Rusko-turška vojna (1686–1700)

Rusko-turška vojna (1686–1700)
	Del rusko-turških vojn
	; Ruski car Peter Veliki (na konju) osvaja Azov
Datum	1686–1700
Prizorišče	Krim, Azov
Izid	ruska zmaga Rusija dobi Azov in trdnjave Taganrog, Pavlovsk in Mius;
Udeleženci
Carska Rusija; Habsburška monarhija; Republika obeh narodov; Kozaški hetmanat	Osmansko cesarstvo; Krimski kanat
Poveljniki in vodje
Peter Veliki ; Vasilij Vasiljevič Golicin	Elmas Mehmed Paša ; Amdžazade Koprulu Husein Paša ; Selim I. Geraj
Moč
330.000 (samo na krimski fronti) ; Skupaj: neznano	14.000 (samo na krimski fronti) ; Skupaj: neznano
Žrtve in izgube
neznano	neznano

Rusko-turška vojna 1686–1700 je bila del skupnih evropskih prizadevanj za izgon Osmanskega cesarstva iz Evrope. Vojna je bila v preteklosti znana tudi kot velika turška vojna.

Rusko-turška vojna se je začela potem, ko se je Rusko carstvo leta 1686 pridružilo evropski protiturški koaliciji (Habsburška monarhija, Poljska - Litva, Beneška republika). Pogoj za pridružitev Rusije je bilo poljsko-litovsko priznanje suverenosti Ruskega carstva v Levobrežni Ukrajini.^[2]

Vojna

Med vojno je ruska vojska leta 1687 in 1689 organizirala pohoda na Krim, ki sta se končala s porazoma.^[3] Rusija je kljub neuspehom leta 1695 začela pohod na Azov in ga po obleganju leta 1695^[4] naslednje leto osvojila.^[5]

Mirovni sporazum

Ruski car Peter Veliki je zaradi priprav na vojno proti Švedskemu cesarstvu leta 1699 podpisal Karlovški mirovni sporazum z Osmanskim cesarstvom.^[6] S kasnejšim Konstantinopelskim mirovnim sporazumom, sklenjenim leta 1700, je Osmansko cesarstvo Rusiji prepustilo trdnjave Taganrog, Pavlovsk in Mius in dovolilo ustanovitev ruskega veleposlaništva v Konstantinoplu in varno vrnitev vseh vojnih ujetnikov.^[7] Car je zatrdil, da njemu podrejeni kozaki ne bodo napadali Osmanov, sultan pa, da njemu podrejeni Krimski Tatari ne bodo napadali Rusov.

Glej tudi

seznam vojn

Sklici

↑ Treaty of Constantinople (1700), Alexander Mikaberidze, Conflict and Conquest in the Islamic World: A Historical Encyclopedia, Vol. 1, ed. Alexander Mikaberidze. ABC-CLIO 2011. strr. 250.
↑ William C. Fuller. Strategy and Power in Russia 1600-1914. MacMillan Inc., 1992. str. 16.
↑ Lindsey Hughes. Sophia, Regent of Russia: 1657 – 1704. Yale University Press, 1990. str. 206.
↑ Brian Davies. Warfare, State and Society on the Black Sea Steppe, 1500–1700. Routledge, 2007. str. 185.
↑ Dan D.Y. Shapira. The Crimean Tatars and the Austro-Ottoman Wars. The Peace of Passarowitz, 1718. ur. Charles W. Ingrao, Nikola Samardžić, Jovan Pesalj. Purdue University Press, 2011. str. 135.
↑ Robert Bideleux, Ian Jeffries. A History of Eastern Europe: Crisis and Change. Routledge, 1998. str. 86.
↑ Alexander Mikaberidze. Treaty of Constantinople (1700), Conflict and Conquest in the Islamic World. A Historical Encyclopedia, Vol. 1, str. 250.

[1] Treaty of Constantinople (1700), Alexander Mikaberidze, Conflict and Conquest in the Islamic World: A Historical Encyclopedia, Vol. 1, ed. Alexander Mikaberidze. ABC-CLIO 2011. strr. 250.

[2] William C. Fuller. Strategy and Power in Russia 1600-1914. MacMillan Inc., 1992. str. 16.

[3] Lindsey Hughes. Sophia, Regent of Russia: 1657 – 1704. Yale University Press, 1990. str. 206.

[4] Brian Davies. Warfare, State and Society on the Black Sea Steppe, 1500–1700. Routledge, 2007. str. 185.

[5] Dan D.Y. Shapira. The Crimean Tatars and the Austro-Ottoman Wars. The Peace of Passarowitz, 1718. ur. Charles W. Ingrao, Nikola Samardžić, Jovan Pesalj. Purdue University Press, 2011. str. 135.

[6] Robert Bideleux, Ian Jeffries. A History of Eastern Europe: Crisis and Change. Routledge, 1998. str. 86.

[7] Alexander Mikaberidze. Treaty of Constantinople (1700), Conflict and Conquest in the Islamic World. A Historical Encyclopedia, Vol. 1, str. 250.

[1]

[2]

[3]

[4]

[5]

[6]

[7]