Uporabnik:Kajtnandraz

Zgodovina Grčije

Zemljepisno se je Grčija na severno, srednjo in južno. Sever sta obvladovali pokrajini Tesalija in Epir. Tesalija je imela največ ravninskega sveta. Na tej veliki tesalski ravnini je imel takratni človek veliko možnosti za razvoj kmetijstva in gospodarstva in s tem tudi dobro možnost za življenje. Zato se je človek tukaj naselil že zelo zgodaj. Tesalija je bila najbolj znana po konjereji, vinski trti in oljki. Mejila je z Makedonijo in na tej meji med njima je stala najvišja gora Grčije Olimp na kateri naj bi živeli bogovi. Epir pa je v nasprotju s Tesalijo bila gorata in manj razvita pokrajina, njeni prebivalci pa so veljali za polbarbare. V Epiru je stalo eno najstarejših grških preročišč Dodona. Srednjo Grčijo sta obvladovali pokrajini Atika z središčem v Atenah in Beocija s središčem v Tebah. V majhni pokrajini Fokis v srednji Grčiji je stalo najpomembnejše preročišče v Grčiji to je preročišče v Delfih. Srednjo in južno Grčijo je povezoval 6,5 km široka Korintska ožina. V srednji Grčiji se nahaja tudi velik polotok Peloponez, ki je bil v Grški zgodovini zelo pomemben. Razdeljen je bil na številne pokrajine. Najpomembnejša in najmočnejša je bila pokrajina Lakonija s središčem v Šparti. Grki so že v najstarejši dobi naselili tudi otoke v Egejskem in Jonskem morju. V Egejskem morju ležita dve skupini otokov,ki jih razdelimo na: Kiklade in Sporade. Med Kikladskimi otoki sta najpomembnejša Delos in Paros. Med Sporadskimi otoki pa sta bila najpomembnejša otoka Rodos ter Kos. V Egejskem morju je bil največji otok Evboja ter eden najbolj znanih, otok Lesbos na katerem je živela pesnica Sapfo. V Jonskem morju pa je najbolj znani otok Itaka, ki je rojstni kraj grškega junaka Odiseja. Grčija ni imela veliko naravnih bogastev. Izjeme so bili rudniki srebra v Atiki ter rudniki železa v Lakoniji. Kositra najpomembnejše kovine za pridobivanje brona sploh ni bilo in zato so le tega morali uvažat iz drugod. Grčija je obmorska dežela. Noben kraj v stari Grčiji ni bil od morja oddaljen več kot 90 km. Na vzhodu Grčije je obla zelo razčlenjena in zato so na tem delu Grčije zgradili veliko pristanišč. Zahodni del pa je bil manj razčlenjen in zato ta del ni imel bistvenega pomena. Po morju so v Grčijo prišli vplivi iz drugih krajev. In takole se je razvila prva večja kultura v Evropi.

KRETA

V bronasti dobi je bila Kreta najpomembnejše egejsko središče. Središče kulturnega, gospodarskega in družbenega življenja na Kreti so bile palače, okoli katerih so sčasoma zrasla velika mesta. V preteklosti so bila mesta in palače zelo poškodovana zaradi naravnih katastrof (potresi, vulkani,..), vendar so jih spotoma obnavljali in s tem tudi bolj povečevali. V palačah so živele družine katere so otoku tudi vladale. Na Kreti naj bi vladal najpomembnejši kralj Minos, ki je vladal v mestu Knososu. Po njemu se to obdobje imenuje minojsko obdobje. Sproščena družbena ureditev na Kreti je vplivala tudi na kulturo, v kateri ni bilo krute vladavine vladarjev. Na Kreti je takrat delovalo tudi veliko umetnikov kateri so najraje upodabljali primere iz vsakdanjega življenja. Po Egipčanski šegi so bila moška telesa naslikana z rdečo barvo, ženska pa z belo. Med najboljše dosežke kretskih umetnikov spadajo še keramika, pečatniki, posode ter zlati nakit. Krečani so razvili tudi svojo pisavo linearno A-pisavo, ki pa še ni razvozlana. Okoli leta 1450 pr.Kr. so na Kreto vdrli Ahajci. Kultura se je razvijala samo še v glavnem mestu Knososu. Nekaj let kasneje pa naj bi otok doživel naravno katastrofo. Na sosednjem otoku Thera naj bi izbruhnil vulkan in njegov pepel je prekril in uničil vse rodovitne posesti na Kreti. Minojsaka kultura si od takrat ni več opomogla.

MIKENE

Grčija se je v primerjavi z vzhodom začela razvijati razmeroma pozno. Kasneje so spoznali naprednejše tehnike v kmetijstvu in gospodarstvu. Okoli leta 2000 pr.Kr. so s severa začela prihajat v Grčijo indoevropska plemena. Nova plemena so prihajala počasi in se počasi stapljala z grškim prebivalstvom. S katerega se je razvil narod katerega je Homer poimenoval Ahajci. Mikenska kultura se je razvijala počasi in v senci naprednejših držav. Okoli leta 1600 pr.Kr. so na Peloponezu začele nastajati majhne državice, ki so jim vladali različni kralji. Med njimi je bila največja in najpomembnejša mikenska država. Po njej se imenuje tudi to obdobje mikensko obdobje. Poleg tega pa so bila pomembnejša še mala kraljestva v Tirinsu, Pilosu, Iolkosu, in Atenah. Vrhunec je mikenska kultura doživela po letu 1450 pr.Kr., ko so Ahajci osvojili Kreto in prevzeli njeno trgovino. Okoli leta 1150 pr.Kr. so s severa vdrla dorska plemena katera so vdrla na Peloponez in uničila celotno mikensko kulturo. Kultura Dorcev je bila na nižjem nivoju kot mikenska kultura. Z dorskim prihodom v Grčijo se začenja obdobje grškega temnega veka, ki je trajalo od 12.-8.stol.pr.Kr.

TROJA

Tretje veliko kulturno središče bronaste dobe, povezano z Grčijo je bila Troja, ki je ležala južno od Dardanel. Prebivalstvo se je tukaj naselilo že zelo zgodaj in to že okrog leta 3200 pr.Kr. Mesto je imelo dobro strateško lego, saj je nadzorovalo trgovsko pot med Evropo in Azijo. Na vrhuncu moči je bila Troja v 2. tisočletju pr.Kr. Zgradili so si mogočno obzidje navznoter pa dogradili veliko notranjo dvorano kjer je imel kralj svoj prestol. Zgodovina Troje je razdeljena na devet kulturnih slojev. Bogastvo Troje je privlačilo razne zavojevalce. Združena Ahajska plemena, ki so bila takrat na vrhuncu svoje moči so pod vodstvom legendarnega Agamemnona okrog leta 1148 pr.Kr. napadla in zavzela mesto s pomočjo ukane trojanski konj. Mesto si od takrat ni več opomoglo.