Strici so mi povedali

Strici so mi povedali

Avtor	Miško Kranjec
Država	Slovenija
Jezik	Slovenščina
Subjekt	slovenska književnost
Žanr	Družbeni roman
Založnik	DZS
Datum izida	1974
Vrsta medija	tisk (trda vezava)
Št. strani	451
ISBN	86-341-3944-1
OCLC	216728320
COBISS	216728320
UDK	821.163.6-311.2

Strici so mi povedali je družbeni roman slovenskega pisatelja Miško Kranjec, ki je izšlo leta 1974, v Ljubljani. Strici so mi povedali je osrednji Kranjčev roman, po katerem je bila posneta televizijska nadaljevanka z istim naslovom. V tem romanu se srečamo s pisateljevim rodnim Prekmurjem, kjer nam predstavi panonsko zasanjanostjo in njihovo govorico. Gre za spominsko popotovanje že ostarelega pisatelja k izvoru svojega življenja. V knjigi nam skuša obnoviti zgodbo rodbine Fujs, pokaže nam njihovo tragičnost in veselost. Pisatelj, ki je odraščal sredi teh malih ljudi, zaznamovala pa ga je predvsem prekmurska revolucija po prvi svetovni vojni. Roman Strici so mi povedali je duhovit in poetičen roman, ki premore obilo slikovitih prizorov, vse od porok do pogrebov. Iz romana veje spoznanje o trdoti življenja in muhavosti odločilnih vzgibov usode, obenem pa smo priča polnemu in vitalnemu svetu.

Vsebina

Roman je razdeljen na dva dela. V prvem delu nam predstavi svojega pradedka Fujsa, skozi oči svoje mame Mankice. Pripoved začne o svojem nesrečnem rojstvu, kajti Mankica je bila nezankonska hči Manke, katere oče je bil Fujs Števan-Picko, vendar so ga vsi klicali Fujs. Fujs je bil rodovni vodja in vsa njegova falamilija (družina) je živela pod eno streho, kot so to počeli od nekdaj. Ravno v času Mankinega rojstva pa je rodovniška skupnost začela razpadati, saj so se Fujsovi otroci želeli odseliti in zaživeti na svojem, česar pa jim stari Fujs ni dovolil in kot rodovni vodja je imel zadnjo besedo pri tem, kdo dobi zemljo in kdo ne. V tem času si Mankičina mama Manka najde novega moža, mlinarja. Poleg sina Ivana so in hčere Manke, ki sta v tem delu največ omenjena so bili pri družini še trije sinovi mizar Jožef, mešetar Andraž in lenuh Filip. V prvem delu opisuje težko življenje nezakonske hčere, kako so jo pri hiši opravljali in je niso preveč marali, do tega da se je s svojo iskrenostjo priljubila svoje dedku Fujsu. Poleg Mankine Mankice je bila v hiši še njena sestrična Filipova Mankica in trije bratranci Števek/Števen in dva Markca. Skupaj so hodili v šolo, vendar sta obe Mankici kmalu nehali, kar so vsi podpirali, saj nima smisla, da bi ženske učili pisati in brati. Stari Fujs zboli in v tem času njegov najstarejši sin Ivan skorajda popolnoma uniči kmetijo, ko skuša razprodati zemljo. Ker stari Fujs ozdravi in so se Ivanu načrti pokvarili, ga oče zaradi nepokornosti pretepe. Ivan se mu maščuje tako, da z nožem precej poškoduje ostale sinove in pobegne od doma. Po smrti starega Fujsa in pobegu Ivana, ni pri družini nikogar, ki bi upal postati poglavar te rodovne skupnosti in ta dokončno razpade. Ker je Ivan vse prodal so se iz premožnih kmetov spremenili v siromake in ko je prišel čas ženitev, so mame iskale ženine in neveste, ki bi kakorkoli pripomogli družini. Prva se je poročila Filipova Manka z Matjažem Lebarič, ki pa se je ukvarjal s tihotapstvom in je kmalu po poroki, odšel v Ameriko. Bil je prvi iz Polane, ki je odkril Ameriko. Po njeni poroki je prišel čas za Mankino Mankico, ki pa se je nejevoljna poročila s Kranjčkovim Miškom. Z njim se ni hotela poročiti ker je bil reven, ona pa tudi ni ničesar imela, in res sta skupaj v revščini živela v najemu. Živela sta v majhni sobici pri Jurku, kuhinjo in klet pa so si delili z drugimi. Kasneje po letih trdega dela sta si odkupila še zemljo in klet in postavila sobico zase. Hodili so v 'Šlavonijo' na sezonsko delo in oče pisatelja, Miško, je v 14. letih na sezonsko delo odšel kar 12. Ženila pa sta se tudi Jožefova sina, oba mizarja, Markec in Števek. Markec se je poročil z Baro, Števek s Trezo. Andražev sin, Markec se je proti materini želji oženil z Uršo, katere tašča ni marala, saj je imela ravno tako oster jezik kot ona sama, vendar ji je to precej prav prišlo, ko je s svojim možem hodila po sejmih.

S tem se začne drugi del, ko pisatelj pripoveduje o svojem življenju. Pove nam, kako se prvič sreča s svojimi strici, ne samo krvinimi, tudi tistimi, ki so živeli v okolici. V času njegovega odraščanja se je začela prva svetovna vojna in Miško je spremljal kako vse več moških izginja v to vojno. K sreči se je njegov oče temu ognil z izgovorom, da je zelo slaboviden. Vpoklicali pa so tudi njegove strice oba Markca in Števena. Miško jim je želel pomagati, da bi se izognili vojne s tem, da jim je prodal kredo, ki naj bi jo oni popili in postali tako bolni, da bi jih oprostili vojaških obveznosti. Kmalu je celotna vas postala tiha, saj je večina moških šla. V tem času je Miško posveti branju, saj ima soseda, ki dobiva vse kar izdaja Klekl in Miško mu hodi vsak dan brati. V tem času se čeprav je še otrok, zavzeto sprašuje in pogovarja o politiki. Strici se drug za drugim vračajo iz vojske, vsak s svojimi zgodbami in izkušnjami. S strici pa je iz vojne prišel boljševizem, z njim pa delitev zemlje med siromake. To so vsi v Polani pozdravili z veseljem, saj so bili do zdaj siromaki, a kmalu bodo postali kmeti s svojo lastno zemljo. Te novice in še več pa je raznašal sam Miško, saj so ga imenovali za malega rihtarja, mi dali majhen bobenček in ga pooblastili da raznaša novice, katere mu pove sam župan.

Glej tudi

• Projekt Bibliotekarji o romanih
• Portal:Literatura