Kočija: Razlika med redakcijama
m r2.5.2) (robot Dodajanje: ca ,eo ,fa ,ja ,ru ,yi |
m r2.7.2) (robot Dodajanje: br, de, el, he, hr, hu, io, ku, lb, ro, sh, uk |
||
| Vrstica 17: | Vrstica 17: | ||
[[Kategorija:Vozila]] |
[[Kategorija:Vozila]] |
||
[[br:Karroñs]] |
|||
[[ca:Carruatge]] |
[[ca:Carruatge]] |
||
[[cs:Kočár]] |
[[cs:Kočár]] |
||
[[de:Kutsche]] |
|||
[[el:Άμαξα]] |
|||
[[en:Carriage]] |
[[en:Carriage]] |
||
[[eo:Kaleŝo]] |
[[eo:Kaleŝo]] |
||
| Vrstica 25: | Vrstica 28: | ||
[[fi:Valjakkovaunu]] |
[[fi:Valjakkovaunu]] |
||
[[fr:Carrosse]] |
[[fr:Carrosse]] |
||
[[he:כרכרה]] |
|||
[[hr:Kočija]] |
|||
[[hu:Hintó]] |
|||
[[hy:Ծածկակառք]] |
[[hy:Ծածկակառք]] |
||
[[id:Kereta kuda]] |
[[id:Kereta kuda]] |
||
[[io:Karoso]] |
|||
[[it:Carrozza]] |
[[it:Carrozza]] |
||
[[ja:キャリッジ]] |
[[ja:キャリッジ]] |
||
[[ku:Koçk]] |
|||
[[lb:Kutsch]] |
|||
[[mk:Кочија]] |
[[mk:Кочија]] |
||
[[nl:Koets]] |
[[nl:Koets]] |
||
[[pl:Karoca]] |
[[pl:Karoca]] |
||
[[pt:Carruagem]] |
[[pt:Carruagem]] |
||
[[ro:Trăsură]] |
|||
[[ru:Карета]] |
[[ru:Карета]] |
||
[[sh:Kočija]] |
|||
[[simple:Carriage]] |
[[simple:Carriage]] |
||
[[sv:Vagn]] |
[[sv:Vagn]] |
||
[[uk:Карета]] |
|||
[[yi:פיאקער]] |
[[yi:פיאקער]] |
||
Redakcija: 12:39, 29. november 2012
Kočíja je kopensko prevozno sredstvo po navadi štirikolesno s pogonom konjske vleke, listnatimi vzmetmi (v 19. stoletju eliptične vzmeti) ali z usnjenimi jermeni za obeso. Kočije so lahko lahke, okretne in hitre ali velike in udobne. Večinoma so namenjene prevozu ljudi. Voznik kočije je kočijaž.
Vozilo, ki ni opremljeno z vzmetmi, je tovorni voz.
Zgodovina
Konjski vozovi, najdeni v keltskih grobovih kažejo, da je bilo njihovo ohišje obešeno v okvir elastično. Rimljani so v prvih stoletjih našega štetja uporabljali vzmetene vozove za kopenski prevoz. Z zatonom antičnih civilizacij so takšni načini prevozov skoraj izginili.
Potovanje s nevzmetenim vozom po netlakovanih poteh ni bilo prijetno. Zaprte kočije so se začele uporabljati v 16. stoletju. Leta 1601 so v Angliji sprejeli kratkoživ zakon, ki je moškim prepovedoval uporabo kočij. V 17. stoletju so izdelali vozila z boljšim vzmetenjem. V začetku 18. stoletja so se začela pojavljati lažja in udobnejša prevozna sredstva z nenavadnimi imeni. Izdelovalci kočij so začeli sodelovati z rezbarji, pozlačevalci, slikarji, ličarji, steklarji in tapetniki. Tako niso nastajale le družinske kočije za poroke in pogrebe, ampak tudi lahka in okretna vozila za vožnjo zaradi užitka in razkazovanja.
