Uporabnik:Luka11235/Soybean

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Glycine max, bolj splošno zanan kot soja[1] je vrsta stroka, ki izvira iz vzhodne Azije in se vzgaja zaradi užitnega fižola z mnogimi uporabami.

Razmaščeni fižol je poceni vir beljakovin v krmi. Sojini proizvodi so sestavine mnogih nadomestil za meso in mlečne izdelke.[2]Vsebuje pomembne količine fitične kisline, mineralov in vitaminov B. Sojino olje se uporablja v prehrani in industriji. Tradicionalni nefermentirani izdelek je sojino mleko, iz katerega izdelujejo tofu in tofujevo kožico. Fermentirani izdelki so sojino olje/omako, fermentirana fižolova pasta, natto in tempeh.

Glavne proizvajalke soje so Združene države Amerike (32%), Brazilija (31%) in Argentina (18%).

Etimologija[uredi | uredi kodo]

"Soja" izvira iz popačenja kitajske in/ali japonske besede za sojino olje (kitajsko 豉油 chǐyóu, japonsko 醤油 šoju).

Taksonomska razvrstitev[uredi | uredi kodo]

Različne sorte soje se uporabljajo za mnoge namene.

Rod Glicin Willd. je razdeljen v dva podrodova, Glicina in Soja. Podrod Soja vključuje kultivirano sojo (Glycine max) in divjo sojo (Glycine soja), ki uspeva divje na Kitajskem, Japonskem, v Koreji in Rusiji. Obe vrsti sta enoletnici.[3] Podrod Glycine vsebuje 25 trajnic, ki uspevajo od Avstralije do Afrike.[4][5][6][7][8]

Kot drugim rastlinam z dolgo zgodovino vzgoje ne moremo več z zagotovostjo slediti izvoru.[9] Gre za kulturo z velikim številom kultivarjev.[10]

Opis[uredi | uredi kodo]

Kot pri večini rastlin sledimo rasti soji preko specifičnih morfoloških značilnosti med rastjo.

Kalitev[uredi | uredi kodo]

Prva faza rasti rasti je kalitev, ki postane očitna s pojavo koreničice.[11]

Sadež soje

Gre za prvo fazo rasti korenine, do katere pride po 48 ur v idealnih pogojih rasti. Prvi fotosintetska struktura je klični list, ki se pojavi iz zemlje. Klični list deluje kot vir hranil prvih 7-10 dni življenja rastline.


Zorenje[uredi | uredi kodo]

Prvi pravi listi razvijejo kot par enojnih rezil. Po prvem paru se razvijejo sestavljeni listi s tremi rezili. Vsak tridelni list ima tri do štiri lističe, dolge 6-15 cm, široke pa 2-7 cm. Pod idealnimi pogoji se rast stebla nadaljuje, pri čemer zraste vsake 4 dni nova grča. Pred cvetenjem zrastejo korenine 1,9 cm na dan. Če so prisotne bakterije za fiksacijo dušika, se grče na koreninah razvijejo zelo hitro. Pojav novih grč se nadaljuje 8 tednov, dokler ga ne stabilizira simbioza z bakterijami. Končne značilnosti rastilne so različne, odvisne od genetike, kakovosti zemlje in podnebja; po navadi so visoke 51-127 cm[12], korenine pa segajo od 76-152 cm v globino.[13]

Cvetenje[uredi | uredi kodo]

Sojin cvet

Cvetenje se pogosto začne, ko postanejo dnevi krajši od 12,8 ur. Razne vrste pa se različno odzivajo na spreminjanje dolžine dneva.[14] Soja razvije neopazne cvetove, ki izvirajo iz sredine lista in so bele, vijolične ali rožnate barve. Rast novih grč se lahko ustavi ob začetku cvetenja, odvisno od vrste. Vrste, pri katerih se rast novih grč nadaljuje, so bolj primerne za območja z dolgo rastno sezono. Soja pogosto spusti svoje liste preden semena dozorijo.

Majhni, vijolični cvetovi soje

Sadež je dlakav strok, ki raste v klastru treh do petih v dolžini 3-8 cm z 2-4 semeni v premeru 5-11 mm. Pojavljajo se v raznolikih oblikah in barvah (črna, rjava, rumena in zelena). Tudi dvobarvna in barvita so pogosta.

Odpornost semen[uredi | uredi kodo]

Zrela soja

Ovojnica zrelega fižola je trda, odporna na vodo in ščiti klični list ter strebelce pred poškodbami. Če ni razpokana, seme ne vzkali. Brazgotini na ovojnici pravimo hilus. Na eni stani je mikropil, skozi katerega lahko seme absorbira vodo.

Semena, polna beljakovin, se lahko posušijo, a po oživijo po ponovni absorpciji vode. Raziskovalci so našli veliko topnih ogljikovih hidratov, ki varujejo viabilnost celic semena. [15] Podelili so mu veliko patentov za tehnike zaščite bioloških membran in proteinov v suhem stanju.

Sposobnost fiksacije dušika[uredi | uredi kodo]

Prehrana[uredi | uredi kodo]

Sojine beljakovine[uredi | uredi kodo]

Razvrščena semena

Vse semenke, razen družina trave/žitaric, vsebujejo globulinske proteine za shrambo, podobne sojinim proteinom vicilinu (7S) in leguminu (11S). Oves in riž sta edini izjemi, saj vsebujeta te proteine.[16] Kakav vsebuje protein globulin 7S, ki prispeva k okusu in aromi kakava in čokolade,[17][18][19] kava pa globulin 11S, odgovoren za okus in aromo kave..[20][21]

Beljakovini vicilin in legumin spadata k super-družini kupinov, veliki družini funkcijsko raznolikih proteinov s skupnim izvorom, ki ji sledimo od bakterij k evkariontom, vključno z živalmi in višjimi rastlinami. [22]

2S albumini sestavljajo veliko družino homolognih shrambenih proteinov, prisotnih v mnogih dvokaličnicah in nekaterih enokaličnicah, ne pa v travah.[23] Soja vsebuje majhen, a pomemben protein 2S.[24][25][26] 2S albumini so združeni v prolaminsko super-družino.[27] Drugi alergeni proteini v tej super-družini so nespecifični rastlinski proteini lipidnega transporta, inhibitorji alfa-amilaze, inhibitorji tripsina in prolaminski hrambeni proteini v travah in žitaricah.

Arašidi vsebujejo 20% 2S albuminov, 6% 7S globulinov in 74% 11S. Albumin 2S in globulin 7S sta odgovorna za relativno nizko vsebnost lizina v arašidih v primerjavi s porteini soje.

Gojenje[uredi | uredi kodo]

Uporaba[uredi | uredi kodo]

Soja je pomembna za cel svet, saj vsebuje veliko olja in proteina. V ZDA ju ekstrahirajo s heksanom, razmaščena soja je nato krma za živino na industrijskem nivoju. Produkti iz soje so prisotni v mnogih procesiranih živil.

Med drugo svetovno vojno je postala pomembna v Evropi in Severni Ameriki kot nadomestek za drugo proteinsko hrano in vir olja. Med vojno so jo uporabljali kot gnojilo.

Pogoji za rast[uredi | uredi kodo]

Vzgoja je uspešna v podnebjih z vročimi poletji z optimumom pri 20-30 °C. Temperature pod 20 in nad 40 °C pomembno zavirajo rast. Najuspešneje raste na aluvialnih tleh z visoko vsebnostjo organske snovi. Kot večina fižolnic vzpostavi simbiozo z dušik fiksirajočimi Bradyrhizobium japonicum. Sodobna soja doseže višino okoli enega metra v 80-120 dneh od sejanja do žetve.

Polja soje v Argentini

Okoljska vprašanja[uredi | uredi kodo]

Okoljske organizacije poročajo, da je kultivacija soje privedla do uničenja velikih površin amazonskega deževnega gozda, deforestacijo pa naj bi še spodbujali. [28][29][30]

Prst[uredi | uredi kodo]

Ameriških znanstvenik za prst Andrew McClung je prvi pokazal potencial brazilske zemlje, kar mu je prinselo svetovno nagrado za prehrano leta 2006.[31][32] Vseeno pa so naleteli na težave zaradi kratkih dnevov in pomanjkanja letnih časov, zato so morali najprej razviti "tropsko sojo", ki bi cvetela kasneje, da ima rastlina več čast za zorenje. Po več letih vzgoje je to uspelo veji brazilskega ministrstva za kmetijstvo.[33]

Sojina rja

Skrb glede onesnaženja[uredi | uredi kodo]

Človeško blato iz čistilnih naprav je lahko gnojilo za sojo, a lahko vsebuje povišano koncentracijo kovin.[34][35]

Škodljivci[uredi | uredi kodo]

Soja je občutljiva na razne škodljivce, med njimi bakterije, glivične okužbe, virusne bolezni in parazite1.[36]

Proizvodnja[uredi | uredi kodo]




Svetovna proizvodnja soje je bila v letu 2016 324 milijonov ton, 5% višja kot leta 2014.[37] ZDA, Brazilija in Argentina proizvedejo 80% vse soje.

V letu 2014 je bil donos soje 2,6 t/ha. Tri najvišje donose so imele Tajska, Turčija in Italija s povprečjem pri 4,9 t/ha. Najvišja na Tajskem pri 6,2 t/ha.

V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so ZDA izvozile več kot 90% svetovne soje.[38][39] Do leta 2005 je izvozila Argentina 39%, ZDA 37% in Brazilija 16%, največ so uvozile Kitajska 41%, EU 22%, Japonska 6% in Mehika 5%.[40]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Soja je bila bistvena poljščina v vzhodni Aziji pred zapisano zdogovino.[41] Dokazi o vzgoji soje segajo med leta 7000-6600 pr. n. št. na Kitajskem, med leta 5000-3000 pr. n. št. na Japonskem in okoli 1000 pr. n. št. v Koreji.[42] Pred fermentiranimi izdelki je bila soja sveta zaradi blagodejnih vplivov pri kolobarjenju.

Sojo so v 13. stoletju predstavili na Javo in Malajski polotok. V 17. stoletju so z njo po Aziji že trgovali evropski trgovci (Portugalci, Španci in Nizozemci) in verjetno dosegli indijski kontinent.

V 18. stoletju so jih uvedli v Ameriki in Evropi. V Afriko je prišla konec 19. stoletja, zdaj pa je razširjena po vsej celini.

Azija[uredi | uredi kodo]

Najbližji živeči sorodnik soje je Glycine soja, fižolnica iz osrednje Kitajske..[43] Po starodavnem kitajskem mitu jo je leta 2853 pr. n. št. legendarni kitajski cesar Shennong proglasil za eno od petih svetih rastlin (poleg riža, pšenice, ježmena in prosa).[44] Gojenje soje se je po arheoloških dokazih odvijalo dolgo časa na današnjem Japonskem, v severni Kitajski in Koreji.

Izvor gojenja soje je stvar debat. Zgodnje kitajske kronike omenjajo sojo kot darilo iz Mančurije in Korejskega polotoka.[45] Nedavna raziskava kaže na sejanje soje pred 5000 pr. n. št. na mnogih krajih po vzhodni Aziji.[46] Nekateri strokovnjaki predlagajo datum 3500 pr. n. št.[47] Najstarejše vrste, ki spominjajo na današnje po obliki in velikosti, so našli na arheoloških najdbiščih v Koreji iz 1000 pr. n. št.[48] Soja se pojavi na Japonskem v Obdboju Džomon pred 5000 leti in je bistveno višja od divjih vrst.[49] Soja postane pomembna v dinastiji Zhou na Kirajskem, a ni jasno, kako se je vključila v kulturo. Pred dinastijo Han se na jugu Kitajske ni pojavljala. V 15. in 16. stoletju se je razširila na jug in jugovzhod Azije zaradi trgovine. Prvi japonski zapis je v kroniki Kodžiki, dokončani leta 712.

Mnogi ljudje so trdili, da so sojo v Aziji uporabljali samo fermentaciji, ki niža nivo fitoestrogenov v rastlini. Izraz sojino mleko je v uporabi vsaj od leta 82[50], tofu pa od leta 220.[51]

Jugovzhodna Azija[uredi | uredi kodo]

Soja je na Javi omenjena kot kadêlê[52] v rokopisu iz 12. do 13. stoletja.[53] V 13. stoletju je že prispela in bila gojena, a se je to verjetno zgodilo veliko prej, saj je bila trgovina z južno Kitajsko pogosta.[54]

Prva omemba fermentirane sojine torte tempeha je v rokopisu iz leta 1815.[55]

Do začetka 17. stoletja se je sojino olje razširilo z Japonske preko podjetja Nizozemska vzhodna Indija. Soja je na jug Azije verjetno prispela iz južne Kitajske in se premikala proti jugozahodu na indijski kontinent.[56]

Iberski polotok[uredi | uredi kodo]

Leta 1603 je jezuitski duhovnik v Nagasakiju sestavili znan japonsko-portugalski slovar, ki je vseboval 20 besed, povezanih s sojo (prvi v evropskem jeziku).

Španski trgovci so preko trgovine spoznali sojo in izdelke iz soje vsaj v 17. stoletju, šele v 19. stoletju pa so jo skušali gojiti. Leta 1880 je prviš uspela v botaničnih vrtovih Coimbra na Portugalskem.


Severna Amerika[uredi | uredi kodo]

Soja je prišla v Severno Ameriko s Kitajske leta 1765. Prinesla sta jo Samuel Bowen in James Flint, prvi Anglež, ki so mu doolili, da se nauči kitajsko.[57] Bowen je gojil sojo blizu Savannah v Georgii in prodajal sojino olje v Anglijo.[58] Nalslenjih 155 let so jo gojili večinoma za krmo.[59]


Šele Lafayette Mendel in Thomas Burr Osborne (kemik) sta pokazala, da se hranilna vrednost soje zviša po kuhanju, povišanju vlage ali z vročino, zato je počasi postajala človeška hrana.[60][61]

William Morse velja za očeta sodobnega gojenja soje v ZDA. Leta 1910 jo je pretvoril v enega najbolj hranilnih proizvodov.[62][63][64]

Pred letom 1920 je bila soja samo vir olja, krme in industrijskih proizvodov, po prvi svetovni vojni pa je postala pomembnejša. Po sušah so lahko obogatili zemljo.

Ford je uporabil sojino olje za barvanje avtomobilov.[65], pa tudi kot tekočino za amortizerje. Sodelovanje med industrijo in kmetijstvom je bilo na vrhuncu.

Ford je spodbujal uporabo soje, na primer za dele avtomobila iz plastike na osnovi soje. V vsakem njegovem avtomobilu so uporabili kar 2 bušela soje.[66] Komercializiral je prvo sojino mleko, sladoled in nadev. Plastika je nastala z dodatkom sojine moke v fenol-formaldehidno plastiko.[67] Leta 1941 so izdelali prototip vozila, imenovanega "sojin avto", izdelanega iz take plastike.[68]

Srednja Evropa[uredi | uredi kodo]

Priročnik za Hitlerjevo mladino iz 30. let je imenoval sojo "nacistični fižol" kot alternativa mesu.[69]

Južna Amerika[uredi | uredi kodo]

Soja je prispela v Argentino leta 1882.[70]

Andrew McClung je v petdesetih letih 20. stoletja pokazal, da bo na zemlji regije Cerrado v Braziliji soja rasla.[71] Deforestacija zaradi pridobivanja površin je prišla kasneje.

Genske spremembe[uredi | uredi kodo]

Različne sorte soje gojijo skupaj.

Uporaba[uredi | uredi kodo]

Tofu in sojina omaka

Soja je med stročnicami najbolj spoštovana zaradi visoke vsebnosti beljakovin (38-45%) in olj (20%). Približno 85% soje procesirajo v olje in prehranske izdelke, preostalo pa se procesira drugače ali pa zaužije cela.[72][navedi vir]

Sojino olje[uredi | uredi kodo]

Sojino seme vsebuje 18-19% olja. Za pridobivanje olja seme razpokajo, prilagodi se vlažnost, zrola se jih v kosme,olje pa eksrahira s heksanom. Olje prečistijo in zmešajo za različne uporabe, včasih tudi hidrogenirajo. Sojino olje, tako tekoče kot hidrogenirano, se izvaža kot rastlinsko olje ali pa uporablja za proizvodnjo procesirane hrane.

Sojin zdrob[uredi | uredi kodo]

Sojin zdrob je ostanek po odstranitvi maščob z vsebnostjo beljakovin 50%. 97% zdroba se uporablja kot krma in hrana za pse.[73][74]


Hrane za človeško uživanje[uredi | uredi kodo]

Tempeh, pogača iz fermentirane soje

Pogosti sojini izdelki za človeško uživanje so sojino olje/omaka, sojino mleko, tofu, sojina moka, tempeh, sojin lecitin in rastlinski protein. Jedo se tudi minimalno procesirani, npr. edamame (枝豆), kjer so nezrela semena prekuhana v lupini in posoljena.

Na Kitajskem, Japonskem in v Koreji so sojini produkti pogosti v dieti. Tofu (豆腐 dòufu) naj bi izviral na Kitajskem, skupaj s sojino omaki in mnogimi vrstami paste za začinjanje. Japonske jedi iz soje so miso (味噌), natto (納豆), kinaki (黄粉) in edamame (枝豆), pa tudi izdelki iz tofuja, kot sta acuage in aburaage. V korejski kuhinji je pogosta uporaba sojinih kalčkov (콩나물 kongnamul) kot podlaga jedi doenjang, cheonggukjang in ganjang. V Vietnamu izdelujejo iz soje pasto tương.[navedi vir]

Moka[uredi | uredi kodo]

Japonsko meso iz soje

Sojino moko delajo z praženjem soje, odstranjevanjem ovoja in mletjem. Izdelujejo jo z različno vsebnostjo maščobe.[75] Surova moka nastane brez praženja.

Moki lahko dodamo do 15% sojinega lecitina, da dobimo moko, ki ima lastnosti emulgatorja.[75]

Sojina moka vsebuje 50% beljakovin in 5% vlaknin.[75] Bogata je s tiaminom, riboflavinom, fosforjem, kalcijem in železom,ne vsebuje glutena. [75] Zaradi tega je vzhajan kruh gost. Sojin moka gosti omake in zmanjša absorpcijo olja med cvrenjem. Pečenje z moko daje rahlost, vlažnost, bogato barvo in fino teksturo [75]

Formula za dojenčke na osnovi soje[uredi | uredi kodo]

Daje se jo dojenčkom, ki se jih ne doji. Uporabna je, ko je otrok alergičen na pasterizirano kravje mleko ali pa je na veganski dieti.

Alternativa mesu in mlečnim izdelkom[uredi | uredi kodo]

Odprt zavoj kremnega sira na osnovi soje.

Sojo lahko procesiramo v proizvode s teksturo in izgledom druge hrane, kot je sojino mleko, margarina, sladoled, jogurt, sir, kremni sir, hamburgerji, sojino maslo (podobno arašidovem maslu)


[76]

Nadomestek za kavo[uredi | uredi kodo]

Pražena in zmleta soja se uporablja kot brezkofeinski nadomestek za kavo. Po izdelavi izgleda kot kava in se lahko uporablja kot instant kava z aromo in okusom po praženi soji.[77]

Drugi izdelki[uredi | uredi kodo]

Soja se uporablja pri izdelavi industrijskih olj, mil, kozmetike, smole, plastike, črnila, voščenk, topil in oblačil, predstavlja pa tudi 80% proizvodnje biodizla v ZDA[78]

Zdravje[uredi | uredi kodo]

Rak[uredi | uredi kodo]

Po študijah na ljudeh niso našli škodljivih vplivov na zdravje. Zmerno uživanje ne povečuje tveganja za raka dojk. Ni dovolj dokazov, da prehrambeni nadomestki niso tveganje za razvoj raka.[79]

Holesterol in bolezni srca[uredi | uredi kodo]

Leta 1995 je raziskava ugotovila[80], da sojine beljakovine nižajo serumski nivo holesterola LDL in trigliceridov. Dober holesterol HDL se ni bistveno povišal.[81] 

Tveganja za zdravje[uredi | uredi kodo]

Alergija[uredi | uredi kodo]

Alergija na sojo spada pod pogostosti v isti rang kot mleko, jajca, arašidi, drevesni oreški in lupinarji. Diagnoza pri otrocih poteka z opisov simptomov in kožnimi ter krvnimi testi. Ker je bilo kontroliranih poskusov glede alergije malo, je težko zaključiti karkoli o prevalenci v splošni populaciji.[82] Alergija navadno povzroča oteklino, koprivarico, redko pa tudi anafilaktičen šok. Vzrok alergije so najverjetneje sojini proteini, a v veliko manjši meri kot proteini arašidov in lupinarjev.[83] Pozitivni test pokaže, da je imunski sistem proizvedel protitelesa IgE.

Soja lahko sproži simptome netolerance, česar alergijski test ne pokaže. Otrok s simptomi navadno bruha in ima diarejo. Pri starejših otrocih je lahko diareja krvava, pojavi se anemija, izguba teže. V mladih otrocih pogosto izzveni.[84]

Reference[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ »Glycine max«. Multilingual Multiscript Plant Name Database. Pridobljeno 16. februarja 2012.
  2. ↑ Riaz, Mian N. (2006). Soy Applications in Food. Boca Raton, FL: CRC Press. ISBN 0-8493-2981-7.
  3. ↑ Singh, Ram J.; Nelson, Randall L.; Chung, Gyuhwa (2. november 2006). Genetic Resources, Chromosome Engineering, and Crop Improvement: Oilseed Crops, Volume 4. London: Taylor & Francis. str. 15. ISBN 978-0-8493-3639-3.
  4. ↑ Hymowitz, Theodore (9. avgust 1995). »Evaluation of Wild Perennial Glycine Species and Crosses For Resistance to Phakopsora«. V Sinclair, J.B.; Hartman, G.L. (ur.). Proceedings of the Soybean Rust Workshop. Urbana, IL: National Soybean Research Laboratory. str. 33–37. {{navedi conference}}: Prezrt neznani parameter |booktitle= (predlagano je |book-title=) (pomoč)
  5. ↑ Newell, C. A.; Hymowitz, T. (Marec 1983). »Hybridization in the Genus Glycine Subgenus Glycine Willd. (Leguminosae, Papilionoideae)«. American Journal of Botany. Botanical Society of America. 70 (3): 334–348. doi:10.2307/2443241. JSTOR 2443241.
  6. ↑ Heuzé V., Tran G., Giger-Reverdin S., Lebas F., 2015. Perennial soybean (Neonotonia wightii). Feedipedia, a programme by INRA, CIRAD, AFZ and FAO. https://www.feedipedia.org/node/293 Last updated on September 30, 2015, 15:09
  7. ↑ »Neonotonia wightii in Global Plants on JSTOR«.
  8. ↑ »Factsheet – Neonotonia wightii«. tropicalforages.info.
  9. ↑ Shekhar, Hossain; Uddin, Howlader; Zakir Hossain; Kabir, Yearul (22. julij 2016). Exploring the Nutrition and Health Benefits of Functional Foods. IGI Global. str. 223. Pridobljeno 22. novembra 2017.
  10. ↑ Ghulam Raza; Mohan B. Singh; Prem L. Bhalla (11. junij 2017). Atanassov, Atanas (ur.). »In Vitro Plant Regeneration from Commercial Cultivars of Soybean«. Biomed Research International. PMC 5485301.
  11. ↑ Purcell, Larry C.; Salmeron, Montserrat; Ashlock, Lanny (2014). »Chapter 2« (PDF). Arkansas Soybean Production Handbook - MP197. Little Rock, AR: University of Arkansas Cooperative Extension Service. str. 1–8. Pridobljeno 21. februarja 2016.
  12. ↑ Purcell, Larry C.; Salmeron, Montserrat; Ashlock, Lanny (2000). »Chapter 19: Soybean Facts« (PDF). Arkansas Soybean Production Handbook - MP197. Little Rock, AR: University of Arkansas Cooperative Extension Service. str. 1. Pridobljeno 5. septembra 2016.
  13. ↑ Bennett, J. Michael; Rhetoric, Emeritus; Hicks, Dale R.; Naeve, Seth L.; Bennett, Nancy Bush (2014). The Minnesota Soybean Field Book (PDF). St Paul, MN: University of Minnesota Extension. str. 33. Pridobljeno 16. septembra 2016.
  14. ↑ Shurtleff, William; Aoyagi, Akiko (2015). History of Soybeans and Soyfoods in Sweden, Norway, Denmark and Finland (1735-2015): Extensively Annotated Bibliography and Sourcebook. Lafayette, CA: Soyinfo Center. str. 490. ISBN 9781928914808.
  15. ↑ Blackman, S. A.; Obendorf, R. L.; Leopold, A. C. (1992). »Maturation Proteins and Sugars in Desiccation Tolerance of Developing Soybean Seeds«. Plant Physiology. American Society of Plant Biologists. 100 (1): 225–30. doi:10.1104/pp.100.1.225. PMC 1075542. PMID 16652951.
  16. ↑ Seed Proteins; Peter R. Shewery and Rod Casey (Eds) 1999. Kluwer Academic Publishers, Dordrecht, The Netherlands
  17. ↑ »Subunit structure of the vicilin-like globular storage...«. usda.gov.
  18. ↑ »Cocoa-specific aroma precursors are generated by proteolytic...«. usda.gov.
  19. ↑ http://library.osu.edu/assets/Uploads/ScienceCafe/Barringer020310.pdf
  20. ↑ Koshino, Lívia L.; Gomes, Clarissa P.; Silva, Luciano P.; Eira, Mirian T. S.; Bloch Jr., Carlos; Franco, Octávio L.; Mehta, Ângela (26. november 2008). »Comparative Proteomical Analysis of Zygotic Embryo and Endosperm from Coffea arabica Seeds«. J. Agric. Food Chem. 56 (22): 10922–10926. doi:10.1021/jf801734m – prek ACS Publications.
  21. ↑ »Archived copy« (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne Decembra 3, 2013. Pridobljeno Avgusta 24, 2013. {{navedi splet}}: Prezrt neznani parameter |deadurl= (predlagano je |url-status=) (pomoč)Vzdrževanje CS1: arhivirana kopija kot naslov (povezava)
  22. ↑ »Evolution of seed storage globulins and cupin superfamily«. Molecular Biology. 45: 529–535. doi:10.1134/S0026893311030162.
  23. ↑ Youle, RJ; Huang, AHC (1981). »Occurrence of low molecular weight and high cysteine containing albumin storage proteins in oilseed of diverse species«. Am J Botany. 68: 44–48. doi:10.2307/2442990.
  24. ↑ Moreno, FJ; Clemente, A (2008). »2S Albumin Storage Proteins: What Makes them Food Allergens?«. Open Biochem J. 2: 16–28. doi:10.2174/1874091X00802010016. PMC 2570561. PMID 18949071.
  25. ↑ Seber, LE; Barnett, BW; McConnell, EJ; in sod. (2012). »Scalable purification and characterization of the anticancer lunasin peptide from soybean«. PLoS ONE. 7 (4): e35409. doi:10.1371/journal.pone.0035409. PMC 3326064. PMID 22514740. {{navedi časopis}}: Izrecna uporaba in sod. v: |last4= (pomoč)
  26. ↑ http://www.sciencedaily.com/releases/2009/12/091202153946.htm
  27. ↑ »AllFam – AllFam Allergen Family Factsheet«. meduniwien.ac.at. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne Marca 4, 2016. {{navedi splet}}: Prezrt neznani parameter |deadurl= (predlagano je |url-status=) (pomoč)
  28. ↑ Fargione, Joseph; Hill, Jason; Tilman, David; Polasky, Stephen; Hawthorne, Peter (Februar 2008). »Land Clearing and the Biofuel Carbon Debt«. Science. 319 (5867): 1235–1238. Bibcode:2008Sci...319.1235F. doi:10.1126/science.1152747. PMID 18258862.
  29. ↑ »Big Business Leaves Big Forest Footprints«. BBC News. 16. februar 2010.
  30. ↑ »Deforestation and Drought«. The New York Times. 11. oktober 2015.
  31. ↑ Lang, Susan (21. junij 2006). »Cornell Alumnus Andrew Colin McClung Reaps 2006 World Food Prize«. Chronicle Online. Cornell University. Pridobljeno 18. februarja 2012.
  32. ↑ Pearce, Fred (14. april 2011). »The Cerrado: Brazil's Other Biodiverse Region Loses Ground«. Yale University. Pridobljeno 18. februarja 2012.
  33. ↑ »Soy in the Amazon - VQR Online«. vqronline.org.
  34. ↑ McBride, M. B.; Richards, B. K.; Steenhuis, T.; Spiers, G. (Maj–junij 2000). »Molybdenum Uptake by Forage Crops Grown on Sewage Sludge-Amended Soils in the Field and Greenhouse« (PDF). Journal of Environmental Quality. Cornell University. 29 (3): 848–854. doi:10.2134/jeq2000.00472425002900030021x.
  35. ↑ Heckman, J. R.; Angle, J. S.; Chaney, R. L. (9. december 1985). »Residual Effects of Sewage Sludge on Soybean: II. Accumulation of Soil and Symbiotically Fixed Nitrogen« (PDF). Journal of Environmental Quality. Soil Science Society of America. 16 (2): 118–124. doi:10.2134/jeq1987.00472425001600020005x.
  36. ↑ Herbert, Ames, Cathy Hull, and Eric Day. "Corn Earworm Biology and Management in Soybeans." Virginia Cooperative Extension, Virginia State University (2009).
  37. ↑ »Soybeans, Production/Crops/World for 2014«. Food and Agricultural Organization of the United Nations, Statistics Division (FAOSTAT). 2015. Pridobljeno 23. maja 2016.
  38. ↑ Patel, Raj (2008). Stuffed & Starved From Farm to Fork, the Hidden Battle for the World Food System. London: Portobello Books Ltd. str. 169–173. ISBN 1-933633-49-2.
  39. ↑ Wik, Reynold Millard (Summer 1962). »Henry Ford's Science and Technology for Rural America«. Technology and Culture. The Johns Hopkins University Press on behalf of the Society for the History of Technology. 3 (3): 247–258. doi:10.2307/3100818.
  40. ↑ Baohui Song; Mary A. Marchant; Shuang Xu (2006). »Competitive Analysis of Chinese Soybean Import Suppliers—U.S., Brazil, and Argentina« (PDF). American Agricultural Economics Association Annual Meetings. Research in Agricultural & Applied Economics, University of Minnesota. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 5. septembra 2013. {{navedi splet}}: Prezrt neznani parameter |deadurl= (predlagano je |url-status=) (pomoč)
  41. ↑ Shurtleff, William; Aoyagi, Akiko. 2013. History of Whole Dry Soybeans, Used as Beans, or Ground, Mashed or Flaked (240 BCE to 2013). Lafayette, California. 950 pp.
  42. ↑ Lee, Gyoung-Ah; Crawford, Gary W.; Liu, Li; Sasaki, Yuka; Chen, Xuexiang (4. november 2011). »Archaeological Soybean (Glycine max) in East Asia: Does Size Matter?«. PLoS ONE. 6 (11): e26720. doi:10.1371/journal.pone.0026720. PMC 3208558. PMID 22073186. Pridobljeno 2. avgusta 2015.
  43. ↑ »Soybean«. Encyclopædia Britannica Online. Pridobljeno 18. februarja 2012.
  44. ↑ »History of Soybeans«. Soya – Information about Soy and Soya Products. Pridobljeno 18. februarja 2012.
  45. ↑ The History of Agriculture By Britannica Educational Publishing, p. 48
  46. ↑ Lee, GA; Crawford, GW; Liu, L; Sasaki, Y; Chen, X. »Archaeological Soybean (Glycine max) in East Asia: Does Size Matter?«. PLOS ONE. 6: e26720. doi:10.1371/journal.pone.0026720. PMC 3208558. PMID 22073186. Pridobljeno 1. aprila 2013.
  47. ↑ Siddiqi, Mohammad Rafiq. Tylenchida: Parasites of Plants and Insects. New York: CABI Pub. 389. p. (2001).
  48. ↑ Stark, Miriam T. (2005). Archaeology of Asia (Blackwell Studies in Global Archaeology). Hoboken, NJ: Wiley-Blackwell. str. 81. ISBN 1-4051-0213-6. Pridobljeno 18. februarja 2012.
  49. ↑ Shurtleff, William; Aoyagi, Akiko. 2012. History of Soybeans and Soyfoods in Japan. Lafayette, California. 3,337 pp. (11,505 references, 445 photos and illustrations. Free online)
  50. ↑ »History of Soymilk and Dairy-like Soymilk Products«. Soy Info Center. 2007. Pridobljeno 18. februarja 2012.
  51. ↑ »Chronology of Tofu Worldwide 965 A.D. to 1929«. Soy Info Center. Pridobljeno 18. februarja 2012.
  52. ↑ »kedelai translate Indonesian to English: Cambridge Dictionary«. dictionary.cambridge.org (v angleščini). Pridobljeno 21. januarja 2018.
  53. ↑ Hendri F. Isnaeni (9. julij 2014). »Sejarah Tempe« (v Indonesian). Historia. Pridobljeno 21. januarja 2018.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: neprepoznan jezik (povezava)
  54. ↑ Shurtleff, William; Aoyagi, Akiko. »History of Soybeans and Soyfoods in Southeast Asia (1770–2010)«. Soy Info Center. ISBN 978-1-928914-30-3. Pridobljeno 18. februarja 2012.
  55. ↑ The Book of Tempeh, 2nd ed., by W. Shurtleff and A. Aoyagi (2001, Ten Speed Press, p. 145)
  56. ↑ Shurtleff, William; Aoyagi, Akiko. »History of Soybeans and Soyfoods in South Asia / Indian Subcontinent (1656–2010)«. Soy Info Center. ISBN 978-1-928914-31-0. Pridobljeno 18. februarja 2012.
  57. ↑ Chaplin, J. E. (1996). An Anxious Pursuit: Agricultural Innovation and Modernity in the Lower South, 1730–1815. University of North Carolina Press. str. 147. ISBN 978-0-8078-4613-1.
  58. ↑ Eat Your Food! Gastronomical Glory from Garden to Gut: A Coastalfields Cookbook, Nutrition Textbook, Farming Manual and Sports Manual. Coastalfields Press. april 2007. ISBN 978-0-9785944-8-0. Pridobljeno 4. maja 2013.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  59. ↑ »NSRL : About Soy«. 22. november 2003. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22. novembra 2003. {{navedi splet}}: Prezrt neznani parameter |deadurl= (predlagano je |url-status=) (pomoč)
  60. ↑ »The Kunitz Soybean Variety«. uiuc.edu.
  61. ↑ »Scientists create new low-allergen soybean«. illinois.edu. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne Junija 5, 2015. {{navedi splet}}: Prezrt neznani parameter |deadurl= (predlagano je |url-status=) (pomoč)
  62. ↑ »William J. Morse and Charles V. Piper«. soyinfocenter.com.
  63. ↑ »William J. Morse – History of His Work with Soybeans and Soyfoods (1884–1959) – SoyInfo Center«. soyinfocenter.com.
  64. ↑ »The Soybean«. google.com.
  65. ↑ Joe Schwarcz (2004). The Fly in the Ointment: 63 Fascinating Commentaries on the Science of Everyday Life. ECW Press. str. 193. ISBN 978-1-55022-621-8. Pridobljeno 4. maja 2013.
  66. ↑ »Tables for Weights and Measurement: Crops – Table 1 Weights per bushel«. University of Missouri. Pridobljeno 18. februarja 2012.
  67. ↑ »Henry Ford's Eco-Friendly Automobile«. Harbay. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne Februarja 25, 2012. Pridobljeno Februarja 18, 2012. {{navedi splet}}: Prezrt neznani parameter |deadurl= (predlagano je |url-status=) (pomoč)
  68. ↑ »Soybean Car«. The Henry Ford. Pridobljeno 18. februarja 2012.
  69. ↑ »Hitler's food taster speaks of Führer's vegetarian diet«. telegraph.co.uk.
  70. ↑ Shurtleff, William; Aoyagi, Akiko. History of Soybeans and Soyfoods in South America (1882–2009). Soy Info Center. ISBN 978-1-928914-23-5. Pridobljeno 18. februarja 2012.
  71. ↑ »Cornell alumnus Andrew Colin McClung reaps 2006 World Food Prize - Cornell Chronicle«. news.cornell.edu.
  72. ↑ »Soy Facts«. Soyatech. Pridobljeno 24. januarja 2017.
  73. ↑ »Livestock's long shadow: environmental issues and options«. www.fao.org. Pridobljeno 15. januarja 2016.
  74. ↑ Lusas, Edmund W.; Riaz, Mian N. (1995). »Soy Protein Products: Processing and Use« (PDF). Journal of Nutrition (125): 573S–580S.
  75. ↑ 75,0 75,1 75,2 75,3 75,4 Lim 2012, str. 637.
  76. ↑ »Soy fact sheets: soy nut butter«. Soyfoods Association of North America, Washington, DC. 2016. Pridobljeno 1. novembra 2016.
  77. ↑ William Shurtleff, Akiko Aoyagi (2013). History of Whole Dry Soybeans, Used as Beans, or Ground, Mashed or Flaked (240 BCE to 2013); see page 254. Soyinfo Center. ISBN 1928914578.
  78. ↑ »Sustainability Fact Sheet« (PDF). National Biodiesel Board. april 2008. Pridobljeno 18. februarja 2012.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  79. ↑ Marji McCullough, ScD, RD (8. april 2014). »The Bottom Line on Soy and Breast Cancer Risk«. American Cancer Society. Pridobljeno 24. novembra 2016.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: več imen: seznam avtorjev (povezava) Marji McCullough, ScD, RD (8. april 2014). »The Bottom Line on Soy and Breast Cancer Risk«. American Cancer Society. Pridobljeno 24. novembra 2016.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: več imen: seznam avtorjev (povezava)
  80. ↑ Anderson, James W.; Johnstone, Bryan M.; Cook-Newell, Margaret E. (1995). »Meta-Analysis of the Effects of Soy Protein Intake on Serum Lipids«. New England Journal of Medicine. Massachusetts Medical Society. 333 (5): 276–282. doi:10.1056/NEJM199508033330502. PMID 7596371.
  81. ↑ »Study Casts Doubt On Soy's Health Benefits«. Consumer Affairs. 3. avgust 2005. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8. marca 2012. {{navedi splet}}: Prezrt neznani parameter |deadurl= (predlagano je |url-status=) (pomoč)
  82. ↑ Cantani, A.; Lucenti P. (Avgust 1997). »Natural History of Soy Allergy and/or Intolerance in Children, and Clinical Use of Soy-protein Formulas«. Pediatric Journal of Allergy and Clinical Immunology. Wiley Online Library. 8 (2): 59–74. doi:10.1111/j.1399-3038.1997.tb00146.x. PMID 9617775.
  83. ↑ Cordle, C. T. (Maj 2004). »Soy Protein Allergy: Incidence and Relative Severity«. Journal of Nutrition. The American Society for Nutritional Sciences. 134 (5): 1213S–1219S. PMID 15113974.
  84. ↑ Sampson, H. A. (Maj 1999). »Food Allergy, Part 1: Immunopathogenesis and Clinical Disorders«. The Journal of Allergy and Clinical Immunology. American Academy of Allergy. 103 (5): 717–728. doi:10.1016/S0091-6749(99)70411-2. PMID 10329801.

[[Kategorija:Kitajska kuhinja]] [[Kategorija:Kulturne rastline]] [[Kategorija:Predivnice]] [[Kategorija:Japonska kuhinja]]

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Uporabnik:Luka11235/Soybean&oldid=5173091«