Sergej Dovlatov

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Sergej Dovlatov
2 1.jpg
RojstvoСергей Донатович Довлатов
3. september 1941({{padleft:1941|4|0}}-{{padleft:9|2|0}}-{{padleft:3|2|0}})[1][2][3]
Ufa[d], Baškirska АSSR, RSFSR, Sovjetska zveza
Smrt24. avgust 1990({{padleft:1990|4|0}}-{{padleft:8|2|0}}-{{padleft:24|2|0}})[1][4][…] (48 let)
New York, ZDA[1]
DržavljanstvoFlag of the Soviet Union.svg Sovjetska zveza
Flag of the United States.svg ZDA
Poklicpisatelj, novinar

Sergej Donatovič Dovlatov [sergéj donátovič dovlátov] (rusko Сергéй Донáтович Довлáтов), ruski pisatelj in novinar, * 3. september 1941, Ufa, Baškirska ASSR, Ruska SFSR, Sovjetska zveza24. avgust 1990, New York, zvezna država New York, ZDA.

Znan je predvsem kot pisec povesti in kratkih zgodb. Med njegovimi povestmi izstopajo Zona, napisana na podlagi izkušnje z delom stražnika v zaporu, ki ga je opravljal med služenjem vojske, Kompromis, ki nas sooča z resnicami in lažmi sovjetskega novinarstva, ter Nacionalni park, kjer sta opis nalog vodiča v Puškinovem muzejskem parku združena z refleksijo o osebni in pisateljski usodi. V slovenščino so prevedene še Kovček, Naši in Tujka.

Poskusi objavljati svojo prozo v sovjetskih revijah so bili praviloma neuspešni, tipkopis prve knjige pa je bil uničen po navodilih KGB. Njegovi teksti so tako izhajali v samozaložbi oziroma v emigrantskih revijah. Zaradi publikacij na Zahodu leta 1976 je bil izključen iz Zveze sovjetskih novinarjev.[5]

Leta 1978 je Dovlatov emigriral na Dunaj, kmalu zatem pa se je preselil v New York, kjer je končno uspel kot pisatelj. V času emigracije je v ZDA in Evropi izšlo dvanajst njegovih knjig, med drugim je objavljal v prestižni reviji The New Yorker.[6] Umrl in pokopan je v New Yorku, kjer je leta 2014 dobil tudi ulico s svojim imenom.[7] Večino življenja je sicer preživel v Sankt Peterburgu, kamor se je družina preselila kmalu po njegovem rojstvu, kot novinar pa je delal tudi v estonski prestolnici Talinu.

Stil pisanja[uredi | uredi kodo]

»Ton njegovega govora uči bralca zadržanosti in deluje streznjujoče: vi postanete on, kar je najboljša terapija, ki je lahko ponujena sodobniku …

Brati ga je lahko … Njegove knjige sem požiral v povprečju v 3-4 urah nepretrganega branja: od njih se je težko odlepiti prav zaradi nevsiljivosti njegovega tona. Nespremenljiva reakcija na njegove zgodbe in povesti – hvaležnost za odsotnost očitkov, za trezen pogled na stvari, za to tiho glasbo zdravega razuma …« (Josip Brodski)[8]

Za slog Dovlatova je značilno, da se vse besede v njegovih frazah začenjajo na različne črke. Menil je namreč, da si je tudi pisec proze dolžan nadeti takšne ustvarjalne okove, kot sta rima in dolžina verza pri pesnikih, s čimer se slednji izognejo dolgoveznosti in praznini.[9]

Slovenski prevodi[uredi | uredi kodo]

Tujka; Kovček (Litera, Maribor, 2006)

Nacionalni park; Kompromis; Naši (Študentska založba, Ljubljana, 2007)

Sklici[uredi | uredi kodo]