Pojdi na vsebino

Slovaroslovje

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Slovaroslovje ali besedoslovje ali leksikologija (starogrško: pridevnik lexiko iz samostalnika lexis = govor, način govora, beseda; logos = učenje, znanost, veda) je jezikoslovna veda, ki proučuje besede (lekseme) in njihove lastnosti. Konkretno proučuje tvorbo, pomen, izvor, rabo in odnose med besedami.

Sorodna leksikologiji je leksikografija (slovaropisje), ki prav tako preučuje besede, vendar v povezavi s slovarji. Pravzaprav so leksikografi tisti, ki skrbijo za to, katere besede bodo vključili v slovarje in pozneje v leksikon. Leksikografija je torej tista, ki združuje teorijo in prakso sestavljanja slovarjev. Pomembno je razlikovanje med obema pojmoma, saj je leksikologija veda, ki se ukvarja z besedami, leksikografija pa s pisanjem besed na določen način (npr. način pisanja v slovarjih).

Izraz leksikologija se je prvič pojavil v 20. letih 19. stoletja, čeprav so se leksikologi že prej neuradno ukvarjali s to vedo. Leksikologija je postala samostojna jezikoslovna disciplina šele v zadnjih desetletjih 20. stoletja. K njeni osamosvojitvi je prispeval predvsem razvoj leksikalne semantike, uvedba leksikologije v univerzitetni pouk in vzpon in ločitev leksikografije, s katero se je leksikologija prepletala.

Leksikologija in besede

[uredi | uredi kodo]

Leksikologija je tesno povezana z drugimi vejami jezikoslovja, vključno z leksikografijo, semantiko, frazeologijo, etimologijo, stilistiko in proučevanjem besedotvorja. Področje leksikologije namreč obsega in vključuje tudi poglede s stališča frazeologije, stalnih besednih zvez itd., saj so predmet preučevanja vseh teh jezikoslovnih vej besede.

Ključno vprašanje v leksikologiji je prepoznavanje besed kot ločenih jezikovnih enot, vendar pa se nobena beseda ne pojavlja popolnoma ločeno od drugih. Vsaka posamezna beseda ima namreč svoje bistvo, ki je neodvisno od drugih, vendar pa je začutiti povezanost na paradigmatski in sintagmatski ravni. Paradigmatski odnosi temeljijo na soodvisnosti besed v okvirju leksikalnega sistema. Sintagmatski odnosi prikazujejo povezanost besed po vzorcih organiziranosti. Z drugimi besedami - besedišče določenega jezika ni nered različnih pojavov, ampak je sestavljeno iz posameznih elementov, kateri so medsebojno neodvisni in hkrati vseeno na neki način povezani med seboj. Beseda ima določen pomen, točno določeno skupino glasov in točno določeno funkcijo v slovnici. Zaradi tega je opredeljena kot semantična, fonološka in slovnična enota. Leksikologija besedo opazuje iz številnih vidikov. Besede doživljajo nenehne spremembe v svoji obliki in pomenu. Leksikologija spremlja besede vse od njihove prvotne rabe, razvoja in trenutne rabe. Proučevanje medsebojnih odnosov med leksikalnimi enotami je zaključeno, ko se dokopljemo do podrobnosti ali razlik med besedami.

Veje leksikologije

[uredi | uredi kodo]

Poznamo različne veje leksikologije, kot so:

  • Splošna leksikologija: ta analizira jezikovne značilnosti, ki so univerzalne vsem jezikom oz. so podobne v vseh jezikih;
  • Specialna leksikologija: besede analizira v mejah enega samega jezika;
  • Primerjalna/kontrastna leksikologija: ukvarja se z dvema ali več jeziki in ugotavlja podobnosti in razlike med njihovimi besedišči. Pri tem primerja pomene besed izbranih jezikov in pomaga razumeti kako različni jeziki izražajo iste pojme in koncepte;
  • Zgodovinska leksikologija: uporablja diahroni pristop k proučevanju besedišča, torej proučuje kako se besede in besedišče razvijajo in spreminjajo skozi čas. Pri tem analizira izvor, razvoj in spremembo pomena besede. Opazuje tudi kako so besede iz tujih jezikov prišle v proučevani jezik in kako so se prilagodile temu jeziku;
  • Opisna leksikologija: ukvarja se z opredelitvijo in razvrščanjem besed (npr. v sopomenke, protipomenke, večpomenke) ter analizo njihovih pomenov.

Viri in literatura

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Slovaroslovje&oldid=6631609«