Spletno ustrahovanje

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Spletno ustrahovanje ali s tujko »cyberbullying« definiramo kot namerno, ponavljajoče in sovražno vedenje do posameznikov ali skupin posameznikov, s pomočjo IKT tehnologij - računalnika, mobilnega telefona ali drugih elektronskih naprav. Pomembno je, da pri komuniciranju preko sodobnih tehnologij upoštevamo pravila spletne etike in se v spletnem okolju vedemo kulturno in obzirno do drugih ljudi. S porastom informacijsko-komunikacijskih tehnologij se je spletno ustrahovanje razširilo predvsem med najstniki. Ožje definicije med specifične oblike spletnega nadlegovanja uvrščajo predvsem poniževanje, grožnje po fizični varnosti, slabšalne vzdevke, žalitve in grobo ravnanje.

Uporaba interneta je vključena v naše vsakdanje življenje, zato je varnost na internetu še kako pomembna. Zavedati se je potrebno, da nam popolne varnosti ne more zagotoviti nihče. Zaščita pred mnogimi nevarnostmi, ki nam pretijo na spletu, ni enostavna. Mnoge organizacije nam ponujajo različne zaščitne ukrepe in produkte, s pomočjo katerih se bojujemo proti računalniškim virusom ter ostalim spletnim pastem, ki nam pretijo pri vsakodnevnem delu. Namestiti je potrebno antivirusne programe in požarni zid, neprestano posodabljati programsko opremo, biti moramo previdni pri branju elektronske pošte s priponkami, izdelati varnostne kopije pomembnih datotek, uporabljati zahtevnejša gesla in podobno.

Kako se lahko sploh uspešno zaščitimo pred spletnim ustrahovanjem? Ali obstajajo metode, ki nas lahko obvarujejo pred nasilneži na spletu? V prvi vrsti moramo za lastno varnost poskrbeti sami: varovati moramo naše zaupne podatke, previdni moramo biti pri nalaganju vsebin z interneta ter pri objavljanju spornih (velikokrat zlonamernih) vsebin.

Oblike[uredi | uredi kodo]

Spletno zalezovanje[uredi | uredi kodo]

Spletno zalezovanje se izvaja na javnih forumih, socialnih medijih (Facebook, Twitter) in spletnih informacijskih straneh. Namen spletnih zalezovalcev je, da ogrozijo zaslužek, zaposlovanje, ugled in varnost svojih žrtev. Ta oblika vključuje lažne obtožbe, krajo identitete, poškodovanje podatkov ali opreme, navezovanje stikov z mladoletniki in podobno.[1]

Tradicionalno ustrahovanje[uredi | uredi kodo]

Pri klasičnem oziroma tradicionalnem ustrahovanju so fizične značilnosti storilca (telesna konstitucija) predpogoj za izvajanje nasilja, medtem ko pri spletnem ustrahovanju te lastnosti ne igrajo nobene pomembne vloge.

Trolanje[uredi | uredi kodo]

"Trolling" je internetni slengovski izraz za dejanja, ki namerno škodujejo žrtvam. Storilci svojo jezo in frustracije širijo preko spleta v obliki sovražnega govora ter norčevanja iz posameznikov. Cilj storilcev je, da njihovi nesramni komentarji ostanejo vidni dlje časa in da dosežejo čim širši krog ljudi.[2][3]

Druge oblike[uredi | uredi kodo]

• »cyberhate« - grožnje preko SMS sporočil in spleta,

• »sexting« - pošiljanje golih fotografij preko SMS in MMS sporočil,

• »flaming« - spletno objavljanje žaljivih komentarjev, fotografij, video posnetkov in spletnih strani.

Zakonodaja[uredi | uredi kodo]

Evropska Unija[uredi | uredi kodo]

Velika Britanija in druge evropske države se že od leta 1990 spopadajo z reševanjem nasilja na delovnem mestu. Delodajalci v EU imajo več pravnih odgovornosti do svojih zaposlenih kot v drugih državah. Leta 2007 podpisani Sporazum o nadlegovanju in nasilju pri delu je zakon, ki vsaj na papirju preprečuje nasilje na delovnem mestu ter zagotavlja pravične delovne pogoje za delavce. Vendar na ravni EU trenutno še ne obstaja enotna zakonodaja, ki bi opredeljevala posebno obliko spletnega ustrahovanja. Dejstvi o izjemno hitro napredujoči tehnologiji in 24-urni povezanosti z internetom, dajeta nasilnežem nešteto možnosti za ustrahovanje svojih žrtev.[4] Švedska je kot prva država leta 1993 sprejela Zakon o preprečevanju spletnega ustrahovanja. Leta 2002 se ji je pridružila še Francija, ki je posodobila svojo zakonodajo na tem področju in opredelila spletno ustrahovanje kot dejanje, za katero lahko delodajalci odgovarjajo, če na kakršen koli način posegajo v psihično in telesno zdravje svojih zaposlenih. Na podoben način ima svojo zakonodajo urejeno tudi Velika Britanija.

Združene države Amerike[uredi | uredi kodo]

V ZDA so številne države (naj bi jih bilo kar 45) v svojo zakonodajo inkriminirale digitalno nadlegovanje. Te države so: New York, Missouri, Rhode Island in Maryland. [5] V državi Missouri so sprejeli celo mestni odlok, ki spletno nadlegovanje opredeljuje kot prekršek. Leta 2008 je tudi država Kalifornija sprejela svoj zakon, ki se neposredno osredotoča na spletno ustrahovanje ter pooblašča šolske delavce, da lahko disciplinirajo in kazensko obravnavajo vse tiste študente, ki nadlegujejo svoje sovrstnike - fizično ali preko spleta.[6] Omenjeni zakon je vstopil v veljavo z januarjem 2009. [7]

Škodljivi učinki[uredi | uredi kodo]

Raziskave so pokazale, da ima spletno ustrahovanje resnično hude posledice. Žrtve imajo po navadi izredno nizko samozavest, pojavljati se jim začnejo samomorilne misli in posledično zelo spreminjajo svoje razpoloženje, so prestrašene, jezne in depresivne. Spletno ustrahovanje ima mnogokrat hujše posledice kot "tradicionalno" ustrahovanje.[8] Žrtve spletnega ustrahovanja pa imajo kar dvakrat večjo možnost, da zbolijo za eno izmed duševnih motenj.[9] Eden izmed najbolj škodljivih učinkov je tudi ta, da se žrtve začnejo izogibati prijateljem in priljubljenim dejavnostim. V ZDA obstajajo najmanj štirje primeri, ko so zaradi spletnega ustrahovanja najstniki storili samomor.

Prevencija[uredi | uredi kodo]

Ne obstaja veliko programov ali ukrepov, ki bi se soočali s specifično obliko, kot je spletno ustrahovanje. V nekaterih državah so sicer posneli nekaj filmov na temo e-varnosti, vendar se večina šol in organizacij še vedno posveča prevenciji tradicionalnih oblik ustrahovanja mladih. Tradicionalne oblike ustrahovanja se po navadi odvijajo na točno določenih krajih, na primer v šolah ter na delovnem mestu. Spletno ustrahovanje pa se v kibernetskem prostoru neprestano spreminja in deluje na različne starostne skupine. Zato se je na oblike toliko težje odzivati ter jih uspešno preprečevati. O tako imenovanem "cyberbullyingu" bi bilo potrebno več poročati in anonimno obravnavati posamezne primere. V izobraževalnih ustanovah bi bilo potrebno več ur nameniti na temo kibernetskega ustrahovanja ter podučiti mlade o odgovorni uporabi tehnologije. Ko brskamo po spletu, moramo biti torej obzirni do drugih ljudi, znati predvideti možne posledice naših objav (komentarjev, slik) ter upoštevati pravila spletne etike.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "DU law student charged with cyber stalking". THE TIMES OF INDIA. Jun 20, 2011. 
  2. ^ Phillips, Whitney (October 15, 2012). "What an Academic Who Wrote Her Dissertation on Trolls Thinks of Violentacrez". The Atlantic. 
  3. ^ ASPA (2012-03-07). "What is Cyberbullying". www.stopbullying.gov (angleščina). Pridobljeno dne 2015-11-25. 
  4. ^ "Bullying, Harassment and Stress in the Workplace —A European Perspective" (PDF). Bullying, Harassment and Stress in the Workplace —A European Perspective. Proskauer. Pridobljeno dne 18 November 2015. 
  5. ^ PÉREZ-PEÑA, RICHARD. "Christie Signs Tougher Law on Bullying in Schools". NewYork Times. Pridobljeno dne January 6, 2011. 
  6. ^ "Education Legislation: Cyber-Bullying". Centerdigitaled.com. 2009-03-16. Pridobljeno dne 2016-06-05. 
  7. ^ Surdin, Ashley (January 1, 2009). "States Passing Laws to Combat Cyber-Bullying — washingtonpost.com". The Washington Post. Pridobljeno dne January 2, 2009. 
  8. ^ "Archived copy". Arhivirano iz prvotnega spletišča dne August 13, 2015. Pridobljeno dne November 25, 2015. 
  9. ^ "Cyberthreat: How to protect yourself from online bullying". Ideas and Discoveries (Ideas and Discoveries): 76. 2011. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]