Uporabna etika

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Sodobni moralni filozofi, teoretiki in praktiki z različnih področjih so v šestdesetih letih 20. stoletja spoznali, da kompleksnih družbenih problemov, izzivov in etičnih dilem ni več mogoče reševati s klasičnim premočrtnim razmišljanjem. Ugotovili so, da je zato potreben nov in bolj učinkovit pristop, zlasti tam, kjer po naravi stvari prihaja do prekrivanja področnih različic etike, znanosti in prakse, na primer pri biomedicinskih raziskavah, kloniranju, evtanaziji, samomoru, smrtni kazni, rasizmu, ksenofobiji, revščini, lakoti, okoljskih in prostorskih problemih, neenakosti in izključevanju ali diskriminaciji, migracijski in begunski problematiki, nasilnem ekstremizmu in terorizmu, novemu militarizmu, oboroževanju. Poseben izziv uporabne etike in njenega integrativnega pristopa v novejšem času pa je kibernetski svet z novimi tehnologijami in industrijo 4.0. Ta z obsežnim financiranjem raziskav ter napredkom digitalizacije in robotizacije posega tako rekoč na vsa področja osebnega in družbenega življenja, od znanstvenega in izobraževalnega, tehnološkega, gospodarskega, finančnega, političnega in pravnega do varnostnega in vojaškega področja. Tako nekateri avtorji ugotavljajo, da je kibernetska etika (angl. cyberethics) področna različica uporabne etike, ki preučuje moralna, pravna in družbena vprašanja na presečišču računalniških, informacijskih in komunikacijskih tehnologij. Na splošno gre torej pri uporabni etiki in njenem integrativnem pristopu za isto potrebo po prevrednotenju našega odnosa do sveta ali zamenjavi svetovne paradigme, saj je – tako kot ugotavlja Agenda 2030 - od tega odvisno preživetje ljudi in planeta Zemlja.[1]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Slokan, S. Kečanović, B. Logaj, V. idr., ur. (2020). Uporabna etika vključujočega, varnega in spodbudnega učnega okolja. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo. ISBN 978-961-03-0515-6.CS1 vzdrževanje: Večkratna imena: editors list (link)