Špangleščina

Špangleščina (Spanglish iz »Spanish« in »English«) je ime, ki označuje skupek dialektov, pidžinov in kreolskih jezikov, ki so se razvili iz odnosa dveh govornih skupin, španske in angleške, pri čemer gre navadno za govorce, ki govorijo oba jezika oz. ju delno obvladajo navadno na ozemlju ZDA, v zadnjem času pa se pojav spanglisha opaža tudi v Latinski Ameriki. Gre za mešanico španske in angleške leksike ter gramatike.

Termin spanglish de uvedel portoriški novinar in pisatelj Salvador Tió, ki leta 1948 v svoji kolumni Teoría del espanglish (Teorija espanglisha) zavrne dvojezičnost, saj meni, da je le-ta za govorca preveč zahtevna, saj ta od njega zahteva da se izraža in misli v različnih jezikih. Rešitev za ta problem vidi v spanglishu, ki govorcem omogoča, da se hkrati izrazijo v obeh jezikih. Poznamo tudi druge primere dvojezičnosti, kot je falangais (mešanica francoščine in angleščine na območju Kanade), portuñol (mešanica španščine in portugalščine ne meji med Urugvajem in Brazilijo) in hinglish (mešanica angleščine in indijskega jezika v Indiji), vendar pa je spanglish najbolj znan in razširjen primer dvojezičnosti.

Razvoj

Čeprav se izraz spanglish pojavi šele leta 1948, segajo začetki špangleščine že v 19. stoletje, ko se podpiše Guadalupe Hidalgo mirovni sporazum, s katero Mehika Združenim Državam Amerike proda ozemlja Teksasa, Nove Mehike, Arizone, Kolorada, Utaha in Kalifornije. Posledica podpisa pogodbe je velika skupina špansko govorečih govorcev, ki se znajde na področju, katerega uradni jezik je angleščina, kar povzroči pojav dvojezičnosti. Govorci so namreč primorani uporabljati angleški jezik kot jezik delavnega okolja in izobraževanja, hkrati pa ohranjajo svoj materni jezik, v katerega začnejo vdirati prvine angleščine. Pojavi se skupina t. i. mehiških Američanov, ki začnejo uporabljati angleške besede s špansko izgovorjavo, kar označuje začetek razvoja špangleščine.

Jezikovne značilnosti

Špangleščina ni jezik, zato težko govorimo o jezikovnih pravilih, ki sicer navadno predstavljajo jezikovno normo posameznega jezika. Večina raziskovalcev tako definira špangleščino kot mešanico jezikovnih kodov oziroma code switching, ki se odraža v naslednjih značilnostih:

• menjavanje jezikovnih kodov (ali menjavanje dveh jezikov)
• angleške tujke, izposojenke in kalki
• sprotno ustvarjanje novih jezikovnih izrazov
• različice španske angleščine in angleške španščine.

Menjava koda se lahko zgodi tako na besedni kot na stavčni ravni. Lahko gre torej za menjavanje koda znotraj določenega stavka (Tengo clase so me voy ali I started acting real curiosa), kar pomeni, da je lahko nekaj besed v španščini in nekaj v angleščini, ali pa na stavčni ravni (Mucha gente no sabe where Manchester is o You know me gusta mucho bailar), kar pomeni, da je en stavek v angleščini, drugi pa v španščini ali obratno.

Spremembe, ki jih uvede spanglish, se pojavljajo na vseh jezikovnih ravneh: na glasovni, na morfološki, semantični in leksikalni ravni. Ločimo štiri skupine izposojenk:

1. fonološke (prilagodi se izgovorjava): fútbol (nogomet), galón (merska enota), ril (ribiška palica) …
2. morfološke (prilagoditev oblikovnih značilnosti): flirtear (flirtati od flirting), lonchera (prenosna posoda za kosilo od lunchbox), taipista (mehanograf od typing) …
3. semantične (prilagoditev pomenske strani besed): aplicacion (vloga od aplication), grosería (špecerija od grocery), registrar (vpisati, registrirati od registration) …
4. kalki: escuela alta (višja šola od high school).

Literatura in pop kultura

Špangleščina je v pop kulturi prisotna že vse od svojega nastanka. Ene prvih eksperimentalnih umetniških skupin, ki v svoje ustvarjanje vključujejo tudi špangleščino, so chicanos (mehiškega porekla) in nuyorriqueños (iz Portorika, rojeni v New Yorku).

Prav tako se špangleščina pogosto pojavlja tudi v literaturi. V osemdesetih letih se začne pojavljati nova smer pripovedništva z ustvarjalci, kot so Óscar Hijuelos, Sandra Cisneros, Rolando Hinojosa, Mayra Montero y Dagoberto Gilb. Prevedli so tudi Malega princa v špangleščino. Vendar pa tu špangleščina še umirjna in še nima tako veliko vloge kot v poznejših delih. Sledi generacija pisateljev, imenovana McOndo, ki se uveljavi v devetdesetih letih kot nasprotni pol takrat že zelo dobro uveljavljene smeri magičnega realizma. Najvidnejša predstavnika omenjene generacije sta čilenski pisatelj Aberto Fuguet, ustanovitelj smeri McOndo, in bolivijski pisatelj Edmundo Paz Soldán. Tematike omenjene generacije vzpostavljajo številne reference s pop kulturo in z latinoameriškim vsakdanom ob koncu 20. stoletja, zato ne preseneča, da je špangleščina kot jezik vsakdana tu ključnega pomena. Eno najbolj vidnih literarnih del v konteksu McOnda, ki prav tako vključuje špangleščino je Yo-Yo Boing portoriške pisateljice Giannine Braschi. V svoji knjigi uporablja code-switching da bi tako poudarila kompleksnost življenj, ki se gibljejo med dvema kulturama in jezikoma.

Špangleščina danes

Ocenjuje se, da ima danes špangleščina že več kot 40 milijonov govorcev, število govorcev pa se povečuje, kar je posledica obsežnih migracij, saj vse več latinoameričanov v ZDA išče boljše ekonomske in socialne pogoje. Navadno gre za predstavnike nižjega sloja, ki nimajo zadostnih finančnih sredstev, da bi se lahko dodobra naučili angleškega jezika in se tako popolnoma asimilirali. Dandanes obstaja več centrov špangleščine, kjer je gostota špangleških govorcev najvišja: mehiški emigranti so se ustalili predvsem v Teksasu in na Floridi, Kubanci v Miamiju, Portoričani pa v New Yorku, ker je hkrati izoblikovalo tri geografske variante: čikanščino (el chicano), majamiščino (el mayamero) in newyorkščino (el niuyorcan). Špangleščina predstavlja simbol njihove kulture in socialnih razmer. V zadnjem času se špangleščina ne pojavlja več le v ZDA, temveč tudi na ozemlju Latinske Amerike, predvsem v Mehiki, na Kostariki, v Portoriku in na Kubi. Čeprav gre navadno za govorico nižjih slojev, špangleščina vztrajno prodira v družbene medije, na področje politike, kjer pogosto predstavlja taktiko za pridobivanje volilnega telesa, in seveda v pop kulturi, na radiju in televiziji, ki se želita približati svojim poslušalcem.

Kritike

Kljub veliki razširjenosti obstaja mnogo kritik špangleščine, saj naj bi po mnenju nekaterih škodil tako španskemu kot tudi angleškemu jeziku. Tako so nekatere zvezne države, kot so Kalifornija, Arizona, Kolorado in Florida že sprejele nekatere ukrepe proti širjenju špangleščine, ki vključujejo zmanjševanje dvojezičnih centrov ter razglasitev angleščine kot edini uradni jezik zvezne države. Španska kraljeva akademija se že od samega začetka deklarira kot nasprotnica špangleščine, vendar pa je leta 2012 vseeno vključila izraz »espanglish« v Slovar Španske kraljeve akademije .

Viri

• BETTI, S. (2010): «Spanglish ¿pseudolengua o identidad?». Estudios de lingüística aplicada, Nº 52, pp. 29-54.
• GIMENO MENÉNDEZ, F. (2001): «El desplazamiento lingüístico del español por el inglés en la prensa hispana de Estados Unidos». Centro Virtual Cervantes. Congreso de Valladolid [Elektronska verzija. Citirano: 20 de marzo de 2007 en cvc.cervantes.es].
• TARANTINO PARADA, V. (2011): «El spanglish.» Hápax: Revista de la Sociedad de Estudios de Lengua y Literatura, Nº. 4, 2011, pp. 69-76.
• TIÓ, S. (1948): «Teoría del espanglish.» Diario de Puerto Rico, [Elektronska verzija. Citirano: 28. 3. 2019 https://issuu.com/salvadortio/docs/desde_eltuetano-teoria_del_espanglish-web].