Božji služabnik

Božji služabnik (lat.: Servus Dei) je naslov za osebo, za katero se izpričuje, da je pobožna v svoji veri.

V katoliški cerkvi ta izraz označuje pokojnika, ki je v cerkvenem procesu priznanja možne beatifikacije in kanonizacije. V pravoslavju se ta izraz nanaša na vsakega pripadnika pravoslavne vere. Arabsko ime Abdullah (عبد الله 'Abd Allah »Božji služabnik«); hebrejsko ime Obadija (עובדיה) in nemško ime Gottschalk pomenijo »božji služabnik«.

Beseda "Božji služabnik" se v Bibliji pojavlja osemkrat, štirikrat v Stari zavezi in štirikrat v Novi zavezi.

Naslova "Božji služabnik" (lat. Servus Dei) ne smemo zamenjevati z naslovom služabnika Božjega služabnika (lat. Servus Servorum Dei), enega od papeških naslovov.

Prejetje naziva »Božji služabnik« je prvi od štirih korakov v procesu kanonizacije. Naslednji korak je oznanjevanje »častitljivega Božjega služabnika«, po uradni potrditvi odloka o junaštvu in mučeništvu. Poleg dokazovanja zglednega in svetega življenja, da bi nekoga lahko oznanjali za »blaženega«, je potrebno neizpodbitno dokazati čudež, ki se je zgodil nekomu, ki se je (ali so ga) v molitvi priporočali kandidatu za svetnika. Običajno je to čudežno ozdravljenje ali čudežna rešitev iz smrtne nevarnosti, ki je ni mogoče razložiti kot posledica medicinskega zdravljenja ali običajnega zaporedja dogodkov. Zadnji korak procesa kanonizacije je razglasitev osebe za svetnika.

Glej tudi

• beatifikacija
• kanonizacija