Zloženka

Zloženka je beseda, narejena z združitvijo dveh ali več polnopomenskih besed, navadno povezanih z veznim samoglasnikom.

Jože Toporišič v Slovenski slovnici glede na podstavo in obrazila loči štiri besedotvorne vrste. (Toporišič 2004, 156) Zlaganje kot eno od besedotvornih vrst opredeli kot postopek, v katerem se večdelna govorna podstava večinoma poveže z medpono -o-, -e, -i, z imenovalniško, tožilniško ali rodilniško končnico. Končnemu delu podstave je dodana ali pripona ali pa v njem nastopa kar oblika prvotne govorne podstave. (Toporišič 2004, 158)

Ada Vidovič Muha v monografiji Slovensko skladenjsko besedotvorje zloženko definira kot tvorjenko z najmanj dvokorensko besedotvorno podstavo in obrazilom, ki je nastalo s pretvorbo slovničnega razmerja med predmetnopomenskima besedama v skladenjski podstavi. Od drugih tvorjenk se razlikuje v besedotvorni podstavi in obrazilu. (Vidovič Muha 2011)

Besedotvorna podstava

Besedotvorna podstava nosi konkretni slovarski pomen tvorjenke. V primeru zloženk je nastala po pretvorbi najmanj dveh predmetnopomenskih besed, ki sta v skladenjski podstavi v podrednem ali prirednem razmerju. To razmerje je v besedotvorni podstavi izraženo z definirano razvrstitvijo njenih delov: podrednost implicira določujočo sestavino pred določano ne glede na vrsto prilastka v skladenjski podstavi, prirednost pa ohranitev zaporednosti (predmetnopomenskih) besed iz skladenjske podstave, npr.:

sever-o-vzhod ← vzhod {ob} sever {-u}, { } → -o-, sever-, -vzhod; rdeč-e-bel ← rdeč{-ø in} bel. (Vidovič Muha 2011)

Obrazila

Obrazila so tiste vrste morfemi, ki delajo besedo tvorjeno in implicirajo slovnični pomen skladenjske podstave v celoti. Za zlaganje je obvezno medponsko obrazilo ali medponski obrazilni morfem, vsebuje pa lahko tudi priponski morfem, ki skupaj z medponskim tvori dvomorfemsko obrazilo, npr.:

knjig-o-vez-ø ← [tisti, ki] veže[-ø] knjig{-e}, [ ] → -ø-, { } → -o-, knjig-, -vez. (Vidovič Muha 2011)

Medponski morfem

Medponski morfem nastane s pretvorbo slovničnega pomena med predmetnopomenskima besedama (pri prirednih zloženkah lahko tudi med več besedami), ki ju lahko pretvorimo v besedotvorno podstavo. Ta morfem ima lahko le slovnični pomen, ki se v skladenjski podstavi izraža kot končnica, predlog in končnica ali veznik. Njihova vloga je izražanje hierarhiziranega skladenjskega razmerja (priredje, podredje, prisojanje, vezava, primik). Ta hierarhičnost sestavin se ohrani tudi na ravni besedotvornih morfemov, le da spremeni izrazno podobo - njen nosilec niso več končnice, ampak enoglasovni, tudi neglasovni (ničti) medponski morfemi. Pomembno je tudi zaporedje morfemov, ki so v hierarhičnem razmerju, podobno kot je izraženo medbesedno razmerje z besednim redom: zaporedje korenskih morfemov besedotvorne podstave podrednih zloženk ustreza skladenjskemu: avt-o-garaža ← garaža za avto → *avtna garaža oz. avtogaraža. (Vidovič Muha 2011)

Priponski morfem

Pripone zloženk so lahko nastale le s pretvorbo zaimenskega jedra skladenjske podstave ter njegovega ustreznika v razvijajočem členu skladenjske podstave (npr. v prilastkovem odvisniku veznik ki). Pripona pri zloženkah je torej vezana na skladenjsko podstavo, ki vsebuje dve skladenjski razmerji na različnih stopnjah - (podredno) razmerje jedra skladenjske podstave in njenega določujočega člena ter razmerje med predmetnopomenskima besedama, ki se pretvorita v besedotvorno podstavo. Priponsko se obrazili vedno prvo podredno razmerje med jedrom in določujočim členom skupaj z nosilci tega razmerja.

Vse pripone zloženk (kot druge priponske tvorjenke) izražajo tudi besedno vrsto tvorjenke:

družbenogospodar-ski ← [tak, ki je povezan z] družbenim gospodarstvom; bakrorez-ec-ø ← [tisti, ki] reže baker.

Če je izrazna podoba pripone ničta (tj. glasovno prazna pripona), je njena vloga tudi končniška in tako izraža slovarske (npr. spol) in slovnične (npr. sklon) kategorije: črnogled-ø ← [tak, ki] črno gleda. (Vidovič Muha 2011)

Število in mesto naglasa

Število in mesto naglasa je pri zloženkah načeloma odvisno od predmetnopomenskih besed v skladenjski podstavi in od slovničnega razmerja med njimi: če je razmerje podredno, je naglašena jedrna sestavina zloženke; pri prirednem razmerju pa imamo toliko naglasov, kolikor je sestavin (predmetnopomenskih besed) tega razmerja.

Pri podrednem razmerju se je izkazala glede števila naglasov kot odločujoča tudi

a) oblika podredne sestavine: če je ta tvorjena, je zloženka dvonaglasna, npr. ljúdskošólski : belolàs,

b) oblika besedotvornega procesa: če imajo (zlasti samostalniške zloženke) samo enomorfemsko končniško homonimno obrazilo (prevzet besedotvorni vzorec), so dvonaglasne, npr. ávtogaráža. (Vidovič Muha 2011)

Delitev zloženk

Ada Vidovič Muha zloženke deli glede na njihova razmerja v skladenjski podstavi na podredne in priredne zloženke.

Priredne zloženke

Priredne zloženke so tiste, pri katerih sta sestavini besedotvorne podstave hierarhično enaki in imajo dvo- ali večjedrno skladenjsko podstavo. Vsebujejo lahko samo medponsko obrazilo, ki je lahko eno- ali celo več kot dvomorfemsko in ki nastane iz vezalnega priredja v skladenjski podstavi, npr.:

sivo-modro-rumen ← siv{-ø in} moder{-ø in} rumen, { } → -o-/-e-.

Iz prirednega razmerja sestavin skladenjske podstave nastanejo medponskoobrazilne priredne zloženke; iz prirednega razmerja med predmetnopomenskima besedama v prilastkovem odvisniku skaldenjske podstave pa nastajajo obrazilno dvomorfemske priredne zloženke. Medponsko-priponske priredne zloženke nastanejo iz besedne zveze s stavčnim prilastkom v skladenjski podstavi, v prilastkovem odvisniku sta predmetnopomenski besedi v prirednem razmerju. Takšnih zloženk je zelo malo in so večinoma vezane na jezikovno, ozemeljsko ali narodnostno povezane skupine. Zloženke so samo pridevniške z vrstnim priponskim obrazilom -ski. Primeri:

baltoslovanski ← [ta, ki je povezan z] Balt[-i] {in} Slovan[-i], [ ] → -ski, { } → -o-, Balt-, -slovan;

srbohrvaški ← povezan s Srbi in Hrvati; indoevropski ← povezan z Indijo in Evropo.

Enomorfemske priredne zloženke z medponskim obrazilom lahko nastanejo iz samostalnikov ali pa iz pridevnikov. Te zloženke se lahko pišejo skupaj ali z vezajem. Med priredne samostalniške zloženke Vidovič Muha uvršča tvorjenke tipa Breznik-Ramovš, Vič-Rudnik, ki ohranjajo vezaj in veliko začetnico tudi pri drugi sestavini. Priredne pridevniške zloženke nastanejo večinoma iz kakovostnih in vrstnih pridevnikov, ki so v prirednem razmerju. Zapisujejo se z vezajem (zapis brez vezaja nakazuje podredno zloženko). Primeri:

sivozelen ← siv {z} zelen{-im} ← siv, na katerem je zelen (= podredna zloženka)  : sivo-zelen ← siv {in} zelen (= priredna zloženka);

poljedelsko-živinorejski ←poljedelski in živinorejski; slovensko-nemški ← slovenski in nemški.

Medponsko obrazilo je v obeh tipih pridevniških zloženk o-jevsko: bel-o(-)rdeč, poljedeljsk-o(-)živinorejski. Za razliko od podrednih zloženk so priredne dvonaglasne: sívo-zelèn : sivozelèn.

Jože Toporišič v Slovenski slovnici loči tri vrste zloženk:

• z medponsko-priponskim obrazilom: vročekrven ← tak vroče krvi; kažipot ← to, kar kaže pot; častihlepen ← ta, ki hlepi po časti;
• s samomedponskim obrazilom: zobozdravnik ← zdravnik za zobe; avtocesta ← cesta za avte; Slovenijales ← les iz Slovenije;
• kratično: EU ← Evropska unija; SDS ← Socialdemokratska stranka; Tomos ← Tovarna motorjev Sežana.

Pri medponsko-priponski vrsti zlaganja se pogosto spreminjajo slovnične lastnosti prvotne podstave, pri drugem pa se slovnične lastnosti ravnajo po tistem delu podstave, ki pride na konec zloženke.

Tvorbo kratic definira kot kombiniranje krnitve, sklapljanja in obraziljenja s končniškim morfemom. Algoritem predvideva združitev okrajšanih delov prvotnega večbesednega poimenovanja na začetne glasove, zloge ali mešano v eno besedo. Naglas se postavi (večinoma) na zadnji zlog osnove. (Toporišič 2004, 158-159)