Ruska dača, Zgornje Gameljne: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Zgodovina Ruske dače
ModriDirkac (pogovor | prispevki)
m preurejanje
Vrstica 40: Vrstica 40:
}}
}}


'''Ruska dača''' je nadstropna hiša v [[Zgornje Gameljne|Zgornjih Gameljnah]] pri [[Ljubljana|Ljubljani]], edini primer ruske dače v Sloveniji. Leta 1882 je prvotno hišo zgradil Blaž Černe. Takrat je dobila tudi prvo hišno številko, in sicer Gameljne 35. Leta 1907 je hišo odkupil ljubljanski trgovec in pivovarski zastopnik Franc Petrič. V letu 1908 je hišo obnovil in dogradil v slogu, ki spominja na značilne ruske dače. Tudi uradno jo je preimenoval v vilo. Med prvo svetovno vojno so Petriča obtožili vohunjenja za Italijane. Sodišče ga je spoznalo za krivega in ga obsodilo na smrt z obešanjem, kar so potem spremenili v smrt z ustrelitvijo. Franc Petrič je bil tako 2. novembra 1915 ustreljen na Suhem bajarju (vojaškem strelišču) v Ljubljani. Po vojni je bil rehabilitiran, njegovi družini so dali odškodnino. Po prvi svetovni vojni je bila Petričeva vila prodana. Zamenjala je kar nekaj lastnikov (Konrad Daškovič, Viktor Vokač, Fran Josip Knaflič, Anton Sadar). Leta 1957 jo je kupil Rado Jakob Bergant. Vila je bila vse do leta 2005 v lasti družine Bergant. Nato je zamenjala več lastnikov, več kot desetletje je bila prazna in žalostno propadala. Leta 2011 je bila razglašena za kulturni spomenik lokalnega pomena. Pritličje je zidano, nadstropje leseno in po celotnem obodu opasano z [[gank]]om. Hišo zaznamujejo dekorativno oblikovani leseni detajli in [[vitraž]]na stekla. Več kot desetletje propadajočo hišo je leta 2016 na javni dražbi kupil poslovnež Aleš Musar<ref name="delo1">{{navedi splet |url=https://www.delo.si/novice/ljubljana/ruska-daca-ne-bo-vec-propadala.html |title=Ruska dača ne bo več propadala |accessdate=16.7.2019 |date=21.12.2017 |format= |work=[[Delo (časopis)|Delo]]}}</ref> in v sodelovanju z Zavodom za varstvo kulturne dediščine začel njeno prenovo, ki je bila zaključena leta 2018.<ref name="novice1">{{navedi splet |url=https://siol.net/trendi/potovanja/ruska-daca-je-dolgo-propadala-po-dveh-letih-prenove-pa-spet-zivi-foto-499325 |title=Ruska dača je dolgo propadala, po dveh letih prenove pa spet živi |accessdate=16.7.2019 |date=4.6.2019 |format= |work=[[SiOL.net]] }}</ref> V projektu so dosledno sledili konservatorskemu načrtu, ki je bil vezan na podobo stavbe iz leta 1908. Hiša bo namenjena turistični ponudbi celostne izkušnje obdobja konca 19. in začetka 20. stoletja.<ref name="novice">{{navedi splet |url=https://www.slovenskenovice.si/novice/slovenija/foto-v-ruski-daci-se-bo-jedlo-kot-pri-presvetlem-cesarju-97439 |title=V ruski dači se bo jedlo kot pri presvetlem cesarju |accessdate=16.7.2019 |date=6.10.2018 |format= |work=Slovenske novice }}</ref>
'''Ruska dača''' je nadstropna hiša v [[Zgornje Gameljne|Zgornjih Gameljnah]] pri [[Ljubljana|Ljubljani]], edini primer ruske dače v Sloveniji. Leta 1882 je prvotno hišo zgradil Blaž Černe. Takrat je dobila tudi prvo hišno številko, in sicer Gameljne 35. Leta 1907 je hišo odkupil ljubljanski trgovec in pivovarski zastopnik [[Franc Petrič]]. V letu 1908 je hišo obnovil in dogradil v slogu, ki spominja na značilne ruske dače, in jo tudi uradno preimenoval v vilo. Med prvo svetovno vojno so Petriča obtožili vohunjenja za Italijane. Sodišče ga je spoznalo za krivega in ga obsodilo na smrt z obešanjem, kar so potem spremenili v smrt z ustrelitvijo. Franc Petrič je bil tako 2. novembra 1915 ustreljen na Suhem bajarju (vojaškem strelišču) v Ljubljani. Po vojni je bil rehabilitiran, njegovi družini so dodelili odškodnino. Po prvi svetovni vojni je Petričeva vila zamenjala kar nekaj lastnikov (Konrad Daškovič, Viktor Vokač, Fran Josip Knaflič, Anton Sadar). Leta 1957 jo je kupil Rado Jakob Bergant. Vila je bila vse do leta 2005 v lasti družine Bergant. Nato je zopet zamenjala več lastnikov, več kot desetletje je bila prazna propadala. Leta 2011 je bila razglašena za kulturni spomenik lokalnega pomena. Več kot desetletje propadajočo hišo je leta 2016 na javni dražbi kupil poslovnež Aleš Musar<ref name="delo1">{{navedi splet |url=https://www.delo.si/novice/ljubljana/ruska-daca-ne-bo-vec-propadala.html |title=Ruska dača ne bo več propadala |accessdate=16.7.2019 |date=21.12.2017 |format= |work=[[Delo (časopis)|Delo]]}}</ref> in v sodelovanju z Zavodom za varstvo kulturne dediščine začel njeno prenovo, ki je bila zaključena leta 2018.<ref name="novice1">{{navedi splet |url=https://siol.net/trendi/potovanja/ruska-daca-je-dolgo-propadala-po-dveh-letih-prenove-pa-spet-zivi-foto-499325 |title=Ruska dača je dolgo propadala, po dveh letih prenove pa spet živi |accessdate=16.7.2019 |date=4.6.2019 |format= |work=[[SiOL.net]] }}</ref>
Pritličje je zidano, nadstropje leseno in po celotnem obodu opasano z [[gank]]om. Hišo zaznamujejo dekorativno oblikovani leseni detajli in [[vitraž]]na stekla. V projektu prenove so dosledno sledili konservatorskemu načrtu, ki je bil vezan na podobo stavbe iz leta 1908. Hiša je namenjena turistični ponudbi celostne izkušnje obdobja konca 19. in začetka 20. stoletja.<ref name="novice">{{navedi splet |url=https://www.slovenskenovice.si/novice/slovenija/foto-v-ruski-daci-se-bo-jedlo-kot-pri-presvetlem-cesarju-97439 |title=V ruski dači se bo jedlo kot pri presvetlem cesarju |accessdate=16.7.2019 |date=6.10.2018 |format= |work=Slovenske novice }}</ref>


== Sklici ==
== Sklici ==

Redakcija: 17:41, 8. september 2021

Ruska dača
Ruska dača, Zgornje Gameljne se nahaja v Slovenija
Ruska dača, Zgornje Gameljne
Lega na zemljevidu Slovenije
Splošni podatki
Tipdača
LokacijaZgornje Gameljne
Koordinati46°7′37″N 14°29′28″E / 46.12694°N 14.49111°E / 46.12694; 14.49111
Dokončano1890
Prenovljeno2018
Spletna stran
https://www.ruska-daca.si
Zgornje Gameljne - Ruska dača
LegaMestna občina Ljubljana
RKD št.18722 (opis enote)[1]
Razglasitev NSLP8. oktober 2011

Ruska dača je nadstropna hiša v Zgornjih Gameljnah pri Ljubljani, edini primer ruske dače v Sloveniji. Leta 1882 je prvotno hišo zgradil Blaž Černe. Takrat je dobila tudi prvo hišno številko, in sicer Gameljne 35. Leta 1907 je hišo odkupil ljubljanski trgovec in pivovarski zastopnik Franc Petrič. V letu 1908 je hišo obnovil in dogradil v slogu, ki spominja na značilne ruske dače, in jo tudi uradno preimenoval v vilo. Med prvo svetovno vojno so Petriča obtožili vohunjenja za Italijane. Sodišče ga je spoznalo za krivega in ga obsodilo na smrt z obešanjem, kar so potem spremenili v smrt z ustrelitvijo. Franc Petrič je bil tako 2. novembra 1915 ustreljen na Suhem bajarju (vojaškem strelišču) v Ljubljani. Po vojni je bil rehabilitiran, njegovi družini so dodelili odškodnino. Po prvi svetovni vojni je Petričeva vila zamenjala kar nekaj lastnikov (Konrad Daškovič, Viktor Vokač, Fran Josip Knaflič, Anton Sadar). Leta 1957 jo je kupil Rado Jakob Bergant. Vila je bila vse do leta 2005 v lasti družine Bergant. Nato je zopet zamenjala več lastnikov, več kot desetletje je bila prazna propadala. Leta 2011 je bila razglašena za kulturni spomenik lokalnega pomena. Več kot desetletje propadajočo hišo je leta 2016 na javni dražbi kupil poslovnež Aleš Musar[2] in v sodelovanju z Zavodom za varstvo kulturne dediščine začel njeno prenovo, ki je bila zaključena leta 2018.[3]

Pritličje je zidano, nadstropje leseno in po celotnem obodu opasano z gankom. Hišo zaznamujejo dekorativno oblikovani leseni detajli in vitražna stekla. V projektu prenove so dosledno sledili konservatorskemu načrtu, ki je bil vezan na podobo stavbe iz leta 1908. Hiša je namenjena turistični ponudbi celostne izkušnje obdobja konca 19. in začetka 20. stoletja.[4]

Sklici

  1. »Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 18722«. Pregledovalnik Registra kulturne dediščine (Zakon o varstvu kulturne dediščine, Uradni list RS, št. 16/2008). Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.
  2. »Ruska dača ne bo več propadala«. Delo. 21. december 2017. Pridobljeno 16. julija 2019.
  3. »Ruska dača je dolgo propadala, po dveh letih prenove pa spet živi«. SiOL.net. 4. junij 2019. Pridobljeno 16. julija 2019.
  4. »V ruski dači se bo jedlo kot pri presvetlem cesarju«. Slovenske novice. 6. oktober 2018. Pridobljeno 16. julija 2019.

Zunanje povezave