Sosedov sin

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Sosedov sin  
AvtorJosip Jurčič
DržavaSlovenija
Jezikslovenščina
ZaložnikMohorjeva družba: Mladika
Datum izida1868
Žanrpovest
Klasifikacija

Sosedov sin je povest, ki jo je leta 1868 napisal slovenski pisatelj Josip Jurčič.

Povzetek zgodbe[uredi | uredi kodo]

Anton je bogat mož, srednje trdne postave. Star je kakih 50 let in živi v lepi kmečki hiši. Velika vila je znana kot Smrekarjeva in velja za najbogatejšo v občini. Zakonca imata le eno hčer. Tej lepi deklici je ime Franica. V mestu je bil semenj. Na semnju je Anton srečal revnejšega soseda Brašnarja. Brašnar je imel sina Štefana. Zapustil mu je hišo, saj bi jo maral drugače prodati.

Mati Smrekarca je Franico poslala na semenj, da bi kupila kakšno stvar za v hišo. Na poti je srečala Štefana, ki ga je poznala iz farne šole. Veliko sta se pogovarjala, vendar sta bila le prijatelja. Na semnju sta šla vsak svojo pot.

Štefan in Franica sta se počasi vzljubila. Franica se ni želela več pogovarjati z drugimi kot z njim. Smrekarjevi so začeli razmišljati o poroki. Starša sta se nekega večera pogovarjala o različnih ženinih. Nista se odločila, zato se je Anton naslednji dan posvetoval s sosedovim sinom Štefanom. Ta mu je zagotovil, da je on najboljši. Anton mu ni verjel. Franičin oče se je odločil za Pogreznikovega Petra, čeprav je mati temu sprva nasprotovala.

Štefan se je odslej Franice nekoliko izogibal. Napočil je dan poroke. Vsi so bili zbrani pred cerkvijo, le Franica je pobegnila. Iskali so jo. Nikjer je ni bilo. Anton je bil zelo jezen. Več dni ni želel nikamor, saj se je bal, da bodo ljudje kazali nanj: »To je ta, ki mu je hčer pobegnila spred oltarja.«

Štefan je za to zvedel nekaj dni kasneje. Bil je vesel in nesrečen. Vesel zato, ker se Franica ni poročila, in nesrečen, ker je izginila v neznano. Odločen je bil, da pretakne ves svet, da jo najde. Čez dva dni stara ženica (prekupčevalka s kuretino) pove mati Smrekarci, da je Franica pri ženici, kjer je stanovala v šolskih letih. Malo kasneje to zve Štefan in pove to Smrekarci. To ji je v veliko tolažbo.

V mestu jo najdejo v postelji, ob kateri je zdravnik. Takrat v hišo vstopi Anton. Ko zagleda na smrt bolno hčer, pozabi vse pridige, ki jih je hotel deklici govoriti. Zdravnik pove, da boleha za nevarno vročinsko boleznijo. Doda še, da se bo danes odločilo, ali bo deklica umrla ali živela. Anton zdravniku obljubi veliko denarja, če ozdravi Franico. Zdravnik mu odvrne, da je zdravje v božjih rokah. Zjutraj gresta Smrekarjeva molit za hčerino življenje. V cerkev vstopi Štefan. Franičin oče ga pozove, naj tudi on moli. Dekličino stanje se je izboljšalo.

Oče je spoznal, da je naredil napako in se pobota s sosedovim sinom. Minila so tri leta. Franica in Štefan sta bila že srečno poročena. Anton je dajal zetu še nekaj nasvetov. Franica in Štefan sta dobila otroka. Star sosed, ki gre mimo hiše, zamomlja: »Pa kako se zdaj vse rado ima in ima!«L