Uporabnik:Andrejj/Wikipedija ali konec strokovnosti

Wikipedija ali konec strokovnosti

LE MONDE diplomatique april 2009

Avtor: Mathieu O'Neil

Internet so izumili hekerji, študenti in mladi inženirji informatike, pristaši antikulture in zatorej nasprotniki tradicionalnih oblik oblasti in hierarhije. Edina sprejemljiva vrednota v njihovih očeh je bila tehnična kompetentnost, ki so jim jo njihovi vrstniki suvereno priznavali. Pojem avtonomne strokovnosti je še pridobil na pomenu z razvojem prostih softverskih programov - področja, kjer nagrade niso finančne, ampak simbolične. Ko je dandanes z vpeljavo »Web 2.0« neodvisna on-line produkcija postala dostopna tudi ne-hekerjem, se je povsem zamajal tradicionalni koncept strokovnosti, kar ni ostalo brez škodljivih posledic. Vendar pa se je hkrati odprla pot za povsem nov politični angažma.

Sodobni on-line projekti se vzpostavljajo kot nasprotniki tradicionalnih nosilcev oblasti. Tako kot informacijski jezik tudi informacije nastajajo neodvisno od državnih ali komercialnih ustanov. Na weblogih in wikijih si udeleženci spoštovanja in pristojnosti ne pridobivajo več s profesionalno prepoznavnostjo, ki bi jo legitimirala ta ali ona institucija. Ugled izvira izključno iz opravljenega dela. Na Wikipediji, brezplačni enciklopediji, ki jo urejajo njeni uporabniki, se uredniki hierarhično razporejajo glede na število napisanih prispevkov, na zvrst članka, ki so ga pripravili, in na druge statistično izmerljive kriterije.

Na internetu dobiva zavračanje klasične zasnove strokovnosti povsem novo obliko. Če lahko vsakdo pove svoje mnenje in je vsakršno preverjanje prepovedano, kako naj potemtakem ločimo zrnje od digitalnih plev? Za en:aficionados prostega softvera Slashdot, kakor tudi za on-line poslovne velikane Amazon in eBay, obstaja rešitev: količinsko ovrednotiti internavtične povpraševalce. Enako velja za »družbene medije«, ki omogočajo ohranitev in kolektivno delitev informacij, kakršna sta Reddit in Digg, in kajpak tudi za algoritem PageRank, ki producira Googlove sadove. »Množična pamet«, se pravi, avtomatsko kopičenje množice posameznih izbir, bo tako rekoč s čarobno paličico pripeljala do idealnega rezultata. Ali vsaj tako bi se stvari morale odvijati.

Wikipedija deli to vero v epistemološki korektiv množice; v zvezi z njo se omenja »mišljenje čebeljega panja«. Wiki v havajščini pomeni »hiter«. Načela wikija predpostavljajo, da lahko vsakdo ustvari stran na omrežju, spreminja že obstoječe ali spreminja ureditev strani, na primer z vpeljavami povezav. Uredniki, ki se prijavijo na omrežje, pa čeprav pod psevdonimom, lahko ustvarijo osebno stran, na kateri se bodo zbirale ocene in priznanja, ki so jih prejeli od vrstnikov; to stran uporabljajo tudi za pošiljanje sporočil. Na ta način lahko nadzorujejo spremembe člankov, ki jih zanimajo: ustvarijo si neke vrste »watch list«.

Ker so wikiji opremljeni s prav posebnim varovalnim mehanizmom, vsaka sprememba na določeni strani takoj proizvede novo verzijo in arhivira prejšnjo. Na ta način je moč preverjati zgodovinski razvoj strani in se zlahka vrniti k prejšnji verziji, če se pojavi kakšen problem. Rezultat je neizmerno kopičenje vsebin. Diskusijske strani (»talk pages«) so del te poplave; v njih uredniki in pisci razpravljajo o vsebini člankov in o širši politiki omrežja. Za razliko od razprav na diskusijskih straneh članki niso nikoli podpisani.

Razvojni model Wikipedije, ki ga je izraelski profesor prava Yochai Benkler krstil za »skupinsko proizvodnjo enakopravnih« (»peer production«), terja visoko stopnjo avtonomije vseh sodelujočih, ki si »samo-nalagajo« opravila. Res je, da se marsikdo precenjuje ali precenjuje drugega, ko gre za resnično kompetentnost, vendar Benkler meni, da bosta nadzor vrstnikov ali povprečna statistika (če je število sodelujočih dovolj visoko) zadoščala za odpravo napačnih samoocenitev. Ker temelji na komunikaciji med enakimi, je ta množična proizvodnja v neposrednem nasprotju z osamljenim položajem strokovnjaka. Ustanovitelj Wikipedije Jimmy Wales je junija 2008 izjavil, da odprta enciklopedija zahteva »izjemno natančno mišljenje«, sicer v nasprotju z »udobnim položajem piscev klasično hierarhizirane enciklopedije« ustvarjalcem odprtih projektov grozi, da jih bodo »poklicali in jim oporekali, če bodo uporabljali pomanjkljive dokaze ali svoje trditve opirali na zgrešene predpostavke«.

Z drugimi besedami: Wikipedija strokovnosti ne uteleša več v eni »osebi«, ampak v »procesu«, v kopičenju številnih pogledov, v modrosti množice. Zato je treba spodbujati zametke člankov, saj se bodo ob majceni pomoči skupinskega dela lepega dne nemara preobrazili v bisere znanja. Ključ do uspeha je potemtakem v novačenju novih članov. Če pa naj bo to kar najbolj množično in stalno, mora biti wikipedijska izkušnja za vsako ceno »fun« in takojšnja, vodi pa naj jo naslednje temeljno načelo: »Stran lahko uredite nemudoma.« In prednost takega razvojnega modela: projekte je moč zelo hitro izboljševati. »Modrost množice« sloni na načelu: višje kot je število sodelujočih, večja je kakovost. To postavko so če empirično preverili: vsako sklicevanje na članek iz Wikipedije v medijih pritegne nove odjemalce; in kakovost s tem samo narašča.

Uradni kriterij za to, kaj sodi v enciklopedijo, katere vsebine si zaslužijo prisotnost v projektu, je »uglednost«. Primer strokovnjakov za nove medije - profesorjev komunikologije - je nadvse zgovoren. en:Jason Mittell, profesor na Middlebury Collegu zaseda eno stran v Wikipediji, čeprav si je zaman prizadeval, da bi ga umaknili z nje, saj je menil, da »ni dovolj ugleden«! Zakaj imata Jason Mittell in en:Alexander Halavais (profesor na Univerzi v Quinnipiacu) svoji strani v Wikipediji, medtem ko je ameriški univerzitetni učitelji, kakršna sta, denimo, en:Steve Jones ali en:Susan Herring, ki sta objektivno bolj ugledna, saj sta objavila vrsto vplivnih knjig ali člankov, za povrh pa sta glavna urednika vodilnih univerzitetnih revij s tega področja, nimajo? Po Halavaisovem mnenju obstajata dva razloga za njegovo navzočnost v Wikipediji: prvič zato, ker je leta 2006 sodeloval na Wikimaniji, letni konferenci Wikipedije, in drugič, ker je za poizkus v trinajst člankov v Wikipediji vnesel napačne podatke, zato da bi ugotovil, koliko časa bo minilo, preden jih bodo popravili.

Vključitev v enciklopedijo je potemtakem odvisna od skrajnje subjektivnih kriterijev. Jason Mittell se strinja: uglednost je veliko bolj relativna vrednota, kot trdijo wikipedisti, kajti v celoti je odvisna »od mnenja in sodbe določenega urednika, še posebej pri tako obrobnih straneh, kakršna je moja«. Brez števila je nesrečnih urednikov, ki so jim umaknili izdelek zgolj zavoljo neusmiljene sodbe: »premajhen ugled«.

Poleg vprašljivega vključevanja člankov pa projekt ogrožajo tudi razlike v mnenjih. Je taekwondo res izvirna korejska borilna veščina ali le izrastek starodavnega japonskega bojevanja? Mar Turčija pripada Evropi ali Orientu? Če hočemo rešiti ti vprašanji - in še mnogo drugih - potrebujemo čas, včasih leta. Wikipedisti so torej dolžni spoštovati dolgo verigo »demokratičnih« postopkov in vljudnostnih pravil. Ker je večina udeležencev anonimnih, naj bi prevladovala zgolj kakovost argumentov. Kljub temu pa smemo domnevati, da dokaj nezanemarljivo vlogo pri tem igra še vrsta drugih dejavnikov. Izkušeni urednik Kransky trdi, da je bistvena lastnost za wikipedista potrpežljivost: »Če pride do spora in če ljudje vztrajajo pri napaki, si je treba vzeti čas, da jim razložimo naša pravila, in ponavadi se na koncu vse uredi.« 

Skratka, največkrat prav najbolj vzdržljivi wikipedisti ali pa tisti, ki najbolje obvladajo žargon in postopke, odnesejo zmago, saj nasprotnikom vzamejo pogum. Še več: kljub egalitarni etiki projekta se včasih zgodi, da se uredniki sklicujejo na zunanje poznavalce ali naslove. Essjayju je denimo neutrudna delavnost omogočila, da se je povzpel na vse ravni odgovornosti, kar jih premore Wikipedija. Tako visoko so ga cenili, da so mu omogočili celo intervju o enciklopediji v prestižni reviji The New Yorker. Ponujali so mu celo mesto direktorja skupnosti (»community manager« ali animatorja, moderatorja) v samem srcu Wikije, dobičkonosne organizacije, ki jo je leta 2004 ustanovil Jimmy Wales.

Ta ponudba pa je bila zanj usodna: biografska zabeležka, ki jo je Essjay vključil v Wikijo, ni imela ničesar skupnega s profilom, kakršnega je predstavil wikipedistom ali bralcem New Yorkerja. Izkazalo se je, da ni profesor religijskih študij z doktoratom iz prava in filozofije, ampak običajen štiriindvajsetletni mladenič brez kakršne koli diplome. Kljub temu se je Essjay pogosto skliceval na svoj status specialista, kadar je v kakšnem sporu hotel zmagati. Med razpravo o uporabi pojma »imprimatur« v katoliški veroizpovedi je, denimo, zagovarjal svoje sklicevanje na knjigo Catholicism for Dummies (Katolištvo za bedake) z naslednjimi besedami: »Od študentov pogosto terjam, naj berejo to knjigo, za njeno verodostojnost sem pripravljen zastaviti tudi svoj doktorat«. Ko so ga razkrinkali, se je Essjay zagovarjal, da si je lažno identiteto nadel v bran pred psihopati, ki jih na internetu ne manjka; razlaga ni prepričala nikogar, zapustiti je moral Wikijo in Wikipedijo.

Andrew Keen je v svojem anti-Web 2.0 pamfletu ostro ošvrknil sodobni kult »žlahtnega amaterja«, ki ga ima za enako nekulturnega kot nevarnega, kajti blogi in wikiji desetkajo medije in urednike, ki producirajo vsebine, ki jih te mreže »vsrkavajo« vase. Keen se opira na primer Williama Connolleyja in riše apokaliptično podobo sveta, ki ga obvladujejo amaterji in ki je izgnal vsakršno odličnost. Ko je Connolly, klimaktolog pri British Antarctic Survey iz Cambridga, poskušal popraviti napake na Wikipedijini strani o segrevanju ozračja, so ga obdolžili, da je »vsiljeval svoj lastni pogled (SLP) in da je sistematično zatiral vse druge poglede, ki se niso ujemali z njegovim«. Anonimni nasprotnik ga je gnal vse do najvišje instance pri Wikipediji, Arbitration Committee (arbitražna komisija), kjer so Connollyja začasno kaznovali: smel je napisati samo en prispevek na dan.

Anonimnost na stežaj odpira vrata vsakršnim manipulacijam. Za lažnivimi vstavki lahko tičijo posebni interesi, koristi ali hudobni nameni. Leta 2007 je Virgil Goole zasnoval Wiki Scanner, programski sistem, ki lahko identificira organizacije, ki urejajo wiki-članke. Na dan so prišli nezaslišani primeri samo-promocije: tako je na primer nekdo, ki je urejal Wikipedijo z IP naslova ameriškega proizvajalca elektronskih volilnih naprav Diebold, očitno izbrisal dolga poglavja, ki so govorila o hudi zadržanosti strokovnjakov s področja informacijske zaščite do zanesljivosti Dieboldovih naprav, izbrisal pa je tudi informacijo o tem, da je direktor firme zbiral denar za Georga W. Busha

Wikipedijo pa razjedajo tudi vsakovrstne sabotaže. Najznamenitejši primer vandalizma je povezan z novinarjem, pisateljem in nekdanjim pomočnikom Roberta Kennedyja, Johnom Seigenthalerjem. Kolegom v zabavo je neki šaljivec maja 2005 zasnoval biografsko stran, na kateri je trdil, da je Seigenthaler, bojda neposredno vpleten v umor Johna Kennedyja, 1971. leta prebegnil v Sovjetsko zvezo. Goljufijo so odkrili šele septembra istega leta. Seigenthaler je v oktobru stopil v stik z Walesom, ki je dal odstraniti prejšnje verzije spornega članka. Omenjena afera je kajpak izjemen primer. A koliko informacij o resničnih ljudeh, ki niso bile tako prozorno lažnive, ni bilo nikoli popravljenih, bodisi zato, ker prizadeti niso zvedeli zanje, bodisi zato, ker niso prizadeti niso zvedeli zanje, bodisi zato, ker niso imeli na voljo sredstev, da bi k temu pripomogli?

Afera Seigenthaler razkriva vsaj še eno sporno stran wikipedijskega sveta. Ko je potegavščina prišla na dan, je diskusijsko stran članka zasul plaz komentarjev, ki so se, namesto da bi sočustvovali z žrtvijo, obregovali ob Seigenthalerja, češ da samooklicani glasnik svobode izražanja grozi Wikipediji, namesto da bi sam preprosto nalil čistega vina. Naložiti odgovornost za popravo napak na ramena uporabnika je lahko čisto primeren odgovor, kadar se ljudje sami odločijo, da bodo sodelovali pri nekem projektu, kot je to primer s svobodno dostopnimi softverskimi programi. Povsem absurdna pa postane ta zahteva v trenutku, ko prizadeti nimajo nikakršnega nadzora nad svojo udeležbo. Možnost, da se neki dogodek zgodi, še nikakor ne pomeni, da se bo tudi zares zgodil: preprosto ni nikakršnega jamstva, da bodo »oči množice« uspele popraviti vse napake. Prav tako zbiralniki strani ali povezav, kakršen je na primer Digg, ne vzpostavljajo kazalnikov veljavnosti, ampak samo popularnosti med uporabniki programa, katerih preference pač zvesto odslikujejo. Jimbo Wales je nekoč izjavil: »Česar ni na Googlu, pač ne obstaja«.

Na Wikipediji preverljivost nadomešča resničnost. Toda brž ko priročen dokaz, da neko trditev podpira nadtekstovni vir, postane pomembnejši od avtorjevega slovesa, obrobnim kulturam, ki se še niso digitalizirale, preti nevarnost, da bodo postale nevidne. Dejstvo, da se stran iz Wikipedije nezmotljivo pojavlja med prvimi rezultati katerega koli iskanja na Googlu (zakaj Wikipedijine strani vsebujejo neštevilne povezave k drugim stranem na omrežju, vštevši osnutke člankov, in jih za povrh še zelo pogosto obnavljajo), pa samo še povečuje porušena razmerja med strokovnostjo in popularnostjo.

Kar zadeva znanstveno natančnost, je revija Nature primerjala dvainštirideset znanstvenih člankov, ki jih je vzela iz Wikipedije in Enciklopedije Britanike. Ugotovila je, da je šlo za dokaj izenačeno kakovost; Britanika je analizi ugovarjala. Dejstvo je, da glede znanstvene strogosti med zanesljivostjo Wikipedije in Britanike ne more biti skupnega imenovalca. Heker, ki trdi, da je njegova rešitev najboljša, je zlahka podvržen presoji svojih vrstnikov: bodisi koda deluje ali ne deluje. V Wikipedijinem primeru pa pravilnost prispevkov ni takoj razvidna. Zato je kakovost pogleda, ki preverja nek enciklopedijski projekt, nemara važnejša od števila oči; postopek, v katerem urednik prevzema nase odgovornost (vključno s pravno) za to, kar objavlja, je objektivno bolj zaželen kot pa nenehno rastoče gradbišče, ki mu manjka trdnosti: nekatere strani so lahko izvrstne, druge so povsem neuporabne.

In tako so znanstvene, t.i. »trde« strani v Wikipediji, manj podvržene ugovorom, ker so pač specializirane, tehnične, neideološke. Obstajajo kajpak tudi izjeme (pomislimo samo na segrevanje ozračja), a gledano na splošno, ni v nikogaršnjem interesu, da bi pustošil po članku o »rastlinski morfologiji« ali o »avtomatskih stikalih visoke napetosti«. Tovrstne prispevke logično redigirajo kompetentni avtorji - ali pa pisci, ki prepisujejo odlomke iz knjig z zadevnega področja. Nadzorujejo jih ne le po kriterijih, ki jih vzpostavlja prosta enciklopedija, se pravi, pa »preverljivosti«, ampak so podvrženi tradicionalnim kakovostnim kriterijem, ki veljajo za vsako enciklopedijsko podjetje.

Zanosne lirične hvalnice demokratičnemu potencialu internetnega komuniciranja so doživele - in to po pravici - ostro kritiko, češ da zgolj legitimirajo skrajnje oligarhičen in neenakopraven sistem. Isto velja za trditve, češ da bodo prosto dostopne vsebine razrušile tržno gospodarstvo; služijo zgolj proizvajalcem »hardwara« (strojne opreme) in ponudnikom dostopa, saj ustvarjajo potrebo po potrošnji proizvodov in uslug, ki omogočajo dostop do te digitalne mane.

A naj že držijo ali ime, vsekakor preseneča ugotovitev, kako gladko se ti argumenti »levice« vpisujejo v dolgo tradicijo kritičnega odnosa do množične kulture. To imajo še vedno za vulgarno in zavajajočo, češ da prikriva resnične spopade. Pa lahko to zavračanje prepriča tiste, ki se vdajajo užitkom množične kulture? Žal je treba ugotoviti, da naprednjaški pozivi k skrbi za interese ljudstva, k solidarnosti in pravičnosti do zatiranih, največkrat izzvenijo v prazno. Razlog za to tiči v tem, da lahko v naših mediatiziranih družbah, trajno osredotočenih le na vprašanje individualnega uspeha, samo uresničitev osebnih sposobnosti dovolj motivira dejanja ljudi. Še več: tradicionalni parametri angažmaja - združimo se, manifestirajmo, skandirajmo primerna gesla in se nato vrnimo domov - so se hudo obrabili. Naprednjakom zatorej ne bi škodilo, ko bi malce bolj upoštevali vlogo posamičnega užitka pri uspehu Wikipedije, saj se v tem uspehu lahko skriva tudi kal prenovljenega političnega delovanja. Kljub temu pa je pomanjkanje znanstvene strogosti Wikipedijina hudo slaba stran. Končni namen vsake enciklopedije je resnica. Resnica pa nima političnega cilja, ampak znanstvenega. Čemu torej ne bi izkoristili povezave posamičnih zanosov, ki jih omogoča oblika »wiki«, za politične cilje? Tržne spodbude prav nič ne pripomorejo k brezplačnim vložkom, ki so jih uredniki Wikipedije rade volje pripravljeni vlagati v skupno dobro. Vsakdo zlahka razume, kaj pomeni brezplačna enciklopedija; od ledvice je odvisno, ali bo našla še kakšen tak razburljiv projekt.

Tak projekt terja resno analizo organizacijskih vprašanj. Enostaven pristop in kajpak krepak delež avtonomije, ki jim je prepuščen, močno spodbujata udeležence v kooperativnih on-line projektih. V tem smislu je Wikipedija pravi simptom za vznik izvirnega tipa organizacije, svojevrstne mešanice birokratskih, plemenskih in skupnostnih značilnosti. Prav zaradi neposredne vpletenosti se udeleženci tega »plemenskega birokratskega on-line aparata« tako intenzivno vključujejo vanj. Je moč te modele prenesti tudi v nedigitalno okolje ali pa bodo ostali le skriti vrt posvečene manjšine?