Rimski most v Trierju

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Rimski most v Trierju - Römerbrücke
Römerbrücke
Trier Roemerbruecke BW 1.JPG
Rimski most v Trierju
PrehodMozela
LokacijaTrier, Porenje - Pfalška, Nemčija
Materialkamen
Konec gradnje2. stoletje
Koordinati49°45′07″N 6°37′35″E / 49.7519°N 6.6265°E / 49.7519; 6.6265Koordinati: 49°45′07″N 6°37′35″E / 49.7519°N 6.6265°E / 49.7519; 6.6265
Unescova svetovna dediščina
Uradno imeRimski spomeniki, stolnica sv. Petra in cerkev naše Gospe v Trierju
DelRoman Monuments, Cathedral of St. Peter and Church of Our Lady in Trier UNESCO World Heritage Site
Kriterijkulturni spomenik: i, iii, iv, vi
Referenca367
Vpis1986 (10. zasedanje)
Rimski most iz bakroreza Matthäusa Meriana, 1646
Pogled na most od Mariensäule
Krriž in kip na sredini mostu

Rimski most (znan tudi kot Alte Moselbrücke), ki vodi čez Mozello v Trierju (Augusta Treverorum), je najstarejši most v Nemčiji.

Od leta 1986 je Rimski most del Unescove svetovne dediščine Rimskih spomenikov, stolnice in Marijine cerkve v Trierju.[1]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Prvi rimski leseni most čez Mozelo je obstajal med 18. / 17. st. pr. n. št. [2] To je bil palični podporni lesen most ....; pilote so datirali leta 1963 s pomočjo dendrokronološke raziskave.

Da je temeljni kamen iz leta 45 n. št. majhen kos, najden v spodnjem toku reke s sedanjega mesta rimskega mostu, so pokazale dendrokronološke raziskave. Deli stebrov so menda še vedno vidni ob nizkem vodostaju.

Opornike tega kamnitega mostu so zgradili med letoma 142 [3] in 150 [4]. Novi Rimski most je tretji most na tem mestu od ustanovitve mesta. S pomočjo vodotesno zgrajenih pilotnih sten iz bazalta in kamnitih blokov iz modrega kamna na rečnem dnu, so bili zgrajeni temelji opornikov. Gradbeni material je iz kamnoloma nekdanjega vulkana Hohe Buche. Mostni stebri so opremljeni s koničasto oblogo, ki zdrži visoke vode in led. Na masivnih stebrih je bila v rimskih časih lesena mostna konstrukcija, tipa razpiralo. Ta bi lahko vzdržala promet na deset metrov široki cesti. Ker pa je bilo cestišče pri normalnem vodostaju okrog 14 m nad Mozelo, so morali ladijske jambore zložiti, ko so pluli pod mostom. Za vožnjo proti toku so imeli zaradi močnega toka, vleko. Porušena srednjeveška mostna vrata, Porta Inclyta (Slavna vrata) so danes uganka. Znanstveniki trenutno preučujejo ali so Porta Nigra na levi ali desni strani Mozele podobna vrata.

Kamnit obok izvira iz srednjega veka 1190-1490, zgrajen verjetno v času volivnega kneza Baldwina (1307-1354). Vseh devet mostnih lokov je še vedno zelo dobrem stanju. Domnevajo, da sta bila dva od teh devetih obnovljena 1717/18, vendar se to ne uporablja. Prva dva na mestni strani sta bila že v rimskih časih skrita za nasipom.

Leta 1689 so most razstrelili francoski vojaki. Med 1716 do 1718 je oboke obnovil volilni knez Johann Georg Judas. Ob tej priložnosti je bilo na peti steber na zahodu postavljeno razpelo in kip sv. Miklavža. Leta 1806 so bila ukinjena zahodna mostna vrata, leta 1869 so sledila še vzhodna. Leta 1931 je bil most razširjen in do danes dobil še konzolni steze za pešce.

Zjutraj 2. marca 1945 bi Američani lahko uničili rimski most v smeri Trier-zahod. Most iz neznanih razlogov niso uničili niti nemški vojaki. Po pričanju očividca so bili na mostu številni ostanki, ki so bili verjetno od poškodovanega kabla za vžig eksploziva.

Po drugi svetovni vojni so bile izvedene obsežne arheološke raziskave v okviru regulacije Mozele. Leta 2012 je mesto Trier razpisalo arhitekturni natečaj za prenovo okolja mostu in samega mosta s ciljem, da bi spomenik bolje predstavili. Zaradi finančnih razlogov je izvajanje predlogov trenutno onemogočeno.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. UNESCO-Welterbe Römische Baudenkmäler, Dom und Liebfrauenkirche in Trier Unescova svetovna dediščina rimskih spomenikov, stolnice in Marijine cerkve v Trierju
  2. Holger Dietrich, „Römische Kaiser in Deutschland. Der archäologische Führer“, Holger Sonnabend und Christian Winkel, Darmstadt / Mainz 2013, S.75 Abs. 2
  3. Petzholdt Hans, „2000 Jahre Stadtentwicklung Trier : Katalog zur Ausstellung“, Selbstverlag des Baudezernates der Stadt Trier, Trier 1984, S.24 Abs. 2
  4. Holger Dietrich, „Römische Kaiser in Deutschland. Der archäologische Führer“, Holger Sonnabend und Christian Winkel, Darmstadt / Mainz 2013, S.95 Abs. 2

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Handbuch|Dehio: Rheinland-Pfalz/Saarland, 2. Aufl., München 1984, S. 1052.
  • Heinz Cüppers: Die Trierer Römerbrücken, von Zabern, Mainz 1969, ISBN 3-923319-91-6 (Trierer Grabungen und Forschungen 5).
  • Heinz Cüppers: Trier – die Römerbrücke. in: H. Cüppers (Hrsg.): Die Römer in Rheinland-Pfalz. Lizenzausgabe, Nikol, Hamburg 2002, ISBN 3-933203-60-0, S. 608–614.
  • Heinz Cüppers: Die Römerbrücken. In: Hans-Peter Kuhnen (Hrsg.): Das römische Trier. Theiss, Stuttgart 2001, ISBN 3-8062-1517-0, S. 158–165 (Führer zu archäologischen Denkmälern in Deutschland 40).
  • Jens Fachbach: Zur Baugeschichte der Trierer Römerbrücke nach 1718, in: Kurtrierisches Jahrbuch 47, 2007, S. 383–416.
  • Sabine Faust: Römerbrücke. In: Rheinisches Landesmuseum Trier (Hrsg.): Führer zu archäologischen Denkmälern des Trierer Landes. Trier 2008, ISBN 978-3-923319-73-2 (Schriftenreihe des Rheinischen Landesmuseums Trier 35) S. 60f.
  • Karl-Josef Gilles: „Zeit im Strom“ – Römerzeitliche und nachrömerzeitliche Funde von der Römerbrücke in Trier. In: H.-P. Kuhnen (Hrsg.): abgetaucht, aufgetaucht. Flussfundstücke. Aus der Geschichte. Mit ihrer Geschichte. Trier 2001, ISBN 3-923319-48-7, S. 87–92 (Schriftenreihe des Rheinischen Landesmuseums Trier 21).
  • Klaus Grewe: Die Moselbrücken von Trier. In: Derselbe: Meisterwerke antiker Technik. Von Zabern, Mainz 2010, ISBN 978-3-8053-4239-1, S. 120–122.
  • Mechthild Neyses/ Ernst Hollstein in: Rheinisches Landesmuseum Trier (Hrsg.): Trier – Augustusstadt der Treverer. 2. Auflage, Mainz 1984, S. 180–182.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]