Uporabnik:Marjan Tomki SI/Problematika virov v SI

• Pogovor_o_Wikipediji:Navajanje_virov#Nerefencirani_članki, {{nereferencirani članek}}

Na pogovorni strani Uporabniški pogovor:G-Cup je Uporabnik:IP_213 dal povezavo na razpravo o predlogah za manjkajoče vire, kjer je argumentacija tekla s stališča kaj se zgodi, če viri manjkajo.

Popolnoma pa je v tej razpravi manjkal pogled s stališča, kaj se zgodi, če ne moreš zajeti znanja, o katerem (še/sploh/več) ni (sprejemljivih) virov. Enako je manjkal tudi zgodovinski pogled s primerjavo na sholastiko, kjer/ko so se vsi več stoletij sklicevali na veljavne vire (zlasti Aristotela, pa tudi cerkvene očete in podobno, ki so tedaj veljali kot taki), zanemarili pa stvari kot je ponovljiv preizkus.

To je spremenila tako imenovana znanstvena revolucija, pri kateri je ponovljiv preizkus bil bistven del. Zdaj (konec prejšnjega in to stoletje) se stvari spreminjajo - velik del reči iz različnih razlogov spet ni ponovljiv, veliko "znanstveno ugotovljenih" reči ne drži (npr. tobačni lobi prej, zdravstveni lobi najverjetneje v precejšnji meri zdaj, tega je še precej), za veliko za ponovljivost preizkusov pomembnih podatkov so ti zaupne narave (neobjavljeni in še non-disclosure-agreement), poleg tega na to, kaj se raziskuje in kakšen bo objavljen izid vpliva financer. Brez neodvisne ponovljivosti najbrž ni znanosti, z vplivi financerja na to, kaj se (in še posebej, kaj se ne) raziskuje pa ni uravnotežene (NPV) znanosti.

Elaine Gotschall in SCD

Lep primer tega z NPV je bil npr., da se je morala Elaine Gotschall za svojo raziskavo o posebni ogljikovo-hidratni dieti (Specific Carbohydrate Diet, SCD, brez ogljikovih hidratov razen glukoze in furktoze - npr. medu), s katero je opozorila in potrdila ugotovitve dr. Haasa in 1920-ih let, preseliti iz ZDA v Kanado. Kot tisti, ki ga zanima, lahko vidi, je vir teoretično zanesljiv, v praksi pa ni naveden avtor, podatki o tem kako in zakaj dieta učinkuje pa se ne ujemajo z viroma (tako iz Haasovega kot iz dela Gotschall-ove). Sklici dnu na tem (WP zaupanja vrednem?) viru pa so na knjigo Elaine Gotschall in internetne strani, ki jih upravlja skupina, ki jo po smrti matere vodi hči (ki je zaradi te diete preživela in ozdravela).

S tem sem se srečal, ko je v 1990-ih letih moj prijatelj že imel rok za čez tri mesece za odstranitev debelega črevesa, na katerem je bila poškodovana sluznica v dolžini 90 cm in pri čemer standardne terapije (imunosupresivi itn. zaradi domnevnega avtoimunega vzroka) niso delovali. Še o pravem času mu je nekdo iz Kanade poslal knjigo Breaking Vicious Cycle in me je prosil, če preberem in prevedem.

V uvodnem delu piše, kako se je avtorica srečala z boleznijo, kako je prišla v stik z dr. Haas-om (ki mislim da je bil tedaj star 93 let), kako je po Haas-ovi dieti njena hči (za katero so NY zdravniki tedaj napovedovali, da ne bo doživela pubertete) ozdravela, kako je zato, da dieta ne bi umrla z dr. Haasom, dotedanja tajnica šla na univerzo, diplomirala in magistrirala iz prehranske biokemije, in kako se je zato, da je bilo mogoče opraviti potrebne raziskave, družina preselila v Kanado.

Pojasnilo Gotschallove iz naslednjega dela lahko strnem: če je črevesna sluznica poškodovana (vneta ali še več), ne more razgrajevati disaharidov v monosaharide (v disaharide saharozo, maltozo in laktozo in se sicer prebavijo vsi prebavljivi kompleksni ogljikovi hidrati, npr. škrob.), ker za to potrebni encim tvorijo površinske celice na tej sluznici, ki zdrava disaharidov ne prepušča. Če te pretvorbe ni, ti ogljikovi hidrati ostanejo v črevesu in ob tem (pre)obilju hrane se čez vse mere razmnoži črevesna mikroflora. Odpadni produkti te so lahko (odvisno od vrste in seva) v dovolj veliki količini/koncentraciji škodljivi (med drugim povzročijo vnetje sluznice, kar poškoduje njeno povrhnjico in s tem onemogoča proizvodnjo encima, kar je pokazala raziskava Elaine Gotschall in je vicious cycle - "začarani krog", ki ga je treba prekiniti - iz naslova knjige).

Naslednji del so jedilniki diete in teh nisem le prevedel, ampak poiskal tudi pri nas dosegljive izdelke s potrebnimi lastnostmi.

Moj prijatelj se je držal te diete le okrog dva tedna (in uporabili smo čisto na začetku še en trik s Simonovim oljem (verjetno je recept p. Simona Ašiča), ki je olivno olje z okrog 30 sredozemskimi zdravilnimi rastlinami, ki so vse tudi začimbne in s tem užitne; jaz sem ga sicer že uspešno uporabljal za zunanje poškodbe, npr. trdovratne okužene opekline; takrat pa sem preveril še, če sme biti tudi zaužito, ter v kakšnih količinah in časih in dobil navodilo za dve urni doziran vnos, kar je olajšalo začetek regeneracije sluznice). Za dieto daljšo od dveh tednov prijatelj najbrž ni imel dovolj trdne volje, po drugi plati pa so simptomi - zlasti krvava driska - v primerjavi s prejšnjim stanjem že skoraj popolnoma prenehali.

Ko se je po tem oglasil pri zdravniku na naročeni pregled pred operacijo odstranitve debelega črevesa, je bil poškodovani del na njegovem koncu, ki je bil pri tri mesece prej dolg 90 cm, le še manj od 10 cm dolg. Operacija ni bila več potrebna, kar je mojemu prijatelju do sedaj prihranilo "užitke" praznjenja vrečke za prebavne izločke namesto običajnih obiskov stranišča.

OR hipoteza (za preizkus, če je pravilna, ne za uporabo): Problemi z alergijami, ki so bile po domnevah lečečega zdravnika avtoimune (zato so poizkušali z imunosupresivi, prijatelju ni nihče razložil vzrokov za predpisana zdravila) so bili najverjetneje zato, ker snovi na katere je test pokazal preobčutljivost, ki bi jih morala črevesna sluznica razgraditi, preden jih lahko prepusti, niso bile razgrajene, so pa skozi razjede v sluznici vstopile v krvni obtok v celem stanju, v katerem tam niso imele kaj početi, zato imunski odziv nanje.

Imunosupresivi pa so itak imeli svoje zanimive stranske učinke (o tem je kar nekaj literature), še posebej če drži tudi zgornja domneva. Pri tem Stanfordov pamflet, ki ga navajam kot prvi vir, navaja pomemben del iz virov, na katere se sklicuje (Haas in Gotschallova), narobe:

Inflammatory bowel disease occurs because a person’s immune system, that part of the body which usually fights infections, is being triggered to attack the bowels by “bad” bacteria living in a person’s intestines. Diet has been shown to change the type of bacteria in a person’s intestines, from “bad” to “good.” This is a hypothesis as to how the diet might help with inflammation.

To je hipoteza avtorja tega lista in nič podobnega ne najdem pri Gotschall-ovi. Ona je ugotovila da Haasova dieta s prezrelimi bananami (ki so že malo črne) deluje, raziskala zakaj deluje (ker vsebujejo encime (ne spomnim se, katere, najbrž katera od amilaz, glukozidaz ali glukoamilaz), ki škrob iz banane razcepi do glukoze in fruktoze in ki jih preden so črne ne vsebuje v večjih količinah), ugotovila zakaj ima poškodovana sluznica take posledice, in ugotovila, da preobilje mikroflore zaradi preobilja nevsrkanih monosaharidov, oziroma njihovih odpadnih produktov povzroča vnetje črevesne sluznice oziroma preprečuje njeno ozdravljenje. Encimi iz takih banan omogočajo razcep disaharidov v monosaharide, te pa tudi poškodovana sluznica vsrka; ker je s tem prostih disaharidov kot hrane za mikrofloro v prebavilo manj, se njena količina normalizira, to pa praviloma omogoči, da vneta sluznica ozdravi. Ugotovitve je posplošila tako, da je zdaj tudi razširjena dieta SCD znanstveno utemeljena in enako učinkovita kot Haasova, a mnogo bolj raznolika.

Dalje OR hipoteza: Velik količina hrane pospeši razmnoževanje za enega ali več velikostnih razredov in pri tem se sorazmerno poveča verjetnost, da pride do mutacije, in taka mutacija pomeni lahko “bad” bakterijo iz Stanfordovega letaka. V običajnih količinah (kjer ni hrane za množično razmnoževanje, imunski sistem s takimi lepo opravi, če pa se zaradi preobilja hrane namnožijo za več velikostnih razredov, ga preplavijo (podobno kot sepsa nezdravljen pomrznjen ud ipd.) in tudi razpadni produkti tega so zlahka usodni. Problem sploh ni toliko good/bad, kot brez osnove v tistem, na kar se sklicuje, domneva avtor letaka s Stanforda, problem je mnogo prevelika množica in s tem tudi množina odpadnih snovi, kot je pokazala Gotschallova.

In še OR hipoteza: Poleg tega so lahko izločki preobilne in/ali atipične mikroflore ne le toksični (tako lokalno kot sistemsko, ampak tudi psihotoksični. OR Podhipoteza: če se mikrobiom tako razmnoži, lahko katera od vrst teže prenaša razpadne produkte in propade, s tem pa lahko prizadetemu ni več na razpolago snov, ki jo je tista vrsta zagotavljala ko simbiot. Pomanjkanje te snovi ima lahko posledice (recimo, da telo ne more tvoriti kakega nevrotransmiterja ali encima, ker nima potrebnega gradnika zanj - tu bi bil učinek podoben kot pri psihotoksičnem odpadnem produktu). Za obe ti domnevi je osnova opis na ruske izkušnje, o kateri sem bral v knjižici, ki jo je izdala VMA v Beogradu, o prenehanju vseh znakov duševnostnih bolezni pri precej pacientih, na katerih so preizkušali učinke zelo dolgega popolnega posta; s tem se ujema tudi prenehanje simptomov nekaj vrst avtizma po uporabi SCD namesto popolnega posta.

Vse to se da preizkusiti in potrditi ali ovreči (kateri mikroorganizem ima kakšen izloček in kakšen je učinek tega, ali katera vrsta propade in ali njen izloček rabimo itn.), kot je za poškodbo sluznice in naredila Gotschallova. Ampak uspešna dieta, ki ozdravi kup pacientov (dietne hrane - npr. brez glutena itn., imunosupresivov, psihoaktivnih zdravil, ), ki bi bili sicer trajno plačniki storitev zdravstvene industrije in verjetno po zakonodaji (ta del bi bilo tudi treba pogledati), ki od upravljalcev zahteva tako ravnanje s kapitalom, da bo izplen lastnikov kar najvišji, tega niti ne sme finansirati.

In če ni take raziskave, ker ni financ zanjo (sploh da bi raziskovalna ekipa in njene družine od tega lahko živeli) ali je rezultat pretežko objaviti, klinično preizkusiti..., potem mi nimamo veljavnih virov za objavo v WP.

Seveda sem jaz za vse to nespecializiran, toda tisti ki so specializirani za to in od tega živijo, pa so praviloma in po definiciji pristranski (dolžni dosegati rezultate, ki jim jih postavijo predstojniki, finanserji, pogodbe...) in praviloma o svojem delu "držati kljun" (non-disclosure agreements...), rezultate pa večkrat ko ne objavljajo specialisti za javne komunikacije (ki pa so spet dolžni dosegati rezuzltate, kot zgoraj).

Sklici

Drugod in pri nas

Ponekod drugod je ogromen del virov ne le ohranjen (npr. ZDA), ampak tudi digitaliziran in javno dostopen, čeprav je marsikateri dostop plačljiv. Kolikor vidim, pri nas nas ogromno reči ni digitaliziranih, nekoč zapisanih podatkov o marsičem pa sploh ni več, o marsičem pa sploh ni bilo (ali še ni bilo, če so udeleženci, ki to pomnijo) nič zapisano.

Del usposabljanja za poučevanje jadranja pred slabim desetletjem je bilo tudi predavanje o zgodovini športa -- nasploh in v Sloveniji. Predavatelju na FŠ je uspelo, da smo se zavedeli, da zgodovine športa v Sloveniji ne bo, če ne bomo poskrbeli, da o naši dejavnosti ostanejo sledi, ker brez tega ne bo virov, brez teh pa ni zgodovine.

• Včasih viri sploh ne nastanejo (ni zapisano, ker npr. kdo misli, da ne bo nikogar zanimalo - ni notable; tisti ki vedo pa pomro) - postopno bom spodaj dodal primere
• tudi "kar vsi vedo" ni notable, in se izgubi, ko ti "vsi" pomro
• drugič tako ali drugače niso ohranjeni (ob upokojitvah ali selitvah se "nepomembno" gradivo zavrže (rezalnik, papirnica...).
• spet drugič viri lahko nehajo biti dostopni (prenehanje časopisa ali revije, ali njenega ustanovitelja, ali reorganizacija/sprememba lastništva... in če ni arhivirano kje drugje lahko tudi popolnoma izgine (npr. se zavržejo strežniki z njihovo digitalno vsebino ved);
• "prenovitev strani (pogosto tudi ob spremembi lastništva): tako so s strani njegove nekdanje firme Mindshare izginili podatki o prejšnjem lastniku Tomu Shanley-u, preden sem se začel ukvarjati z WP; novi lastnik (ali njegov admin) je na e-pismo z vprašanjem, kje bi dobil dotedanjo info odgovoril, da ga to ne zanima
• dostop lahko ovira ali prepreči tudi sprememba dovoljenja za dostop... primer spodaj).
• Tretjič lahko niso digitalizirani in niso dostopni, ker so kje v kakih najetih kletnih prostorih lepo zapakirani v označene pakete, vendar ni več delovnega mesta ali položaja arhivarja, ki je nekoč omogočal dostop (pomagal najti, razpakiral in po uporabi ponovno arhiviral za nadaljnje hranjenje).

To, če zdaj ni WP virov, kak zgodovinar rod ali dva kasneje lahko razišče in svoja dognanja objavi, vendar so brez virov in konteksta (kar ni bilo notable, ker so tedaj vsi vedeli) ta na trhlih nogah in zlahka zmotna, čeprav objavljena na WP sprejemljiv način.

Mnenje Boga Grafenauerja in njegovih študentov in kolegov o kontekstu zgodovine je obravnavano v več člankih v Grafenauerjevem zborniku, ISBN 961-6182-14-5, praktično potrjujejo pa ga moje več desetletne izkušnje pri mnogih primerih reševanja zapletov - "troubleshooting" - v informatiki, ko so npr. izvajalce brez razumevanja konteksta napačno razumeli navodila.

O mojih izkušnjah je obstajala dokumentacija, za katero pa kaže, da ni "preživela". Papirna ne moje upokojitve (kmalu za mano se je upokojil še moj predstojnik, oddelek so ukinili, osebje oddelka - tudi tiste, ki sem jih izuril za nadaljevanje svojega dela - so prerazporedili po državni upravi in večina je kmalu dobila (zanimivo in bolje plačano, in ga odlično opravljajo) delo drugod, našo vlogo pa kaže opravlja (ne prav dobro in ne prav dobro nadzorovano - o tem lahko več) zunanji izvajalec. Kje je končala dokumentacija - recimo o vzpostavitvi CRP z 13 mestno EMŠO 1979/1980 - doslej nisem uspel ugotoviti, ker tudi delovnih mest knjižničarja in arhivarja ni več, ni pa bilo videti, da bi bili podatki prej digitalizirani. Pri tem je Franta Komel (predstojnik Zavoda za statistiko SRS do 1980, takrat enkrat je prevzel vodenje Zveznega Zavoda za statistiko) že pred tem zajel velik del podatkov na mikrofische - in če bi bil on za to odgovoren še naprej, bi bili tisti zlahka digitalizirani (skan in OCR), ostali pa skanirani neposredno s papirnih dokumentov; arhivar bi skrbel za zajemanje sprotne dokumentacije in njeno skladnost z zahtevami za digitalni arhiv, knjižničar pa za pomoč pri dostopu do njega.

Moj digitalni dnevnik opravil za kakih zadnjih 20 let (ki je nastal po tem, ko je nek višji predstojnik hotel vedeti, kaj sem delal na določen dan ob določenem času in sem odgovoril, da ne vem, a bom v bodoče vedel) je imel nekaj kopij, a je nekaj nezgod pospravilo vse, še preden sem se upokojil.

Za dodatek sploh nimam veljavnih virov, da bi napisal članek v WP o omenjenem Franti Komelu, in ne upam preveč, da jih bom dobil (pa ne da ne bom poskusil, ampak ne vem če bom dovolj dolgo živel).

Podrobnosti o posledicah požarov, izpadov elektrike v računalniških centrih, računalniških virusov, vojn in tako naprej trenutno ne bom našteval, o tem, kako se skušati varovati pred izgubo podatkov tudi pri tem, kdaj drugič in kje drugje.

Primeri, kaj se dogaja z viri

Prenovitev internetnih strani tovarne Elan

Včasih je bil na teh straneh seznam tipov plovil, ki so jih dotlej naredili, njih specifikacij in tudi priročnikov zanje, pa tudi nekaj o tem, kako je tovarna nastala, kako je začela delati tudi plovila in kako je začela delati jadralna letala... Pred nekaj leti je s hkrati prenovitvijo zunanje podobe izginila vsa dotedanja vsebina, bila je le nova o tistih, ki so bila tedaj naprodaj.

Jadralni klub

Eden od predsednikov je bil mnenja, da podrobnosti o regatah (vrstni red v posameznih plovih, ki sestavljajo regato, kdo je plul v kateri barki in podobno, kaj šele vremenske razmere in drugo) kasneje nikogar ne zanimajo in tako teh podatkov ni objavljal, tistega kar ni zadevalo končnega vrstnega reda pa večinoma tudi ne zabeležil. Zdelo se mu je, da je to nesmiselna birokracija; s stališča virov za zgodovino bodo tisti podatki strašno pomankljivi, pa že trener udeležencev ali oni sami pogrešajo podatke, ki bi bili uporabni za izboljšanje njihovega načina jadranja.

Ker podatki na njihovi strani niso peer reviewed, najbrž niso neposredno primeren vir za članek o jadranju v Sloveniji v WP. S stališča virov za WP se tiste tekme (nekaj let, pa je bil verjetno edini klub v Slo, kjer so bile izvedene vse načrtovane regate tudi v obeh letih ukrepov zaradi korone) niso zgodile, ker jih ne potrjujejo WP veljavni viri.

Če/ko tudi udeleženci pomro, ne da bi npr. o tem pisali v spominih, bodo podrobnosti res izginile; če pa bodo ostale v spominih, po sedanjih pravilih vseeno ne bodo uporabne za WP dokler jih kdo ne obdela in objavi na peer reviewed način. Ker je v splošnem ljudi, ki bi se s tem (urejanjem in takim objavljanjem spominov) ukvarjali še manj, kot je zapisanih spominov, je verjetnost izgube pomembnega dela zgodovinskega spomina zelo visoka. Bolje rečeno, verjetnost preživetja večine zgodovinskega spomina je trenutno videti zanemarljiva.

Boris Bajec, tekmovalec motorist

V en Wikipediji sem zasledil, da je bil slovenski veslač zapisan kot hrvaški, poiskal vire da je Slo in zakaj je bilo videti da je CRO, ter to in vire napisal na pogovorno stran tistega članka. Angleški urednik je že čez nekaj minut popravil članek in se zahvalil za pomoč in vire.

Potem sem pogledal za članki o vrsti mednarodno znanih odličnih slovenskih tekmovalcev in o mnogih (večini starejšh) nisem našel prispevkov v WP, čeprav so nekateri bili zapisani na kakem seznamu - ne pri nas ne v en, ter šel iskat vire.

Med temi je bil Boris Bajec, prejemnik Zlate čelade in nekajkratni državni prvak pri motorističnih dirkah ter nekaj let uspešen tudi v tujini, a zanj nisem našel virov. Potem sem šel in ga vprašal, če ima on kaj virov - in izkazalo se je, da ne hrani časopisnih izrezkov, njegov klub tudi ne (ne spomnim se, ker je tega že nekaj let, morda je klub nehal obstajati). Itak sem vedel zanj in kar je imel je bilo prepričljivo zame in OR sklepe, a nepopolno in neprimerno kot vir, kot ga zahteva WP.

Edini vir, ki mi ga Google najde zdaj (ko sem iskal podatke za Janeza Pintarja, ki je bil tudi znan tekomovalec, ga nisem našel) je v nekrologu Janeza Pintarja iz l. 2018, ki ga omenja kot enega iz iste generacije. Ta nekrolog je nov in že izdan v digitalni obliki, zato google ve zanj (in bo vedel zanj, dokler bo živa vsebina na strani AMZS in kluba, ki sta objavila nekrolog). (Bom pobrskal, če najdem še kaj o njem in če bom, bom naredil vsaj škrbino o njen na WP, če je ni že kdo pred mano.)

Ni, čeprav vidim da sem 2020 - še "frišen" na WP - tule že začel o tem in tudi našel Pintarjev nekrolog. Novo k Yerpovemu odgovoru pa je med tem zame, da se zdaj (ko imam dovolj objavljenih sprememb na WP in če jih imam dovolj v zadnjem času) lahko prijavim na marsikateri plačljiv vir brezplačno preko WP, vendar Slo viri niso med njimi.

Starejše objave - Motorevija, Avto magazin in podobno pa po doslej videnem sodeč niso digitalizirane, OCR obdelane in dostopne, da bi Google vedel zanje. Če časopisne hiše še obstajajo, bi me morda (Delo me pred nekaj desetletji je, potem pa pred leti, po menjavi lastnikov po osamosvojitvi ne več) spustili do svojega arhiva (ali arhivarja, ki bi mi dal podatek, ki ga iščem).

Statistični urad Republike Slovenije

Ko sem pred upokojitvijo delal na statističnem uradu, sem videl, da je bilo odpravljeno delovno mesto knjižničarja in delovno mesto arhivarja, ne da bi bili knjižnica in arhiv prej digitalizirani. Podobno dokumentacija o mojem delu (CRP pred 1980 z 12 mestno MŠ in vzpostavitev sedanjega z EMŠO, popisi prebivalstva 1981), ki sem jo v času nastanka v predpisni obliki in hranil tam, ni dostopna (in morda, oziroma najverjetneje tudi ne obstaja več, namesto da bi bila digitalizirana). Pokojni (in tedaj že dolgo upokojeni) generalni direktor SURS Franta Komel je nekoč na letnem srečanju statistikov (to je bil sindikalni piknik s kupom strokovnih debat) pri svojih 90+ letih mladim, ki so tožili, kako je težko ugotoviti, katere podatke statistika zbira in obdeluje in katerih ne, pa katere bi bilo še treba in katerih ne več predlagal rešitev:

Če še niste, digitalizirajte in OCR obdelajte vse statistične publikacije, tudi stare. Te programsko primerjajte z gesli v SSKJ (v njegovem času smo imeli dostopen kanadski programski paket RAPID, primeren za to). Rezultat po potrebi programsko obdelajte s kriteriji, ki bodo dali ključne besede (izločili predloge itn.). Ključne besede, ki so v SSKJ, pa jih ni v statističnih objavah, so seznam za ideje, kaj bi bilo že potrebno spremljati in kaj (morda le še) ne.

Iz tega sledi:

• 90+ letni gospod je imel rešitev s tedaj pri nas na novo dostopno tehnologijo, ki mladim strokovnjakom ni prišla na misel
• ko sem se upokojil, marsikaj še ni bilo digitalizirano, in čisto verjetno je, da mnoge interne publikacije (metodološka gradiva, navodila za izpolnjevanje obrazcev, vzorci obrazcev...) ne le da niso bile digitalizirane, ampak, ampak so morda delno tudi končale v papirnici (zaradi stroškov hranjenja). Ko preverjam, so dostopna v digitalni obliki le gradiva, ki so po ok. l. 2000 že nastala ali bila objavljena dopolnjena v digitalni obliki.
• SURSu je bilo (ne spomnim se leta) ukinjeno delovno mesto knjižničarja, namesto da bi mu bil spremenjen opis dela tako, da bi skrbel za organizacijo in dostopnost "digitalne knjižnice" in digitalizacijo dotedanje vsebine knjižnice.

Povzetek o vprašanjih nastajanja in ohranitve virov

• viri včasih sploh ne nastanejo: često udeleženci dogajanja ne menijo, da so dogodki {em|notable} (lat dobesedno: vredni zapisa)
• če zapisi nastanejo, se pogosto ne ohranijo (ob prenehanju športnega društva ali menjavi lastništva podjetja gre dokumentacija v papirnico, ne v arhiv, tudi kadar je to drugo v arhiv predpisano)
• problem stroškov hranjenja papirnega gradiva (in skrbi za prostore za to) in tega, kaj se zgodi z gradivom, če zmanjka denarja za to
• problem izgube gradiva v požarih, vojnah in naravnih nesrečah (precej desetletij, preden je bil vrnjen vsaj del arhivov, ki so ostali izven Slovenije ob koncu 2. svetovne vojne in ob osamosvojitvi Slovenije, tudi ko niso bili uničeni)
• starejše arhivsko gradivo v SLO v velikem delu (večini?) ni digitalizirano, ni dostopno in tudi ne strokovno obdelano, tako da (večinoma?) ni uporabno niti kot primarni vir za OR, kaj šele za strokovno sprejet objavljen vir, kakršne priporoča ali zahteva WP.
• za digitalizacijo in vsebinsko pripravo za uporabnost velikega dela arhivskega gradiva verjetno ni dovolj sredstev (denarja), najbrž pa tudi ne strokovno za to usposobljenih ljudi
• velik del digitalne vsebine virov ni prosto dostopen, ampak je plačljiv; en WP ima možnost prijave na mnoge take njihove vire preko WP, pri nas pa za tako možnost ne vem

Kjer sem lahko v svoji delovni dobi pri izboljšanju stanja na tem področju lahko kaj naredil, sem to tudi storil. Moj sodelavec (in precej let tudi predstojnik) je s sinom po svoji iniciativi izdelal modularno programsko opremo, ki je lahko samodejno vzdrževala podatke v digitalni obliki, ki je bila splošno uporabna in tudi dana na voljo (in ne vem za nobeno drugo v ta namen), ampak tudi on je zdaj upokojen, sin pa polno zaposlen z drugimi rečmi (o katerih je veliko rešitev intelektualna lastnina, ki ni javno dostopna) in verjetno te rešitve zdaj nihče več ne vzdržuje.