Saft El Hinna

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
v hieroglifih
O6N35
b s
M1X1
O49

Hut-nebes
Ḥwt-nbs
Mesto Kristusovega trnja[1]
N30
X1 Z1
N35
b s
M1X1
O49

Iat-nebes
J3t-nbs
Mesto Kristusovega trnja
sbAa1
X1
O32X1
pr
N35
X1
p X1
pt

Sebechet-net-pet
Sbḫt-nt-pt
Tor nebes
Grško
Phacusa

Saft El Hinna ali Saft El Henna (egipčansko Hut-nebes/Iat-nebes) je vas in arheološko najdišče v egiptovskem governoratu Al Sharqia v delti Nila približno 7 km jugovzhodno od Zagaziga.[2]

Sodobna vas stoji na staroegipčanskem mestu Per-Sopdu ali Pi-Sopt, kar pomeni »Sopdujeva hiša«. Per-Sopdu je bil glavno mesto 20. noma Spodnjega Egipta in eno od najpomebnejših kultnih središč v poznem obdobju Starega Egipta. Njegovo ime kaže, da je bilo mesto posvečeno Sopduju, bogu vzhodnih regij Starega Egipta.[2][3]

V poznem tretjem vmesnem obdobju Egipta so novoasirski osvajalci Per-Sopdu preimenovali v Pishaptu ali Pisapti in ga izbrali za sedež enega od štirih Velikih poglavarstev Mešveša. Drugi trije sedeži so bili Mendes, Sebenit in Busiris.[4]

Izkopavanja[uredi | uredi kodo]

Decembra 1884 je švicarski arheolog Édouard Naville v imenu Egiptovske raziskovalne fundacije opravil raziskavo v Vadi Tumilatu. V vasi Saft El Hinna (Vas pridelovalcev hene) je pod sodobnimi zgradbami odkril sledove starodavnega mesta. Bil je prepričan, da je odkril Fakuzo iz svetopisemske dežele Gošen. Danes velja, da leži Fakuza pod sodobnim egiptovskim mestom Fakus. Naville je kljub temu, da sta najdišče ogrožala širitev mesta in obdelovalnih površin, odkril več spomenikov faraona Nektaneba I. iz Tridesete dinastije, perimeter obzidja templja in druge artefakte iz ptolemajskega in rimskega obdobja. Na žalost ni nikoli objavil izčrpnega poročila o izsledkih svojih raziskav.[5][6]

Med Navillovimi najdbami iz obdobja Nektaneba I. je bil naos (tempelj), posvečen bogu Sopduju. Kasneje se je izkazalo, da je naos eden od štirih v Nilovi delti. Odkrili so tudi druge tri templje. Dele templja z imenom Naos desetletij, posvečenega Šuju, so odkrili v Abukirju, tempelj, posvečen boginji Tefnut, ki je v zelo slabem stanju, pa v Arišu. Vse, razen zadnjega, ki je slabo ohranjen, je mogoče pripisati Nektanebu I.[7]

Leta 1906 je v Saft El Hino prišel Flinders Petrie z nalogo, da odkrije morebitne sledove prisotnosti Judov v Egiptu. Petrie je hitro ugotovil, da je najdišče v še slabšem stanju kot med Navillovim obiskom, zato se je odločil, da bo raziskal dve bližnji nedotaknjeni površini Kafr Šejk Zikr in Suva, za kateri se je izkazalo, da sta starodavni nekropoli. Podobno kot Naville tudi Petrie nikoli ni objavil poročila o izkopavanjih.[8]

Saft El Hinna je bila kasneje vključena dve površinski raziskavi. Projekt Vadi Tumilat se je začel leta 1977, projekt Liverpoolske univerze pa leta 1983-1985. Slednjo je vodil Steven Snape, ki je ugotovil, da od ostankov, ki jih je opisal Naville, ni ostalo skoraj nič.[9]

S kombiniranjem arheoloških in filoloških dokazov je zdaj znano, da je bilo sveto področje Per-Sopdu razdeljeno na dva dela, imenovana Hut-nebes in Iat-nebes, ki sta bila povezana s cesto.<ref>Tiribilli 2012, str. 135–136.</ref)

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Paliurus spina-christi
  2. 2,0 2,1 Tiribilli 2012, str. 125.
  3. Shaw & Nicholson 1995, str. 276.
  4. Kitchen 1996, preglednica 22.
  5. Naville 1887, str. 1–13.
  6. Tiribilli 2012, str. 129.
  7. Tiribilli 2012, str. 127–129.
  8. Tiribilli 2012, str. 130.
  9. Tiribilli 2012, str. 131.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Kitchen, Kenneth (1996): The Third Intermediate Period in Egypt (1100–650 BC) (3rd ed.), Warminster: Aris & Phillips Limited. ISBN 0-85668-298-5.
  • Naville, Édouard (1887): The shrine of Saft el Henneh and the land of Goshen (1885), London: The Egypt Exploration Fund, str. 1–13.
  • Shaw, Ian; Nicholson, Paul (1995): The British Museum Dictionary of Ancient Egypt, The American University in Cairo Press, str. 276.
  • Tiribilli, Elena (2012): Una ricostruzione topografica del distretto templare di Saft el-Henna tra filologia e archeologia, Egitto e Vicino Oriente 35: 125–142.