarjev prodale skupaj s posestvom. Prav rad bi bil vse to kupil za slovenske salezijance, ki so se že šolali v Turinu, gospod kanonik Smrekar. To bi bilo za našo faro in vso okolico nadvse koristno; vendar ni mogel zbrati toliko denarja. Res škoda! Oni se znajo tako približati mladini, da bi najbrž tudi mene pritegnili."
 "Da, menihi in nune znajo dobro vzgajati," je pomodroval še Blaž in spet počil z bičem dvakrat zapored, da sta konja spet poskočila - toda tokrat se nista spustila v dir, ker sta bila že utrujena. "Potem so pa Radeljco kupili domačini - trije gospodarji. Sicer so pa ti starinski gradovi pravi okras slovenske dežele in jih moramo ohranjati. Še koristnejši so pa, kadar v njih vzgajajo mladi rod."
 "Na tem gradu Rakovniku živi grofica," je že spet pripovedovala Ema, "ki je zelo usmiljenega srca in rada pomaga kmetom - najemnikom. Kadar utegne, obiskuje reveže in bolnike. Je tudi zelo pobožna - skoraj vsak dan je pri maši."
 "Zato je pa taka. Kdor vero vzame zares, obrodi bogate sadove," je menila Mergolevka. 
 "Sedaj je pa posestvo na prodaj, "je povedala vsevedna Ema. "So tudi med bogataši usmiljeni in pravični, čeprav niso tako pogosti. Žal pa je veliko krivičnikov, ki le izrabljajo uboge delavce po rudnikih in tovarnah. O tem so nam govorili tudi novi gospod škof, ki si zelo prizadevajo za pravičnejšo ureditev družbe."
 "…in so brezbožnikom prav zaradi tega kot trn v peti," de Mergolevka. "Kaj pa tudi delajo tam po Rusiji! Iz šol so najprej vrgli križe, nato pa začeli vero preganjati kar vsevprek. Kmete so pa na silo tirali ali v tovarne ali v zadruge, duhovnike in menihe razgnali, cerkve pa začeli požigati ali podirati. V zakonskem življenju so pa dali tako prostost, da lahko kar tako skup živijo, se jim niti na občini ni treba prijaviti. Potem je pa tukaj že cela množica nezakonskih otrok po domovih, za katere niso znani ne le očetje, ampak niti matere. Zato gospod škof pravijo, da so boljševiki najhujša nevarnost za našega človeka. Če nekomu stopiš na kurje oko, potem zakriči. Resnica včasih pač boli; jaz vam pa pravim, da bodo gospod škof še veliko, hudo veliko pretrpeli od teh brezbožnikov, ki pač ne poznajo krščanske ljubezni in usmiljenja." 
 "Na svetu je ni bilo enakopravnosti in pravice in je nikoli niti ne bo; brez Boga pa še sploh ne," so pribili Golačanka. "Koliko trpljenja in zaničevanja mora na primer prevzeti nase mati, ki sprejme iz božjih rok veliko otrok! Jaz sem vse to rada vzela na svoj hrbet. Pri nas se nikoli nismo branili otrok; še Bog, da so bili! Tisto o spoštovanju življenja je pridigar na Zaplazu zelo lepo povedal. Kar dobro se mi je zdelo, da nam zgaranim in zmatranim  materam vsaj nekdo javno izreče zahvalo in priznanje… Vse smo radi imeli, najbolj pa veselega muzikanta Lojza, ki ga je smrt tako nenadoma iztrgala iz naše srede," je nekam nenavadno vdano kot zase vzdihnila. 
 "Da, če bi vsi ljudje spoštovali življenje, bi bil moj Lojz še zmerom živ," je tiho dodala Slavka in suho zakašljala. "Vendar mi Marija Pomočnica daje moč, da bom ta križ vdano nosila do smrti za spreobrnjenje nesrečnih grešnikov. Tako mi je tudi včeraj svetoval prijazni spovednik."
 "In tudi za spreobrnjenje mojega sina. Počasi le spoznavam, da sem tudi sam kriv, da je zašel na krivo pot. Saj si nikoli nisem vzel časa zanj. Kadarkoli me je kaj spraševal, nikoli ni bilo časa za odgovore: vedno to nesrečno garanje. Ko sem pa pozneje hotel popravljati vplive slabe družbe, pa oni ni hotel več poslušati," je glasno razmišljal Kalšek in globoke gube so se mu rezale v čelo. 
 "Ja, res je: Marija vedno pomaga," so spet povzeli Golačanova mati, ko smo mimo porumenelega lipjeka  vozili navkreber proti cerkvici svetega Roka. "Dokler nisem mogla odpustiti ubijavcu, nisem nikjer našla miru. Nisem ga sicer sovražila, vendar nisem nanj mogla prijazno misliti. Sedaj sem mu zaradi Boga iz vsega srca odpustila in se počutim kljub še vedno skeleči srčni rani globoko mirno in srečno."
 "Če ne bi imel žive in močne vere," je menil Golačan, "vsega tega človek ne bi mogel prenesti. Vendar ne smemo obupati nad božjim usmiljenjem in z Marijino pomočjo tudi nikoli ne bomo. Kako nam je bilo težko, ko je prvorojeni Janez komaj pol leta star odletel med angelce."
 "Kako ga bom pa prepoznal, če je postal angelc," je z zaspanim glasom vprašal Ivek in si pomel oči, ko ga je spet prebudilo drdranje voza po lesenem mostu čez Mirno. 
 "To se samo tako reče," je vedela Tina. "Tudi krščen otrok ostane na tem in na onem svetu samo pravi človek. Kar je pa duša nedolžnega otročička vsa lepa, očiščena izvirnega greha in okrašena s posvečujočo božjo milostjo - torej podobna angelom - zato takim tudi rečemo angelci." Čas je hitro mineval in kar začudili smo se, ko je Blaž ustavil konje pred s slamo krito, toda imenitno kmečko domačijo.
 "Zdaj smo pa na našem in tukaj ukazujem jaz, mladi Hočevar. Vsi z voza - in k nam na južino," nas je glasno in zelo vztrajno vabil. Nič ni pomagalo, da smo se branili na vse pretege - vsaj zaradi lepšega - čeprav nam je že krulilo v želodcu, meni pa še posebej od res skromnega romarskega zajtrka.
 "Ni treba, res ni treba," sem se narejeno branil ter dodal: "ampak prav nam bo pa vsem prišlo!" Na to mojo opombo so se začeli tako krohotati, da so se morali prijemati za trebuhe, najbolj pa Tinca, da se mi je kar dobro zdelo. Beli zobje so se ji svetili kot ribje luskine in svetli očesci sta ji žareli kot sijoči zvezdici, da sem jo gledal kot zamaknjen. Brat mi je poredno pomežiknil, da sem hitro povesil oči in ves zardel v obraz stopil za Blažem v veliko in s svežim apnom pobeljeno hišo.
 "Nič ne skrbite," nas je tolažila Ema, ko so se Golačanovi začeli zgovarjati na živino. "Danes je tako in tako praznik in mora delo počakati. Ko ste vi na spokornem romanju, naj tudi živina dela malo pokore. Zdaj lepo Zdaj lepo pri nas v miru pojužinajte, potem vas pa zapelje brat do Tevč. Od tam pa nimate več daleč do doma."
 "Prav imaš, Ema," se je vdal Golačan, "saj ste nam dober del poti prihranili in lepo družbo delali. Bog naj vam povrne prijaznost. Kadar pridete na znameniti podvinski sejem - morebiti še hleti  o svetem Matiju - se vam bomo pa že mi oddolžili. Tedaj boste pa vi Hočevarjevi naši ljubi gostje. Sicer se pa nismo zaobljubili, da bomo tudi nazaj romali peš," je tolažil ženo, ki je hotela nekaj ugovarjati. 
 "O Kozmijani boste pa pri nas," je vabil brat. "In vsi pridite!" Nato je pomenljivo pogledal proti meni, ki sem ravno v roko jemal povojeno svinjsko rebrco, katero mi je ponujala na velikem, z oranžnimi nenavadnimi rožami poslikanem krožniku zala Hočevarjeva najmlajša, in nagajivo dodal: "Če pač naš Slovenko nima kaj proti,  pa tudi Tinco pripeljite s sabo!" Bilo mi je zelo nerodno, tako da najprej nisem vedel, kam naj se denem, pa sem se hitro znašel. Narejeno ravnodušno sem bratu glasno odvrnil: 
 "Kar se mene tiče, če pride ali pa ne, mi je čisto vseeno." Nato sem se pa sklonil k Tinci, ki je zardela kot mak in se je v zadregi prestopala, da je bila še lepše kot sicer, ter ji zašepetal čisto tiho na uho, pa vendar dovolj glasno, da so tudi drugi slišali: "Saj prideš, kajne?"
 "Seveda bom, če si ne bom premislila," je dahnila kot v sanjah. Slutil sem, da si ne bo premislila. Hitro je odložila krožnik na belo javorjevo mizo, da ji ne bi zdrsnil iz tresočih se rok in odbrzela v kuhinjo k materi. 
 "Vidite, sicer mu je res čisto vseeno," so menili ata; "ampak oči ima na pravem mestu. Tinca je res zelo dobra deklica. Ne hvalim je zato, ker je naša, ampak kar je res, je res. In že so začeli nalivati prazne kozarce s cvičkom, nazdravljati in peti, da se je razlegalo po klancu navzgor in navzdol. Zelo všeč mi je bila pesem,ki sem jo tokrat prvič slišal, pa sem si jo zapisal na list:

Kdo bi zmirom tužen bil, to ne more biti, Bog je pamet mi delil žalost razpoditi. Pride čas, da se solzim, rajši pa se veselim; kakor znam, si kratim čas, kaj to briga vas.

 Hočevarjeva teta Manca je razložila nastanek in vsebino te zanimive pesmi:
 "Mariborskemu prvemu škofu, ki je leta 1859 prenesel škofijski sedež iz koroškega Št. Andraža v štajerski Maribor in tako rešil Slovence ponemčenja, velikemu narodnemu buditelju, svetniškemu Slomšku, so tožili nekega župnika, da samo pohajkuje in veseljači. Na te hude obtožbe 'pobožnih' žensk je dobil od modrega škofa zahtevo, naj on sam pojasni vso zadevo."
 "Prav so imele, kaj pa je pohujševal moške s pijančevanjem!" je vzkliknila soseda, katera je vedela vedno kaj slabega o vsakem duhovniku; kjer pa ni bilo dejstev,  si jih je pa zmislila v svoji bujni domišljiji.
 "No, no," je mirila njeno gorečnost Manca. "Tisti duhovnik ni bil ravno pijanec, ampak je rad zahajal v veselo družbo in bil pravi ljudski duhovnik. Rad ga je pil, še rajši pel, najrajši pa lepo pridigal, da so ga vsi radi hodili poslušat. Pa tudi sam je bil pesnik. V opravičilo je napisal to pesem, ki govori o tem, da tudi sveto pismo pravi: 'Vsaka reč ima svoj čas.' Napisal je o času za veselje in petje, o pitju vode in vinca, o delu doma in pohajanju. Ker se na črni suknji vsak madež+ pozna, nekateri prenapeteži nimajo drugega dela, ko da iščejo pri duhovnikih resnične in domnevne napake: ne da bi jih popravili, ampak da bi ljudstvo od njih odvrnili in ga potem neusmiljeno izkoriščali. Tega žal ne počenjajo le brezverci ali ločinarji , ampak tudi taki farizejski verniki, ki so napačno pobožni. Ni namreč vsaka pobožnost prava in zdrava. S tem včasih hočejo opravičevati svoje zablode ali napake."
 "Sicer pa menda ne boste trdili, da so vsi duhovniki svetniki," se ni dala ugnati soseda.
 "Niti niso vsi verniki božje in pohlevne ovčke, ampak so med njimi tudi trmasti koštruni in  tudi sitne, meketave koze, kajne teta Milka," ji je hotela biti kos Ema, ki je znala imeti tudi nabrušen jezik, če je bilo treba. Včasih pa tudi, kadar ni bilo treba. 
 "Jaz pa mislim, da so med duhovniki tudi skoraj pravi svetniki. Jaz enega takega že poznam, a to je Poljančev Jože. Toda tudi tisti, ki imajo napake, so vredni spoštovanja zaradi svoje službe. Kakor lahko tok gre po zarjaveli žici, tako lahko božja milost pride v naše duše tudi po rokah nevrednega duhovnika," sem dodal misel, ki sem jo večkrat slišal od gospoda Jožeta. 
 "Prav imaš!" je soglašala Ema. "Če bi vaške klepetulje desetino časa, ki ga izgubljajo za obiranje duhovnikov, porabile za molitev zanje, bi imeli same pobožne in goreče dušne pastirje - in veliko novih duhovnih poklicev."
 "Tako je bilo že tudi v Slomškovih časih," je nadaljevala teta Manca pomenljivo gledajoč mršečo se sosedovo klepetuljo, ki pa je zdaj le previdno molčala, ko ni našla somišljenikov. Morda ji je poraz tudi privoščila. "Ampak Slomšek je bil svetnik in se na take čenče ni oziral. Ko je tisto pesem dobil v roke, se je od srca nasmejal, se usedel k harmoniju in pesem uglasbil ter jo vrnil prizadetemu župniku z notami vred. Tako je pokazal ne le svojo glasbeno nadarjenost - saj je bil tudi sam pesnik in skladatelj - ampak tudi svoje široko in odprto srce ter veliko zaupanje in ljubezen do svojih duhovnikov, kar je še več vredno. Kar zapojmo še zadnjo kitico te slavne pesmi, ki je že čisto ponarodela: 

Vse na zemlji se zmeni, to že mora biti. Božja volja to stori glasno nas učiti: da bo prišla temna noč, nam več delat ne bo moč; pride večnost, mine čas - naj to briga vas!

Petindvajseto poglavje sem sladke sanje sanjala

 Zima se je to leto kar dobro držala. Bilo je veliko snega in tudi hudega mraza. Toda dnevi so se daljšali in zmagovito sonce je dobivalo vsak dan več moči. Najprej so se božajočim toplim žarkom začeli vdajati prisojni bregovi in terasaste gorce; izpod snežne odeje so že zvončkljali prvi zvončki in kukal teloh, pa tudi trobentice so si že upale zatrobiti. Toplota je lizala dolge snežne jezike,da se je izpod njih solzila kalna voda in se pretakala po pobočjih v doline; na vsak korak so bruhali na dan mali zvirki, se zbirali v narasle potoke in okrog Ješevca je bilo kmalu eno samo jezero, da so se črne jelše in rdečkasto-rumene vrbe gizdavo ogledovale v svetlikajočem se poceni ogledalu. 
 Po gorcah so že brstele trte, trava je pa še vedno obdržala bledo rjavkasto-rumeno, pravzaprav oker barvo, ki se je pohlevno vdajala pod dogami, na katerih smo se ob nedeljskih popoldnevih veselo dričali po strminah. Sonce je zmagovito preganjalo zdaj že redke lise snega po osojnih hostah in dolinah. Po gošah  in travnikih je bilo že vse vijoličasto pomladnega žafrana, vmes pa so kukali na dan rdeči ali rumeni petelinčki, vijoličasto-plavo-rdeči ključki in snežno-bele vetrnice. 
 Na prvo postno nedeljo po večernicah in nagovoru smo se zbrali pevci v dvorano k vajam. Ko smo končali cerkvene, so prišle na vrsto narodne. Pa se je že pri prvi zataknilo. Kako je bilo to mogoče? Začeli smo namreč tisto znano: 

Ko ptičica sem pevala, sem sladke sanje sanjala; oh zdaj pa zdaj, pa nikdar več, veselje moje preč je, preč.

Cvetela sem ko rožica, nebeškim žarkom miljena; oh zdaj pa zdaj, pa nikdar več, veselje moje preč je, preč.

 In seveda vse po vrsti. Organistov glas je lepo plaval čez, pojoč "zdaj pa zdaj…" in tudi drugi smo bili čisto zamaknjeni v to čudovito besedilo in še čudovitejšo melodijo. Prišli smo do zadnje kitice:

Le pod menoj še biva mir, krog mene pa ga ni nikir ; srce le tja, le tja želi, kjer angel moj v grobu spi.

 To zadnjo kitico je pel organist Franc "solo", mi drugi smo ga pa spremljali komaj slišno "brenče". Kljub čudovitemu skladju smo začutili, da je nekaj narobe. Med naše petje se je namreč proti koncu pomešal glas, ki ni bil podoben petju, ampak prej jokanju in zdihovanju. Vsi smo se ozrli v kot, kjer je slonela Slavka. Iz oči so ji polzele debele solze in njen čudno nabuhli životek se je stresal od nepremagljivega hlipanja. Da bi bila nesreča še večja, so prav tedaj vstopili gospod žup0nik, držeč v eni roki poln štefan češnjevo-rdečega cvička in pladenj s kozarci v drugi. Pogled na jokajočo deklico jih je tako iznenadil, da se jim je roka začela tresti in jim je pladenj skoraj padel iz rok. Nastala je mučna tišina - in čutili smo se nekam sokrive, ko da smo s petjem nehote razgrebali rano, ki se še ni zarasla. Prvi sem se znašel jaz, ki sem ročno zgrabil pladenj in ga postavil na mizo. Organist  je pa veselo dejal: 
 "Kaj bi točili solze, ko tako nič ne pomaga. Človek samo enkrat živi in ni, da bi si grenil to lepo življenje z žalostnimi spomini. Sicer pa - ravno prav, da ste prišli, gospod župnik," se je obrnil k vratom. "Ali niste zadnjič nekaj omenjali, da bomo tudi mi podvinski pevci sodelovali pri proslavi svetega leta? Mi Podvinci ne smemo zaostajati za drugimi," se je udaril ponosno po širokih prsih.
 "Midva sva pa res prava Podvinca," so se namuznili gospod."Jaz sem namreč iz tiste fare, kjer imajo v veliki časti petelina. Pa sem se res čisto udomačil tu gori: so res dobri ljudje."
 "Je pa žal nekaj toliko hujših," je pripomnila Kirarjeva Ana. "In ti v svoji nedelavnosti nimajo drugega dela,ko da obešajo svoje grde pregrehe na duhovnega pastirja. In taki pravijo, da duhovniki samo izrabljajo ubogo ljudstvo. Prav nič ne vidijo, koliko se trudite za vsakovrstni napredek. Od zraka pa tudi duhovniki ne morete živeti. Mi verniki smo vas dolžni podpirati gmotno, kakor vi za nas skrbite duhovno," je bila že skoraj huda.
 "No, no, nekako tako bo," se je gospodu dobro zdelo. "Pravzaprav sem pa res predlanskim iz svojega dal za kozolec trideset jurjev, niti zvonik,ki smo ga popravljali takoj ob mojem prihodu, ni toliko stal. Za pokopališko ograjo jih je šlo šestdeset in za cerkveni kor deset. In kadar bo župnik premeščen, bo vse to ostalo faranom. Če človek ne bi delal za božjo čast, bi vse skupaj pustil; saj namesto hvaležnosti žanje le kljubovanje in nehvaležnost."
 "Nikar ne mislite, da smo tudi mi taki. Mi vas od bliže poznamo in vidimo vašo skrb. Povejte nam torej, kako bomo proslavljali sveto leto, saj vi nas res znate za vsako dobro stvar navdušiti in tudi organizirat znate uspešne nastope."
 "To pripravo smo že začeli z današnjo evharistično tridnevnico, ki jo pridiga gospod Jakob Žust iz Cerkelj. Zadovoljen je bil z današnjo udeležbo. Upam, da bo v torek še več ljudi, tudi od drugod, saj bomo imeli vedno češčenje in slovesno evharistično procesijo."
 "Kdaj bo pa birma?"
 "Bo v samem svetem letu, ki se začne na tiho nedeljo. Delil jo bo maja novi gospod škof, Gregorij Rožman, naš koroški rojak. O njem krožijo govorice, da je zelo pobožen in dober govornik. Sprejeli ga bomo kar se da slovesno.  Junija bo prvi otroški tabor Marijinih vrtcev, konec avgusta pa dekanijski evharistični kongres v Št. Jerneju. Ne dvomim, da boste radi sodelovali, kljub hudi gospodarski krizi."
 "Saj tudi vas prizadene. Slišimo, da vam niti pogrebov več ne plačujejo. Ali je to res?" je vprašala Ana.
 "Lagal bi se, če bi trdil, da mi plačujejo. Pač nimajo denarja. Skoraj vsak drugi pogreb opravim zastonj. In prav med sorodniki tistih se najdejo največji opravljivci. Nehvaležnost je  plačilo sveta. Pa pustimo to. Letos bomo prenovili notranjost naše cerkve, pa tudi notranjost naše duše. Vsi moramo vedno bolj spoznavati in priznavati, da je Bog središče in namen našega življenja." Potem so nam pripovedovali, da je sveto leto spomin na smrt in vstajenje našega Odrešenika. Obenem bo 12. septembra minilo dvesto petdeset let, kar so bili pri Dunaju poraženi Turki. Spominjamo se pa tudi petinsedemdesetletnice lurških prikazovanj in čudežev."
 "Ah čudeži, čudeži," je vzdihnila Slavka. "Vem, da bi mene lahko ozdravil le čudež, tako sem hudo bolna. Toda sami mi tako ni živeti. Prav poje pesem, ki smo jo prejle peli." Glas ji je bil že miren in vdan. Premagal jo je suh in vsiljiv kašelj.
 Menil sem, da je od mraza, zato sem pristopil k v Pleterjah izdelanemu gašperčku in naložil nanj nekaj polen, da je plamen veselo zaplapolal in se je širila okrog nas spet prijetna toplota. Slavka pa je pred usta nastavila robec, se obrnila k zidu in kašljala, kašljala. Ko je robček zlagala, sem na njem opazil komaj vidno krvavo srago. Spreletel me je srh po vsem životu.
 "Jaz poznam odlično zdravilo proti kašlju," je razlagala odlična poznavalka zdravilnih zelišč Grmečkova Nežka, kije rada ostajala na vajah, ker je znala veliko starih pesmi. "Iz mladih smrekovih vršičkov sem spomladi napravila s sladkorjem sirup. Nobenih dodatkov: plast vršičkov, plast sladkorja, potem stekleno posodo na sonce, dokler se ne napravi sirup. Sonce doda še svojo zdravilno moč.Le jemlji to zdravilo, ki ti ga bom dala, pa ti bo gotovo pomagalo."
 "Seveda," sem si mislil, "če gre res le za kašelj in ni v ozadju jetika, katera je iztrebila že cele rodovine. Zanjo namreč še nismo poznali zdravila, čeprav je Koch odkril njen bacil." Rekel pa seveda nisem nič. Je bila pa moja sestra Marica bolj glasna:
 "Slavka mora ozdraveti, zato pijmo na njeno zdravje. Joj, kako mi je slabo, tu notri," je pokazala na grlo, "mi je nekam čudno in me skeli. Ta cviček je ta pravo zdravilo za vse bolezni. Pijmo ga, sicer se bodo gospod župnik še premislili in odnesli poln štefan nazaj, kar bi bila pač nepopravljiva škoda. Ta cviček, ta je tudi od sonca požlahtnjeno zdravilo."
 "Seveda je cviček zdravilo, če se pije kot zdravilo, po kapljicah. Marici je pa čudno v grlu le, kadar ni pijače," je uganil organist in  prebrisano razsodil: "Torej si lahko misliš, kako čudno je šele starejšim od tebe. Zato v duhu krščanske ljubezni najprej natoči drugim, nazadnje pa sebi." Čeprav obotavljaje, je vendarle ubogala. Ko je prvi kozarec spraznila, si je takoj spet nalila, rekoč: "Sem si ga pa res zaslužila, ker sem drugim stregla. Sicer ga pa ne bo kmalu zmanjkalo v farovški kleti in letos trtica spet dobro kaže."
 O, čudoviti popoldnevi, ki smo jih preživljali na pevskih vajah. Takrat še ni bilo ne radia ne televizije, pa smo bili veliko bolj zadovoljni in srečni kot so dandanašnji. Prepevali smo tako, da se je razlegalo daleč naokrog. Tudi tokrat smo se pozno in židane volje vračali domov, pa doma niso bili čisto nič hudi, ker so vedeli, da sem bil v dobri družbi. Le Slavko je Nežka že prej pospremila domov, da ji da zdravilo proti kašlju…

 

Šestindvajseto poglavje Vest se tudi zmoti

 Naslednjega dne se nas je zopet zbralo veliko pri tridnevnici. Po slovesni maši je bilo mladinsko srečanje z nagovorom, vprašanji in pripravo na spoved. Nekatere reči so se nam posebno globoko vtisnile v spomin. Gospod Jakob so govorili o vesti kot božjem glasu:
 "Vest je nekakšno notranje oko, ki lahko vodi naše korake po poti dobrote in pravice. Vendar to ni neodvisen sodnik, ampak jemlje merila iz božjega, večnega, naravnega in splošno veljavnega zakona. Človek se v vesti najgloblje srečuje z Bogom - odpira se božjemu klicu in ga posluša. Če pa človek ne posluša Boga, se v srcu razbohoti zmota in greh. Tedaj vest ni več sveto mesto, v katerem Bog govori človeku, ampak grešen brlog, v katerem imajo glavno besedo grešna nagnjenja, satanske skušnjave in strah pred ljudmi. Vest torej ni nezmotljiv sodnik, ampak se lahko včasih zmoti."
 "Zelo učeno in visoko ste to povedali, toda kako naj se mi preprosti kmetje in delavci znajdemo v tej zmešnjavi, če se še učeni gospodje ne morejo?" je vprašal kar naravnost Polde. 
 "Vprašajte se vedno, ali vaša vest govori prav ali narobe. Če človek išče resnico, ga bo vest prav vodila. Če pa ne išče resnice, ampak se da voditi koristim in strastem, potem lahko vest postane uničevalna in razdiralna sila; preneha biti sveto mesto, kjer Bog razodeva svojo voljo. Nujno je torej potrebno vzgajati in oblikovati vest." Poljančev Lojz je hotel vedeti, kdo nam lahko pomaga pri pravilnem oblikovanju vesti.
 "Pri tem nam še posebej pomaga cerkveno vodstvo. Jezus je namreč ukazal ubogati apostole in njihove naslednike v vesti rekoč: 'Kdor vas posluša, mene posluša in kdor vas zaničuje, mene zaničuje (Lk 10,16).' Poleg tega je papežu in z njim povezanim škofom dal oblast, da našo vest zavežejo k nekemu dejanju ali ga od njega odvežejo: 'Karkoli boste zavezali na zemlji, bo zavezano v nebesih in karkoli boste razvezali na zemlji, bo razvezano tudi v nebesih (Mt 18,18)'".
 "Kako pa vzgajamo vet?" je vprašal brat.
 "To je pa najvažnejše vprašanje. Tako, da si jo pogostoma izprašamo glede na Kristusov nauk. Ni zadosti Kristusa in njegovo resnico poznati, ampak jo je treba tudi uresničevati. K temu nam zelo pomaga pogostna sveta spoved. To naj bo še posebej omenjeno kot dobra priprava na sveto leto. Iskreno kesanje je največji božji dar nam, spreobrnjeno srce pa je naš največji dar Bogu."
 "Kako je pa potem z osebnimi izkustvi in doživetji? Ali nimajo nobene veljave, če je treba poslušati le neke papirnate zakone in toge predpise?" je naravnost ugovarjal Drejc.
 "Kako bi mogel biti kristjan proti izkušnjam in doživetjem? Nikakor ne. Saj prav ravnanje po pravilno oblikovani vesti prinaša duši največ izkušenj sreče, svobode in veselja. Zlasti dobra in odkritosrčna osebna spoved prinaša čudovita doživetja, blaženost in mir. Kar potrudite se in jo opravite, pa se boste sami o tem prepričali. Pri tem vam bom seveda jaz rad pomagal."
 In res: sreča se nam je zrcalila v očeh, ko smo se ob sklepu tridnevnice - z očiščenimi dušami in duhovno okrepljeni s svetim obhajilom - v velikanskem številu udeležili evharistične procesije, katero je vodil škocjanski dekan gospod Jože Anžič. 

 Svetoletna birma je bila tudi pravo doživetje za vso faro. Ljubeznivega škofa Gregorja, ki je že v mladosti veliko pretrpel zaradi nestrpnih koroških nemškutarjev in nacistov na slovenskem Koroškem - od koder je doma - smo sprejeli kar se da slovesno: fantje na konjih, vsi otroci s šopki, ob cesti so se belili številni mlaji, prenovljeno cerkev so krasili venci; praznično ozračje so pa še povečale ginljive deklamacije in ubrano pritrkavanje, pri katerem sva seveda Poldetu pridno pomagala midva z bratom. Botri, birmanci s starši in tudi gospod škof so bili res zadovoljni. 

 Zadnjo nedeljo v juniju so imeli Marijini vrtci svoj prvi otroški tabor na Srebotni gori. Takega živ-žava in mladostne razigranosti ta častitljivi hrib v svoji dolgoletni zgodovini še gotovo ni doživel. Kar predstavljajte si: s štiridesetimi vozovi so starši pripeljali otroke iz okoliških vasi. Zbralo se jih je blizu dva tisoč. Molili so in prepevali, da se je hrib skoraj tresel. Zelo so pa bili ponosni, da so tukaj prvič dobili blagoslov v slovenskem jeziku - po novem obredu, ki je zamenjal sicer melodično in starodavno, vendar pa večini popolnoma nerazumljivo latinščino. 
 Toda vse le ni šlo tako po loju. Nič hudega sluteč so odšli župnik in vsi farovški zdoma. Medtem pa je neki potepuh s hrvaške meje vlomil v župnišče. Napravil je pravo razdejanje: potrgal je vse ključavnice, razbil okna in odnesel ves cerkveni denar. Ko so prišli domov, so imeli kaj videti: vsa okna so bila odprta, stekla pa razbita. Nihče si najprej ni upal vstopiti. Pa je prva le šla noter moja sestra Marica, ki so jo poklicali na pomoč in je spet dokazala, da se ničesar ne boji - razen suše v grlu in pomanjkanja žganice  . Pa so bili gospod župnik tako zadovoljni z njenim pogumom, da so ji vso sušo hitro pogasili s pristnim brinovcem. 
 Toda tisti tat se nakradenega ni dolgo veselil: kmalu so ga ujeli žandarji in zaprli. Najprej je vse tajil. Ko so pa le našli skriti denar in nekatere druge stvari iz župnišča, so poklicali gospoda župnika na obravnavo v Krško. 
 "Ravnal sem po svoji vesti, ker sem bil v stiski. Ali ni manjše zlo, če jaz denar koristno uporabim, kot pa če brez prida leži v farovžu?" se je predrzno izgovarjal. 
 "Da, ravnal si po svoji vesti, ki je pa zelo kosmata. Najbrž si je že dolgo nisi nič skrtačil. Pa bi nič ne škodovalo. Gospod sodnik, jaz zahtevam, da se ta tat spove, drugače mu zapor ne bo koristil," so dejali gospod župnik. 
 "Seveda bo za to priložnost, saj imajo tudi v zaporu jetniškega duhovnika. Jaz sem pa spoznal, da je pravzaprav manjše zlo za družbo, če gre tak potepuh nekaj časa na hladno, ko da bi okoli poštenih ljudi strašil." Ko sem vozil gospoda župnika z zapravljivčkom nazaj, se je navzoči Drejc začudil: 
 "Ali nas niste pri verouku učili, da je vest božji glas. Kako se torej more motiti?"
 "Božji glas seveda ne pa Bog. Edino Bog je nezmotljiv."
 "To ti je tako," se je pridružil pogovoru tudi Poljančev Lojz, ki je bil na obravnavi, ker je tudi pri njih doma nekaj kokoši zmanjkalo, "kot pri našem vriskanju. Kadar odmeva od bregov, je to sicer še vedno naš glas, vendar se lahko odmev kaj hitro skazi ali celo popolnoma izgubi. Podobno se lahko božji glas vesti izgubi v trušču sveta. Kdor posluša le to, kaj bodo ljudje rekli, tistemu bo vest hitro otopela. Toda božjega glasu ni mogoče nikoli popolnoma zadušiti. Prej ali slej se še tako kosmata vest zbudi in potlej ni druge izbire kot skesano spreobrnjenje in spoved ali črn obup. Ali sem prav povedal, gospod župnik?"
 "Kako da ne! Saj je nekaj podobnega razlagal tudi pridigar pri duhovni obnovi. Če človeka vodi resnična ljubezen in iskanje pravice, mu bo vest tudi vedno prav govorila.Če ga pa vodi sebičnost ali sovraštvo ali kaka druga strast, bo tudi vest zašla v slepo ulico. To je lepo povedal veliki prijatelj slovenskega delavstva, duhovnik Janez Evangelist Krek: 

'Gori, izgori in nase pozabi - pa zadovoljno bo tvoje srce!'"

 "Res, prava, zvesta in resnična ljubezen je nekaj tako lepega in nekaj tako redkega," je vzdihnil Drejc, ki je glede tega gotovo že imel bridke skušnje od doma. Zato je bil pogostoma zagrenjen in je vedno ugovarjal drugim, zlasti duhovnikom. 
 "Mi mladi pa želimo in hočemo," sem bil kar navdušen, "da bi bila prava ljubezen pogostejša. Saj je ljubezen prijetnejše od sovraštva in dobrota lepša od sebičnosti."

Sedemindvajseto poglavje na svidenje nad zvezdami

 "Dober dan, teta Angela," sem se zasopel ustavil pred Lavškovo domačijo. "Vroča je ta šentjakobska nedelja," sem bil malce v zadregi, "in zato so naša mati poslali julijske dekanke, ki so sicer drobne hruške, vendar odžejajo kot le kaj,"
 "Dobri so vaša mati," me je krepko ko kak moški udarila po ramah, kar noter jih odnesi. Naš uboga Slavka tako ni veliko sama." Ko so se mi oči privadile na polmrak, sem v kotu sredi belih blazin najprej ugledal vročični in nezdravo zardeli obrazek bolnice, ki je nepretrgano suho kašljala.
 "Bog daj zdravje!" sem glasno pozdravil. 
 "Čigav pa je ta fant?" se je obrnila proti meni visoka obiskovalka, ki je v polmraku nisem najprej niti opazil. Stopil sem k njej in ji veselo podal roko: 
 "Kaj me res ne poznate več, Micka?" sem pozdravil tudi njeni starejši sestri Rezko in Ano. "Jaz se vas pa še dobro spominjam in tudi vem kje živite. sicer sem pa Kopinov z Vrha."
 "Saj ti si Slovenko, če se ne motim. Lepo si se potegnil, kot breza si postal vitek. Kar odloži košaro - gotovo si prinesel kako osvežilo naši bolnici. Res je hudo bolna, toda sveti Jožef jo bo ozdravil, če je božja volja. Tudi jaz - ko sem po smrti dobre matere kot najmlajša zaradi hudobne mačehe morala zdoma, se4m najprej služila v starodavnem mestecu ob Savinji pod grajskimi razvalinami." 
 "Ali niso tam prebivali znameniti celjski grofje, tako znani v naši slovenski zgodovini?"
 "Seveda. Najprej sem služila v Gabrjah - k maši sem pa redno hodila k prijaznim bratom lazaristom na hrib svetega Jožefa, v prelepo cerkev z dvema zvonikoma. Nekoč se je gospodinja pred mojo mačeho hudo pritoževala čezme, češ da sem lena in da ne vstajam pravočasno. To je bilo tudi res - nisem in nisem se mogla sama nikoli pravočasno zbudit. Nekega nedeljskega jutra po sveti maši sem pa prisrčno prosila svetega Jožefa, naj me vendarle zbuja pravočasno - in me je res uslišal. Že šest let se o pravem času zbujam in sem pridobila na ugledu. Priporoči se svetemu Jožefu tudi ti, ljuba Slavka, pa boš srečno ozdravela!"
 "Oziroma srečno umrla," je Slavka čisto mirno pripomnila - da bi prosila za čudež svetega Jožefa, o tem se ni dala prepričati. Ani sem izročil košaro in ona je odnesla hruške v shrambo ter mi vrnila prazno košaro. 
 "Kako se pa imate doli v Belgradu?" sem bil radoveden.
 "Kaj tudi to veš, kje sem? No, doli se imam prav zanimivo. Doli zdaj po vojni najdeš Slovence po vseh službah, zlasti med uradniki, obrtniki in rokodelci. Naše ljudi zelo cenijo zaradi pridnosti in urejenosti, malo manj pa zaradi tega, ker kar preradi pogledajo v kozarec."
 "Zakaj pa tako mešate vmes srbohrvaščino?" mi je pobegnila pripomba - in že sem se ugriznil v jezik. Toda Micka se ni nič užalila, ampak je čisto mirno razlagala: 
 "Jaz še kar dobro govorim v primerjavi z nekaterimi, ki so slovenščino že čisto pozabili. Mi Slovenci smo nadarjeni za jezike, pa se hočemo pred drugimi tudi pokazat, kako smo se naučili tujščine - da zaradi ošabnosti celo čisto pozabimo materinščino. Vedno smo bili pod tujci in zato smo toliko preveč prilagodljivi, kolikor so drugi premalo. Celo kadar nas več rojakinj dela skupaj, ne govorimo po domače, da ne bi drugi postali ljubosumni. Pri pogrebih pa člani naših slovenskih pevskih društev - ki so morala pred nekaj leti svoja imena spremeniti iz slovenskih v jugoslovanska - le radi pojejo naše čudovite pogrebne pesmi: 'Vigred se povrne', 'Lipa zelenela je', 'Gozdič je že zelen' in podobne. 
 "Podobno je v Ravni Reki, kjer sem obiskal sorodnike," sem pripomnil. "Tam imajo eno pevsko društvo, ki ga je ustanovil goreč slovenski duhovnik. Pojejo tudi v cerkvi svete Barbare. Pred kratkim je od notranjega ministrstva prišel dopis z zahtevo, da se mora Slovensko pevsko društvo preimenovati v Jugoslovansko pevsko društvo. Res ne vem, kaj jih toliko moti slovensko ime."
 "Kljub temu pa imamo dosti pevskih in prosvetnih društev. Zlasti uspešno deluje tisto pri francoski cerkvi, kjer se radi zbiramo. Včasih pa gremo na veselico tja čez Donavo k Maroltovim , kjer potem na travniku prepevamo prelepe slovenske pesmi, pijemo rujno vince, pečemo krompir in prave kranjske klobase. Tam nikomur nismo napoti."
 "A v cerkev tudi kaj hotite, ko so tam vendar sami pravoslavci?" bi rada vedela Slavka. 
 "Saj imamo tam doli več katoliških cerkev. V Kronski ulici se zbiramo k slovenski maši že ob šestih zjutraj nedeljo za nedeljo," je povedala Mickina sestra Rezka. "Do zadnjega kotička napolnimo cerkev Kristusa Kralja. Tja zahajamo zlasti služkinje - cela ulica je polna nas Slovencev in Medmurcev, ki govorijo pravzaprav nekakšno slovensko narečje in prihajajo v pisanih narodnih nošah. Naša dekleta kljub blagodejnemu vplivu Marijine družbe niso varna pred zapeljivce, ki jim obljubljajo zlate gradov; ko jih pa zlorabijo, jih pa marsikdaj pustijo na cedilu. Nekatera pa pozabijo ne le na narodnost, ampak tudi na vero in se dajo prekrstiti v pravoslavni cerkvi. Jaz tega za živo glavo ne bi storila; ne bi odpadla od prave katoliške vere, čeprav spoštujem tudi pravoslavno, s katero imamo tako večino reči skupnih. Ljubezen je res slepa. Potem se mnoge kesajo,ker ne morejo k spovedi in obhajilu, ker katoliška Cerkev ne prizna poroke v pravoslavni cerkvi . 
 Če bi se jaz poročila," je Micka povzdignila glas, "česar pa verjetno ne bom storila, ne bi iskala ženina zunaj svojega rodu in vere."
 "Enako tudi jaz ne," je navdušeno pritrdila Rezka. "Ob nedeljah gremo dopoldne k maši, popoldne pa v kako gostilno, kjer se zbirajo slovenski fantje. Jaz pa upam, da se bom poročila, če bom našla 'ta pravega'."
 "Pa res, kako ste se znašli v začetku? Ste znali cirilico?" sem nadaljeval z vprašanji in tudi Slavka je očitno kar pozabila na svojo bolezen, ko je z zanimanjem poslušala daljne novice. 
 "Čisto nič; pa sem gledala Politiko, ki so jo imeli naročeni moji gospodarji, primerjala znane črke in začela brat. Zanimivo, da sta prvo številko dnevnika Politika izdala 25. januarja 1904 slovenska brat Vladislav in Darko Ribnikar. Ničesar torej brez naših rojakov," je bila resnično ponosna Micka.
 "Kje pa služite?"
 "Na Zelenem vencu pri inženirju Gazikaloviču, ki načrtuje predore. On je zelo učen, njegova žena Saveta pa zelo pobožna gospa in me včasih spremlja k maši. Zelo rad posluša slovensko petje in pridigo Pravi, da slovenščina ni težka in da samo kdor noče, ne razume slovensko, saj je tako podobna srbohrvaščini. Skrbim za njihovega fantka in punčko."

"Pa k zakramentom tudi kaj hodijo pravoslavci?" me je zanimalo.

 "Bolj redko, zelo redko. Pregovorila sem ju, da sta tudi onadva šla k spovedi in obhajilu. Pravoslavci namreč gredo velikokrat k obhajilu brez spovedi, da se le postijo teden dni. Tudi onadva sta se cel teden postila, v nedeljo pa šla k spovedi in obhajilu. Zjutraj je prišla gospa k meni in me ponižno prosila, naj ji odpustim, če se mi je kaj zamerila. Zelo resno je vzela to spoved. Toplo mi je postalo pri srcu ob misli, da smo si pravzaprav zelo blizu, saj imamo iste zakramente in še marsikaj drugega."
 "Mama, duši me, pomagajte!" je prosila Slavka pravkar vstopajočo mater, ki ji je popravila zglavje in podložila še eno blazino. In tedaj sem bil priča dogajanja, katerega se nerad spominjam: tako se mi naježijo lasje.
 Slavko je spopadel tak neusmiljen kašelj, da je začela bljuvati kri: svetlo, penečo se kri in sicer kar v curkih. 
 "Umira!" je bleda od strahu zavpila Kirarjeva Ana. "Molimo!" - in je začela jokaje moliti žalostni del rožnega venca. Slavka je bljuvala svetlo, rožnato-rdečo življenjsko tekočino, ko da se curek ne misli ustaviti. Nato je spet kašljala črno, strnjeno kri in nato s slino pomešano sokrvico. Nato pa - oh grozen prizor - se ji je shujšano telo napelo, prsi so zaplale kot v smrtnem boju in ostro piskanje je sikalo iz njih. Potem je izkašljala nekaj, kar je bilo še najbolj čokoladi podobno - in že se ji je spet vlila svetlo-rdeča, peneča se kri. 
 "V krški bolnici ji ne morejo dosti pomagati," je tarnala mati. "Samo vodo, ki se nabira v pljučih, ji izčrpavajo ven. Toda tako hudega napada še nikoli ni imela; in kolikokrat je revica izkašljevala že cele kose tega rjavega."
 "Slišiš, Angela," je vedela pravo pobožna Ana, "treba bi bilo poslati po dohterja  in po gospoda. Kajne, Slavka, da lahko pridejo gospod. To ti lahko samo koristi - škodovalo vsekakor ne bo." Samo lahno je prikimala in me pogledala s svojimi lepimi očmi tako presunljivo, da me je zazeblo v dno duše. 
 "Kajpada sem pripravljen poklicati gospoda župnika." Tedaj se ji je kašelj naenkrat ustavil in želel sem ji podati roko v slovo. Odmahnila je, češ naj nikar ne hodim bliže. Tudi sam sem že večkrat slišal, da se ne smemo dotikati jetičnih bolnikov, ker se z dotikom ali vdihom najlažje nalezeš te smrtonosne bolezni . Ubogal sem jo s težkim srcem, ji pomahal v slovo in rekel skozi solze:
 "Z Bogom, naša dobra pevka Slavka. Prinašam ti pozdrave vseh pevcev - obljubili so, da bodo molili zate in Marija ti bo že pomagala. Na svidenje." Očitno ji je ugajalo omenjanje njenega lepega petja in pozdravi pevcev in hvaležno me je pogledala s svojim  čudovito lepimi globoko-modrimi očmi, ki so kljub bolezni žarele kot svetli zvezdi. Občudoval se to očarljivo lepoto in se nisem več čudil, zakaj so se tolikere fantovske oči obračale za njo, ko je bila še zdrava in brhka.
 "Z Bogom, Slovenko, pa na svidenje nad zvezdami. Ostani pošten fant in kaj moli zame!" Zaskelelo me je v očeh in kot v megli sem videl pasti njeno bledično glavico na blazino. Komaj slišno je zašepetala: "Naj ljubi Jezus sprejme moje trpljenje za tistega, ki ga je tako nenadoma poklical k sebi - pa tudi za tistega,ki že prejema pravično kazen. Meni je zaradi tega umora še sedaj strašno hudo - toda jaz morilca nikoli nisem sovražila. V nebesih ni sovraštva, tam je le ljubezen. Saj tako piše tam gori!"
 Ozrl sem se na steno in poleg Bohkovega kota opazil v temnem okvirju pod izvezeno podobo Srca Jezusovega lesketajoče s srebrne črke. Bral sem in se nisem mogel spomniti, kje sem že to slišal ali videl, čeprav se mi je napis zdel tako znan, tako domač: 

BOŽJI HIŠNI BLAGOSLOV : Kjer je vera, tam ljubezen; kjer ljubezen, tam mir;

	kjer mir, tam blagoslov;

kjer blagoslov, tam vedno Bog; kjer Bog, tam ni nadlog!

  Čutil sem, da bolnici te besede veliko pomenijo; da ji pomenijo toliko kot življenje, saj je hvaležno dihnila: "Bog lonaj!" Tedaj mi je kot preblisk šinilo skozi možgane: zato ima tako rada ta napis, ker ji ga je podaril njen ljubi na Antonovo na Srebotni gori. In nato je šepetala kot sama zase: 
 "Bog je človeku edina tolažba v preskušnjah. Če ne bi imel vere, bi si človek še kaj napravil. Hudič nas hoče zapeljati v nepotrpežljivost, obup in - samomor. Tako bi nas končno dobil v svoje kremplje in v večno peklensko trpljenje. Toda ne, mene že ne boš!" je žugala proti veliki krušni peči, ko da se tam skriva hudobni zlodej. "Tam gori je vendar moja moč," je pokazala na Bohkov kot; "zato se ga ne bojim, tega hudiča rogatega. Moji prijatelji so nebeški angeli, ki me že vabijo v svojo družbo. Nebesa si pa moramo zaslužiti z dobrimi deli in potrpežljivim prenašanjem trpljenja - ne le zase, ampak tudi za druge."
 "Kako si močna!" jo je občudovala Micka. "Prav imaš in sam Bog nebeški te drži pokonci. Ta hujše bolečine si že prestala."
 "To se le dozdeva. Res, pojdi po gospoda, Slovenko. Naj mi prinesejo sveto popotnico in me denejo v sveto olje. S tem mi boš napravil najlepšo uslugo, kar jih je na zemlji mogoče storiti bližnjemu. 'Boljše leto dne prezgodaj, ko eno  uro prepozno!', so nas otroke vztrajno opominjali naš dobri gospod župnik."
 "Pojdem. Sporočil bom gospodu, naj pridejo." Slutil sem, da se ne bova več videla. Kljub temu sem po fantovsko skušal premagati notranjo bolečino in se pred bolnico delati ravnodušnega, močnega, da, celo šaliti sem se hotel, da bi tudi njej vlil še več poguma, kateri je bolnim ljudem bolj potreben od vsakdanjega kruha in od zdravil: "Z Bogom in na svidenje, - pa ne šele v nebesih nad zvezdami, ampak še večkrat tu na zemlji in pri pevskih vajah, kjer te res pogrešamo. Sedaj pa gram; sporočil bom tvojo željo gospodu. Molil bom za tvoje zdravje, ti pa kaj moli zame…" Kljub naporu nisem mogel več zadrževati solz in sem mimogrede pozdravil navzoče - se hitro obrnil k vratom in odšel proti domu.
 

Osemindvajseto poglavje Kjer Bog - tam ni nadlog

 Čebulasti baročni zvonik je že metal svojo dolgo senco po strmem pobočju in prvič v življenju sem čisto razločno opazil, da ima hrib obliko buče. Kmalu se je senca razširila in zajela ves breg: le sleme so še obsevali poševni zlati žarki. V moji duši je bilo tudi svetlo, ko da sije v njej nevidno sonce božje ljubezni, katero se je prižgalo ob nepozabnem doživetju - ob srečanju z ugašajočim mladim življenjem, ki kljub drugačnemu videzu ni izginjalo, ampak se pravzaprav spreminjalo v nekaj lepšega in trajnejšega. Čutil sem, da se torej splača živeti kljub trpljenju in razočaranju, kljub neuspehom, porazom in padcem - če resnično ljubiš, če z ljubeznijo zlatiš vse udarce usode. 
 "Zakaj tvojim vernim, Gospod Jezus, se življenje spremeni, ne pa uniči;" ko da bi mi odzvanjalo z zvonika, se mi je dozdevalo, da slišim te besede iz pogrebnega obreda. Da nesebična ljubezen daje tudi trpljenju velik, zveličavni smisel. Mar ga ni tudi hudo bolna Slavka darovala za spreobrnjenje grešnikov? Mar torej ni čudovito, da lahko človek za ceno kratkotrajnega trpljenja tukaj - pa kako hudo in neznosno se dozdevalo na prvi pogled - pride v večno veselje v nebesih in se obvaruje večnega trpljenja v peklu - on sam in tisti, za katere trpi? Torej ima tudi trpljenje podobno velik smisel v božjem odrešitvenem načrtu kot ga ima umazan in smrdeč gnoj pri rasti in zorenju cvetlic in drugih koristnih rastlin, ki nam dajejo vsakdanjo hrano. 
 Globoko zatopljenega v take resne in otožne misli me je zmotil čisto drugačen glas: na uho mi je udaril glas harmonike in veselo fantovsko petje ter me opozoril, da sem že blizu Koritnikovega kozolca. Fantje izpod Raškega vrha so prešerno prepevali: 

Dokler smo še mladi, pijemo ga radi, kar tako ne stojmo, eno si zapojmo: Živijo, živijo Slovenci, živijo Slovenke, živijo!

Sosed naš debeli, vam bomo zapeli, hitro gor vstanite, pit se ne branite! Živijo…

Miha stara kljuka, pit se ga ne upa, čaka na povelje, da spolni svoje želje. Živijo…

 Okoli kozolca so se podili otročaji, za mizami so pa pod pisanimi venci iz prepletenega krep-papirja sedeli ob s pijačo in jedačo obloženih mizah svatje. Tudi oni so pomagali po večini peti:

Tam je tud' en suhec, masten 'ma trebuhec, naj nam on pokaže, kak se grlo maže. Živijo…

 	Sestrica ta treka , rajš bi pila mleka, 

pa tud' vince zdravo ti ne pojde v glavo. Živijo…

Mamo tud' lisjaka, zvit je kakor spaka, če mu ne damo piti, nam kure če loviti. Živijo…

 Nekateri so se pogovarjali, nekateri gostje so ga pa imeli malo že pod kapo,ker so se že kar drli:

Vsakemu zapeti, nimam kje več vzeti, cele tovar’šije na zdravje naj se pije: Živijo, živijo Slovenci, živijo Slovenke, živijo!

 Sedaj je bila poskočna zdravička pri kraju - pa vendar je nisem prav spremljal. Ko iz nekega drugega sveta mi je prihajala do zavesti muzika in petje, saj je bila moja misel drugje. Mati so opazili mojo zbeganost in me povabili bliže
 "Ti si tudi tak suhec, o katerem poje zdravička, pa bo za vse zadosti prostora, Kar prisedi," so me prijazno spodbujali oče. Prerinil sem se mimo miz do njih in sedel med starša, ki sta mi napravila malo prostora na iz hrastovih desk napravljenih začasnih klopeh, ki so jih podpirale opeke. 
 "Dolgo te ni bilo nazaj. Sem se že bala, da se ti ni kaj pripetilo. Pa nekam potrt si videti. Najbrž se Slavka ne počuti dobro. Kako je kaj z njo? Ali je bila vesela hrušk?" so vpraševali mati. 
 "Res hudo trpi in tako je kašljala, da je skoraj življenje izkašljala. In ravno zraven sem moral biti, ko je kri bruhala. To je zame bilo nekaj strašnega," nisem mogel prikrivati preživete groze. "Po drugi strani pa - kako čudovito in vdano prenaša to hudo trpljenje!" Misli sem še nekaj dodati, toda takrat so gospod župnik, ki so jih na gostije pogostoma vabili, potrkali z vilico ob kozarec v znamenje, da želijo govoriti. Takoj nato so vstali in na kratko pozdravili: 
 "Ljuba ženin in nevesta! Čutim prijetno dolžnost, da spregovorim kako besedo vama v pozdrav. Ženin je v službi celotne fare, ko povzdiguje svete obrede z zares nebeško lepim orglanjem in ubranim zborovskim petjem. On je organist in pevec in vodja pevskega zbora v eni osebi, žena pa tudi pridna in redna pevka, ki kljub domačim opravkom nikoli ne pozabi priti na pevske vaje. 
 Ne pozabita,spoštovana slavljenca, da začenjata skupno življenjsko pot v svetem jubilejnem letu odrešenja. Nedavno je prva skupina svetoletnih romarjev iz Slovenije prispela v središče krščanstva, kjer jih je Kristusov namestnik papež prisrčno sprejel. Zato želim tudi vama: Ne pozabita hoditi po svetlih stopinjah vdanosti in zvestobe Bogu in njegovemu namestniku papežu, po katerih so hodili skozi celo zgodovino naši pošteni slovenski predniki vse do danes. Bodita si zvesta in odkritosrčna tudi med seboj v vseh težavah in preskušnjah, ki vaju bodo doletele. Kadar vama bo najtežje, pa si kako lepo pesem zapojta, saj sta oba odlična pevca!
 Lepo vzgajajta tudi otroke, ki naj jih vama ljubi Bog podari krepkih in zdravih lepo število. V ljubezni do Jezusa in Marije jih potrpežljivo vzgajajta v dobre zemljane in poštene kristjane, da vama ne bodo nikoli v žalost in sramoto, ampak vedno le v veselje in ponos. Bog živi vse navzoče: starše, sorodnike in prijatelje, zlasti pa vaju, prisrčno pozdravljena novoporočenca!"
 Gromovito ploskanje, fantovsko vriskanje in vsesplošno odobravanje se je razlegalo po kozolcu in spet se je oglasila vesela harmonika. Kar popolnoma sem pozabil na svoje poslanstvo: ko da se mi je spomin zameglil, ko da mi je sam zlodej zabrisal najvažnejši namen. Zvijačni nebodigatreba nas oblega z vsemi mogočimi resnimi in neresnimi skrbmi, opravki in zabavami, da bi le pozabili na najvažnejše: na tisto, o čemer govori "božji hišni blagoslov", ki sem ga ravnokar prebiral. Večkrat odlaga človek ravno najvažnejše, dokler ni prepozno. Ker je vrag bistroumnejši od človeka in bolj natančno sklepa na bližnji konce, napne vse sile, da bi dosegel vsaj odlašanje zakramentov, če že ne more bolnika popolnoma odvrniti od njih. Toda tedaj so me skrbna in dobra mati pobarali, ali morda Slavka ne želi gospoda. Samo pokimal sem in mati so takoj šli h gospodu,ki so ravno začeli jesti kurjo pečenko - in mu nekaj dopovedovali. Nato so se vrnili nazaj in me poslali vpreč konja v zapravljivček, češ da bodo gospod župnik takoj odšli. 
 Po pravici povedano - tudi jaz bi rajši ostal med veselimi svati kot pa zopet hodil na žalostne obiske. Mati so mi svetovali, naj nekaj le pojem, potem pa takoj naprežem. Tako sem tudi storil. Po poti so gospod najprej nekaj latinskega molili, nato pa me pohvalili: 
 "Zelo si priden, Slovenko. Najprej, ker si povedal željo bolnice, nato pa, ker pelješ Jezusa. Žal se je tudi po naših krščanskih krajih zadnje čase razpasla grda razvada, da duhovnika kličejo šele čisto na koncu življenja. tudi v sosednji fari je bil en tak bogaboječ bolnik, ki je do zadnjega odlašal s spovedjo. Ko gaje pa pobožna in dobra žena le pregovorila, da se je vdal, so poslali po gospoda s kočijo. In ko se je škocjanski župnik pripeljal v hišo, ki skoraj že meji na šentjernejsko faro, je bil bolnik že mrtev. Pa od spovedi ali maziljenja ni še noben človek umrl. Tisti bolnik Jože že ni umrl od tega. Pa ni edini. Sveti zakramenti za dušo vedno pomagajo. Še celo tedaj, če je kdo že v nezavesti, mu bolniško maziljenje izbriše celo smrtne grehe in reši njegovo dušo večnega pogubljenja."
 "Mene pa to zanima, gospod župnik, kaj so storili škocjanski gospod, če je oni že umrl?"
 "Kaj naj bi storili? Pohvalili so jokajočo družino, da so storili svojo dolžnost. Pokojniku so pa dali pogojno odvezo in maziljenje. Če se duša še ni ločila iz telesa, ji je to pomagalo. Sicer je pa revež tako imel dober namen in kesanje. Veliko hujše je, če kdo ostane zakrknjen do konca," so vzdihnili. 
 "Toda res je, čeprav sem mlad, sem opazil, da se nekateri bolniki zelo prestrašijo duhovnika," sem povedal svoje mnenje, kajti to sem že večkrat slišal. 
 "Morebiti se res kakšen malo prestraši. Še bolj se prestrašijo zdravnika, pa ga vseeno pokličejo. 'Če hoče mladenič zdravje na telesu, naj gre k zdravniku; če pa hoče zdravje na duši, naj gre k spovedniku,' je imel navado spodbujati svoje bolne fante blaženi don Bosko. Pa je le boljše, če se človek v življenju malce prestraši, ko pokliče duhovnika. Če bi pa uspaval svojo kosmato vesti in v smrtnih grehih brez kesanja in spovedi umrl, se bo še huje prestrašil večne obsodbe. Ljudje se praznoverno plašijo svojih pravih prijateljev in dobrotnikov duhovnikov. Ne plašijo se pa svojih lažnih prijateljev, kot so razni horoskopi, 'jasnovidcev' in raznih vedeževalcev. Še večje zaupanje pa imajo v svobodomislece, ki pravzaprav obetajo grešno svobodo, vendar jih s tem oklepajo v okove razvad, ki jih niti ob smrtni uri ne bodo zmogli streti. Zato, Slovenko, sem kar ponosen nate, da si tako skrben za dušo bolne - kako ji je že ime?"
 "Slavke! Da, res je hudo bolna - kri je bruhala, grozno je bilo - in nalezljivo bolezen ima!" sem v eni sapi povedal.
 "Da. Duhovnik mora zaradi zveličanja duš veliko prestati in tvegati. Pa tudi vi mladi verniki ste poklicani, da z duhovniki sodelujete pri tem najvažnejšem in najlepšem delu." Jaz sem ostal kar na vozu, ko so gospod župnik odnesli popotnico težki bolnici.

 Na samo nedeljo Gospodovega spremenjenja - v tem posvečenem, svetem in jubilejnem letu Gospodovega zveličavnega trpljenja, smrti na križu in zmagoslavnega vstajenja - se je spremenilo tudi življenje Lavškove Slavke. Pravočasno - cel teden pred nenadno smrtjo - je prejela vsa tolažila naše vere: sveto spoved, bolniško maziljenje, papeški blagoslov s popolnim odpustkom in sveto popotnico. Trenutno se ji je bolezen nekam pomirila,da so vsi pričakovali poboljšanje. Toda to je bilo le zatišje pred zadnjo nevihto, ki je prihrumela ravno takrat, ko smo vse najmanj pričakovali in nenadoma odnesla mlado življenje s tega sveta v neskončna obzorja večnega življenja pri Bogu.  
 Ko smo čuli ob njenih parah , se mi ni zdelo nič čudnega,da je na njenem bledem licu, zaznamovanim s prestanim trpljenjem, igral še v smrti kot lahen smehljaj. Prav tako so pele pevke, ki so čule ob mrliču, starodavno pesem:

Krog odra kakor zbor družic, okraša mnogo jo cvetlic, k molitvi sklenjene roke pa mirtni šopek ji drže.

Bledi obraz ob svitu sveč, poprej je bil pa tak rudeč, krasi ji glavo venček bel, ki črne laske je objel.

Kaj mar nesojeni je mož sedaj dekletu sredi rož - saj priča ustnic nasmehljaj: "Jaz tudi sem nevesta zdaj."

 "Kjer Bog - tam ni nadlog'" Ta prosojni obrazek je izpod belih šopkov molče oznanjal, da s smrtjo pri človeku ni vsega konec kot pri živali. Človeka po smrti čaka večno življenje. Zato se splača pošteno krščansko življenje, da se pri Bogu snidemo s svojimi najdražjimi, kot poje pesem: 

Živite pošteno, nedolžno na svet', če hočete srečno umret.

   Tiste dni po pogrebu nisem več molil, premišljeval in hodil k maši le jaz: tudi nekateri moji vrstniki, ki so se tega že skoraj odvadili, so se nekako približali Bogu. Ob pretresljivem zgledu mladega dekleta, ki nas je zapustila v cvetu najlepših let, smo dojemali,da smo si pravzaprav v Kristusu vsi med seboj bratje in sestre, ki se moramo radi imeti in si pomagati skozi težave.
 Pravzaprav smo si med seboj vsi ljudje bratje in sestre. Toda ne taki, ki si med seboj nagajajo, ampak si pomagajo pri prenašanju vsakdanjih križev in težav. Čeprav nas je prerana izguba bolela, smo na neki način blagrovali rajno Slavko, ki nam je dajala lep zgled v trpljenju in umiranju in je že prišla na cilj, ki nas še čaka. 

Devetindvajseto poglavje Na Radno!

Na velikonočni ponedeljek po južini smo se ravno prijetno pomenkovali, ko smo opazili prihajati po bregu mojega botra s cejno v rokah. Seveda: za Žanija je prinesel pisanko: kolač, pirhe, pomarančo, jabolko in suhe fige. Ni pozabil niti na kovača . Ker je bil moj brat gluhonem, ni mogel izraziti svojega občutja z besedami; zato se je veselo smejal in spuščal nekaj krikom podobnega, da smo se še mi radovali skupaj z njim. Zame sicer ni bilo pisanke, ker sem bil že prevelik, toda boter mi je le dal eno pomarančo - ki so bile takrat prava redkost - in pismo od mojega prijatelja Mirka z Radne, ki je bil že več let tam.

 "Bog lonaj, stric boter!" sem se mu zahvalil in že skočil v hrsco  po nož; pri odpiranju mu je na pod padla črno-bela podobica, ki je predstavljala nekega svetnika. Prebral sem glasno navodilo: "Glej pazljivo z enim očesom - drugo zapri - v piko sredi obraza; nato zamiži in pred seboj boš zagledal svetnika don Boska." Radovedno smo vsi mladi po vrsti poskušali in presenečeni ugotavljali, da je res. Šele na materino vprašanje, kaj da piše Mirko, sem začel brati. Zelo navdušeno mi je pripovedoval o pripravah na proslavo don Boskove kanonizacije , katero bodo na Radni proslavljali konec aprila. Vedel sem, da je pri salezijancih lepo že iz tolikerih pripovedi gospoda Jožeta. Ko sem pa bral o petju in glasbi, igrah in drugem razvedrilu, ki jim polni dneve ob resnem premišljevanju in molitvah seveda, sem z vsem srcem zahrepenel oditi malo na to oazo miru in veselja - na grad Radno. Prav tja me je vabil prijatelj na duhovne vaje za fante. 
 "Pri hiši je toliko dela - ti boš pa brezdelno pohajkoval? Rajši ostani doma in nam drugim pomagaj!" je odločno izrazil svojo misel delavni brat, ki pa za duhovnost ni imel dosti smisla. 
 "V lepem vremenu bi te težko pogrešali," so mi dajali vsaj nekaj upanja mati. Zato sem pridno molil vsak večer v čast novemu svetniku, naj pošlje po tolikih lepih dneh vsaj malo spremembe. In res: sprememba je prišla ravno pravočasno: od juga so se začele vleči sive megle in iz njih je začelo drobno, toda precej na gosto pršiti. 
 Ker se je torej lepo vreme očitno začelo kazit, niti brat Franc ni kar nič nasprotoval mojemu odhodu. Ko sem se s Kosovim avtobusom vozil proti Sevnici,se je že vedrilo - pravo aprilsko vreme. vstopali so novi obrazi, mladi in polni življenja. Dojel sem, da tudi ti fantje imajo isti cilj kot jaz. Cela procesija se nas je pomikala proti mikavno urejeni nekdanji graščini. Najprej smo šli mimo starodavne graščine Turjak, ki ima baje ime zato, ker so se tukaj naši predniki uspešno ustavljali Turkom in je prav dobro ohranjen s svojimi starodavnimi stopnišči. 
 Ko smo se bližali drugi bivši graščini - Radni, nas je sprejel že pri vhodu gospod Jerko Gržinčič. Najprej nas je povabil h klavirju, kjer je zaigral nekaj poskočnih viž, ki jih je vse sam skomponiral, da nam je kar pete dvigalo. 
 "To bodo pa vesele duhovne vaje!" je navdušeno vzkliknil moj novi znanec Miha izpod Lisce.
 "Za to ugotovitev pa dobiš cigareto," se je gromko nasmejal vedno dobro razpoloženi gospod Jerko. "Mi salezijanci sicer ne kadimo. Če pa kdo od vas…" in kmalu je bila škatla prazna, saj jo je tako prijazno ponujal. "Don Bosko je dejal, da ne smemo zmetati denarja v zrak - skozi kajenje namreč. Ne smemo metati v zrak in prazen dim darov, ki nam jih dobrotniki podarijo za vzgojo zapuščene mladine. Toda vi za zdaj še niste salezijanci in zato lahko kadite. Če pa bo na katerega don Bosko vrgel pogled, naj se ne odpove njemu, ampak raje cigaretam. Sicer se pa brez kajenja še bolj zdravo in lepše živi, kajne?" In je spet mojstrsko zaigral znano ljudsko pesem, da smo kar začeli za njegovim lepim glasom tudi mi poprijemati. Nato nas je odpeljal v cerkev, ki je bila že skoraj polna samih mladih. 
 Bilo nas je okrog tristo z obeh strani Save, vendar smo se hitro navadili drug na drugega in počasi smo se pod vplivom ljubeznivega mladinskega vzgojitelja začeli povezovati v eno samo veliko družino. 
 Učitelj novincev Jože Špan je sklepal dnevna premišljevanja s kratkimi, toda jedrnatimi večernimi govori. Vse  se je vrtelo okoli don Boskove svetosti, katero naj v danih okoliščinah posnemamo po svojih močeh tudi mi. Do tega cilja - je izvirno razlagal - vodijo štiri poti: vestno izpolnjevanje svojih stanovskih dolžnosti, nesebična in apostolska ljubezen do mladine, tenkovestna in vesela čistost ter možata pobožnost do Marije Pomočnice. Vse skupaj se mi je zdelo zelo lahko in preprosto, obenem pa primerno in koristno - zlasti ker niso bila predavanja predolga in suhoparna, ampak so bila začinjena z živimi zgledi - po večini iz don Boskovega življenja. 
 Po kosilu so se vrstili sprehodi, vaje za nastope, igra in petje, lutke in gledališče. Rad sem vse poslušal, si kaj malega zapisal in se med odmori o tem tudi z drugimi pogovarjal. 
 "Škoda, da tega že prej nismo vedeli," je omenil Miha izpod Lisce. "Jaz sem se takoj navdušil, ko sem prišel sem."
 "Nič zato," sem mu odvrnil; "se bomo pa odslej toliko bolj trudili živeti veselo krščanstvo." Kadar je bilo deževno vreme, smo se sprehajali in pogovarjali po hodnikih ali pod stebriščem, nato pa spet igrali zanimive družabne igre: ping-pong, karte snip-snap, šah, špano in podobno. Mislil sem si, da je špana dobila ime po učitelju novincev Španu. Ko sem ga za to vprašal, me je pisano pogledal, ali se iz njega norčujem ali mislim resno. Po kratkem premisleku je odvrnil:
 "Kakor koli že, dobro jo igraš. Ti bi bil kar dober za salezijanca in bi se igral z mladino." Postal sem rdeč ko kuhan rak in molče igral dalje. Nisem mislil na duhovni poklic, vendar mi je bilo tukaj vsak dan bolj všeč. Posebno mi je ugajalo, da so si ti gospodje tako domači z nami kmečkimi fanti, ko da bi bili skupaj krave pasli. Nič nam niso zamerili raznih nerodnosti in neotesanosti, ampak so nas potrpežljivo opozarjali na napake in spodbujali h krepostnemu in delavnemu življenju. 
 "Zakaj nas imate vsi po vrsti tako radi in se z nami celo za žogo podite?" sem nekega večeru vprašal prijatelja Mirka. 
 "To je pa po don Boskovem naročilu: 'Imejte radi tisto, kar je všeč mladini, potem bo tudi mladina vzljubila tisto, kar je všeč vam.' Vzgojitelji pa naj imajo radi evharističnega Jezusa, Marijo Pomočnico in Jezusovega namestnika na zemlji - papeža."
 Kako to izgleda v našem življenju, sem izkušal vsak dan, vsako uro, vsako minuto, Kako je bilo pa to v don Boskovem življenju, so nam pa razlagali dobri gospodje od dne do dne. Eden od teh dogodkov se mi je živo vtisnil v spomin in sem si ga tudi na kratko zapisal.

 6. marca 1858 je don Bosko v Rimu šel pogledat veličastno deško vzgajališče svetega Mihaela v spremstvu grofa De Maistre in njegove družine ter bogoslovca Mihaela Rua. Sam utemeljitelj ustanove, kardinal Tosti, jih je vodil od sobe do sobe, od nadstropja do nadstropja. Vsi vajenci različnih obrti so bili na svojem mestu in so pridno delali: čevljarji, krojači, ključavničarji, mizarji, pleskarji, knjigovezi itd. Don Bosko je opazil, da v ta odlični zavod sprejemajo le fante iz boljših družin. Poleg tega je opazil, da pri jedi preobilen delež zavzemata meso in vino - da si fantje po odhodu iz zavoda takega obilja za stalno in na pošten način zlepa ne bodo mogli privoščiti. On je pa nasprotno zbiral zapuščeno in revno mladino; hrana je bila sicer v oratoriju zadostna, vendar zelo skromna - vina pa mladim sploh ni dajal v prepričanju, da vino in čistost ne moreta prebivati skupaj in da ne bi že iz mladih ljudi napravil kroničnih pijančkov. Ko so prišli iz zavoda, so se don Boskovi fantje dobro znašli kjerkoli v življenju, ker so bili navajeni na skromnost in odpovedovanje. 
 Ob sprehajanju je vendarle zadovoljno opazoval, s kako natančnostjo in vestnostjo vajenci opravljajo delo, izdelujejo preproge z gobleni, celo krasne slike in kipe. Tu in tam je kaj pripomnil, povprašal. Opazil je čiste zidove in pode, cvetoče zdravje gojencev, čuječnost nadzornikov, skrbno učenje verouka in vestno ter redno prejemanje spovedi in obhajila. Skratka - vse je bilo v redu, razen ene same reči.
 Na prvi pogled je kot dober psiholog opazil, s kakim strahom se gojenci bližajo predstojnikom in njihovi zbornici, kadar so bili tja poklicani. Že od drugih je slišal, da v zavodu - kot so takrat kar po vseh šolah - uporabljajo tudi telesne kazni, čeprav bolj mile kot drugod. To ga je bolelo, to pomanjkanje zaupanja med gojenci in predstojniki, saj so bili rimski dečki že po narava bolj mehkega in odprtega srca od piemontskih, s katerimi se je doslej največ ukvarjal don Bosko. Belil si je glavo, kako bi razložil uporabo svojega preprečevalnega načina in kako bi poudaril njegove prednosti, da bi ga tudi tukaj uvedli namesto dotedanjega kaznovalnega. Priložnost se mu je res kmalu ponudila.
 Ko je nadaljeval blodenje po velikanski stavbi v spremstvu kardinala in nekaj predstojnikov, so kar naenkrat zaslišali petje in predirljivo veselo žvižganje. Neki pobalin je drvel ravno po stopnicah in se na nekem ovinku znašel iz oči v oči pred kardinalom, svojim predstojnikom in don Boskom. Pesem mu je zamrla na ustnicah, žvižg je utihnil, kot bi odrezal; snel je kapo z glave, katero je ves poparjen in skesan povesil. Ravnatelj je takoj začel nad njim vpiti: 
 "To je torej sad tolikerih opozoril in navodil, ki ste jih sprejeli? Neolikanec, pojdite na svoje delovno mesto in po končanem delu boste že prejeli zasluženo kazen. Vi pa, don Bosko, prosim oprostite!"
 "Kaj le?" je menil don Bosko, ko se je fantič že oddaljil. "Nimam kaj odpuščati. Niti ne vem ne, kaj je revček zagrešil."
 "Torej v tistem prostaškem žvižganju in vpitju morda ne vidite neolikanosti?"
 "Vendarle nehoteno neolikanost. Fant je vesel, ker mu je všeč pri vas in na njemu lasten način to izraža. To je za vas le pohvala. Dobri moj gospod, vi bolje od mene veste, da je sveti Filip Neri znal reči obiskovalcem svojega oratorija, mladim in živahnim fantičem: 'Moji fantje, bodite pri miru, če morete. Če pa ne morete, tedaj kričite, skačite, le greha ne delajte!' Nikar ne mislite, da sem jaz brezmejno popustljiv. Tudi sam ob določenih urah dneva zahtevam tišino. Pa celo tedaj si ne vzamem k srcu manjših nepremišljenih prestopkov. Drugače pa dajem svojim duhovnim sinovom popolno prostost, naj kar razgrajajo in skačejo po dvorišču in celo po stopnišču. Samo to jih navadno prosim, naj prizanašajo vsaj zidovom. Več velja malo hrupa kot uporen molk ali sumničenje… Sedaj pa mojo dušo vznemirja to, da je ubogi deček v hudih skrbeh zaradi graje. Ali se vam ne zdi najbolje, da ga gremo potolažit na njegovo delovno mesto?"
 Ravnatelj je takoj uslužno izpolnil njegovo željo. Ko so vstopili v delavnico, je don Bosko poklical fanta k sebi. Ta pa jezen in ponižan ni hotel priti.
 Še enkrat ga je prijazno povabil: "Moj prijateljček, nekaj važnega ti imam povedati. Le pogumno pridi sem, tvoj dobri predstojnik ti dovoljuje." Fant se je vdal, se približal, veliki vzgojitelj pa mu je prijazno rekel: "Uredil sem tvojo zadevo, vendar pod pogojem, da se boš v prihodnje vedno lepo vedel in da bova odslej dobra prijatelja. Ná  to svetinjico, v zameno pa zmoli zame eno zdravamarijo." Fantič je ginjeno poljubil svetinjico mu ponujajočo roko in odločno obljubil: 
 "Vselej jo bom nosil okoli vratu v spomin na vas." Vrstniki so že bili zvedeli za vso reč in so smehljaje se pozdravljali ljubeznivega duhovnika, ko si je še naprej ogledoval velikansko delavnico. Medtem je tudi ravnatelj obljubil don Bosku, da v prihodnje zaradi takih malenkosti ne bo grajal fantov in občudoval don Boskov način vzgoje, njegovo čudovito umetelnost, s katero si je na tako preprost  in hiter način osvojil srca mladih.

 V srcu sem nenadoma začutil željo, da bi se tudi jaz pridružil veliki družini svetnikovih duhovnih sinov in tudi jaz vzgajal ubogo in zapuščeno mladino. Vendar sem to misel skušal odgnati, češ da sem zdaj za to že prestar. Toda bolj ko sem jo odganjal, bolj vztrajno se je vračala. 

Trideseto poglavje v zarji slave

 Med takimi nagovori, pogovori, vajami in petjem, molitvijo in igro so nam dnevi duhovnih vaj kar prehitro minevali. Sploh je bilo bivanje med veselimi salezijanci tako prijetno, da nisem niti  opazil, da se bliža konec. Mirku sem posebej priporočil v molitev nesrečnega in zakrknjenega Mitja in on ga je priporočil tudi drugim. Bilo mi je v tolažbo, da me podpirajo tolikeri goreči in navdušeni molivci, gotovo bolj vredni uslišanja od mene.
 na predvečer same slovesnosti nam je gospod inšpektor Franc Walland, ki se je vrnil iz Rima, povedal nekaj spominov. Orisal nam je dogodke v središču krščanstva na letošnji praznik Gospodovega vstajenja tako živo, da se nam je dozdevalo, ko da smo zraven:
 "Velika noč prvega aprila letos je bila na poseben način svet dan. Ta dan se je končalo posebno sveto leto odrešenja: zadosti velika slovesnost že sama po sebi. Vendar je Ahil Ratti, kot se je poprej imenoval sedanji papež Pij XI., don Boska prištel k svetnikom prav na to Veliko noč, ker 'je don Bosko imel od Boga posebno poslanstvo, da dušam pridobi in v njih vedno bolje in močneje utrdi predragocene sadove odrešenja', kot se je papež sam izrazil. Zato je bil Janez Bosko deležen zarje slave ob samem sklepu odrešenjskega leta." Gospod inšpektor je povedal še en dogodek: 
 "Ko je kot mlad duhovnik Ahil Ratti obiskal oratorij leta 1883., don Boska ni hotel motiti pri delu. Vendar ga je ta ljubeznivo zadrževal rekoč: 'Le ostanite, lahko koristi vam in meni.' In res je bilo tako. Mladega Ahila je navdušilo dela za zveličanje duš, don Bosko je pa po njegovi zaslugi skozi vse mogoče in nemogoče ovire le prišel do časti oltarja.
 V Rimu bilo na ta dan silno slovesno. Navzoče so vse narodnosti, kjer delujejo salezijanci: okoli štirinajst tisoč dečkov! Navzoči so predstavniki evropskih držav, diplomatski zbor -torej vse, kar ima veljavo pred svetom. Kristusov namestnik papež gre proti dosedanji navadi - ko so ga vedno nosili - iz spoštovanja do don Boska peš v baziliko svetega Petra ob sijajnem spremstvu. Vsesplošno ginjenje in navdušenje med stotisočglavo množico, celo med tistimi, ki so daleč od vere. Vrhovno vodstvo salezijanske družbe je tudi v spremstvu, ki nosi prapor, kateri prestavlja don Boska na oblakih klečečega pred Marijo Pomočnico in prosečega blagoslov in varstvo za mladino. Trobente so oznanile začetek obredov. V silnem navdušenju čutimo veličino prave katoliške Cerkve in njenega ponižnega služabnika - Kristusovega namestnika na zemlji. 
 Papež počasti grobova apostolskih prvakov, kardinali ga pozdravljajo; eden ga prosi, naj blaženega prišteje v svetniški kanon. Vsi pokleknejo, pojejo litanije vseh svetnikov, papež pa obkrožen od kardinalov, škofov in božjega ljudstva slovesno razglaša Janeza Boska za svetnika, ki bo imel god enaintridesetega januarja, to je na svoj rojstni dan za nebesa. Zadoni slovesni Te Deum  in prvič iz grl stotisočglave množice zaori: 'Prosi za nas,sveti Janez!' Razglasitev za svetnika je največja čast, ki jo lahko človek na tem svetu doseže. Kako čudovito bo šele v resničnih nebesih pri Bogu, ko je bilo že v zemeljskem Rimu tako lepo. Zato naj vam, ljubi prijatelji, ne bo žal nobenega truda in žrtve, da se zaslužite nebeško čast. 
 Ne pozabimo na božjo vsemogočnost, saj je bil don Bosko razglašen za svetnika po štirih potrjenih čudežih  na njegovo priprošnjo. Provina Negro, hčerka Marije Pomočnice, je imela želodčni čir in ni mogla pogoltniti niti kapljice tekočine več niti se premikati in je komaj še kaj govorila. Najbrž je to bil rak. Terezija Kaligari je bolehala od težkega sklepnega vnetja v levem kolenu in hrbtenici; dodajmo še to, da je imela zastarani bronhitis, črevesni katar in jetiko - pa sta obe nenadoma čudežno ozdraveli. Podobno sta bili tudi drugi dve bolnici, katerih čudežno ozdravljenje je pripomoglo k don Boskovi beatifikaciji pred petimi leti, neozdravljivo bolni. 
 Ko bomo jutri tudi pri nas slovesno proslavljali spomin na ta veliki dan očetove časti in slave, ko bomo v procesiji nosili svetnikov milostni kip in ga pozneje slovesno postavili pred naš radenski zavod, ga prosimo pomoči na duši in na telesu: ne le zase in za naše drage, ampak zlasti za vso našo mladino, da bodo iz nje postali pošteni ljudje in dobri kristjani. Lahko noč!"
 "Hvala!" - se je razlegalo iz stoterih grl. Po večernih molitvah je bil ukazan molk. Toda nocoj so bile potrebne še razne vaje za praznik. Midva z Mirkom sva se zmuznila v učilnico, kjer mi je pokazal pismo z zelenimi in rjavimi laškimi znamkami ter z žigom iz Foglizza pri Turinu. 
   "Gospod inšpektor ni pretiraval. Moralo je biti res veličastno. Poslušaj torej, Slovenko, kaj piše moj prijatelj Jerebičev Franc , mladi prekmurski navihanec, ki je šel na Laško študirat za gospoda. Res je to prišlo kot dobrodošlo potrdilo in dopolnilo pravkar slišanega:

 "Ljubi Mirko!
 Po dolgem času se ti spet oglašam. Toliko novih vtisov se je nabralo, da jih moram nekomu izpovedati. Kot ti je znano, sem še vedno v študentatu. Imel sem srečo, da sem bil tudi na don Boskovi kanonizaciji v Rimu.Ker nismo mogli iti vsi, smo žrebali z dajanjem listkov v klobuk. Jaz sem svoje ime napisal s čisto majhnimi črkami in listek stisnil na dno klobuka, da bi mi ja ne bilo treba potovati: vendar je naš dobri stari spovednik povlekel ravno moje ime. A zdaj mi ni žal. 
 Najprej smo se peljali z vlakom do Crocciette v Turinu, nato pa v Rim. Spali smo v neki šoli - nizke postelje kar na tleh.Cel dan smo hodili okrog po Rimu in obiskali vse bazilike, da smo še dobili svetoletne odpustke. Prišli smo tudi do Palazzo Venezia . In vojaki so nas proč odganjali; niso pustili, ca bi kdo tam stal in si kaj ogledoval. Saj menda veš, kdo tam stanuje. Sicer pa to niti ni omembe vredno. Pomembnejše je, da smo mi fantje na samo Veliko noč na Trgu svetega Petra delali špalir - po sredi so nosili papeža - ki je nato v samo baziliko šel peš. 
 Maša je bila notri, mi smo pa ostali zunaj. Ne bi bili mladi, če se ne bi prerinili do vrat - in sicer so nas noter spustili pri stranskih vratih. Notri je bilo nabito polno ljudi. Nekateri so tudi po štiri dni čakali notri in so se kar po domače pogovarjali in jedli. Mene je to kar pohujševalo, saj so se obnašali, ko da so kje na sejmu. Prej sem mislil, da so tukaj ljudje bolj pobožni od naših - pa sem dobil prav nasproten vtis. Preden so papeža spet ven odnesli, so prišli štirje Švicarji v oklepih in razrinili otroke, da so sploh napravili malo prostora za prehod  - taka gneča je bila.
 Zvečer smo se vrnili gledat baklado na Trg svetega Petra. Ne da se opisati, kako je bilo lepo! Ko je bila ura osem, so naenkrat prižgali bakle in mahali istočasno z njimi na stebrih in na kupoli, da se je zdelo, ko da se premika in da se bo zdaj zdaj prevrnilo v tem ognjenem morju. Naš voditelj nam je razložil, da tiste neštevilne bakle pomenijo poslanstvo neštetih svetnikov, katerim je bil prištet danes tudi Janez Bosko: sredi sovraštva in sebičnosti in nevere tega sveta prižigajo nadzemski ogenj božje dobrote. 
Ljubi Mirko! Sedaj končam in Te lepo pozdravljam - Tvoj prijatelj Franc."
 
 "Sedaj si vse lahko še bolj živo predstavljam," se je veselil Mirko. "Moralo je biti res čudovito. Škoda, da me ni bilo zraven!"
 "Midva bova zraven, ko bo razglašen za svetnika naš slovenski božji služabnik Slomšek," sem se hotel malo našaliti in ga potolažiti. "Tudi ta dan bo prišel, gotovo. Toda - tam je res moralo biti lepo. Pa tudi tukaj pri nas bo jutri lepo. Vendar, rad bi te nekaj vprašal," sem povedal v zadregi. 
 "Kar na dan z besedo!" me je opogumljal. 
 "Prišla mi je čudna misel, ki se je ne morem otresti. Kaj misliš, Mirko, ali bi taka starina kot sem jaz, lahko postal še duhovnik?" sem komaj spravil iz sebe.
 "Menim, da ne bi bilo to nič nemogočega. Kot vidim, si pošten fant in iz dobre krščanske družine. Jaz bi bil prav vesel tvoje družbe. Don Bosko je poskrbel tudi za take. Proti navadam takratne družbe je sprejemal tudi starejše fante, ki jih je imenoval Marijine sinove - a ustanovo marijanišče. Bi, bi  bilo mogoče, vsaj jaz mislim tako!" se je namuznil in me pomenljivo pogledal v moje negotove in izmikajoče se oči. Bil sem res v zadregi, ko da sem odkril največjo skrivnost. Zato sem hotel pogovor speljati drugam in rekel: 
 "No, saj nisem mislil tako zelo resno - le vprašati sem te hotel," sem se izmikal bolj določenemu odgovoru.    

 Naslednjega dne je bila sončna nedelja ter nepozabna slovesnost in blagoslovitev don Boskovega spomenika. Najprej so fanfare oznanile začetek slovesnosti. V tem naelektrenem ozračju veselja si se hočeš nočeš moral navzeti navdušenja za vse dobro in plemenito. Predirljivi zvoki trobent so se pri procesiji mešali z drugimi glasbili in z jasnim, mladim fantovskim petjem. Ob naših čvrstih korakih se je tresla zemlja. Petje in koračnice so odmevale tja čez Savo na ljubo štajersko stran. Ko smo spremljali don Boskov kip, ki so ga nosili novinci ob spremstvu "vojakov" z lesenimi helebardami, smo peli prav za to priložnost sestavljeno don Boskovo himno, ki se je po mnenju mnogih mojih prijateljev najbolj prilegala za to slovesnost. Vmes so trobile mogočne fanfare in trobente ter druga glasbila, da je bilo res veličastno.  

Zadonite pevski zbori himno slave, spev srca; v raj nebeški naj odmeva, kjer ni joka ne solza: o don Bosko v zarji slave, daj slabotnim pomoči, da sledimo ti v višave, zvesti vsi do konca dni.

Danes naj se dviga v duši želja vneta do neba, srca dajmo v dar očetu, biser dražji od zlata. O don Bosko…

Kadar veš, da smo v težavah, nas podpiraš in bodriš, trude naše blagoslavljaš in sladiš ljubezni križ. O don Bosko…

Enaintrideseto poglavje Nenavadni popotnik

 Nekaj neizraznega je lebdelo danes  v zraku, ko smo klenkali. Čudna tesnoba in neko nedoločljivo pričakovanje sta se izmenjavala in tiho upanje je tlelo v srcih kot iskra pod pepelom. Da bi pretrgal že mučno tišino, ki je vladala med presledki, sem pobaral Poldeta:
 "Ali je res, kar pravi Rudelčk, da ste videli večnega popotnika in celo govorili z njim?"
 "Ta poba pa res ne zna držati jezika za zobmi, čeprav mi je sveto obljubil," se je dobrodušno razhudil. "No, če ste že o tem kaj itak slišali, pa naj bo. - Pred kakim mescem sem šel v hosto  - ali listje grabit ali o nekem drugem opravku, ne spominjam se več, kaj naj bi bilo - tam nekje pod Akičem, blizu farovške bukove hoste. Tam je vozna pot, zraven pa pešpot. Jaz sem šel po pešpoti proti vozni poti. Pa pride po vozni poti človek srednje postave - lepo oblečen v črno-sivo obleko in s kravato okrog vratu ter pravi: 
 "Dober dan želim."
 "Tudi jaz. Kdo pa ste vi?"
 "Jaz sem večni popotnik."
 "Kaj?" sem se začudil. "Večni popotnik? Kam pa greste?"
 "V Rusijo."
 "Tja je pa deleč ; tja pa ne boste hitro prišli."
 "Mi smo ravno tako, ko tale prah na roki," - in je roko stegnil in pihnil. Gledal sem roko - kar zginila je, ostali so samo palci - pa tudi oni so zginili. Sestra je šla za menoj kakih petdeset metrov zadaj, pa ni nič videla. Včasih so pravili stari ljudje, da nekateri poznajo prah, da se napravijo nevidne, da preslepijo človeka. Res ne vem, kaj neki je bilo tisto," je zamišljeno gledal v daljavo. 
 "Kaj pa vi mislite, kdo bi naj bil to," je bil radoveden desetletni Jerebov Lojzk. "Kdo je tisti skrivnostni večni popotnik?"
 "Pravzaprav je večni popotnik sonce. Vendar to ni bilo sonce, ki je prav takrat z zahajajočimi žarki zlatilo v čudovitih jesenskih barvah spreminjajoče se listje. To je bil človek. Mora jih pa biti več, saj je rekel, da so ravno tako, ko tisti prah na njegovi roki. Poljančev Lojz je veliko bral in tudi slišal od brata gospoda Jožeta, pa bo najbrž vedel povedati kaj več tudi o večnem popotniku, kajne Lojz?" se je obrnil k njemu. 
 "Kaj malega sem morda o tem res slišal," je bil skromen. Toda ni se dal dvakrat prositi, ampak je začel takoj pripovedovati: 
  "Po starodavni legendi je Jezus med križevim potom prosil čevljarja Ahasverja, da bi se smel vsaj malo spočiti pred njegovo hišo. Toda skoporitni  Jud mu tega ni privoščil, ampak je surovo zavpil nad s križem obloženim in s krvjo oblitim Zveličarjem: 
 'Kar naprej pojdi!' - Jezus je opotekajoč se od bolečin in utrujenosti globoko vzdihnil in rekel: 'Potem pa pojdi!' - in nosil težki križ naprej, da bi nas ljudi zveličal greha in večne smrti ter nam odprl nebeška vrata. 
 In od takrat je nesrečni Jud Ahasver začel hoditi po svetu; nikjer ne najde miru in počitka, ker ga našemu ljubemu Zveličarju ni privoščil. Za kazen bo moral bloditi po svetu do sodnega dne. In kadar se kje prikaže, to napoveduje nesrečo, krvoprelitje in veliko gorje."
 "In res se je že zgodilo. Saj smo tudi danes klenkali rajnemu kralju, ki je padel pod streli neznanca pred enajstimi dnevi na Francoskem," je zamišljeno povedal Polde. 
 "Slišati je," je nadaljeval Lojz, ki je bil vedno na tekočem, "da so ga prijatelji nagovarjali, češ naj si vendarle obleče železno srajco. Če bi nosil oklep, bi ga krogla ne bila usmrtila. Pa je baje odklonil. Drugi pa pravijo, zakaj: da je imel baje raka na jetrih in da je raje umrl od krogle nagle smrti kot pa v postelji od počasnega umiranja. Je tako le manj trpel. Pa kdo bi kaj pravega vedel!"
 "Nekateri pravijo, da lahko pride do podobne zmešnjave, kot je prišlo po sarajevskem atentatu na Franca Ferdinanda, ko se je začela prva svetovna vojna. Sama sveta Pomagavka naj nas varuje česa podobnega! Sicer pa je že čas, da stopimo po stari navadi na en štamperl  kačje sline." 
 Nismo si dali dvakrat reči in smo se spustili s stolpa v prenovljeno župnišče. Tam so nam stregli vedno prijazni gospod župnik. Takoj so nam postregli z novicami:
 "Veste fantje, da smo imeli v župnišču to leto veliko sitnosti. Prepleskali smo ne le pisarno, ampak tudi župnikovo stanovanje. Pred kratkim smo zaprli odprti hodnik na južni strani župnišča in postavili novo krušno peč. Prepleskali smo tudi vežo, hršco  in kuhinjo. Vse stroške pokrivam jaz iz svojega: tri jurje zlate podlage. Za to sem žrtvoval dvoje telet in osem prašičkov!" so bili ponosni silno delavni gospod.
 "Ali bi nam lahko kaj povedali o kraljevem pogrebu?" je bil radoveden Lojzk. 
 "Danes, osemnajstega oktobra, bo maša v saborni cerkvi oziroma v njihovi stolnici v Belgradu, nato ga pa odpeljejo na Oplenac, kjer je grobnica pod novo, z mozaiki prekrito cerkvijo."
 "Kaj pa mislite o naši prihodnosti po tem dogodku?" je vprašal Lojz, ki so ga te zadeve najbolj zanimale. 
 "Znano je, kako tujci zatirajo naše rojake na Primorskem v Beneški Sloveniji, na Koroškem in v Porabju. Iz dneva v dan je hujše. Pa tudi pri nas so slovenščino vedno bolj izrivali iz javne uporabe - delali so z nami, kot da smo nekaka podrejena pokrajina. Mi smo si ob zedinjenju te reči vse drugače predstavljali. Vlada med ljudmi in zlasti med inteligenco veliko razočaranje in nezadovoljnost. Zato menim, da lahko upamo na kako izboljšanje."
 "Če bi imeli vodilni ljudje več vere, bi bilo tudi več pravičnosti. Če pa človek zgubi smisel za prave vrednote, potem niti ni čudno če začne izrabljati in podcenjevati sočloveka, ki drugače misli, drugače veruje ali drugače govori. Koliko nepotrebnega nasilja, zatiranja človekovih pravic in krivičnih umorov samo v zadnjih letih - ko bi se lahko vse rešilo z malo več pripravljenosti na dogovarjanje in sporazumevanje!" - je bil Lojz že kar hud.
 "Prav imaš," so soglašali gospod župnik. Jezus je za mir in miroljubnost, saj je rekel: 'Kdor se z mečem bori, ta bo z mečem končan' (Mt 26,52). Zato mi kristjani že samo s tem, ko oznanjamo krščanski nauk o pravičnosti, ljubezni in odpuščanju, najučinkoviteje delamo za mir in pravičnost med ljudmi in narodi."
 "Tako je, prav imate," je dejal Lojz. "Na to se pa pije, gospod župnik. Na zdravje!" in je srkal domačo kapljico - jaz pa rajši bezgov sok, ki je bil tudi na mizi.  
 "Da ne pozabim. Prav v zvezi s sovraštvom in mirom, z maščevanjem in odpuščanjem sem pred kratkim prejel neko pismo. Tako je poučno, da bi bilo morda dobro, da tudi vi slišite njegovo vsebino. Na, Slovenko, ti rad bereš tuja pisma." Na to pripombo mi je postalo vroče. Pa so nadaljevali prijazno: "Kar lepo glasno in razločno beri!" in so mi kar porinili v roke z že znanimi krivuljami popisani list papirja. Nekaj trenutkov od razburjenja nisem mogel spraviti iz grla nobenega glasu. Nato pa sem se umiril in začel glasno in razločno brati: 

 "Spoštovani gospod župnik!				Lepoglava, dne 26. avgusta 1934

 Niti v sanjah si ne bi bil mislil, da mi boste za pisanko poslali knjigo Avguštinovih Izpovedi. Celo Tropinov Janč, ki je bil nekaj časa spet z menoj na hladnem, jo je rad prebiral.Zanimalo ga je zlasti Avguštinovo opisovanje mladostnih prestopkov in zlasti tatvine: kako je kradel hruške iz same prešernosti kot mlad poba s slabo druščino.Pa se je Janč hvalil, koliko da je boljši od Avguština: "Saj jaz nisem kradel iz razposajenosti, ampak zaradi potrebe!" - ker se mu seveda ne ljubi delati. Zato pa ni zadovoljen le s hruškami ali mačkami, ampak vzame prav vse, kar mu pride pod dolge prste: kure, vino, zajce pa tudi turšco , da pol  z njo doma krmi kure.
 Name pa je branje napravilo silen vtis. Saj knjiga ne govori le o Avguštinovih pregrehah, ampak tudi o njegovem kesanju in spreobrnjenju po tridesetletnih molitvah njegove svete matere Monike. 
 Vedno bolj spoznavam, da doslej nisem mislil s svojo glavo. Mislil sem, da ravnam po vesti, pa sem pravzaprav ravnal proti svoji vesti sledeč napačno mnenje sprijenih tovarišev. Mislil sem, da grem resnični sprostitvi in napredku naproti, pa sem v resnici hudo nazadoval, ko sem postajal suženj svojih slepih nagonov. Mislil sem, da je le s silo mogoče krojiti pravico, sedaj pa spoznavam, da sem prav z nasiljem povzročal krivico. Iskal sem izkustev in doživetij brez pritiska moralnih zapovedi - pa sem si nakopal izkustvo pekoče vesti, katere pekoči ogenj ne ugasne ne podnevi ne ponoči. Ta neusmiljeni rabelj me huje muči kot moj birič, ki ne more videti morilcev in večkrat sadistično uživa, ko se lahko znaša nad mano. 
 Spoštovani gospod župnik! Sedaj vedno bolj spoznavam, da so moji prijatelji zlorabljali mojo prostodušnost in nerazgledanost in se mi na debelo lagali. Učili so, da se duhovniki poganjate le za lepimi njivami in gozdovi in da izkoriščate lahkoverne ljudi, ki jih držite v slepi ubogljivosti in neznanju. Pa je prav nasprotno res: edino Cerkev prinaša luč pravega napredka, znanja in duhovne osvoboditve. Koliko se pa trudite za najrevnejše in najpotrebnejše, pa ste na meni najlepše pokazali. 
 Ko sem torej pod vplivom nevernih prijateljev prenehal moliti in se premagovati, in se pod pritiskom sovraštva, maščevalnosti in ljubosumnosti spozabil tako daleč, da sem storil, kar sem pač storil - in prišel na to prekleto meto kazni in pokore, so me prijatelji vsi po vrsti pustili na cedilu. Vi edini mi tudi v težkih trenutkih življenja stojite ob strani, ko se me vsi drugi izogibajo. Tega Vam nikoli ne pozabim. To mi veliko pomeni. Spoznavam, koliko dobrega duhovščina stori že samo s tem, ko ljudstvo vzgaja k spoštovanju božjih zapovedi. Spoznavam, da prava katoliška vera prinaša najtrdnejši temelj za pravo nravnost, srečo in odgovornost.
 Pišete, da nameravajo Podvinci v spomin na sveto leto postaviti velik križ: večkrat se tudi jaz spomnim na križanega Jezusa, ki je odpustil skesanemu razbojniku. Upam, da bo tudi meni odpustil. Zdravje mi očitno peša - kako bi tudi bilo dobro v tej plesnivi in vlažni celici, ko včasih voda stoji za cel prst na betonu - da ne omenjam ponižujočega ravnanja.
 Kako je pa kaj s Slavko? Pozdravite jo in naj kaj moli zame. Golačanove prosim odpuščanja za vso bolečino, ki sem jim jo prizadejal. Pozdravite mi tudi pridnega Slovenka, čigar pozdrave ste mi zadnjič poslali. Najlepše pozdrave pa pošiljam Vam, gospod župnik			Vaš hvaležni Mitja
 P. S.: Tukaj nimajo nič slovenskih knjig. Prosim, če bi pošljete mohorjevke. Bog naj Vam stokrat povrne vso Vašo dobroto!

 Po prebranem pismu si lahko slišal le pridržano dihanje. Nisem si upal povzdigniti oči. Čutil sem, da so vlažne. Spomnil sem se, za koga je rajna Slavka tako vdano prenašala trpljenje - torej ni bilo zaman!

Dvaintrideseto poglavje Jaz pa v gorico grem

Jaz pa v gorico grem, jaz pa v gorico grem. Kaj boš pa delal tam? Kopal bom sam. Po goricah sma hodila, se kopati učila. Če kopat ne boš znal, domov te bom nagnal. Ljudska

 Tako smo veselo prepevali, ko smo na spomlad kopali praho v vinogradu na strmih Legarjih. Bilo nas je dosti kopačev; najbolj vesel in razigran pa je bil Lesarjev Rudelčk. Že presedal nam je s svojim dolgočasnim omenjanjem, da divje race že letajo nad Lužo in da se obeta dober lov. Letos je bila namreč že v začetku sušca prava poletna vročina in mlajši smo okopavali kar brez srajce, čeprav se je potem koža sumljivo rdečila kot zrel paradižnik. Starejši so nas opozarjali, da ni zdravo preveč sončenja naenkrat, da je treba s sončenjem nadaljevati postopoma - toda kaj, ko je mladino tako težko prepričati ! Bila je taka vročina, da smo se kljub temu še potili in zato smo lahko bili veseli. Bolj ko se namreč kopači potijo, boljša bo cvičkova letina. Torej bo letos izredno dobra letina v nasprotju z lansko, ki je bila dokaj pičla in tudi pomlad bolj hladna. 
 "V šoli je bilo včeraj zanimivo," je povedal Lojzk, ki se je pridružil očetu pri delu. "Gospod učitelj je odlepil z zemljevida Slovenije napis 'Dravska banovina'. Sedaj se zopet vidi stari napis, ki je doslej moral biti prekrit: 'Dežela Slovenija'. Tako je sedaj zopet prišlo na staro, kakor smo bili že vedno navajeni."
 "Saj nekaj časa res nismo vedeli več, ali smo Dravobanci ali Slovenci. Ali smo torej Slovenci ali nismo?" je dejal moj brat. 
 "Seveda smo," je pribil Poljančev. "Poprej so nam pa celo pesmi prenarejali, kar je nasilje nad ljudskim izročilom. Kdor namreč starodavne narodne pesmi samovoljno in brez velike potrebe spreminja, pozablja na naše korenine. To velja tako za ljudske kot za nabožne pesmi. No, kako ste že otroci peli? Se ti, Lojzk, še spomniš, katero ste menjali?"
 "I, kako se ne bi. Kar tulili smo pojoč pred našo rumeno oziroma oker šolo:
 

Venček na glav’ci se bliska ti 'z kitice rožic zelenih, dravobansko dekle."

 Tedaj so se nam ravno pridružila tudi dekleta, ki so doslej še kopala. Bil je že namreč čas južine, in mi fantje smo že posedli pod krošnjo mogočnega hrasta, na katerem je bilo še precej lanskega listja, kot se za hrast spodobi. Srebretova Micka, ki ni slišala, kaj smo se pogovarjali, ampak le petje, je začudeno vprašala in se kar hudovala:
 "Kakšno čudno in nemogoče besedilo pa sedaj imate? Mi smo včasih drugače peli." Nič ni pomagalo dokazovanje, da je to bila le šala; ni odnehala, dokler nismo vsi skupaj večglasno zapeli pravega besedila, da se je razlegalo po bregovih:

Venček na glav’ci se bliski ti z kitice rožic zelenih, slovensko dekle!

Lilija, vrtnica, mila ti šmarnica ličice krasi, slovensko dekle.

Zala ko rožica, srca pobožnega, bistre je glave slovensko dekle.

Dokler človeški rod biva po zemlji tod, bode slovelo slovensko dekle.

"Potrebno je res," je menila od mene leto dni starejša Golačanova Tončka, "da je dekle poštena, pridna in pobožna. In v zakon mora vzeti vernega fanta, ki jo bo znal spoštovati ter ceniti prave vrednote."

 "Tako je," je dejala še Srebretova Rezka. "Fant in dekle se morata čimbolj ujemati vsaj glede vere, narodnosti in značaja. Zato me slovenska dekleta v Belgradu večkrat ob nedeljskih popoldnevih pogledamo v tiste gostilne, v katerih se shajajo naši vrli slovenski fantje. Takih gostiln je veliko: tam čisto blizu železniške postaje je na primer 'Prešernova klet'. Upam, da to ne delamo narobe - saj drugje se skoraj ne moremo z njimi srečati in nimamo grešnih namenov."
 "Doli v Ravni Reki pravijo, da v mešanih zakonih navadno vsakdo vleče na svojo stran in da z versko vzgojo otrok ni veliko uspeha. Pravijo tudi v šali, da se taka ženin in nevesta dogovorita takole: 'V cerkev bova hodila po pravoslavno, post bova držala pa po katoliško.' Pa navadno ne držita ne enega ne drugega," sem se skušal resno držati. Rezka je pa takoj povedala, da iz take moke ne bo dobrega kruha: 
 "Katoličani imamo v primeri s pravoslavci čisto malenkostne post - medtem ko oni veliko manj hodijo k maši od katoličanov, še celo oni bolj zavzeti!" je razložila.
 Ko so dojeli, da je moja razlaga torej le šala, so se vsi začeli tako krohotati, da so kar pokali od smeha, najbolj se je pa odlikoval Rudelčk s svojim prešernim mladostnim smehom, da je kar poskakoval. Takoj je Rezko podražil: 
 "Da se niste morda zagledali v kakega mladega slovenskega fanta, ki služi vojaški rok v Belgradu?" Ker je zardela in ni nič odgovorila, je skušal nerodnost popraviti in sedaj že prav resno vprašal njeno sestro Micko: 
 "Ali ste bili na dan atentata tudi doli?"
 "Se razume, da je vladala velika žalost. Vse ulične svetilke so bile ovite v črnino, ko so rajnega s kolodvora po ulici Kneza Miloša pripeljali v dvor, kjer se je več dni množica poslavljala od njega. Kraljica Marija se kar ni mogla potolažiti, dvanajstletnemu Petru je pa bilo postavljeno namestništvo."
 "Pravijo," je menil Poljančev, "da je čudno, da je kralj vzel pravico nasledstva prvorojenemu Juriju. Jurij je bil baje veliko bolj svobodoljubno usmerjen."
 "O Juriju pa pravijo," je vedela Rezka, "da je po malo čuden značaj. Nekoč je v jezi tako udaril služabnika, da je padel dol po stopnicah in se ubil. Ob neki paradi je pa kar s konjem zajahal med množico, ki je bila zbrana na pločniku. In zopet drugič je baje dejal: 'Če bi bil jaz kralj, bi bila prva oseba, ki bi jo dal ustreliti, moj oče.' Mar ni čudno kaj takega čuti iz sinovih ust?"
 "Če je seveda vse to res, kar ste slišali," je preudarno modroval Lojz, "potem je Peter najbrž manjše zlo. Toda verjetno je Jurij imel vsaj razloge za svoj odnos do očeta - saj ga je dobro poznal - in zatirano ljudstvo je njegovo samodržnost tudi vedno bolj čutilo na svoji koži. 
 Toda," je nadaljeval, "zdi se, da se razmere pri nas počasi le obračajo na bolje. Toda zelo hudo trpijo naši rojaki. Na Koroškem - v tej bajno lepi zibelki slovenstva in krščanstva - stoji sedaj skoraj na vsak lučaj napis: 'Korošec, govori nemško!' Seveda, kdor noče, ga pa prisilijo. Pa so Nemci bili tam sprva le gostje, ki so se pa polagoma prevzeli, še preveč prevzeli…"
 "Po besedah gospoda župnika tudi našega gospoda škofa Gregorja skrbi ta narodnostna nestrpnost, ki raste iz dneva v dan, in ki jo je kot koroški rojak skusil na svoji koži. Zato opozarja naše ljudi, naj ne nasedajo nacističnim obljubam o miru in prijateljstvu ter svobodi v novi ureditvi," je pripomnil Rudelčk.
 Pri nas je pa dobro znamenje že to, da nem sedaj le spet pustijo biti to kar smo - Slovenci. A le Bog ve, kako bo šlo naprej. Zlasti temni oblaki se zgrinjajo nad naše primorske rojake. Pokojni nadškof Sedej je nekoč mirno nagovoril fašiste, ko so vdrli v njegovo stanovanje v Gorici in začeli nanj vpiti: 'Saj dobro vem, zakaj me preganjate: zato, ker sem Slovenec.' Ob tej preprosti iskrenosti so kar onemeli in zmedeni odšli. Pošteni in ubogi naši zamejski duhovniki še sedaj največ storijo za naše zatirano ljudstvo," je menil Polde. 
 "Kaj bi tarnali, ko veliko tako ne moremo pomagati. Raje molimo za preganjane in pridno delajmo," je poudarila Tončka. "Spoštujmo najprej mi svoj jezik, omiko in izročilo, nato pa pokažimo potrebno spoštovanje in dobroto tudi do naših nasprotnikov. Koliko je pa še neizrabljenih možnosti za to doma, pri delu, v srenji, v družini… Tukaj se moramo najprej pokazati kot dobri ljudje, tukaj delati za mir in slogo, pa bo velika vprašanja že ljubi Bog uredil."
 "Posebno v letu veličastnega evharističnega kongresa, ki bo letos v glavnem mestu Slovenije, v beli Ljubljani. Menim," je dejala Micka, "da ga ni Slovenca - pa najsi bo doma ali na tujem - ki se ne bi tega velikega dogodka veselil. Možje in fantje imate duhovno obnovo kmalu, pred Jožefovim, sem slišala pri oznanilih. Naš gospod župnik Janez pa vodijo tudi duhovne obnove kot pripravo na ta kongres tudi po nekaterih sosednjih farah, kot so povedali. Kar ponosna sem nanj." 
 "Obstaja seveda tudi nevarnost pri takih veličastnih prireditvah," je modro razmišljal Lojz, "da bi vse ostalo le pri zunanjostih in le na površini. Zato je potrebno resnično notranje spreobrnjenje in sodelovanje ne le na zunaj, ampak tudi z voljo in srcem."
 "Kar je res, je res," je potrdil tudi Rudelčk. "Naš gospod Janez je sposoben pridigar in organizator. Nas mlade znajo pritegniti z različnimi prireditvami in igrami. Tako je prav! Mi fantje bomo tudi pomagali pri postavitvi evharističnega križa na vrhu Podvin, da se bo videl od Kuma do Gorjancev, od Krakovskega gozda do Krškega polja. Že na Belo nedeljo bo blagoslovitev. Kako se tega dogodka že sedaj veselim!"
 Ubogi moj prijatelj Rudelčk! Najbrž ni slutil, kakšna usoda ga kmalu čaka…

Triintrideseto poglavje v nove zarje

 Kar smo se pogovarjali na Legarjih, kar smo že dolgo načrtovali, kar je bila dolgoletna skrita želja vseh kristjanov, zlasti pa še nas mladih, se je na belo nedeljo uresničilo. Na vrhu hriba smo postavili visok evharistični križ iz hrastovega lesa, ki ga je daroval naš zgornji sosed. Vse drugo smo pod vodstvom gospoda župnika pripravili in uredili domači fantje sami in ključarji. Seveda ni manjkalo dolgih vencev, ki so jih iz vresja spletle pridne dekliške roke - in vitkih slovenskih mlajev, ki smo jih postavljali kajpada mi, krepki podvinski fantje. 
 Na to nedeljo zvečer so se zbrale v cerkvi skoraj vse Podvine in še iz okolice so prišli. Po križevem potu in blagoslovu z Najsvetejšim  se je razvila velikanska procesija. Izražala je hvaležnost Zveličarju za njegovo spravno in krvavo daritev na lesu križa in za njeno nekrvavo nadaljevanje na naših oltarjih v daritvi svete maše. 
 Mi mladi smo nosili lampijončke, ki smo si jih sami naredili iz barvastega papirja; drugi so nosili navadne prižgane svečke. Bilo je videti kot pravo morje luči, ki se preliva po hribu iz cerkve mimo pokopališča do mogočnega križa. Med prepevanjem - pelo je vse: šolarji skupaj z učiteljem, mi fantje v svoji skupini, gospod župnik skupaj z odličnim gostom - mladim in izredno gorečim duhovnikom Kumljančevim Jankom - in s pevskim zborom, ki ga je vodil organist, dekleta kot članice Marijine družbe in tudi žene - se je sprevod ustavil pred križem.
 Prisluhnili smo duhovniku izrednega poleta in nezlomljive odločnosti, ki je služboval že več let v prečenski fari blizu Novega mesta. Doslej nas še nikoli ni obiskal, ker ob raznih praznikih in slovesnostih tudi tam imajo največ dušno-pastirskega dela. Tokrat se je pa odzval vabilu našega gospoda župnika, ki je kot moder pastir rad vabil druge duhovnike - zlasti pa tiste iz domače župnije. Tudi to je prispevalo k njegovi priljubljenosti. Obenem so tedaj imeli ljudje izredno priložnost, da lahko svoje dušne težave odkrijejo neznanemu spovedniku. To so tudi tokrat storili med pobožnostjo v cerkvi, kajti naš rojak je slovel kot izredno moder in goreč spovednik. Zato smo sedaj še rajši poslušali priljubljenega gospoda Janka in prisluhnili njegovi tehtni razlagi o pomenu skrivnosti križa za naše življenje.
 
 "Ljubi podvinski rojaki in vsi drugi romarji! Ob velikodušni podpori vseh vas in ob navdušenem sodelovanju naših nadebudnih fantov smo postavili ta prekrasni evharistični križ, ki ga krasi ginljiva podoba križanega Jezusa. Mar se nam ne zazdi, ko da zopet slišimo prerokove besede, ki jih sveta Cerkev na veliki petek polaga v usta zaradi naših grehov križanemu zveličarju: 
 'O moje ljudstvo,  k a j   s e m   t i   s t o r i l   ali s čim sem ti bil nadležen? Odgovori mi! Saj sem te vendar izpeljal iz egiptovske dežele in te odkupil iz hiše sužnosti' (Mih 6,3.4). Resnično, Jezus nas je izpeljal iz sužnosti hudemu duhu, grešnim strastem in strahu pred slabimi ljudmi ter nas opral grehov s svojo predragoceno krvjo napravivši nas za svobodne božje otroke. 
 Ali smo za to zadosti hvaležni, spolnjujoč njegovo največjo zapoved ljubezni do Boga in do slehernega človeka? Mar nima prav pisatelj Tolstoj, ki pravi: 'Dobrota je v vseh; manjka le pogum, da bi jo uresničili.' Na drugem mestu pa ta isti pisatelj-kristjan zatrjuje - verjetno iz svoje življenjske skušnje: 'Lahko je ljubiti vse človeštvo, lahko je ljubiti tiste, ki so daleč. Taka ljubezen nas nič ne stane; toda izredno težko je ljubiti tiste, s katerimi se srečujemo vsak dan, katerih napake poznamo bolj kot svoje.' 
 Toda ne bojte se odpreti vaših src! Jezus je iz ljubezni do nas celo trpel in umrl na križu, da bi nam prihranil peklensko trpljenje v peklu. Tudi za nas je rekel: 'Učenec ni nad učiteljem. Kakor so mene preganjali in mučili, tako bodo tudi vas.' Ostanimo torej Jezusu zvesti. On ima tudi danes svoje sovražnike, ki preganjajo njegove prijatelje škofe, duhovnike in vernike.  Gotovo ste slišali, kaj se je dogajalo nedavno v Mehiki, ko so mnogi pogumni mučenci umirali z vzklikom na ustih: 'Živel Kristus Kralj!' Tudi pri nas so vse glasnejši sovražniki Boga in kristjanov. Toda Jezus nam zagotavlja in nas bodri: 'Ne bojte se! Jaz sem z vami vse dni do konca sveta.' Bodite pogumni kristjani, ki boste pričevali za Jezusa tudi v vsakdanjem življenju in druge pridobivali zanj!"
 - V tem prelepem nagovoru je izražal ta goreči duhovnik in karitativni delavec misli, ko da bi že slutil, koliko bo moral trpeti tudi on sam - umrl je zelo mlad - v doslej še nepojasnjenih okoliščinah kot mučenec za vero med drugo svetovno vojno po strahovitem mučenju; med potjo na morišče je molil Janko Komljanec, ki je tedaj bil prečenski župnik, rožni venec na temno-rjav molek. -
 Govornik je še omenil, da zunanje revolucije ne morejo prinesti zboljšanja - potrebna je notranja revolucija, revolucija ljubezni in pravičnosti, ki se pa dogaja v človeških srcih in dušah. Vzor take notranje spremembe je Marija, ki je naša Pomočnica in srednica. Končal je s temi besedami: 
 "Zaupno se zatekajte k njej, ki je tudi pribežališče grešnikov. Po Mariji - k Jezusu! Zato se danes pred svetim znamenjem našega odrešenja odpovejmo grehu in izpovejmo pravo vero v troedinega Boga in njegovo katoliško Cerkev, ki je zanesljiva ladja zveličanja, katera pelje v nebeški pristan." 
 Veličastna je bila ta obnovitev krstnih obljub ob na novo blagoslovljenem in s tisoč lučkami ožarjenem križu. Iz src je privrela in povezala naša srca z Jezusovim Srcem ta tako primerna Slomškova pesem, ki je valovila prek travnikov, hiš in gozdov: 

Kraljevo znam’nje, križ stoji, bandero glej vihrati; na križu Jezus nas uči srčno se vojskovati. O sveti križ, življenja luč! O sveti križ, nebeški ključ! Ponižno te častimo, zvestobo obljubimo.

 Marsikatere oči so se v svetem navdušenju od ginjenja orosili, moje so pa blodile po tej množici, ki je bila zvesto zbrana okrog svojega Zveličarja kot ovce okrog pastirja. Tedaj me je neznanska bolečina stisnila v grlu, solze so mi začele vreti iz oči, da sem kakor v megli gledal in množico in sveče in križ. Tedaj me je preblisnilo, koga zaman iščejo moje rosne oči. Tudi on je želel biti navzoč pri tej slovesnosti - pa saj je sicer navzoč, toda ne živ. Nekaj korakov višje počiva njegovo mrtvo truplo - hladno in brez življenja. Da, tukaj na božji njivi čaka vstajenja moj najboljši prijatelj Rudelčk, ki nas je kar tako brez slovesa zapustil v cvetu mladosti - niti dvajset let ni dopolnil! 
 Da, Rudelčk se je smrtno ponesrečil pri lovu na divje race na Luži na predvečer Marijinega oznanjenja. Ni me toliko prizadela sama smrt, ampak nejasne okoliščine, v katerih je umrl; nepričakovano, brez potrebe, brez tolažil svete vere. V mojem srcu se je kuhala jeza in očitanja:
 "Zakaj le nisi poslušal naših opozoril, da moraš brzdati svojo lovsko strast? Zakaj si nekajkrat celo nedeljsko mašo opustil, samo da si lahko postopal z lovci za ubogo perutnino? Kako daješ odgovor Bogu, ko bi z večjo ubogljivostjo do bolehne matere Elizabete še vedno lahko veselo prepeval med nami in ji pomagal v nadložni starosti?" Med temi očitanji se mi je ustavil pogled na razsvetljenem križu. Ko da čujem Odrešenika samega govoriti: 
 "Ali si pozabil, da je mene imel zelo rad, in tudi mojo mater Marijo? Ali misliš, da bom prestrog  sodnik tistemu, ki je bil po naravi sicer lahkomiseln, toda srčno dober? Tudi zanj sem prelil svojo kri, tudi njemu sem Zveličar. Raje izmoli zanj in za vse rajne en očenaš!"
 Ravno tedaj - ali je tudi njej navdihnil Jezus, ne vem - je začela Mergolevka, tisto znano pesem, ki smo jo res vsi, cela ogromna množica, kar se je še ni razšlo, poprijeli in navdušeno prepevali: 

Je angel Gospodov oznanil Mariji, je ona spočela od Svetega Duha: "Češčena si Marija!" je angelski glas, bo zadnja ura bila, Marija prid' po nas.

 Ljudstvo je res pelo kakor eden. Nekako je prav s to pesmijo izpovedovalo geslo starega nadpastirja: "Po Mariji - k Jezusu!" Neznana tolažba in mir sta se vlivala v mojo razbolelo dušo, ko sem skupaj z množico prepeval: 

Poglejmo še v vice, na revne dušice, kolk' one trpe, da bi rešene ble. "Češčena si Marija!" je angelski glas, bo zadnja ura bila, Marija prid' po nas.

Nam luč je prižgana v čast svet'ga Florjana da ognja nam varuje dušo in telo. "Češčena si Marija!" je angelski glas, bo zadnja ura bila, Marija prid' po nas.

 Ko so med petjem moje oči še vedno kot skozi nekakšno kopreno blodile po množici, ki se je med petjem angelskega češčenja počasi začela razhajati, me je po imenu poklical znan glas in trenutku sem pozabil na žalostne misli. Ker sem jaz ravno prepeval, je še on pritegnil zadnjo kitico: 

Ko zadnja ura bije, nam sonce več ne sije, Marija, Marija, Marija prid' po nas.

 Ko je bila pesem in tudi pobožnost končana, me je veseli fant udaril po ramenih in smeje se vzkliknil: 
 "Ali nismo obljubili, da pridemo? Pa kaj nas ne poznaš več, da se za nas niti ne zmeniš?" Kako da jih ne bi spoznal! Vsi so prišli, cela Hočevarjeva družina. Seveda sem opazil, da je vsa žareča od veselja prišla tudi Tinca. In Blaž je pripovedoval:

"Ko so pred kratkim tudi v škocjanski fari postavili visok evharistični križ in so ga neznani skrunilci ponoči požagali - tik pred blagoslovitvijo - smo sklenili, da bomo in še mnogi farani poromali semkaj na Podvine, v duhu sprave zaradi žalitve ljubega Boga. Zato smo zdaj tukaj. Zvedeli smo, da so fantje takoj naslednji dan postavili tudi v sodnji fari nov, še višji križ. Kdor podira križe, cerkve ali kapelice, tisti ljudstvu ne želi dobro - ni prijatelj božjega Duha, ampak hudega duha, katerega nas Bog obvaruj! Koga le to more motiti in čemu?"

 Oče je menil: "Najdejo se žal nesrečneži, ki ne marajo nositi križev, ki jim jih nalaga življenje. Morda zato dvigajo svojo pregrešno roko nad starodavne ali novejši križe ali kapelice in jih žagajo, podirajo, razbijajo ali kradejo umetnine iz njih. Vendar s temi nerazumnimi in koristolovskimi dejanji križev ne bodo odpravili, , ampak jim bodo udarci usode - ki ne zaobidejo nikogar - postajali še težji in neznosnejši brez božje tolažilne bližine. Saj so vendar ta častitljiva znamenja ne le najlepši kras naše slovenske dežele, ampak tudi izraz tisočletne omike in trdna opora v preizkušnjah sedanjim in  prihodnjim rodovom."
 A mežnar Polde je pripomnil: "Zato podiranje in uničevanje teh narodnih svetinj ni le znamenje omejene podivjansoti in tope zaostalosti, ampak je kot bumerang, ki se prej ali slej vrača in udarja samega grešnika: če ne prej pa ob koncu življenja, ko mora vsak človek dajati Bogu odgovor. Zato nima pomena boj proti Bogu in njegovim darovom ter križem, ampak se je treba bojevati proti hudemu duhu in njegovim skušnjavam ošabnosti, počutnosti in oblagoltnosti . Kdor se bojuje proti Bogu, dela škodo človeku - najbolj pa škoduje samemu sebi."
 Povabil sem Hočevarjeve k nam domov in ko so se drugi pogovarjali o današnji slovesnosti in vsakdanjih opravkih, sem malo zaostal s Tinco in jo rahlo prijel za roko ter jo hrepeneče vprašal:
 "Gotovo si kaj mislila tudi name; jaz sem nate zelo veliko mislil in tudi molil sem zate," sem povedal kot v eni sapi z velikim trudom in srce mi je od razburjenega pričakovanja začelo močneje utripati.
 "Dobro si molil, Slovenko," se mi je prijazno nasmehnila Tinca, "zelo dobro si molil." In me je rahlo pobožala po laseh, da mi je kar zagomazelo po celem životu kot mravljinci. Nisem vedel, kam meri, vendar sem hotel razgnati večmesečno negotovost in sem se opogumil ter naprej vprašal:
 "Moja ljuba Tinka, kakšne načrte imaš za prihodnost? To me zelo zanima." Sklonil sem se k njej in jo gledal v globoke, od sreče žareče oči in v zarudeli obrazek.
 "Kar se ni posrečilo sestri, se mora meni," se je veselo in brezskrbno nasmejala. Ko da na svetu sploh ne obstajajo skrbi, se je smejala tako sproščeno, da je pokazala vrsti belih in bleščečih zob, kite so ji pa poskakovale po hrbtu. Obstal sem kot očaran, spustil njeno roko in se malo odmaknil, da si jo celo ogledam. Tako blizu mi je bila nenadoma in tako daleč obenem; tako preprosta in domača je bila videti, pa tudi tako zagonetna in nerazumljiva - prava uganka. Nisem mogel več strpeti, pa sem že spet zgrabil njeno roko in jo hotel prinesti k ustom. Odmaknila je roko, da sem začuden obstal in pil njeno mladostno lepoto. Zato sem se od presenečenja opomogel, sem jo pa kar naravnost vprašal:
  "Kaj le skriva le skrivaš za bregom? Tinca, vedno sva si vse zaupala. Lepo te prosim, na kaj misliš. Povej mi bolj jasno, kaj nameravaš!" Bil sem že tako nestrpen, da sem se začel prestopati z noge na nogo in si gladiti nazaj počesane kostanjeve lase, čeprav sem jih bil že pred slovesnostjo dobro počesal in to ni bilo potrebno. 
 "No, pa ti povem, ker si dober fant. Pa poslušaj: jeseni grem k šolskim sestram na Malo Loko," je počasi in s poudarkom povedala ter me presunljivo gledala, da bi videla, kako bod njene besede učinkovale name.
 Najprej sem prebledel, se začel potiti in se opotekel - tako nepričakovana je bila zame ta novica. Priskočile je, me krepko prijela za rame, da nisem padel. Takoj nato sem pa bliskovito premislil svoje življenje. Kot v filmu so se pred mojimi duhovnimi očmi vrstile slike iz mojega in njenega življenja. Kot v polsnu mi je postalo jasno, da kaj drugega niti ni bilo pričakovati. Njena odločitev je bila logična posledica njenega lepega krščanskega življenja. Njena zunanja lepota in privlačnost je izhajala ravno iz vse njene notranjosti - in ji zato morda velika odločitev pravzaprav niti ni bila pretežka. Rekel sem pa nekaj, bolj sebi samemu kot njej, da sem pač kaj rekel:
 "A tako torej. To je torej tvoja smer? In ti si se dokončno odločila?" Vprašanje je bilo odvečno. V globini duše sem slutil, da je njena odločitev nepreklicna. Sicer pa sem si moral priznati, da tudi mene vse od romanja na Zaplaz preganja misel na duhovniški poklic, toda nisem si hotel tega popolnoma priznati, nisem hotel pustiti fantovskega načina življenja.
"Da, to je moja smer. To sem jasno spoznala. Sedaj sem mirna in srečna," je dahnila in zazdela se mi je tako lepa, kot še nikoli. Ko da jo gledam skozi kopreno, pa vendar je bila moji duši tako blizu. Vse to me je globoko prevzelo. Najprej njena pravzaprav nepričakovana odločitev, še prej pa toliko teh  nenadnih in še bolj nepričakovanih smrti mladih ljudi, kar ena za drugo: Lojzova, Slavkina, Rudelčkova. Njihove smrti so udarile kot strela z jasnega v moje življenje in zasekale vanj hujše rane, kot sem si mogel sploh predstavljati. Smrt ni nič vprašala - kar tako jih je iztrgala nasilno iz lepega mladega življenja - in tudi vsi oni so živeli svoje mlado življenje kakor toliko drugih znancev in prijateljev - kakor so vedeli in znali - pa se je nit tega življenja nenadoma pretrgala - in - dajati so morali obračun Bogu. Ali ni duhovni poklic veliko bolj zanesljiva in mirnejša pot k Bogu? Kdor živi med svetom, je izpostavljen stalno mnogim dušnim in telesnim nevarnostim - o tem so me prepričevala ta neizživeta mlada življenja, ki so prehitro ugasnila. Ko da skupaj pojejo, ko da mi ti nesrečni mladi ljudje skupaj kličejo z znanim odpevom:

Le za Jezusom hodimo, dokler še na svet' živimo:

	Kaj pomaga nam ta svet? Treba kmalu bo umret!

   Vedno jasneje sem dojemal, da je to živa resnica in da se splača oditi z dobrim Pastirjem, ki nas s križa vabi zvesto za seboj hoditi, popolnoma za njim hoditi. O duhovniškem poklicu ksem sicer že dolgo preudarjal, pa se nikakor nisem mogel odločiti. Najbolj mi je služil za pretvezo razlog, češ da sem že prestar. Nenadoma pa mi pove Tinca kaj takega! Sam sebi sem se zazdel nebogljen kot otrok zaradi svoje neodločnosti. Moram se torej že enkrat zdramiti iz stalnega cincanja. 
 "Če je pa tako…" sem počasi in polagoma povedal - zdaj so bile pa Tinco same oči in ušesa - "če je pa tako, da si se ti odločila, da pojdeš k nunam, potem pa tudi jaz nimam kaj čakati. Tudi jaz se moram že enkrat dokončno odločiti," sem glasneje in mirneje končal. 
 "In kam si se ti odločil?" je bila sedaj njo sama radovednost.
 "Jaz pa grem k salezijancem za duhovnika." Te besede sem povedal počasi in s preudarkom. 
 In oba sva bila tako vesela in srečna, ko da od daleč slišiva slovesno pritrkavanje, da so naju drugi kar gledali. Seveda so za skrivnost zvedeli šele veliko pozneje…

Kazalo

1. . Kaj sem ti storil? ...................................................................................................... 3
2. . Na Legarje ............................................................................................................ 7
3. . Kdo je morilec? ...................................................................................................... 11
4. . Na Antonovo ........................................................................................................ 15
5. . Kjer vera - tam ljubezen ............................................................................................ 18
6. . Veselo je bilo njegovo srce ........................................................................................ 22
7. . Gorje tistim pod Srebotno goro ........................................................................................ 25
8. . Navzdol ............................................................................................................... 27
9. . Nenavadni pogovori .................................................................................................... 29
10. . Krvava zarja ............................................................................................................ 32
11. . Slovesno pritrkavanje ................................................................................................ 35
12. . Prelepo zvoni pojejo .................................................................................................... 38
13. . Metev ................................................................................................................. 41
14. . V zakonu ni zmeraj lahko ................................................................................................ 45
15. . Kropit gremo ............................................................................................................ 48
16. . Nisem ga niti opazil .................................................................................................... 51
17. . Pa ga nimam prijatlja ................................................................................................ 54
18. . Spet enega manj ......................................................................................................... 58
19. . Zadnje slovo ............................................................................................................ 62
20. . Skrivnostno pismo .................................................................................................... 65
21. . Na romanje ............................................................................................................ 68
22. . Na Zaplazu ............................................................................................................ 72
23. . Pravi poklic ............................................................................................................ 75
24. . Marija vedno pomaga .................................................................................................... 79
25. . Sem sladke sanje sanjala ................................................................................................ 83
26. . Vest se tudi zmoti .................................................................................................... 86
27. . Na svidenje nad zvezdami ................................................................................................ 88
28. . Kjer Bog - tam ni nadlog ................................................................................................ 92
29. . Na Radno! ............................................................................................................ 96
30. . V zarji slave ......................................................................................................... 99
31. . Nenavadni popotnik .................................................................................................... 102
32. . Jaz pa v gorico grem .................................................................................................... 105
33. . V nove zarje ............................................................................................................ 108

Kazalo .................................................................................................................... 111