Pojdi na vsebino

Tagliatelle

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Prepoznavna oblika testenin tagliatelle

Tagliatelle (italijanska izgovorjava: [taʎʎaˈtɛlle]); iz italijanskega tagliare, kar pomeni »rezati«) so tradicionalna vrsta testenin iz dežel Emilija – Romanja in Marke v Italiji. Posamezni kosi tagliatelle so dolgi, ploščati trakovi, ki so po obliki podobni fettuccinu in so tradicionalno široki približno 6 mm.[1] Tagliatelle lahko postrežemo z različnimi omakami, klasična pa je mesna omaka ali bolonjska omaka.

Tagliatelle se tradicionalno pripravljajo z jajčnimi testeninami. Tradicionalno razmerje je eno jajce na sto gramov moke.[2]

Izvor

[uredi | uredi kodo]

Legenda pravi, da je tagliatelle ustvaril nadarjen dvorni kuhar, ki ga je leta 1487 navdihnila pričeska Lucrezie d'Este ob njeni poroki z Annibalom II. Bentivogliom. V resnici je bila to šala, ki si jo je leta 1931 izmislil humorist Augusto Majani.

Recept se je imenoval tagliolini di pasta e sugo, alla maniera di Zafiran (tagliolini iz testenin in omake na način Zafiran) in je bil postrežen na srebrnih krožnikih.[3] Z leti so tagliatelle postale pogostejša hrana.

Steklena vitrina v bolonjski gospodarski zbornici hrani kopijo kosa tagliatelle iz masivnega zlata, ki dokazuje pravilno širino 8 mm, ko je kuhana,[4] kar ustreza 6,5–7 mm nekuhano, odvisno od trdote testa.[5]

Tekstura je porozna in hrapava, zaradi česar je idealna za goste omake, običajno pripravljene z govedino, teletino ali svinjino (kot je bolonjska omaka) in občasno z zajcem, pa tudi za več drugih manj bogatih (in bolj vegetarijanskih) možnosti, kot je kot briciole e noci (z drobtinami in orehi), uovo e formaggio (z jajci in sirom) ali preprosto pomodoro e basilico (s paradižniki in baziliko).

Priprava

[uredi | uredi kodo]

Sestavine za osnovno testo so mehka pšenična moka in sveža jajca sobne temperature po tradicionalnem pravilu, da na 100 g moke dodamo eno jajce.

Moko damo na desko, v sredino katere s pestjo naredimo vdolbino. V vdolbino razbijemo jajca in vmešamo moko, ki jo po malem prenašamo proti sredini, dokler ni vse dobro premešano in dobimo gladko in elastično, a precej suho testo.

Testo pokrito s krpo pustimo počivati ​​najmanj pol ure, da se moka zlepi. Testo nato z valjarjem spretno razvaljamo na približno 1 mm ali manj tanko ploščo.

Na tej točki pustimo, da se testo nekaj minut suši. Ko se posuši, ga nežno zvijemo in narežemo na 6-8 mm široke rezine.

Na koncu tako izdelane tagliatelle stresemo na pomokano površino in zvijemo v »gnezdo« ter pustimo, da se sušijo nekaj ur, preden jih skuhamo.

Podobni gastronomski izdelki

[uredi | uredi kodo]

V Laciju, zlasti v Rimu in metropolitanskem mestu, obstaja podobna vrsta testenin, imenovana fettuccine, ki je ožja od tagliatelle; običajno so začinjene z divjačinskim ragujem (divji prašič, zajec), jagnjetino ali govedino ali s svežo paradižnikovo omako.

Na Madžarskem obstaja vrsta testenin, ki je zelo podobna emilijanskim tagliatelle, imenovana egyszerű gyúrt tészta.

V jugovzhodni regiji Kitajske, in sicer v Čaošan, in v državah Jugovzhodne Azije, kjer so kitajske skupnosti, je priljubljena vrsta rezancev, podobnih rezancem, imenovana mee pok.

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. The Classic Italian Cookbook, 1973 by Marcella Hazan
  2. »An Emilian Secret La Sfoglia«. www.albertotriglia.it. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 31. januarja 2021. Pridobljeno 26. januarja 2021.
  3. Minarelli, Maria Luisa (1993). A tavola con la storia. Sansoni. ISBN 978-88-383-1501-5.
  4. »Pasta! The Golden Tagliatella scandal«. itch.world. Pridobljeno 3. oktobra 2021.
  5. Donati, Silvia. »So, What is the Correct Measurement of Authentic Tagliatelle from Bologna?«. Italy Magazine. Pridobljeno 3. oktobra 2021.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]