Gozdarstvo

Gozdarstvo je znanstvena veda in pridobitna dejavnost - je tudi gospodarska panoga. Namen gozdarstva je zagotavljati pogoje za trajno funkcioniranje gozda in racionalno pridobivanje. Pretežno že opuščene soznačnice za pridobivanje lesa so izkoriščanje gozdov in eksploatacija gozdov).

Med dejavnosti gozdarstva, poleg pridobivanja, sodijo še gozdarsko načrtovanje, gojenje gozdov in spremljajoče gozdarske dejavnosti (npr. gradnja gozdnih prometnic, urejanje hudournikov, vzdrževanja gozdarske mehanizacije itd)
Dejavnosti gozdarstva dopolnjujeta raziskovalna in pedagoška dejavnost.

Gozdarsko načrtovanje

Gozdarsko načrtovanje določa predvidene gozdarske dejavnosti v določenem obdobju. Osnovni namen gozdarskega načrtovanja je ugotoviti obstoječe stanje gozdov (sestojev), določiti dosegljive gojitvene cilje in predpisati dovoljene ukrepe oziroma posege, ki gozdu (še) omogočajo doseči postavljene cilje (izboljšanje stanja).
Gozdarska stroka razlikuje dolgoročno ureditveno načrtovanje' in izvedbeno oziroma gojitveno načrtovanje.
Desetletni Ureditven načrt podaja okvirne smernice in omejitve pri posegih v gozd v obdobju; npr. desetletni etat. Detajlni gojitveni in sečno-spravilni načrt se sestavi pred predvidenim odkazilom in sečnjo v sestoju. Upošteva smernice ureditvenega načrta pri konkretni izvedbi poseka.

Gojenje gozda

Gojenje gozda je gozdarska dejavnost, katere naloga je ohranjati gozd v optimalnem stanju, oziroma ga temu stanju zopet približati. Ohranjen naravni gozd, trajno omogoča lastniku najvišji nivo zadovoljevanja njegovih materialnih potreb, gozdu pa zanesljivo sonaravno delovanje. Razumsko omejeno pridobivanje gozdnih proizvodov, brez tveganja za ohranitev gozda v optimalnem stanju.

Izboljšanje in ohranjanje gozda je odvisno od naravnih procesov in interakcije okoljskih dejavnikov. Naloga gojenja je zagotoviti uspešno funkcioniranje okoljske interakcije v gozdu. Z razumnim omejevanjem oziroma preprečevanjem posegov, ki naravno delovanje gozda onemogočajo. Gozd mora trajno ohranjati v njegovi sonaravni zgradbi.

Ključna procesa za naravno funkcioniranje gozda sta fotosinteza in biosinteza. V obeh procesih gre spajanje organskih snovi v biomaso. Procesa najbolj intenzivno potekata v vitalnih osebkih. V trdoživih organizmih, ki so sposobni preživetja in zato ključni za obstoj ekosistema. Vitalni osebki so življenjsko ogrodje gozdne zgradbe.

Naloga gojenja, je vitalne osebke prepoznati, jih izbrati in zavestno ohranjati v gozdu. V gozdu morajo ostati, dokler intenzivno proizvajajo biomaso (priraščajo)! Osebki, ki so možno proizvodnjo biomase dosegli, ali niso več zmožni niti skromnega priraščanja, so sečno zreli. Po načelu sonaravnosti, jih je dopustno nameniti za posek, oziroma izločiti iz gozda zaradi pridobivanja.

Z vidika gojenja gozdov je posek nujen a premišljen poseg v gozdno zgradbo. Ugotavlja se z gozdarskim načrtovanjem in izvaja z gojitvenimi ukrepi. Intenzivnost poseka (jakost in pogostost) mora biti zmerna in vedno podrejena ohranitvenim potrebam gozda. Omogočiti mu mora trajno ohranitev in optimalno delovanje.

Zaradi potreb pridobivanja, se skuša z gojenjem pospešiti razvoj gozda. To je v principu možno le z dodajanjem okoljskega dejavnika, ki v gozdu primanjkuje. Običajno je to svetloba. Gojitven ukrep za dodajanje svetlobe je presvetlitev sestoja. Izvaja se s svetlobnim redčenjem sestoja. S presvetlitvijo sestoja se skuša spodbuditi rast in prirastek izbranih dreves.

S pomočjo gojitvenih ukrepov na gojitvenih področjih kot so obnova, nega in varstvo gozdov.

Gojitveni ukrepi so denimo:
- pogozdovanje in izpopolnjevanje degradiranih površin v gozdu - obnova
- uravnavanje konkurence osebkov v sestoju, s sproščanjem rastnega prostora izbrancem - nega
- preprečevanje škodljivih pojavov v gozdu - varstvo
- izboljšanje sestojne sestave s protežiranjem donosnejših drevesnih vrst - melioracija sestoja
- vnašanje vrednejših drevesnih vrst v sestoj (introdukcija)
- ukrepi za izboljšanje gozdnih tal, npr, apnenje, gnojenje - melioracija tal. Danes se ta uporablja le še redko.

Uspešno gojenje gozdov od gojitelja zahteva, da cilje, ukrepe in zahteve lastnika gozda, racionalno podreja strogim omejitvam narave. Možnosti za izboljšanje stanja v gozdu so namreč vedno omejene. Z naravnimi zmožnostmi, kot je rastiščni potencial in rastnost sestoja.
Pred vsakim posegom v gozd koristi razmislek o temeljnem principu, ki velja v naravi in v gozdarstvu: namreč, da je ekologija = ekonomija. Po tem principu so vsa poseganja v ekosistem, tudi gojitvena, ekonomsko problematična in ekološko vprašljiva. Zato ker so draga in ker umetno spreminjajo stanje in procese v ekosistemu, kar povzroča določene ekološke motnje!
Na tovrstnih spoznanjih temelji izkušnja, da je pri poseganjih v naravo, vedno potrebno poravnati oba računa. Račun za opravljeno delo (uspešno ali neuspešno) in tistega za nadomestitev izgub (časa in izločenih osebkov), ki jih mora gozd nadomestiti na poti k svoji regeneraciji v optimalno stanje. In za vnovično vzpostavitev stabilnega ekološkega ravnovesja. Zato je pri presoji realnih možnosti gojitvenega ukrepanja dobro biti previden in preudaren.

Povdariti je treba, da sta rastiščni potencial in rastnost sestoja idealno izkoriščene le v optimalnemu stanju gozda. V tem stanju je gozd maksimalno obstojen in trajno omogoča maksimalne lesne donose. Zato optimalno stanje gozda predstavlja (idealen) dolgoročni gozdnogospodarski cilj sonaravnega gospodarjenja z gozdom.
Žal so danes gozdovi v optimalnem stanju zelo redki. Tak je npr. pragozd, torej gozd, ki se je v dolgi dobi svojega razvoja razvijal brez vsakršnih vplivov človeka!
V gospodarskih gozdovih doseganje optimalnega stanja žal ni možno. Možno se mu je le približati. To je naloga gojenja gozdov.
V gojenju gozdov se prizadeva z ohranjanjem vitalnih dreves (proizvajalcev) blažiti in nadomeščati izgube, ki v gozdu nastajajo z izločanjem dreves. Zaradi sečnje oziroma pridobivanja in zaradi naravnih ujm.

Pridobivanje gozdnih proizvodov

Gozdni proizvodi so materialne dobrine, ki nastajajo v gozdu. Najpomembnejši gozdni proizvod je les. Zaradi specifične teže lesa (900kg/m³) in težavnega terena, kjer nastaja, je pridobivanje lesa , izredno zahtevna naloga. Zahteva posebno znanje in opremo.
Prva delovna faza pridobivanja lesa je sečnja. V tej fazi se drevo podre, oklesti in razreže (skroji) v lesne sortimente (hlode). Sledi spravilo lesa s posebnimi gozdarskimi traktorji, ki transportirajo lesne sortimente, od panja do skladišča na kamionski cesti. Spravilo sestoji iz zbiranja sortimentov na sečišču (običajno z vitlom), vlačenja po gozdni vlaki in skladiščenja na kamionski cesti (rampi). Nato sledi prevoz lesa s posebej opremljeni kamioni (z nakladalno napravo), po kamionski cesti do porabnika.
Pridobivanje lesa je zelo problematična dejavnost za gozd. Zato mora biti dovoljeni posek lesa (etat), skrbno načrtovan, kontroliran in izveden. Korektno upoštevana pravila gozdarske stroke pri poseku in spravilu, omogočajo gozdu uspešno regeneracijo.
Pridobivanje ostalih gozdnih proizvodov ni tako intenzivno in je za gozd manj obremenjujoče. Kljub temu je tudi pridobivanje ostalih gozdnih proizvodov naravno omejeno (limitirano). Zato njihovo pridobivanje urejajo predpisi. Pri pridobivanju velja posebej opozoriti na obzirnost pri nabiranju zdravilnih zelišč, cvetja, gob, plodov. Posebno zvrst pridobivanja v gozdu, predstavlja lovska dejavnost, lovstvo. Poleg same koristi od lova (trofeje, divjačina, strast in rekreacija), mora lovstvo poskrbeti tudi za naravno ravnotežje v ekosistemu. Zaradi odsotnosti zveri v njem, morajo lovci prevzeti njihovo funkcijo regulatotja številčnosti rastlinojedov . Od uspešnosti lovstva je pomembno odvisen tudi razvoj gozda (pomlajevanje).

Zunanje povezave

Izobraževanju gozdarskih kadrov so namenjene Srednja gozdarska in lesarska šola v Postojni in Biotehniška fakulteta, oddelek za gozdarstvo v Ljublj . Gozdarski inštitut Slovenije se ukvarja z raziskovalno dejavnostjo v gozdarstvu.
http://www.sgls.si//
http://www.bf.uni-lj.si/gozdarstvo/o-oddelku/predstavitev.html ani
http://www.gozdis.si/