Si-o-seh Pol

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Si-o-se-pol
Si-o-se-Pol.jpg
PrehodReka Zājande
LokacijaIsfahan, Iran
Tip mostuločni most, dvoetažni
Materialkamen in opeka
Skupna dolžina297,76 m
Širina14,75 m
Najdaljši razpon5,60 m
Število razponov33
Začetek gradnje1599
Konec gradnje1602
Koordinati32°38′40″N 51°40′03″E / 32.6444°N 51.6675°E / 32.6444; 51.6675

Most Allahverdi Kan (perz. پل اللهوردی خان‎), popularno znan kot Si-o-se-pol (perz. سیوسه‌پل‎, lit. most 33 lokov[1]), je največji od enajstih zgodovinskih mostov na reki Zājande, največji reki Iranske planote, v Isfahanu v Iranu.[2]

Most je bil zgrajen v začetku 17. stoletja, da bi služil kot most in jez.[3] Je priljubljeno rekreacijsko zbirališče in je eden najbolj znanih primerov iranske safavidske arhitekture.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Si-o-se-pol je bil zgrajen med letoma 1599 in 1602[4] pod vladavino Abasa I., petega safavidskega šaha Irana. Zgrajen je bila pod nadzorom Allahverdi Kan Undiladzeja, vrhovnega poveljnika vojske, ki je bil gruzijskega porekla in je bil tudi poimenovan po njem.[5]

Most je služil zlasti kot povezava med palačami elite, pa tudi kot povezava z vitalno mestno armensko četrtjo Now Jolfā (perzijščina نو جلفا‎ – Now Jolfā, جلفای نو – Jolfâ-ye Now; armenščina Նոր Ջուղա – Nor Jugha).

Gradnja[uredi | uredi kodo]

Most ima skupno dolžino 297,76 m in skupno širino 14,75 m. Gre za obokani ločni most, ki ga sestavljata dve vrsti po 33 lokov, od koder izvira njegovo priljubljeno ime Si-o-se-pol, in je narejen iz kamna. Najdaljši razpon je približno 5,60 metra. Notranjost Si-o-se-pola je bila prvotno okrašena s slikami, ki so jih popotniki pogosto opisovali kot erotične.

Na začetku mostu je večja osnovna ploščad s čajnico, pod katero teče Zājande in je danes zapuščena.

Galerija[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Babaie, Sussan; Haug, Robert (5 April 2012) [15 December 2007]. "Isfahan x. Monuments (5) Bridges". V Yarshater, Ehsan (ur.). Encyclopædia Iranica. 1. XIV. New York City: Bibliotheca Persica Press. Pridobljeno dne 25 September 2015.
  2. Wagret, Paul (1977). Iran. Geneva: Nagel Publishers. str. 226. ISBN 2-8263-0026-1.
  3. "Drought poses no threat to Isfahan's Si-o-Se-Pol: official". Tehran Times. 25 December 2017.
  4. "Allahverdi Khan Bridge". Structurae. Pridobljeno dne 27 July 2018.
  5. Savory, Roger (2007). Iran Under the Safavids. Cambridge University Press. str. 170. ISBN 0521042518.

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Poornaderi, Hossein; Qasemi, Jawad; Zand, Roxane (2008); "Allāhwirdī Khān". In Madelung, Wilferd; Daftary, Farhad (eds.). Encyclopaedia Islamica Online. Brill Online. ISSN 1875-9831 [1]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]