Tasmanski tiger

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Tasmanski tiger
Fosilni razpon: Pleistocen – Holocen
Thylacinus.jpg
Tasmanski tiger
Ohranitveno stanje taksona
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: Animalia (živali)
Deblo: Chordata (strunarji)
Razred: Mammalia (sesalci)
Red: Dasyuromorphia
Družina: Thylacinidae
Rod: Thylacinus
Vrsta: T. cynocephalus
Znanstveno ime
Thylacinus cynocephalus
(Harris, 1808)
Nekdanje območje razširjenosti (zeleno)
Nekdanje območje razširjenosti (zeleno)

Tasmanski tiger (znanstveno ime Thylacinus cynocephalus), tudi tasmanski volk ali tilacin, je izumrla vrsta vrečarja. Prvotno je živel na Tasmaniji, Avstraliji in Novi Gvineji. V Avstraliji je bil blizu izumrtja že pred prihodom prvih Evropejcev in se je kasneje obdržal le še na Tasmaniji in Novi Gvineji. Na slednji je izumrl, ko so jo začeli raziskovati pomorščaki in ga tam iztrebili, zato je ostal le še na Tasmaniji, vse do leta 1936, ko so ga iztrebili tudi tam.

Opis[uredi | uredi kodo]

Opisi tasmanskega tigra izvirajo iz ohranjenih primerkov, fosilnih najdb, kože in okostnih ostankov ter črno-belih fotografij. Tasmanski tiger je spominjal na velikega kratkodlakega psa s tigrovimi progami ter kengurujevim repom. Odrasli tasmanski tiger je bil dolg od 100 do 130 cm, rep pa je bil dolg približno 50 do 65 cm, v višino so merili 60 cm in tehtali od 20 do 30 kg.  Samci so bili večji od samic. Njegov rumeno-rjav kožuh je imel na hrbtu in spodnjem delu repa od 15 do 20 izrazitih temnih črt, po katerih so dobili ime. Imel je kratke noge in precej tog rep. Kot vsi izvorno avstralski sesalci so bili tudi tasmanski tigri vrečarji in so samice mladiče nosile v vreči.[1]

Vsi znani posnetki živih tasmanskih tigrov v Avstraliji so bili posneti v živalskem vrtu Hobart v Tasmaniji v letih 1911, 1928 in 1933. Znana sta še dva filma, posneta v londonskem živalskem vrtu.

Zgodnje znanstvene študije kažejo, da je imel oster vonj, ki mu je omogočil sledenje plena,  vendar je analiza njegove možganske strukture pokazala, da njegov voh vseeno ni bil dobro razvit. Verjetno se je pri lovu zanašal na vid in sluh.

Tasmanski tiger je lahko odprl čeljusti v nenavadnem obsegu: do 80 stopinj.  Ta sposobnost je delno razvidna iz kratkega črno-belega filma v ujetništvu iz leta 1933. Čeljusti so bile mišičaste in so imele 46 zob, vendar študije kažejo, da je bila njegova čeljust prešibka, da bi lahko z njo ubil ovco.

Izumrtje[uredi | uredi kodo]

Wilfred Batty in zadnji ulovljeni tasmanski tiger v divjini

Razloga za izumrtje sta bila predvsem krivolov in povečana populacija konkurenčnih dingov.[2] Zaradi mišljenja, da napadajo in ubijajo živino (ovce) je Tasmanska vlada bila pripravljena plačati za vsak odstrel tasmanskega tigra. Tako je Wilfred Batty leta 1930 ustrelil zadnjega, ki je prebival v divjini. Takrat se prebivalstvo še ni zavedalo, da je ta vrsta vrečarja izredno ogrožena. 6 let pozneje pa je umrl še zadnji živeči predstavnik te vrste, tasmanski tiger Benjamin v živalskem vrtu Hobart, le nekaj dni po proglasitvi te vrste kot zaščitene. Leta 1986, 50 let po njegovi smrti, je bila vrsta uradno razglašena za izumrlo.

Opažanja[uredi | uredi kodo]

Kljub temu, da je vrsta uradno izumrla, nekateri verjamejo, da še živijo. Znana so številna videnja in pričanja, celo posnetki, ki naj bi dokazovali morebiten obstoj tasmanskega tigra. Avstralski muzej je leta 2002 repliciral njihov DNK, kar bi potencialno lahko omogočilo oživitev populacije enkrat v prihodnosti.[3]

Drugo[uredi | uredi kodo]

Leta 2011 je izšel film Lovec (The hunter), ki govori o iskanju zadnjega tasmanskega tigra, z bogato igralsko zasedbo. Obstaja tudi nekaj dokumentarnih filmov.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Dermastia, Marina (2021-05-07). "Tasmanski tiger - PIL - odPILjeno dober!". PIL.si. Pridobljeno dne 2022-01-02.
  2. "Tasmanski tiger morda ni izumrl". www.slovenskenovice.si. Pridobljeno dne 2022-01-04.
  3. "Vse pogostejša poročanja o srečanju z živaljo, ki naj bi izumrla leta 1936". RTVSLO.si. Pridobljeno dne 2022-01-04.